Po dolgem času sem se spet oglasil…
Včeraj je bil Miklavžev večer, odšel sem na pokopališče, zunaj je bila tema. Na očetov grob sem nesel svečo, hotel sem biti sam ta večer z njim.. in spomini so šli v moje otroštvo.. spomini.. le koliko jih je.. Spominjam se očeta, kako je prišel domov na miklavžev večer, delal je v Italiji in domov je prihajal ob vikendih. Zunaj je snežilo, z mamo sva sedela v topli kuhinji, oba je objel in bilo smo srečni. Vzel me je v naročje in mi pripovedoval pravljico o dobrem Miklavžu, kako obdarjuje pridne otroke… v njegovem naročju sem zaspal… Prebudil sem se ponoči in stekel po stopnicah v vežo.. in res je bil pri nas ponoči Miklavž. Še sedaj se spominjam modrega policijskega avtomobila, ki je imel na strehi lučko in je zavijal kot pravi policijski avtomobil. Vem, da ga je oče prinesel iz Italije…
In v golih vejah stoletne lipe zašumi burja, plamen svečke zatrepeta, kot da je živ… Mislim nate dragi oče, na tvoje življenje, trud, odrekanja, na tvoja hrepenenja, da boš meni zagotovil boljše življenje.
Ravno, ko bi lahko živeli mirno, preprosto in skromno življenje, te je bolezen premagala.. A mora res biti tako? Vem, da je se velikokrat sprašujem zakaj in da nikoli ne dobim dgovora. Vem, da sem te večkrat užalil in da si imel ti bolj prav kot jaz, da velikokrat nisem upošteval tvojega nasveta… koliko stvari bi ti rad povedal, pa so besede ostale neme, brez odgovora.

Prazniki, vsi sej ih veselijo, pride Miklavž, Božiček, pa še mogoče dedek Mraz.. ne veselim se jih, ker vem, da bo božični večer brez tebe, kot ognjišče brez toplega ognja, da bodo prazniki prežeti s spomini nate, da bodo spet materine solze močile tvojo sliko na kuhijnski omarici…
Verjetno vas je veliko ki doživljate isto kot jaz, vem, da smrt nobenemu izmed nas ne prizanaša.. in da jo vsakdo od nas preboleva drugače. Pravijo, da čas celi rane, mogoče, ali kaj ko se le te spet odpro…

Človek pa odhaja v vseh letnih časih, naj bo poletje ali zima, december ali maj.
Najhujše pa je, ker nihče ne najde več poti nazaj….

“Kjerkoli si, povsod sem jaz s teboj, povsod je s tabo moj pozdrav in kjer sem jaz si tudi ti z menoj…”

Vsem vam, ki žalujete stiskam dlan, delim bolečino z vami in vam vseeno želim mirne decemberske dni.
Miklavž

Pozdravljen miklavž!

Tudi mene je ati zapustil letos 2.6. Veš tako hudo mi je da se kar ne morem in ne morem sprijazniti.Zelo lepo si napisal, enako čutim tudi jaz. tudi jaz sem si zadnjič zaželela biti sama z njim na grobu in sem to tudi storila.Jaz vem da živi v meni v mojem srčku in vedno bo.

Ati moj tako te pogrešam,saj veš bil si moj idol in car za vedno.Tvoja Barbara.

Tudi jaz ti želim dragi miklavž mirne decemberske dni, in naj tvoj ati mirno spi.

.
Pozdravljen Miklavž!

Danes sem se po dolgem času zopet spravila za računalnik.ki mi je bil edina opora,prijatelj,ko mi je umirala mami.
Hudo mi je,ko vidim,koliko ljudi strašansko trpi ob izgubi bljižnjega.19.oktobra je moja mami umrla.Vem,da si nikoli ne bi želela,da se tudi moje življenje ustavi,vendar jaz ne morem živeti brez nje.
Ne vem,kaj je to kar čutim:žalost,jeza…vem samo to,da mi ni več do ničesar.Ni mi več do pogovorov s prijateljicami ob kavi,ni mi več niti do muske,ne do kuhanja,pospravljanja,do sprehodov,telovadbe.Najraje kar doma ležim,pojem pašteto,zaspim,se zbudim,jokam,popijem kavo.
Prosim Miklavž,naroči Božičku,naj mi prinese vsaj del tistega človeka ki sem bila prej.
Resnično vas imam vse rada!

Draga selivka!

Poznam občutek, kako boli, ko izgubiš mamo, ker je tudi sama več nimam. Si v fazi žalovanja, zato je tvoje početje normalno. Prepusti se, bolečina bo s časoma minila. Hudo je, ker so pred vrati prazniki in se zavedamo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Vendar življenje gre dalje, ne boj se ga, imaš angela, ki te čuva.

Želim ti mirne in čim lepše praznike in da bi v novem letu dobila nazaj sebe.

Topel objem in tudi mi te imamo radi!

Pozdravljeni Miklavž,Barbara,Selivka…

Naj vam povem,kako je bilo pri nas,morda vam bo lažje ob teh prazničnih dneh…
Mineva že deveto leto odkar mi je umrl oči in peto leto odkar nas je zapustila babi..in kaj imata skupnega?Oba sta umrla 30.12.samo štiri leta razlike..
Si predstavljate kako je bilo še posebno ker so bili prazniki in kako je vsako leto odtlej..
Pred dvema dnevoma smo imeli spet smrt;moževa babi..
Tako,da res nam je december menda “usojen”..Želim reči,da te vsako leto bol”j utrdi”,bolečina popusti in vse je lažje;misliš,da ne,da ne bo nikoli minilo,najraje bi “preskočil”tisti čas,ko te tako boli;ampak skozi to moramo in VERJEMITE-MINE..
Je čas,ki da in je čas,ki vzame..a je tudi čas,VERJEMITE,ki celi tudi takšne rane..
Topel objem vsem in vse lepo in lažje v letu,ki prihaja..

Hvala bogu,da vas je kar nekaj,ki pozitivno razmišljate.Ampak vi ne razumete,da je bila mami meni še vse kar mi je ostalo.Resnično si želim,da bi mi bilo vsaj malo bolje.Pa je vsak dan huje.Imam sina,17 let starega,s katerim sva (bila)zelo navezana,še na metalcamp skupaj hodiva.Ampak,zdaj,ko nimam več mami,da ji poročam,kako je bilo,da ji pokažem slike,da se ona (kao)zgraža,nima nobena stvar več smisla.Tako jo pogrešam,tako sem osamljena brez nje,da sploh nimam besed.Moja zdravnica(ki je sicer car),pravi,da sem v hudi depresiji,da bi morala neke anti….depresive jemat…..Kaj pa bo potem drugače?Jaz bi rada samo mojo mami poklicala,pa rada bi da se mi oglasi.

Draga Selivka;

Veš zelo me spominjaš na mojo mami..tudi ona razmišlja na podoben način kot ti..samo,da je bila ona tako “povezana”z očetom-možem..Povem ti,da to ni dobro razmišljanje in tudi zdravila ti ne bodo dosti pomagala(za kratek čas,ja)NAJBOLJ si boš pomagala SAMA !
Poskusi predvsem,da ne bi razmišljala kaj bi bilo če…in kako je bilo..ali kako bi bilo…Imaš sina,posveti se njemu,čimbolj zaposli svoje misli..ukvarjaj se s stvarmi,ki jih rada počneš…pojdi ven,v naravo,na telovadbo,s kolegico na kavo ali kino,ustvarjaj kaj doma….karkoli samo da svoje misli zaposliš z nečem kar NI POVEZANO s “kaj bi bilo…kako bi bilo…
Vem da misliš,da je nemogoče,da je težko,da nimaš volje;samo začeti je treba potem,pa sčasoma steče vse samo od sebe..še sam ne veš kdaj..bolečina se omili,misli se zbistrijo..Prihodnost je še pred tabo..deli jo s sinom,prijateljicami..z ostalimi,ki so ti blizu..ne zastani.ne obstani..ker potem otopiš in življenje res izgubi svoj smisel…verjemi…Upam da me boš razumela kaj ti želim povedati in ČIMVEČ SONČNIH DNI V LETU,KI PRIHAJA IN V VSEH NASLEDNJIH..ti želim Pinga