Imam težavco. Ne vem kaj pomeni normalno živeti v tridesetih letih. Gre za delo v hiši, za odnose z ljudmi. Gre za samostojno življenje. Gre za naraščaj. Za odgovornost. Za vse kar se spodobi in kar v mojih letih ne znam a bi že morala. Delno je kriva vzgoja (pomanjkanje vzgoje), delno ali večinoma moja nesocializiranost. Ko sem v družbi opazim, da bi nekatere stvari morala početi (vse kar se spodobi in je normalno) pa jih ne.

Vprašanje je, kaj bi še mogla znati delati, pa ne znam? Kaj je sploh normalno in kaj ne, kdo to določa koliko čistiti, koliko pogosto beliti, koliko pogosto narediti boljšo jed v pečici, ali sladico? Koliko ur ali minut biti na dan z otroci, koliko časa dnevno ali tedensko posvetiti tašči, da se počuti koristno in ne zavrženo (čeprav ima veliko hobijev).Koliko kvalitetnega časa z možem in koliko takega, ko se ne pogovarjate, ne ljubite in ne počnete nič skupaj, ste pa v istem prostoru. Koliko krat povabiti moževe starše na kosilo v enem tednu, mesecu, letu? Kaj pa ostalo družino? (vsi so zelo povezani).Mene vsi povabijo na kosila, prej večkrat na teden, sedaj nekajkrat na leto, ker se izogibam. Vzgojena sem precej čudno, zato nimam niti meglene predstave kaj je v mejah normale. Kako ste vi vzgojeni, kaj je za vas normalno? Nimam še otrok.

Npr. Šele pred kratkim sem prišla do spoznanja, da bi bilo normalno, če bi staršem in tastu privoščila kaj še zlasti pomembnega za okrogle obletnice, rojstne dneve… Jaz pa dam za rojstni dan, kateri je nekje vmes veliko darilo, za okroglo pa nekaj simboličnega.

In še: dobri kolegici, za rojstvo prvega otroka vzamem nekaj za spotoma, ne pa nobeno pomembno darilo, in je ostala paf.

In še: živim v starem stanovanju in mi je nerodno vabiti ljudi, zato se jih izogibam. Niti kavo ne znam več skuhati. In pozabim, da če stanovanje ni moje in ne plačam za njega nič, da bi ga lahko vsaj delno obnovila. Ok, na temu bom začela počasi delati, zbiram denar.

Torej, kako ste vi vzgojeni, kaj vse je vam normalno za 32 letno zensko?

Kaj je normalno in kaj ne je večna in neizpeta tema.
Nekaterim se zdi normalni letati in pobijati se po osem-tisočakih, meni pa po hribčkih, ki imajo travo do vrha.
Eni gredo na tour de France, jaz se pa “sprehodim” s kolesom kakšnih 50-60km.
Vse kar delaš, delaj z dobrim namenom in mislimi.
Nikakor ti ne bo uspelo zadovoljiti vseh!