Mama mi je umrla pred enim mesecem. Kap, stara 75 let.
Od trenutka dalje, ko mame več nimam, se mi zdi, da živim nekam mimo, vse je neresnično, neralano … enostavno ne verjamem, da je odšla.
Seveda realno vem, da se ne bova več pogovarjali, videli, … in mi ob tem sploh ni hudo, ker se mi zdi, da bo zdaj enkrat prišla nazaj … ne vem niti od kod. Ko pridem domov, nosim njene copate, za očeta skuham v posodi, ki jo je sama uporabljala … grem na njen grob in sploh nimam občutka, da stojim ob njenem grobu.

Ob tem me pa ‘mori’ to, da očitno sploh nisem preveč žalostna, ker mame ni. Saj se spomnim nekajkrat na dan na njo, razmišljam o njej, njenih nasvetih … ampak, kot sem rekla, vse je totalno nerealno, neresnično.
Ampak sicer pa kar živim dalje: vsak dan hodim k očetu, da se pogovarjava, mu kaj skuham, skupaj greva na grob, imam svojo družino, službo …
Zaradi tempa, ki se je povečal pa sem nenormalno utrujena, spim pa zelo slabo.

Ne vem, če me boste razumeli … ampak sem želela napisati še svojo zgodbo, mogoče ima kdo kar komentar ali pa podobne izkušnje.
Hvala, lp,D.

Pozdravljena Hči,

najprej moje sožalje. Pred casom mi je umrla babica. Vem, da ne morem primerjati odhoda babice z mamo pa vendar. Pocutila sem se podobno, ceprav sem jo imela neizmerno rada. Se danes na trenutke kar pozabim, da je ni vec med nami. In mislim, da bo sedela v svojem stolu.
Morda sem se tako pocutila zato, ker je bila ze v lepi starosti. Kljub temu, da je bila trdnega zdravja se zavedas, da ne bo mogla biti prisotna v nedogled. In nekako sprejmes.
Mogoce je pri tebi tudi tako, mogoce pa za tabo sele pride spoznanje.
Ne vem……