Poroka
S partnerjem sva skupaj že več kot 10 let, imava otroka, nisva poročena. V prvih letih najine zveze je on večkrat izrazil željo po poroki, jaz pa sem bila takrat še študentka in niti mi poroka ni bila tako pomembna, kajti sem prepričana, da je za ljubezen in dober odnos med dvema vse drugo pomembneješe in da je poroka samo nekaj za zraven – če jo imaš jo imaš, če ne pač ne.No tudi on je potem počasi prišel do tega, da je čisto v redu na koruzi, vsake toliko časa pa je vseeno povprašal, če se bova poročila, ampak meni sploh ni do tega in je tudi on prišel do spoznanj, da važno da se mamo mi trije radi. No, dons mu pa mami reče, da je mislila, da se bova poročila. Mene ni bilo zraven. Pa ji je rekel, da ni časa in da je škoda denarja pa da če eni nočjo zakaj bi jih v to silil. Pol pa on to meni doma pove, pa mu povem, da mi ni do teh ceramonij in da če bi se bi se čist na preprosto, ker mi ni do obilice svatov, niti do poročne obleke in belih čevelcev. Pa sem dodala, da poznam velk ljudi, ki so luštn skupi žvel tud 15 let na koruzi, pol so se pa poročil in se celo čez pol leta ločil. Pa je reku, da me ne bo silil, sam da bi blo fer, da če so naju najini kolegi povabili, da bi tud midva se lahko poročila. DDD, pa zadar koga je porok, zarad naju al zarad kolegov al zarad mami? No pa bo očitn tud pr nama po 10 letih miru pršlo do prepira zarad poroke, al kaj?
Spoštovana pikikoki,
poroka je javni in formalni pečat ali potrditev zavezujoče partnerske ljubezni. Odločitev zanjo pride z obeh strani z veseljem in zadovoljstvom ter ima seveda formalne in čustvene rezultate. Samo ena stran še ne naredi pečata, zanj sta vselej potrebna oba. Seveda se par zanjo “ne mora” odločiti, ker ju v poroko ne more prisiliti nihče in če tega nočeta, je to potrebno spoštovati.
Posledice odločitev nikoli ne nosijo drugi, temveč ti, ki se odločajo. Res je, da so tradicionalno poročeni ljudje bolj spoštovani v družbi, važno pri vsem tem pa je predvsem občutenje in pripravljenost za vstop v to javno zavezo, na kar sta dva običajno zelo ponosna.
Po drugi strani pogosto dogaja, da se en ali celo oba upirata temu “Dogodku” in, zanimivo, po mojih izkušnjah je ta upor, oklevanje ali izgovor vedno povezan s strahom pred tem ali onim, ki pa ga zanikamo. Zato je pri odločitvi proti vprašanje iskrenosti vedno aktualno.
Skratka, toliko za tokrat. Morda boste želeli še kaj bolj konkretno vprašati prihodnjič.
Želim vama obilo zadovoljstva!
Mislim zelo podobno kot Edin Durakovič
“poroka je javni in formalni pečat ali potrditev zavezujoče partnerske ljubezni. Odločitev zanjo pride z obeh strani z veseljem in zadovoljstvom ter ima seveda formalne in čustvene rezultate”
Očitno vsaj enega od vaju ta misel utesnjuje. Taki izgovori kot si jih navedla (“pa sem dodala, da poznam velk ljudi, ki so luštn skupi žvel tud 15 let na koruzi, pol so se pa poročil in se celo čez pol leta ločil”) so smešni, ker se lahko ločiš po enem tednu ali pa se tudi sto let ne boš tega nihče ne ve. Kriva pa ni poroka kot taka.
Jaz mislim, da tisti, ki čutijo, da jima bo poroka kakorkoli spremenila razmerje (v negativno smer) naj se ne poročajo preden ne razrešijo vse strahov ali pa se sploh ne, ker tako ne čutijo, preprosto. Garancije itak ni, če pa že štartaš s temi predpostavkami, pa ni dobro.
Sprosti se iz krča in se poglej v ogledalo in si priznaj kaj te muči…potem pa naprej…
Srečno tako ali drugače, obe zvezi sta pravno čisto enakovredni.