Ljubosumna
Pozdravljeni!
Že dalj časa imam en problem in se ga nikakor ne morem rešit. Sem bolj ljubosumen tip že od otroštva, ampak zadnje čase sem dobesedno ljubosumna na vsako žensko, ki je v kakšnem kontaktu z mojim partnerjem. Vedno hočem vedet vse kaj se je pogovarjal in seveda se potem včasih skregava, ker mi pač kaj ni všeč. Drugače se super razumeva in mislim, da če ne bi bila tako ljubosumna bi bil najin zakon več kot odličen. V preteklosti mi je včasih kaj zamolčal, varal mislim, da ni in jaz mislim, da je sedaj to posledica te moje ljubosumnosti. Imate mogoče kak predlog kako se tega znebit, ker vem, da delam narobe ampak enostavno ne vem kako naprej, kaj naredit, da se tega rešim?
Lp
Cvetkica!
Moj tekst o ljubosumju je bil objavljen na forumu čustvene inteligence in sicer:
Še beseda o ljubosumju in zavisti (ni potreben ljubezenski odnos). Da bi nekdo lahko občutil ljubosumje, mora najprej ljubiti. Ljubosumje je torej naravno čustvo v ljubezenskem odnosu. Pravzaprav je ljubosumje vrsta STRAHU, da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu. To pomeni, da se počutimo OGROŽENE, da bomo ljubezen izgubili. Patološke so vse oblike ljubosumja, ki niso utemeljene. Nikakor pa ni stopnja ljubosumja odraz intenzivnosti ljubezni! Namen čustva ljubosumja je, s svojim vedenjem ohraniti in zaščititi ljubezenski odnos. Nedvomno pa je vsakršnje ljubosumje neprijetno za oba partnerja. Partner ljubosumnemu lahko do neke mere pomaga, dejansko pa mora ljubosumni partner sam ustvariti takšno stanje, da bo spet zaupal vase in v ljubezen. To velja za primere, ko partner s svojim ravnanjem ne vzbuja ljubosumja.
Upam, da boš našla v temu kakšen odgovor, če ne, pa si preberi še drugi del:
Absolutna iskrenost bi obstajala samo, če bi na drugi strani obstajala absolutna toleranca. To pa je mogoče samo, če obstaja brezpogojna ljubezen, te pa kot vemo, ni, razen za otroke do leta in pol.
Razlog, zakaj nekdo skriva pred ljubljeno osebo je strah. Ne gre le za ljubezensko afero, ampak marsikaj. Mnoge ženske bodo našle tu prikrivanje o nakupu garderobe, sestajanje z osebami, ki partnerju niso všečne…, prepričanja ali misli ali čutenja, ki bi partnerja prizadele…
Ker je iskrenost del partnerskega/ljubezenskega odnosa, obstaja pogost konflikt med iskrenostjo in sočutjem; med pravili v ljubezenskem odnosu »biti iskren« in »upoštevanje partnerjevih čustev«. Človek se odloča ali biti neiskren ali prizadeti partnerja. Odločitve zanesljivo niso lahke.
Če od partnerja zahtevamo popolno iskrenost, lahko zahtevamo tudi, da smo mi njegov najboljši prijatelj, ki se mu pove vse. Pa je to izvedljivo, premoremo tolikšno stopnjo tolerance? V takem primeru, če partner išče nasvet zunaj partnerstva, se oseba, ki zahteva popolno iskrenost enostavno čuti prevarana. Je to prav, dobro? Nikakor ne.
Ljubezenski odnos obstaja na dveh ravneh: na midva in jaz (vsak zase). Vsaka ljubezen, ki se dojema samo kot zlitost obeh v smislu »midva«, je patološka in močno omejujoča za oba. Vsak ima pravico do uresničevanja samega sebe in se hkrati odločati za odnos, odnos je čustveni dogovor med partnerjema. Zato ljubezen do nekoga ne sme uničiti njegove zasebnosti; ljubezen ni zlitje s partnerjem. Žal pa je iskrenost lahko tudi sredstvo manipulacije s partnerjem.
Že res, da je to teorija, ampak v praksi drži kot pribito. Temeljito preberi, poskušaj slišati sebe in potem malo pokomentiraj, da vidimo, če si prišla do kakšnih zaključkov ali pa te še vedno bega ljubosumje.
Cvetkica
Odgovora ni ravno zato, ker je bilo sporočilo premaknjeno od drugod in smo ga zato spregledali. Skrbnikom foruma sem že posredoval obvestilo in upam, da bodo zadevo rešili na način, da se to ne bo več dogajalo.
Pretirana ljubosumnost seveda je problem. Vzroki zanjo so različni, zato vam tudi ne morem dati direktnega in jasnega odgovora. Prav tako lahko samo ugibam, ali je v partnerjevem odnosu do vas kaj takega, kar v vas upravičeno zbuja občutke dvoma. Če to drži, potem je vaša težava v tem, da s temi občutki ne znate opraviti na ustrezen način. Kaj bi lahko bil ustrezen način? Verjetno najboljši bi bil direkten, odkrit, pošten in strpen pogovor o teh vaših občutkih. Kdaj nastanejo, kaj jih zbuja, kako se ob tem počutite, kaj v zvezi s tem pričakujete od partnerja, itd. V takem pogovoru seveda ne bi smelo biti z vaše strani nobenega napadanja, obtoževanja, zahtevanja, sumničenja, sramotenja,… Karkoli že počne vaš partner, občutki in čustva so še vedno samo vaši in ste vi zanje odgovorni. Če ste pretirano ljubosumni in posledično agresivni in obtožujoči, je to samo in izključno vaša odgovornost. Tudi če bi vaš partner imel afero, to v ničemer ne spremeni tega dejstva. Druga možnost je, da pri partnerju ni nobenih razlogov, ki bi opravičevali vaše dvome v njegovo zvestobo. V tem primeru so vaše težave resnejše, saj ne gre več samo za nesposobnost ustreznega upravljanja z neprijetnimi občutki oziroma čustvi, ampak prav za potrebo po njihovem ustvarjanju in vzdrževanju. Če se izkaže, da drži to slednje, potem bi vam priporočil, da si poiščete terapevtsko pomoč. Najbolje s partnerjem, če ne gre drugače, pa sami. Katera od obeh možnosti drži, boste seveda morali ugotoviti sami. Lahko samo še dodam, da si osebe, ki imajo težave z ljubosumnostjo, zelo pogosto izberejo partnerje, ki znajo to ljubosumnost izzivati. Če ne, pa jih podzavestno silijo v to, da to počnejo. Prav zato, da bi se ob takem partnerju soočile s to težavo in jo postopoma zmanjševale. To postopnost pa je možno z ustrezno terapijo precej skrajšati.
Lepo vas pozdravljam
Pozdravljeni!
Zadnje nekaj mesecev sem postala zelo ljubosumna in posesivna. Tega bi se zelo rada rešila, pa ne vem kako. To ljubosumje zelo negativno vpliva na moj odnos s partnerjem in se bojim, da se bova zaradi tega tudi razšla. Zato bi prosila za kakšen praktičen nasvet, kako naj postanem manj ljubosumna in posesivna, kar se tiče najine zveze.
Hvala za odgovor.