Pozdravljeni!
Rabila bi nasvet, kako in kaj naj naprej, saj sem se nekako zgubila v odnosu.
Takart, ko sem ga spoznala do njega nisem čutila tiste tipične zaljubljenosti. Spoštovala sem ga in ga še vedno kot osebo, rada sem se družila z njim, dosti časa zgolj prijateljsko.
Kasneje mi je priznal, da me ima rad, da bi rad hodil z mano. Jaz sem ga zavrnila, zaradi različnih dejavnikov v katerih sem se nahajala. On je ves čas, tako se zdi po “tihem vztrajal” z menoj. Jaz pa mu nisem želela dajati nobenih lažnih upov, bila sem zelo direktna kako in kaj želim, to pa zveza sigurno ni bila. No in sedaj je nastala navadna zmešnjava.
Kje je problem?Ravno tu, da sem se prepustla toku, nehala komplicirat. Zgodilo se je to, da sedaj živim skupaj ravno z njim. Fant se mi je zelo prikupil, imam ga zelo rada, vendar mi ves čas ne da nekaj miru. Trenutno se oba nahajava v obdobju, ko precej potrebujeva pomoč drug od drugega, torej oba nekaj dajeva ter jemljema, no morda on nekoliko več jemlje. Ampak vseeno kar nekaj stvari se je pri obeh primaknilo na bolje, ker sva si v oporo drug drugemu. Človek ne more verjet, vendar kljub vsemu kakor tim dokaj dobro funkcionirava-področja delo,fax,dom.
Problem je v meni. Včasih ga vidim kot partnerja včasih kot prijatelja. Kdaj pa kdaj postanem jezna, ker sem se zapletla z njim, potem zopet vesela ker je ob meni. Skratka sama sebi se zdim kontradiktorna ter mislim, da se to odraža v tem odnosu. Včasih vidim globok pomen da sem skupaj z njim, spet drugič se mi zdi brezveze, ker mi ne daje tiste prave duševne hrane, ki bi jo kot partnerica potrebovala za razvoj naprej. Skozi oči partnerice ga vidim kakor otroka, ki kar naprej nekaj rabi ali pozornost ali support. Spet drugič pa me zna kar precej pozitivno presenetit. Pride trenutek kot recimo sedaj, ko si rečem da to ni to, ker ne čutim prave partnerske ljubezni.
Res je tako, takrat ko si zunanji opazovalec je vse precej lažje spregledat,opazit itd. Kot udeleženec v dogodku pa je vse kar naenkrat zelo zapleteno. Zato mi je bilo vse skupaj res težko spisat. Hvala vsem tistim, ki se vam bo dalo tale štrudl brat in celo podat nasvet.

Draga Petrusha,

ja, to ste zelo dobro napisali, da kot zunanji opazovalec lažje vidiš pot; ko si sam del »štrudla«, je težko pogledat ven in videti boljši recept. Tudi jaz ga nimam. Prav v tej vaši ugotovitvi je že tudi odgovor: nihče vam ne more dati recepta, ki bi ga lahko uporabili vi, saj vas nihče zares ne more razumeti – lahko ima podobno situacijo, izkušnjo, a TELO je vaše. In vaše telo je tisto, ki se znajde v »zmešnjavi« bolj ali manj pogosto. In telo je tisto, ki ga že na začetku zveze niste poslušali. S tem vam seveda ne želim povedati, da je bila vaša odločitev za ta odnos zgrešena. Bolj pravo se mi zdi tu vprašanje, če je sploh kdaj prišlo do prave odločitve.
Težko vam bom dala nek uporaben nasvet pa vendar; kot sem že nakazala; glavni in najpomembnejši gradnik odnosa vsekakor ni zaljubljenost in čustveno telesna privlačnost, je pa potreben; če te osnovne privlačnosti že v začetku ni, to najverjetneje pomeni, da vaju narava ni klicala v skupno razreševanje vajinih nerazrešenih notranjih vsebin (npr.sprejetnost / nesprejetost, občutek ljubljenosti / neljubljenosti, vrednost/nevrednost,…). Tega imamo vsi na kupe in privlači in pritegne nas nekdo, ki nam bo tu najboljše, najkoristnejše ogledalo. Zaljubljenost pa je namenjena temu, da se (ljubljenemu) človeku popolnoma odpremo, kar pomeni, da zmore s svojimi čustvenimi »sondami« prodreti dovolj globoko in nam pokazati našo notranjo zmedo in tudi urejenost.
Torej logično sledi, če tega ni, tudi ni pravega srečevanja v vseh teh vsebinah, ki kličejo po razreševanju, kar je nekako smisel našega bivanja. In v človeku se začne rojevati neka jeza, odpor, zamera; morda bi lahko to poimenovali z občutkom, da zapravljamo čas. Vse to pa nam zvesto sporoča telo. Ne vem, kje ste vi v vsej tej zmešnjavi, vendar je moja smer odgovora le odziv na to, kar sem ob vašem pisanju začutila.
Obstaja pa seveda še veliko drugih možnosti; tu lahko govorim le na splošno, saj ne vem ničesar o vaši čustveni zgodovini, kako se je razvil ob vaših starših vaš čustven svet,… Možno je, da se posameznik razvije v osebo, ki deluje izredno obrambno do svoje intime – do sebe »spusti« le tiste, ki nimajo orodja, da bi do nje / njega res prišli in ohranja iluzijo odnosa, intime, ker je to edini način, kjer ostaja »varen«. Taki ljudje so v odnosih vedno nepotešeni, neizpolnjeni in stalno obstaja neko hrepenenje, ki pa nima svoje pravice, da bi se izrazilo na najbolj naraven način – preko prave privlačnosti. Spet ena možnost je, da človek zavestno ve, da ga / jo privlačijo nevarni ljudje (fizično, čustveno,…) in se zavestno izogiba tistim, ki so mu / ji privlačni. Teh možnosti je še ogromno. In to je izvor vseh zmešnjav.
Za konec le to: ne nasvet, ampak mnenje; prva stvar, ki bi bila izredno koristna v taki situaciji, je iskren in odprt, a spoštljiv pogovor s partnerjem. V primeru, da bi zmešnjava postala še večja ali da nikakor ne bi mogla biti iskrena, vidim naslednji korak v individualno terapijo, kjer bi skušali iskati in najti vzroke, zakaj se ne da poslušati sporočil telesa, hrepenenj, poželenj. Zakaj se kar znajdete v odnosu, za katerega se niste niti zares odločili. Tudi za vašega partnerja je tu kar nekaj vprašanj, recimo, kako to, da se je tako ogrel za osebo, ki mu je dajala jasne signale, da ni dovolj osnovne privlačnosti za partnerstvo. Vendar o njem ne želim širše razpredati, saj ste tu vi, le toliko, da boste vedeli, da vsa ta zmešnjava, kot ste jo poimenovali, ni le plod vaše zmedenosti, ampak tudi njegove.
Ker je šlo pretežno za ugibanje, vam želim napisati le še to, da v primeru, da vas je karkoli prizadelo, to nikakor ni bil moj namen. Želim vam veliko poguma in ljubezni do sebe, da se podate na pot, ki bo bolj izpolnjujoča za vas.

zanima me kaj naj človek stori v tem primeru. Poznam veliko ljudi (tudi sama sem med njimi), ki kar naprej “padajo” na ljudi, ki jih vedno znova prizadanejo, zlorabijo zaupanje i.t.d., kot da kar naprej izbiraš bolečino. V “normalni vezi” pa kar naprej nekaj pogrešamo? ali je smiselno zavestno odkloniti tiste ki so ti najbolj privlačni, ampak hkrati tudi najbolj nevarni in graditi vezo na drugih temeljih?

Pozdravljena **24**,

bom začela kar z vašim začetkom – dober začetek reševanja te zavozlane čustvene uganke je, da vas zanima, kaj narediti v takem primeru. Morda pa z vprašanjem, kaj narediti, prehitevamo. Seveda bi vsi radi imeli nek nasvet, recept, navodila za uporabo, a kot sem napisala Petrushi, je to vaša pot in pot vsakega posameznika, ki se v tem vozlu znajde. Zelo odvisno je od tega, kako uporabljate svoje »vire« – čustvene, mentalne, tudi telesne…
Pa vseeno; kot ste že napisali sami, obstaja pot, ki zgleda varnejša – nevarnim ljudem, ki so sicer privlačni, se izognemo in skušamo preseči svoja nevarna nagnjenja z nekom, ki je varen. Kako in če to res zmoremo narediti, je spet odvisno od posameznika – ne gre namreč za enkratno potezo ali misel, moč volje, ki se je držimo, ampak gre za pot. Zakaj? Ker to pomeni, da smo se pripravljeni spreminjati, rasti, razvijati. Skušamo privlačnost, za katero se zavedamo, da nas vleče v nevarne vode, transformirati v varno. Še pred vsem tem planom in strategijo pa moramo predvsem vedeti, zakaj nas privlačijo prav nevarni odnosi; kje smo pridobili to privlačnost nevarnosti. To pa je pravo raziskovalno vprašanje, ki zahteva veliko časa in truda. Običajno gre za poznane odnose, za odnose med starši, za odnose staršev do nas, ki pa so lahko tako zelo raznoliki, da ta raznolikost presega okvire tega odgovora. Samo primer: tudi če je bilo na videz med staršema vse OK, mirno, brez konfliktov, se za tem videzom lahko skriva ogromno nepriznanih stisk, konfliktnosti, strahov, agresije, zamer, celo sovraštva,… Vedno pa je potrebno zavedanje, da je za spremembe v smer večjega zadovoljstva v odnosu (ne le posameznika) potrebno, da sta na tej poti dejavna oba partnerja.
In prav tak odgovor velja za drugo možnost, da se prepustimo privlačnosti in gremo v odnos, za katerega že od začetka vemo, da ni varen. Seveda je ta »ne-varnost« lahko zelo različna, lahko gre za prave patološke privlačnosti in od tega je seveda tudi odvisno, koliko se ji bomo skušali izogniti in koliko se ji bomo upali prepustiti. Pa še eno stvar je treba vedno imeti v zavesti – odnose SOOBLIKUJEMO. Torej ni ta nevarnost samo stvar »nevarnega« partnerja, ampak stvar obeh – če ne drugega, smo za to, kar nam drugi »dela«, valentni.
Za konec: če človek stalno prihaja in odhaja iz podobno nevarnih odnosov, pomeni, da se ne uči – da se telo ne uči, se ne spreminja. Če pa človek lahko odide iz nevarnega odnosa z »novim« telesom, torej z drugačno privlačnostjo, je to tisto največ, kar je nevarni odnos lahko dal. Seveda je najbolj idealno, da lahko pri tem sodelujeta oba partnerja, se spremenita oba in tako predelata nevaren odnos v varnega, kar pa je žal zelo redko. Vse skupaj je močno pogojeno s tem, kako smo bili v otroštvu navezani na naše skrbnike. Lahko smo bili navezani varno ali pa ne-varno. In privlačijo nas ljudje, ki nas čustveno prebujajo na podoben način, kot so nas zaznamovali starši. Zato je v odraslosti preoblikovanje te privlačnosti eno najtrših osebnostnih garanj.
Upam, da sem vsaj nekoliko odgovorila na vaše vprašanje in s tem vas lepo pozdravljam

Jaz imam podoben problem in podobna vprašanja kot sta jih načeli souporabnici. Bom nekoliko bolj izčrpna in lepo prosim za pomoč pri različnih vprašanjih, ki se mi pojavljajo.

Pretekli zvezi sem se predala s srcem: bila so prava (»primerna«) čustva in nato tudi odločitev za gradnjo odnosa, za ljubezen. Privlačnost je bila obojestranska, lahko bi rekla enako močna (vsaj tako sem takrat čutila), a ko sem razočarana spoznala, da on ni toliko pripravljen delati za odnos kot jaz (ali pa sploh ne več), sem odšla. S sedanjim prijateljem , ki pa je postal tudi partner, sva o čustvih odkrito spregovorila. Jaz čutim, da dolgoročno z njim ne bi mogla biti srečna, on pa čuti, da ob meni ne bi mogel biti to, kar je (vseeno pa čutim, da je on bolj zagret). Tudi če bi se za odnos zavestno odločila in delala zanj, čutim, da bi mi nekaj manjkalo: ravno to, kar ste sami zapisali: verjetno bi čutila veliko nepotešenost, ki jo je moč začutiti že zdaj. Problem je ta, da ne znava prekiniti tega razmerja, čeprav sva že večkrat imela namen. Morda nisva dovolj trdna? Kako naj zbereva moči?

Čeprav sem v življenju sla že čez nekaj velikih stisk, moram reči, da se vseeno še vedno bojim biti sama. Ampak tega se običajno zbojim šele takrat, ko nekoga spoznam. Ko sem samska in na nikogar posebej ne mislim, pravzaprav ni panike, kvečjemu en dolgčas, praznina, pogrešanje sorodne duše. Če spoznam nekoga kot je ta, ki zna stati ob strani, imam naenkrat pomisleke, kako bom brez njega. Mislim, da je edino to tisto, kar me drži ob njem. Kot da je edini človek na svetu.

Le da se še vedno tako ne razumem!… Poznam svoje družinske odnose in vzorce (zgodaj sem izgubila mamo, sicer pa močno zatirala vsa svoja negativna čustva), sama pri sebi sem že veliko pregarala (tudi s pomočjo), zmogla sem pustiti fanta, ki sem ga ljubila in vendar se vsakič znova zapletem v isto zanko – isti strah „kako bom brez tega prijatelja, saj ne bom znala, saj ne bom zdržala“ itd. Zakaj se mi ponavlja to nezaupanje?… Kako naj strah že enkrat premagam?

Opazila sem, da želim tega prijatelja ob sebi najbolj takrat, ko začutim praznino. Kot da jo bo on lahko odgnal. Saj čim on s svojo prisotnostjo mojo praznino (sicer na videz) zapolni , se kmalu v meni začne pojavljati neko nezadovoljstvo. Hudo mi je to zapisati, toda kmalu mi postane vse skupaj tečno in odveč. Med nama niti ne čutim tistega pogrešanja, ki ga poznajo zaljubljenci in osebe, ki se ljubijo. Občutek dobim, da ne živim za tisto, kar res hočem. Zdaj se sprašujem če sem nehote svojo praznino polnila tudi z bivšim fantom, ki sem ga res ljubila in morda zaradi tega ni več želel sodelovati? Sem nehote pritiskala nanj?

Imam pa še eno vprašanje: ali je možno, da sem se ob fantu, ki sem ga ljubila, slepila, da je on čutil enako privlačnost/zaljubljenost? Vem, da se lahko človek naveže na drugega, tudi če vanj že od začetka ni zaljubljen in da mu lahko ravno tako izkazuje naklonjenost; medtem pa zaljubljeni pa misli, da sta oba istih čustev… Kaj če nisem hotela videti, da sem bila za bivšega fanta veliko bolj prijateljica kot partnerka?… Kaj če je takrat bil z menoj samo zato, ker druge pač ni srečal in ni hotel biti samski? Priklicujem si posamezne skupne dogodke, njegove besede, sprašujem se, kaj pomenijo te in one malenkosti… Sprašujem se, koliko je bilo vse skupaj resnično , koliko je bilo pristne želje po biti z menoj in ne zgolj potrebe…
Razumem, da je lahko strah tisti, ki te „pripelje skupaj“ ali morda katero drugo „zgodovinsko čustvo“, na podlagi katerega se lahko zaljubiš. Toda drugo je, da je nekdo s teboj samo zato, ker pač druge/ drugega ni. Sprašujem se torej, ali bivši fant enostavno ni zmogel naprej/ ni še zmogel odločitve za ljubezen/ je mislil, da mora le zamenjati osebo…, ALI pa me je imel kar tako? … Kako naj to izvem? Rada bi to vedela, zato da se v prihodnosti ne bi slepila. Edino kar vem je to, da se je kmalu po najini zvezi zapletel s prijateljico, s katero sta se že prej razumela. Kar je seveda bolelo in resničnost njegovih čustev med celotno najino zvezo (že od prvega zmenka!) postavilo pod vprašaj.

Če nič v bivši zvezi ni bilo resnično, kako naj zaupam prihodnosti, da je želja po biti skupaj obojestranska? Zdaj se mi zdi, da je na začetku veliko bolj pomembno vedeti o moči njegove želje in šele sčasoma, koliko se je fant pripravljen odločiti za gradnjo odnosa, saj če zaljubljenosti pri njem že na začetku ni, pa misliš, da je, potem je pa še huje, ker si se zaslepljen varal, s tem pa si tudi ti začel zapravljati svoj čas že v samem štartu.
Podobno se zdaj sprašujem, ali ni odločitev za ljubezen odvisna od moči začetne zaljubljenosti? Že res, da se nekateri non-stop zaljubljajo, a se nikoli ne odločijo za delo na odnosu, za ljubezen. Toda jaz se recimo ob sedanjem partnerju ne bi mogla odločiti za trajni odnos, ker že zdaj premalo čutim. Mislim pa, da bi se lahko ob nekom drugem, ob katerem bi bila privlačnost večja.

Nadalje sem se podobno kot uporabnica ** 24** zamislila, ko ste omenili osebo, ki zavestno ve, da jo pritegnejo „nevarni“ ljudje. To sem ugotovila tudi pri sebi in res se takim fantom zdaj najraje izognem. Ja a mi sploh ostane kaj drugega??? Kaj ni bolje prej oditi kot pa se znova pustiti raniti?

Na koncu vsega tega, kar sem napisala, ostanem prav malo zgrožena, saj si v vsem tem svojem doživljanju zelo težko predstavljam srečo v prihodnosti: „Nevarnim“ itak kmalu ni več do odnosa z menoj (večkrat se mi je tudi zgodilo, da se je kdo, ki me je prej »lovil« nato umaknil, čim sem se tudi sama ogrela zanj)! Ob varnih pa sem nezadovoljna! Kaj naj še storim…

Hvaležna vam bom za vaše misli!

Bralka

Spoštovana Bralka,
vaše sporočilo je polno odprtih vprašanj, ki zahtevajo čas, zahtevajo delo in globoko poznavanje vašega fenomena, saj ste edinstveni in zato splošnih odgovorov enostavno ni. Ob vsem pa mi ostaja en skupen občutek, in sicer da ne zaupate svojim občutjem, čutenjem, svojemu telesu. Iz vašega pisanja pa se vidi, da ste naredili že dolgo pot ozaveščanja, samoizpraševanja, iskanja… A kljub temu kar zaboli občutek, da si še vedno niste dovolj pomembni. Radi bi se RAZUMELI; ker računate na dovolj jasen zemljevid, po katerem bi varno potovali? Sem mnenja, da se človek skuša vse življenje znova in znova razumeti, do konca pa se ne razume nikoli. In to je velika negotovost; negotovost, ali lahko zaupam sebi ali bom sam sebe vedno znova razočaral(a), presenetil(a). In ravno v tej negotovosti se zmoremo in smemo imeti radi. Ostaja mi namreč, kako ste v svojem res izčrpnem sporočilu o svojem pravem temelju (primarni družini) napisali le nekaj besed, in še to v oklepaju.

Zato se bom osredotočila le na tisto, kar me je ob vašem branju boleče nagovorilo – zgodaj ste zgubili mamo, negativna čustva pa ste potiskali. Ne vem, koliko ste bili stari, ko vas je mati »zapustila«, a otroci (pa tudi še odrasli) težko razumejo, da je nekdo moral »oditi«, zato smrt starša doživijo kot skrajno zapuščenost, odrinjenost, tudi neljubljenost,… In mlajši ko je otrok ob izgubi, globlje telesno je ta občutek, spomin shranjen. To je prava travma in otrok nima več ob sebi svojega orodja za razvoj (odraslih možganov). Od tu ta iracionalni strah, ki vas, tako je čutiti, že kar malo jezi; kako že enkrat premagati ta strah? Kot ste sami zapisali, ste »negativna« čustva zanikali, tlačili. Prvo, kar bi na tem mestu rada napisala, je, da »negativnih« čutenj ni. So samo prijetna in neprijetna. In pristna in obrambna. Včasih se ljudje jezimo, v resnici pa nas je strah, a strahu nam nikoli nihče ni pomagal predelati, zdržati, osmisliti. Včasih nas je strah, tako zelo strah, da ne bomo zmogli sami, ker smo bili nekoč zares tako presneto sami, da ne bi preživeli, če bi se tega vsak trenutek zavedali… Teh prekrivanj pristnih čutenj je neskončno, kakorkoli že pa drži, da ko otrok zgubi mamo, zgubi VSE. In ne vem, kdo vam je stal ob strani, vam pomagal izžalovati to neizrekljivo izgubo, vam pomagal »izjeziti« to neskončno krivico… Čutim, da v tem tiči nek skupni imenovalec vseh vaših odnosov – ne morete zaupati temu, kar čutite, saj ste večino otroštva (morda tudi (mlade?)odraslosti) čutenja enostavno odslavljali, jih spregledali, tlačili. Enostavno ne poznate svojega čustvenega zemljevida.
Dobro opisujete tudi to lastno notranje nihanje med dvema popolnoma različnima občutjema glede prejšnjega odnosa – po eni strani občutek, da je tam zaljubljenost, privlačnost bila obojestranska, po drugi strani se, ko se spustite malo globlje v svojo intimo, začuti ogromno dvomov, ranjenosti, tudi zamere – nekdo ni bil pripravljen ostati ob vas, delati z vami, se graditi z vami, odšel je drugam… In na tem mestu bi vas vprašala, kam ta občutja sodijo? Kdo ni ostal z vami, kdo ni več delal z vami, se veselil rasti in razvoja ob vas in z vami? Morda se vam te povezave zdijo neprave, celo smešne, morda ste ob tem lahko celo jezni, saj vendar živite sedaj in le kaj vam koristi tako že skoraj abstraktno razmišljanje. Problem je prav v tem, da morda vsi preveč razmišljamo in si premalo dovolimo ČUTITI. Čutenja pa niso (vedno) logična in se počutimo pogosto še bolj zgubljene, ko si dovolimo čutiti. Vendar pa dajanje legitimnosti vsem čutenjem in iskanje njihovega pomena človeka postopno osvobajajo spon preteklosti, ki se je večkrat ravno zaradi potlačenih čutenj ne spomnimo, ne zavedamo ali pa imamo zelo izkrivljene slike. In to nas ohranja v preteklosti, kar pomeni, da znova in znova ponavljamo iste lekcije.Tudi to razcepljeno doživljanje, nihanje, dvomi v to, kaj je bilo med vama, kako je čutil on, je del vaše čustvene dediščine. Seveda je kredibilna možnost, ki jo opisujete vi, da vaš partner ni bil z vami tako močno in s takimi občutji, kot ste to verjeli vi, se pa ob vsem, kar ste napisali, pojavlja tudi vprašanje, ali je vaše doživljanje močno zaznamovano z zgodnjo izgubo in sedaj od partnerja nezavedno pričakujete vrsto prisotnosti, udeležbe, ki vam je on ne more dati? Ste morda ob majhnih znakih neprisotnosti, nepozornosti,… doživljali, da mu ni do vas, da ni z vami? To so seveda le ugibanja. Enako velja za strah, kako boste, če se boste iz (nezadovoljujočega) odnosa umaknili; tudi to je namreč del vaše čustvene dediščine.
Ko pišete, da razumete, kako lahko neko »zgodovinsko čustvo« pripelje dva skupaj, da pa je drugo, ko je nekdo s tabo, ker drugega ni, moram žal napisati, da gre za isto stvar – zopet gre za čustveno zgodovino, ki pa je veliko bolj vseobsegajoča kot le očitni občutki, ki jih zaznavamo. Tudi to, da se nekdo odloči, sprejme, ustavi v odnosu, ki mu ni pisan na telo, da je z nekom, ker je pač v tem trenutku tu,… je samo odraz te iste čustvene prtljage. Zopet se pojavi najprej vprašanje zakaj, od kod in šele potem, kako to reševati.
Tudi sama sem se kar preveč razpisala in pisala bi lahko še veliko. V upanju, da se vam morda odprejo še dodatni zorni koti pogleda na vaša vprašanja, ki pa jih boste seveda reševali sami (četudi ob pomoči).
Lepo vas pozdravljam in vam želim v prvi vrsti ljubezni do sebe ter poguma, da greste naprej po poti, ki jo hodite, četudi rezultati niso vedno taki, kot bi želeli,

Pozdravljeni!

Pod to temo pišem, ker se mi zdi da moja tezava prav tako ustreza temu naslovu.
Tako; s partenerjm sem v zvezi 4 leta, in nic ne lepšam če rečem da sva se imela zelo lepo.
Zabavala sva se skupaj, se vedno nasmejala imela rada…. Nato pa je pred slabima 2 mesecoma on zacel postajat vedno bolj odtujen, slabe volje, razocaran…. Vsporedno so se odvijale velike tezave na delovnem mestu, ze skoraj pol leta je brez plače!
Mislim da je zacel vso to svoje nezadovoljsto povezovat z najinim odnosom, ki pa takrat ni imel kaksnim vecjih tezav. Vse bolj je obupan, ne ve ali je smisel v nama ai je to se vedno to, dvomi v najino skupno selitev in podobno…. po drugi strani pa z dejanji kaze drugace.
Pr. nekaj dni nazaj mi je ves vesel kazal kozarce, ki sva jih dobila v dar za najino stanovanje, danes pa ze dvomi ali bi se sploh selil.
Ali je mogoče da je depresiven ali kaj podobnega in zaradi vsega tega asociera vse stvari na slabo, tudi ce niso vzrok njegove nesrece. Kaj lahko storim, kako naj mu pomagam najti pot nazaj.
Vse skupaj me je resnicno prizadelo, in vse se mi zdi tako nerealno kot da sanjam….zelim ostati pozitivna, saj nocem nase vleci slabih stvari, hkrati pa me vse to tako boli.
Če ima gdo kakšen nasvet ali idejo bi vam bila iz srca hvalezna za pomoč.
Lep pozdrav vsem skupaj.

Draga nixy,
v vašem primeru, ki je opisan zelo rahločutno do partnerja in do vas same, kar je precej redko, si upam verjeti, da pravzaprav nimate opravka z zmešnjavo v odnosu. Seveda ne želim s tem izničiti vaših občutkov, želim vam le povedati, da je vaša stiska, bolečina in tudi negotovost popolnoma legitimna, pri tem pa imam občutek, da si vi tega odnosa želite, da čutite pripadnost vašemu partnerju in to je, kar se tiče vaše »zmede / nezmede« vse, kar lahko zahtevate od sebe. Torej, vi niste zmedeni, ste pa negotovi in strah vas je!
Vaš partner pa najverjetneje preživlja težka notranja stanja; biti pol leta brez plače in hkrati razmišljati o skupni selitvi z dekletom je zanj morda nelogično, a si o tem ne upa, ne zmore govoriti, saj je zanj morda to sramotno. In to ga postavlja v še večjo stisko – ne more zadovoljiti nikogaršnjih potreb in pričakovanj. Seveda je vse skupaj le ugibanje. Vendar pa vam ni potrebno toliko ugibanja; poskušajte se z njim pogovoriti, bodite potrpežljivi, dajte mu prostor, in čas; ne skušajte ga tolažiti in mu dajati nasvete, saj bi ga to utegnilo postaviti še eno stopničko nižje v razmerju z vami. Morda potrebuje le občutek, da ste tam, da boste tam za njega in da si želite razumeti, kako mu je. Seveda pa imate pravico do tega, da odnos sooblikujete, zato za izid, za premik s točke, v kateri sta se znašla, niste odgovorni sami. Morda bi bilo tudi dobro, če bi šla oba skupaj na posvet k strokovnjaku.
Vse dobro vam želim,

Najlepša hvala vam za pomoč,

bom posiskušala stati mu ob strani brez kakršnih koli pritiskov in popolnoma brez obveznosti.
Tako sem predvidevala tudi sama in sem se malo odmaknila, mu dala prostor da zadiha sam in morda bo ugotovil da nisva vir njegove nesreče, čeprav mi je resnično hudo ga puščati samega v tej stiski, predvsem zato, ker mi nobene materialne dobrine ne pomenijo toliko kot on, razumem pa da je zanj to velik pritisk. Teško pa je biti le opazovalec nesreče nekoga ki ti toliko pomeni, vsaka minuta se vleče rešitve hitre pa žal ni, še težje pa poslušati da je nekaj kaj je do sedaj veljalo za tako lepo krivi za svojo žalost.

Lep pozdrav

Ponovno pozdravljeni, nixy,
morda bi se samo še malo popravila, ker nikakor ne želim, da moje sporočilo izzveni v smer, da morate svojemu fantu stati ob strani na način, ki bo za vas pomenil, da postanete žrtev, ždite tiho in nemočno ob njem in poslušate stvari, ki vas bolijo ter »požirate« njegov sram in občutja nemoči. Skušala sem vam samo dati kompliment, da zmorete biti rahločutni, da vam ni potrebno stvari reševati na hitro in grobo, kar pa nikakor ne pomeni, da se popolnoma ustavite in čakate, kaj in kdaj bo vaš fant pripravljen narediti kakšen korak v smeri pogovora z vami. Ne glede na to, kakšne čase preživlja trenutno, je tudi vajin odnos del njegovega življenja in sedanjega časa in zanj je odgovoren! Vam pa resnično ne želim, da postanete nemočna žrtev!
Lep pozdrav,

Ponovno hvala,

vas razumem, kaj mi hocete povedati ampak trenutno ne vidim druge poti. Včeraj me je kontaktiral in zelel da se danes dobiva pa sem ga nekako speljala s te ideje mu predlagala naj si vzame se malo časa za tako pomembno odlocitev. Naj počne stvari ki ga veselijo, naj se sprosti, da pa bom jaz tu kadar bo kaj rabil do takrat.
Še vedno pa ne morem razumeti njegovega stavka, da me ima še vedno tako rad, da ga nic ne moti na meni ampak da ni vec srečen…. zame je ta stavek poln nasprotij in nepojemliv, kakšen razlog je to?Ni dolgo tega ko mi je govoril da mu moja ljubezne pomeni najvec, ampak naj ga razumem zakaj je tako slabe volje in razocaran saj si nekega dne zeli prezivljati najino druzino! Poln je nasprotij tako v besedah kot dejanjih.
To je edini vzrok, ki ga navaja, drugega ni, ali naj vstrajam z idejo da vseeno nanj najbol vpliva sluzben polozaj, ker se res ne zelim vdati.Trenutno se mi zdi da bi kar koli mu recem obrnil na negativno saj sam ne vidi drugace, zato sem mu ponudila malo vec casa, ceprav se sama sebi zdim sedaj kot nemocen opazovalec situacije ki se me se kako tice.

Se opravičujem ker pišem že tretjič , ampak trenutno ste edini kjer lahko iscem nasvete in pomoč, zato hvala.

Ponovno pozdravljeni,
kot sem že napisala, je ob vaših sporočilih občutek, da imate svojega partnerja radi, si želite biti z njim in da tudi on želi enako. Povsem legitimno se mi pa zdi njegovo trpljenje zaradi nezaposlenosti in želja, da bi rad preživel svojo družino. Iz tako skopega (ne)poznavanja vaše situacije, vašega čustvenega sveta lahko le ugibam, da vam je morda ob njegovi teži, morda celo depresiji, težko, kot da zavrača vas; kot da njegovo čustveno stanje jemljete zelo osebno, proti sebi. Popolnoma razumem vaše razočaranje nad odnosom, ki se je spremenil, a žal dve osebi, ki se ljubita, ni vse, kar sestavlja življenje posameznika in življenje posameznika vsekakor ključno vpliva nazaj na odnos.
Res vam ne morem dati jasnega zagotovila, da je vaš fant le v svoji osebni, življenjski stiski in da to z vami pravzaprav nima nič opraviti, a tega ne morem, ker nisem vi in nisem on in ne živim vajinega odnosa in nekoliko vem le po vaših sporočilih. Lahko vam pišem le o svojih občutkih, ki jih imam ob branju vaših sporočil.
Torej, za konec vam želim, da bi zaupali temu, kar čutite in tvegali pot v to smer. Življenje pa vam tako ali tako vsakič znova postreže z nauki, da se lahko iz njih učite, zato neke vnaprej varne poti, ki bi vam jo za povrh še svetoval nekdo tretji, enostavno ni. Čutite, verjemite, tvegajte in se učite. Pa srečno!

Spoštovana ga. Mateja.

Najprej bi se vam rada zahvalila za podporo.

Povezava, ki ste mi jo opisali, se mi zdi prava. Sprašujem pa se, kaj mi to pomaga vedeti? Ne razumem, kaj lahko reši odgovor, da vem, da sem ob fantu doživela podobno kot ob mami in da del moje jeze nanj najbrž spada k njej. Zaradi tega mi ni nič lažje in ravno tako se bojim vnovične prizadetosti v prihodnosti kot prej. Zdi se mi, da ta odgovor prav nič ne spremeni, ali pač?
Moji jezi pa kar ni konca. Že ko mislim, da nanj več ne mislim, pride kaj, ko komaj zdržim v svojem jeznem, napetem telesu. Težko je zdržati z vsemi temi neprijetnimi čustvi – le kam naj z njimi? To, da ga je bilo strah iti naprej in globlje v zvezo, bi še razumela, četudi bi ravno tako bila prizadeta. Verjamem, da je imel tudi on težko zgodovino, a velika verjetnost, da sem bila le izigrana; da sem bila nekomu, ki sem ga imela rada, le za kratek čas, medtem ko druge ni bilo zraven, ali kaj vem kaj… to pa presega vse moje meje! To boli v dno duše! Kot da je bil z menoj samo zato, ker sem mu bila telesno privlačna in nič več! Kako da tega takrat nisem mogla videti, zakaj sem to izkušnjo rabla?!… Tega ne zmorem pustiti od sebe, tega mu ne zmorem odpustiti. Ali bom do njega vedno čutila samo še jezo? In ali je sploh narobe, če me takšno ravnanje jezi?!

Potem bi pa rada tu odprla še eno vprašanje:
Tako ob prejšnjem fantu kot v zdajšnjem razmerju (ali pa drugih krajših zapletih v preteklosti) se mi pogosto dogaja, da postanem sitna in tečna. Ne bi mogli verjeti, kakšne nepomembne malenkosti me spravljajo ob živce. Partner mi da vedeti, da nobena stvar, ki jo reče ali naredi, mi ni prav in da sem zelo težka. Mene zadnje besede močno zabolijo (če sem že zdaj težka, kdo bi potem zdržal z mano celo življenje?…). A priznati moram, da je res, tako kot pravi: obnašam se, kot da mi nič ni prav. In verjemite, da tega nočem početi – enako sem jaz doživljala ob očetu, ki mu nič ni bilo prav in prav zaradi njega nisem smela biti jezna ali žalostna. Pa vendar ne vem, kaj bi lahko naredila, da se to konča. Sama sebi grem na živce. Ko sem samska tega problema sploh ni! Sem neprimerno večkrat mirna, zbrana, vesela, sproščena… Ko pa nekdo stopi v moje življenje, se mi zdi, da mi vse vzame. Zakaj se mi dogaja, da v nekem razmerju postanem tako razdražljiva?? Nočem, da bi se to nadaljevalo.

Pa še za eno kratko razlago bi vas prosila: kaj pravzaprav pomeni „biti sebi pomemben“? … Mislila sem, da sem že veliko storila zase, a zdaj, ko vidim, da niti tega osnovnega vprašanja ne vem, se počutim prav bedno.

Lep pozdrav,

Bralka

Hvala za pomoč in lepe želje!

pa srečno!

Spoštovana Bralka,
res je čutiti ogromno jeze in to je legitimno, tudi zdravilno čutenje, ker ima funkcijo pomikanja naprej. Res pa je, da je potrebno čutenja prečistiti. Kaj to pomeni? Da se človek najprej zave, kaj in koliko tega čuti. Nato skuša s temi čutenji zdržati. Nato skuša razumeti, zakaj od kod, kdaj in kako so se ta čutenja začela ustvarjati – iskanje korenin in koreninic. Tu šele človek lahko prevzame odgovornost za to, kar čuti, saj razume, da čutenja prihajajo iz lastne zgodovine, drugi pa mu jih le prebuja. In razumeti z glavo, razumom je nekaj drugega, kot razumeti s telesom – vsaka celica telesa čuti, da je to resnica. Šele nato človek išče rešitve, ki se pojavljajo zelo naravno, telesno, spontano; telo piše novo zgodovino – v možganih se delajo nove povezave med nevroni…
Z drugimi besedami; če jeza ni priznana, sprejeta, ozaveščena in ne pozna svojih izvorov, postane lahko skrajna razdražljivost, seje svoje strupene puščice na vsakogar, ki »pride mimo«. Morda malo neprimerna primerjava, a se mi je ob branju vašega sporočila utrnila: kot ste se vi ob prejšnjem partnerju čutili zlorabljeno, saj je bil (po vašem zapisu) z vami » samo zato, ker sem mu bila telesno privlačna in nič več!«, se morda vaš sedanji partner počuti, da se jezite nanj samo zato, ker je pač trenutno on tam. In ta jeza je vaša; celo veste, kam sodi. S tem vas nikakor ne želim kritizirati, želim le narediti povezavo z vašim zadnjim vprašanjem, kaj pomeni »sebe jemati resno«. Nikakor nisem s tem želela povedati, da niste še ničesar naredili zase! A sebe jemati zares resno, pomeni to, kar sem opisala na začetku – hoditi dolgo, si upam trditi vseživljenjsko, pot ozaveščanja, iskanja, čutenja… Morda zgleda to naporno, tudi nesprejemljivo, a če tega ne počnemo, sebe ne jemljemo resno; mi pa smo proizvod naše zgodovine. Ali bo kdo pripravljen z vami hoditi to dolgo pot in ali boste vi pripravljeni hoditi to dolgo pot z nekom in njegovo dediščino, je nekaj, kar je srž partnerstva. In ko nam to uspeva, se pojavlja ta tako pričakovana sreča v odnosu, po kateri tako zelo hrepenimo. Nekdo vas sprejema takšno, kot ste, je pripravljen z vami ozaveščati, iskati, vi pa ste ob njem pripravljeni jemati odgovornost za svoje občutke nase in jih počasi transformirati. Odgovornost ni isto kot krivda – ko se počutimo krive, se v resnici ne sprejemamo takšne, kot smo; kako nas bo potem sprejemal nekdo drug? In tako začnemo mrzlično iskati rešitve, ki nas bi »zaščitile« pred lastno odgovornostjo čutiti to, kar je v nas in to zdržati, živeti, razumeti,…
Torej za konec: ne verjamem v odgovore na vprašanja; ne verjamem v nasvete – »kaj narediti«, ker to pomeni le izogibanje poti, ki jo mora hoditi vsak sam. In delo na sebi traja dokler živimo. Kar ne pomeni, da hodimo na terapijo vse življenje, terapija je morda potrebna v določenih trenutkih, ko potrebujemo »drugo telo«, ob katerem se naš začaran krog čutenja sebe prekine in se pomakne na nivo višje. A iskanje sebe, sprejemanje svojega telesa (z vsemi občutki, vrtenjem v njih, iskanjem izhoda,…) na vedno bolj ljubeč način do sebe, traja vse življenje. Posebej je to pomembno za žensko telo in ko skušamo ustrezati moškim, ko nočemo »komplicirati«, ko skušamo dobiti rešitev, ki bo delovala in ne bo obremenjevala moškega, zgubljamo sebe.
Zato bi vam rada le še napisala, da imate v mojih očeh absolutno in popolno pravico, da čutite, kar čutite. Boleče mi je brati, da si greste na živce, ker kar ne morete prekiniti tega vrtiljaka čutenja. Kot sem vam napisala že v prejšnjem odgovoru – vaša čustvena dediščina NI lahka in vzemite to resno – kar pomeni, da si postanete pomembni. Nepomembni si postanete v trenutku, ko hočete od življenja izsiliti rešitev, še preden bi se zares »znašli« v sebi, se razumeli. Žal ne gre drugače, kot da se v odraslosti zopet soočimo z vsemi občutki, ki smo jih morali nekoč potisniti, celo odrezati, da smo psihično preživeli. In razumljivo je vaše razočaranje in jeza ob predlogu, da se tega spet zaveste. Seveda je to stvar individualne odločitve, zato vam ne želim predlagati, da na to pot morate iti, vendar ob želji da »se vse to konča«, kot ste napisali, osebno ne vidim druge poti. Seveda pa obstaja veliko različnih načinov, na katere se človek lahko ukvarja s seboj in jaz sem vam opisovala le tega, v katerega verjamem sama.

Draga Bralka! Že mesec je kar si tule pisala, morda še prideš, in jaz sem se počutila kot bi brala o sebi. Oj, kako zelo te razumem. Meni je propadel zakon. Že res, da me je varal, celo pred poroko, ampak vedno znova se sprašujem, da sem bila kriva sama s tem teženjem, tečnarjenjem za prazen nič, z večno nezadovoljnostjo, kot tudi ti opisuješ. To je tako grozno! kako naj se taka sprejmem? Ljubil me močno, a mi je zdaj na koncu rekel, da sem ga sama odgnala. V tej grozi sem tudi sama vzela preveč tablet. Zakaj bi taka grozna oseba kot sem jaz sploh še bila na svetu? Da bom še koga drugega uničila? Seveda so mi očitali čustveno izsiljevanje, a nisem niti za trenutek hotela pri njem kaj doseči, le njegove obtožbe sem vzela zares.
Najlepša hvala tudi moderatorki Mateji, saj ste vse kar ste napisali bralki napisali tudi meni. Jaz sem začela s terapijo, saj drugega izhoda res ne vidim. Grozljivo mi je živeti sama s sabo po desetih letih zveze, a hkrati po svoje tudi vidim, da sem od njega čakala, da me bo na nek način”odrešil”. Tulila sem, ko je odhajal, boli na smrt, da je sedaj z drugo, boli, da je ona boljša od mene, boli, da nisem znala prej, da se toliko stvari nisem zavedala prej! Kakšen dan se mi zdi, da nikakor ne bom zmogla. In tudi jaz ne razumem najbolje, kaj pomeni biti pomemben sam sebi. Saj me celo življenje učijo, da ne smem biti sebična. V najhujši stiski ob tej ločitvi mi je mama rekla, da sem sebična, ker mi je cesti pokazala lušnega psa in se nisem niti ozrla. Ali sem res? Kako naj se ukvarjam s sabo, če je pa to sebično. In se počutim krivo. Ves čas.
Ne znam, ne vem…

Draga Bralka, napiši še kaj kako si.
Gospa Mateja, če boste pa vi imeli še kakšno besedo zame, bom pa tudi hvaležna.

Planika edina

Draga Planika edina,

kako lepo ime ste si poklonili. In ko berem vaše sporočilo, tako polno bolečine in ran, je tole ime pravi žarek upanja – ja, to je začetek, da se vzamete zares! Res ste planika, in to edina – predvsem sama sebi. Ljubiš lahko samo iz ljubezni. Ljubezen pa je stanje duha, ki ga ljudje oblikujemo skozi leta svojega življenja. Kot ste verjetno že neštetokrat prebrali, so pri tem sooblikovanju najpomembnejši prav starši. In če vam na vsakem poskusu, da bi poleteli v svobodi ljubezni do sebe in življenja, pristrižejo krila in vam rečejo, da je to sebično, potem res zlahka razumem vaše grozljive občutke krivde, ki so do vas skrajno krivični! Če je to res lahko razumeti pa je zato prav s takšno intenziteto to težko živeti.
Draga Planika edina, ne vem, koliko ste stari, a gotovo ste že odrasli. In v odraslosti postanemo za doživljanje sebe in za to, kaj čutimo, kako vstopamo v odnose in kako jih čutimo, razumemo, odgovorni SAMI. To je po eni strani kruto, saj nas primarni skrbniki vedno ne opremijo za odraslo, srečno odgovornost, kot je to očitno v vašem primeru. Vendar pa je po drugi strani dobra novica ta, da lahko zapustimo stare in škodljive načine ravnanja s sabo in si izberemo drugačno prihodnost. To pa vsekakor ni lahka pot in tudi kratka ne; vsekakor pozdravljam in vas podpiram na poti, ki ste jo izbrali – verjamem, da vam bo terapija pomagala premakniti kompas v smer večje topline in rahločutnosti do sebe. To pa bo okrepilo vaš čut za jemanje sebe resno, kar pa že vsekakor počnete, kaj pa je hoditi na terapijo drugega, kot jemati sebe resno?
Včasih je težko napisati nekaj tako pametnega, da bi nekomu res pomagalo premakniti tisto težo, ki je tako neznosna. In mnenja sem, da v tako globoke rane, ki so se oblikovale že davno v otroštvu, pamet sploh ne seže. Zato vam resnično želim predvsem veliko vztrajnosti na tej poti spoznavanja izvora vaših bolečin, ki vam jih je bivši mož le prebudil – varal vas je že pred poroko, hkrati trdite, da vas je ljubil in da ste vi krivi za vajin razdor. Prvič, ne gre za krivdo, ampak v prvi vrsti za odgovornost, in sicer najprej do SEBE! Torej: od kje dopuščanje, da vas nekdo sme izdati, vas hkrati kritizirati…? Kljub vašemu kratkemu sporočilu se ne da mimo povezave, da ste ta »krivditis« in občutek lastne nevrednosti dobili že doma, ob starših, in naprej s sabo ravnate enako – nezavedno vas vleče v odnose, kjer boste naprej lahko krivi, slabi, sebični,… In upam si trditi, da vse to niso atributi, ki sodijo k vam. Pa se vprašajte: ali je sebičen starš, ki otroka utiša in ga osramoti na vsakem koraku, ko raziskuje SVOJ svet ali je sebičen ta otrok, ker želi živeti? Občutek ostaja, da so bili vaši starši jezni na vas, ker ste bili otrok! In to je srhljivo. Zato bi na vašem mestu razmislila predvsem o tem, da bi za nek čas prekinili stik s starši, si vzeli »karantenski« prostor in čas za raziskovanje sebe, takšne kot res ste. Tu bi bilo pomembno, da bi iskali predvsem ta neodkrita področja, ne bi bilo pa dobro, da bi v osami še poglabljali to krivično čustveno dediščino. Zato bi bilo dobro (p)ostati socialno odprti, aktivni, najbolj varno pa se mi zdi, da bi bili to obdobje ves čas v terapiji. Potem, ko se boste spoznali bolje in boste vsak trenutek čutili, da ste zelo redek in lep cvet, edina, ki se lahko osreči, boste lahko šli nazaj domov in videli, kaj lahko s svojimi starši še skomunicirate.
Želim vam, da bi vse, kar sem napisala, najprej presejali skozi svoje občutenje in da bi vse, kar boste čutili, vzeli resno. Jaz sem vas vzela zares resno in vas zato podpiram na poti, ki vas bo peljala ven iz tega začaranega kroga samoobtoževanja in samozanikanja.
Vse dobro!

Za varanje je VEDNO kriv tisti, ki vara, vedno. Že mogoče, da je drugi partner tudi kriv za nezadovoljstvo, že mogoče, da varajoči ni zadovoljen z odnosom, ampak težav se ne rešuje z varanjem in če težav ni mogoče rešiti, če je nezadovoljstvo tako hudo, se pač reče zbogom. Zato ne, nisi kriva, da te je varal in si tega NIKOLI ne očitaj. Veš, v bistvu je to s strani tega moškega dvojno grdo. Najprej te prevara. Večkrat. In potem ne prizna, da je varal zaradi svoje moralne fleksibilnosti (lahko rečeva tudi pokvarjenosti) in ti na bolečino, ki jo prevare prinesejo, doda še bolečino krivde. Ljubil močno? Ja, ampak sebe.

Pred kratkim sem prečital zelo dobro knjigo, ki mi je dala v marsičem za misliti. Moram priznati, da je to najverjetneje najboljša knjiga, kar sem jih prebral v svojem življenju. Marsikatero prepričanje je postavila na glavo, o večini tem pa je avtorica pisala tako, da bi jih lahko njene misli in občutja sam zlil na papir, morda bi enako vsebino zapisal z malce drugačnimi besedami. Govori predvsem o temah, ki se pojavljajo na tem forumu, pa tudi o klanju na Balkanu v devedesetih. Vsekakor knjiga za ljudi, ki nas zanimajo globoki odnosi, pristna čustva, ki ne pademo na lovorike snobizma in materializma – ali “Duhovnost je za norce”, kot se je avtorica izrazila ob v knjigi. Morda bi tudi tebi koristilo, da jo prebereš, naslov je: Bog ima živce.

Ponovno pozdravljeni!

Po nekaj času sem krenila na to stran in na spodbudo tebe, Planika edina, se znova oglašam. Prav lepo mi je bilo, ko si me nagovorila; lepo je, ko vidiš, da nisi sam in nekoga zanima, kaj se s tabo dogaja.
Ga. Mateja, jaz sem sto-procentno odločena da se bom trudila (sem enakega mišljenja kot vi in drugih različnih načinov ukvarjanja same s seboj, ki bi bili uspešni in smiselni sploh ne poznam; kateri bi pa to bili??). Pravzaprav sem si na izbiro dala le še garanje za dobro, kajti na misel mi ne pade, da bi se vračala v pekel oziroma ostajala tam! A čisto res je kot pravite, da v globoke rane pamet ne seže in najbrž je ravno zato vse skupaj tako težko. Če bi pamet imela moč poseganja v reševanje težav, potem bi zadostovalo, da si preberem kak psihološki priročnik in vse bi bilo tako enostavno! Pa ni tako. Mnogo stvari ne razumem, ne zmorem povezati (ali pa zgolj razumsko). Takrat me je sram, ker se pred nekom počutim kot izguba, ki ne ve, kaj bi rada. Mnogokrat »moram« storiti napako, da sploh izvem, kaj je v meni. Kot da moram vedno kaj zgrešiti, se raniti, da mi kaka stvar o sebi postane bolj jasna. Zakaj mora biti tako?… Kolikokrat še bom zgrešila zvezo oz. tistega »ta pravega«; koliko odhodov bo še moralo boleti?… Kako sem tega naveličana in sita! Že ko misliš, da končno lahko z nekom nekaj ustvariš, se spet vse podre. Pomislim, koliko se mi sploh splača začeti novo zvezo, tudi če bi se našla s človekom, kjer bi bila privlačnost obojestranska.

Povejte – kje, le kje naj najdem človeka, ki se bo želel truditi skupaj z menoj? Pri mojih letih je že vrstnike težko spoznati, kaj šele fanta in to odgovornega fanta! Najti sorodno dušo, s katero se privlačita »po nevarni poti«. Srečati fanta ki je doživljal podobno zgodovino, a ki je obenem sam sabi zaprisežen, da to spreobrne, se mi zdi kot najti iglo v kupu sena! Le kdo bi imel tako srečo?! Poleg tega pa je zoprna stvar mojega truda ta, da bolj kot se trudim, slabše je! Tako se mi včasih zazdi…

V zvezi s svojo prejšnjo zvezo bi vas rada še nekaj vprašala:
Zaljubljenost »me je zapustila« že po par dneh, vendar ker sem to doživela že predno sem spoznala njega, sem se odločila za odnos (sicer bi lahko celo življenje preskakovala od enega do drugega); kljub čustvom zaljubljenosti, ki naenkrat izginejo. Kako da se mi pojavi to nenadno izginotje zaljubljenosti? Kaj lahko takrat storim – ali je prav, da sem se v takem stanju vseeno odločila za zvezo? To izginotje čustev mi da občutek praznine, osiromašenosti in tudi občutek krivde do fanta, ker sem pač z njim, kljub temu, da je vse izginilo (a to ne pomeni, da z njim nisem rada). Navadno se potem zaljubljenost zaostri, ko začutim, da nekdo odhaja. Se človek vedno zaljublja na podlagi istega čustva (strahu) ali pa je to mogoče spremeniti?

Kar se tiče moje tečnosti v neki zvezi, večnega nezadovoljstva, nerganja, teženja, kakorkoli bi pač temu rekli, pa tole: Dejala sem, da takšna običajno postanem samo v nekem odnosu, ne ko sem samska. Včasih sploh nisem vedela, kaj se je pravzaprav zgodilo, kaj je konflikt sprožilo. Kasneje pa sem nekje prebrala, da smo ljudje kot vezna posoda in kar en potlači, to začuti drugi in mu butne ven. Na koncu torej izgleda kot da je problem izključno pri drugemu. Komaj kasneje sem pomislila, da sem vzkipevala »po nepotrebnem«, da sem videla probleme tam, kjer jih ni morda ravno iz tega razloga, ker moj bivši fant o svojih čustvih, pomislekih, dvomih itn. ni govoril (vprašanje tudi, če jih je čutil?). In tako sklepam, da so se verjetno prenašala name. Kako naj imam jaz te njegove neizgovorjene, morda tudi nezavedne vsebine, ki se prenašajo name, pod nadzorom in odgovarjam zanje?! Že moje so težke, kako potem ne bi bila mera vsakič znova polna! In seveda sem potem krivec vedno jaz (JAZ vsakič znova težim, JAZ vedno začnem!) – saj to bi bilo ja vsakemu očividcu jasno. On je čisto na easy, jaz pa popolnoma iz sebe! Moje »lajanje« prihaja iz mojih ust – logično sem potem jaz odgovorna zanj. A to o moji odgovornosti mi ni prav nič več logično, ko enkrat sprevidim, da le ni vse, kar iz mene prihaja na plano, zares moje. In kaj naj takrat storim? Kako se v tem znajti, kako ravnati trezno in do obeh spošljivo?
Sem pa v zvezi včasih tudi začutila, da ko sem mirna in sproščena, kakor da spet nekaj ne bo v redu… Kot da se on takrat sploh ne briga zares zame. Kot da »moram« delovati zateženo… V glavnem, čutila sem, da ni prav ne tako, še manj pa drugače. Groza! Kaj je človeku sploh storiti?!???

Moja edina prava tolažba in počitek sta ob misli na terapevtko, ker pa je bila terapija individualna, se ne bom kaj dosti čudila, če se bodo težave v morebitnem bodočem partnerstvu ponovile. Ah!

Ga. Mateja, zahvaljujem se vam za posluh! Tebi, Planika edina, pa želim, da bi se uspešno prebijala skozi preizkušnje in nikoli brez upanja, da naju tam nekje čaka lepše in boljše!

Vaša Bralka