Obrnila sem se na vas,da mi povete kakšna svoja mnenja ali celo kaj iz svojih izkušenj.
Minilo bo 6 mesecev odkar mi je po hudi in težki bolezni umrl 2leti star sinek.Imel je težko obliko mitohondrijskega obolenja.Zaradi vseh težav v zvezi z to boleznijo ni imel nikoli priložnosti biti med nami doma,saj je konstantno potreboval intenzivno terapijo.Imam še hčerko staro osem let,ki pa je bila v tem času kar nekoliko odrinjena na stranski tir,saj se je 2 leti moj svet vrtel samo oziroma večinoma le okoli njega.Hčerka ga je obiskovala 1x tedensko oziroma 1x na 14 dni.Takrat ko je bila pri njemu ga je pomagala umiti,previti,nahraniti…Sedaj pa ko so morali v šoli opisati svojo družino njega ni bilo med nami,na lep način sem ji razložila ,da pa ona ima vseeno brateca,čeprav ne fizično prisotnega.Da je on vseeno del naše družine.Ne vem ali sem ravnala pravilo?

Najprej izkreno sožalje.Ravnala si pravilno, Hčerka ga je obiskovala, ga imela rada, svojega bratca se bo spominjala in mislim, da je tvoje ravnanje popolnoma v redu.

lp
škratek

najprej moje iskreno sožalje. seveda si prav ravnala. in seveda ima bratca, čeprav ni tukaj fizično, in prav je, da to ve. če jo boš vključila v tvoj “svet”, ki ga deliš s sinom, bo nekoč sigurno vključila tudi njega. Lepo, nežno, počasi ji omenjaj, razlagaj o bratcu.
drži se!

Iskreno sožalje.
Ravnala si prav. In kar pogovarjajte se o sineku oziroma bratcu..
Veliko vam bo lažje prebolevati vseskupaj in misel, da je fantek
še vedno prisoten med vami, čeprav ne fizično, vas bo pomirjala…
.

V srcu ćutim z vami.
Ja, prav je, tako kot so že predhodnice napisale. Prav je, da se pogovarjate o njemu, da ga omenjate, mu mogoče doma namenite njegov kotiček….
Je pa tudi res, da otroci na svoj način in drugače si predstavljajo prisotnost bratca oz. sestrice, ki ga ni več.
Prav je, da ste ji povedali…je pa tukaj zelo tanka meja in moramo biti zelo senziblini, da je ne prestopimo. Veste, otroci so tako naravni in spontani. Lahko se še večkrat zgodi, da ga ne bo omenila itd. se pa bo zgodilo tudi ravno obratno. Prav je tudi, da otrok ne posiljujemo z obiski na pokopališču in, da ne prelagamo del svoje žalosti na njih. Otroci smrt dojemajo in sprejemajo drugače.

Čisto mogoče, je deklica v fazah prebolevanja žalosti in v tej fazi je pri otrocih prisotna tudi jeza in ignoranca pokojnega sorojenca, ki pa mine. Ob smrti sorojenca je potrebno veliko pozornosti nameniti otrokom, ki so ostali. S tem ne mislimo, da jih je potrebno obremenjevati s spomini na bratca oz. sestrico. Vse to bo samo prišlo. Ne bojite se, da ga bo pozabila. Nikoli. Samo čas mora preteči, da se bo znašla v tej vlogi, ki ji je namenjena. Da se bo znašla v družini, ki se, žal, spreminja.
In kot sem že napisala, otroci smrt dojemajo drugače. Predvsem ona, ki z dečkom ni živela, doživlja drugače. Veliko bolj boleče ji je verjetno doživaljati mamico in očija, ki sta žalostna. Zato potrebuje zagotovilo, da ne bo vedno tako žalostno doma.
Deklica sedaj potrebuje veliko ljubezni in zagotovila, da jo imate radi, da ni ničesar kriva ( ker občutek krivde se pojavi tudi pri sorojencih) dobiti mora tudi zagotovilo, da v družini ne bo vedno toliko žalosti, da bo še veselje in sonček za vse vas.
Pred otroci ne smemo zakrivati svojih čustev, ker vse čutijo in potem si v svojih glavcah delajo čsito drugačne zaključke.Potrebno je odprta komunikacija, tako kot med partnerjema.
Skozi čas je potem lažje in znova življenje v družini steče. Vsak s svojo izkušnjo in novimi spoznanji.
Veliko moči in poguma na vaši poti,