Sem mamica treh otrok. Dva imam iz prejšnjega zakona, enega s sedanjim partnerjem. Z bivšim možem sva ohranila neverjetno prijateljski odnos (ampak popolnoma neromantičen, da ne bo pomote!). Partnerja s katerim tudi živiva skupaj iskreno ljubim. Začetniška zaljubljenost je sicer izpuhtela, na dan pa so privrela tista iskrena čustva, za katera menim , da niso dana vsakomur. Problem: Partner se je popolnoma ohladil do mene. Osorno odgovarja na vprašanja, noče več kosilat, spala pa že tako in tako nisva skupaj skoraj dva meseca…preselil se je v dnevno na kavč. Ko sem ga postavila pred dejstvo, da naj mi pove, kaj je narobe, če ne je bolje, da zvezo končava, pa mi je rekel, da naj ga pustim pri miru, ker je samo utrujen…
Meša se mi že…nočem se še enkrat raziti…kako naj rešim razmerje?!?

Spoštovana bobrica,

ker imata z bivšim možem skupaj otroka, je veliko vredno, da zavoljo skupne vzgoje, ohranjanja stikov in sodelovanja v korist otrok, ohranjata lepe in mirne odnose. Tako bi moralo biti tudi v sedanjem partnerskem odnosu. Kaj pomenijo “neverjetno prijateljski odnosi”, si lahko le predstavljam. Tu jaz čutim, kljub vašemu zanikanju, tudi noto še vedno rahle privlačnosti in zaželenosti kot ženske (kar vam nevede tudi godi in ustreza, čeprav si tega nočete priznati). Ta povezanost morda niti ni tako sporna, saj sta bila nekoč poročena in ste tudi skupaj živeli in si ustvarili družino, kar pa trenutno najbolj pogrešate ob sedanjem partnerju. Ta dejavnik je morda eden izmed razlogov, ki vam nezavedno ne dovoli v celoti prepustiti se novemu (sedanjemu) partnerju oz. novemu odnosu, v katerem sta bila le navidezno povezana, saj vaju je zaljubljenost močno povezovala, ko pa je minila, ste stopili na realna tla. Kaj vam realnost sporoča? Da vas je grozno strah (znova) ostati sama (z otroki). Vse bi naredili, vse ste pripravljeni narediti, samo da ne bi ostali znova sami oz. da vas partner ne bi zapustil. Česa vas je strah – ste kaj podobnega doživeli že v svojem otroštvu? Koliko v resnici zanikate, predvsem sebi, da ste bili tudi v sedanjem odnosu precej sami, osamljeni? Pa ste vseeno vztrajali, saj si neskončno želite biti ljubljeni in zaživeti družinsko življenje? Zaljubljenost res naredi svet popolnoma drugačen, kot smo ga v kasnejšem obdobju zmožni videti. Bojim se, da je vajina prihodnost preveč zaznamovana s partnerjevo nepripravljenostjo narediti nekaj za vajin odnos. Na vas je, da se odločite, kaj v resnici želite: ostati v razmerju, polnem obupa, odtujenosti, nezadovoljstva in ne-sreče ali iti naprej v življenju, se temeljito pogovoriti ali pa poiskati iskren odnos. Morate vedeti, da pri vašem partnerju ne gre za “utrujenost”, tudi on je nezadovoljen, nesrečen, slabe volje, morda jezen, naveličan in še kaj. O vsem tem se bosta morala iskreno pogovoriti in nato sprejeti trdne odločitve, ki ne bodo lahke. Četudi pride do razhoda, vaš otrok ne bo izgubil očeta, le način življenja bo potrebno prilagoditi. Vztrajajte naprej na pogovoru in se ne pustite odgnati od partnerja, dokler se ne pogovorite o vzrokih, ki so privedli do vajine odtujenosti, ki traja že nekaj časa. Sami razmerja ne morete rešiti, saj sta za odnos potrebna oba, lahko pa se nekaj odločite in postavite ultimat in se ga tudi držite. Če ne zmoreta sama, se lahko vključita tudi v kakšno partnersko terapijo, kjer vaju terapevt vodi s pogovorom.

Vso srečo vama želim.