pomoč prosim
Pozdravljeni!
S fantom sma skupaj pol leta, oba sva stara 24. Poznava se že 3 leta, preden sva začela z zvezo, sva bila dobra prijatelja, njemu sem bila od nekdaj všeč. Fant je zelo čustven, celotna zveza štima, vse je v najlepšem redu, dokler se ne pojavi sledeč problem. Torej, jaz sem zelo odprta oseba, s vsemi njegovimi prijatelji in prijateljicami sem se dobro ujela, včasih ko smo na kakšni pijači in so sami moški, jaz pa edina ženska, se menijo kar pred mano pač tiste moške fore. To me sploh ne moti, dokler ne pride do komentiranja drugih punc, ki so tam prisotne ali drugih, ki jih pač poznajo. Moti me seveda, ker to moj počne, gleda, komentira in tako naprej. Zraven se počutim kot kup dreka.
Po nekje 1 mesecu zveze sva začela s spati skupaj. Oba sva se strinjala, da se lepo ujameva. Sem pa ugotovila, da vseeno kdaj pogleda porno filme in se samozadovoljuje. Dobro saj proti samozadovoljevanju nimam nič, ker je v končni fazi normalno in zdravo ampak se včasih vseeno počutim neprivlačno, kot da ne obvladam stvari v postelji itd. Zadnje čase pa se je zadeva še malo poslabšala oziroma čudno se mi zdi, kar se dogaja.
Bila sem pri njemu in sva se malo poljubljala, otipavala pa tak, dokler on ne reče da gre na wc. Sem mislila, da gre pač na potrebo. Nato je bil nekje 10 minut noter in ko je prišel ven, je imel v roki neko revijo ali časopis skupaj preložen in ga nesel v koš. Takoj sem dobila idejo, da se je vrjetno samozadovoljeval. Seveda potem ni bilo od njega nič, tisti večer.
Naslednjič se je zgodilo, da sva gledala film, nakar sem postala zelo zaspana in sva se odločila, da greva spat. Toda potem sva se začela pogovarjati in sem se kar predramila, ampak on je mislil, da sem še vedno zaspana. Nato odvrne, da gre na wc in ga ni bilo spet nekaj časa. Ko je prišel nazaj, je videl, da sem budna ampak me je samo poljubil, rekel lahko noč in se obrnil vstran po tistem, ko sem ga nalašč začela malo božat.
Pred nekaj dnevi pa sva gledala film, v katerem je bila ena scena, kjer je bila ženska gola nekaj sekund, pač celo si lahko videl golo. Po koncu filma (po pol ure) sva pa mi2 spala skupaj, na hitro, brez kondoma in je hitro končal. Oba sva hitro končala, tako da mi je v bistvu blo to super. Potem sva se pogovarjala in sem ga vprašala, če je to zato, ker nisva uporabila kondoma, on je pa rekel, da so bili še drugi vplivi in je to zato bilo. Torej sem sklepala, da ga je vzburila tista ženska iz filma. Ne vem, včasih se počutim, kot da mu sploh nisem privlačna in da samozadovoljevanje potrebuje zelo pogosto. Imam tudi občutek, da so mu skoraj vse ženske všeč, glede na komentarje pred kolegi. Kaj naj storim? Prosim pomagajte, ker me to vse že utruja in me spravlja v nejevoljo. Mogoče res pretiravam, ampak zato vas prosim, da mi malo razjasnite pojme.
Lep pozdrav
Manja
“p.s. Naj še omenim, da s fantom veliko časa preživiva skupaj, pogosto sva skupaj, skoraj vsak dan. Velikokrat tudi prespiva drug pri drugem. Mogoče tudi zato rabi več časa zase, ne pa mora skos spati z mano in se pri tem truditi, da mene zadovolji?”
[hr]
Spoštovana Laurita,
ne glede na to, da se s partnerjem poznata več let, sta vajin intimni partnerski odnos šele dobro začela. Razen enega momenta, v tem, kar opisujete, ne vidim nič nenavadnega. Gre za odnos do samozadovoljevanja.
Z vidika razvoja se vsak otrok raziskuje po telesu in tudi genitalijah, tako da tu še ni govora o samozadovoljevanju. Ko pa v najstništvu npr. fant prerašča v moškega je to faza skozi katero preide in se v intimni zvezi po naravni poti umiri oz. je spolna aktivnost dveh zadovoljujoča za oba ker je izraz ljubljenosti ter medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Samozadovoljevanje je tu odveč. Če in ko pa to postane praktično orodje za samotarsko sprostitev – običajno smo za to telesno izločanje zreli ravno v obdobju pubertete – pa to pomeni, da se v impulzivnosti od nečesa želimo sprostiti. Kaj nas tako utruja in preganja, da se moramo sproščati ravno na ta način? Da v določenem momentu dneva, ko smo napeti, se umaknemo pred svetom, pred vsakršnim odnosom in smo sami s sabo…ena sama žalost je tu.
Samozadovoljevanje vpričo spolnega odnosa med dvema iskrenima partnerjema, je nekaj, kar lahko spolni odnos popestri, in to je vse; je del spolne igre med dvema. Vsaka druga oblika je odraz impulzivnosti, stiske, sproščanja napetosti, ki trenutno še ne more ven na drugačen, bolj funkcionalen način (npr. z iskrenim pogovorom o lastnem doživljanju sebe in svojega telesa). Običajno govorimo o odvisnosti takrat, ko se to ponavlja (običajno v odsotnosti partnerja/-ke) in se impulzivnosti preprosto prepuščamo, da nas vodi. Ker se pri tem počutimo nemočni.
Ob tem seveda na drugi strani odnosa vztrajajo občutja neljubljenosti, neprivlačnosti, sramu, krivde, tudi zaničevanja. In iz vaše zgodbe se da čutiti, da je za partnerja spolnost oder za odigravanje lastne impulzivnosti, ki ga “užitkonosno varuje” pred določenimi negativnimi čutenji in mislimi. Če je vaš partner do vas iskren, pomeni, da mu lahko verjamete in zaupate, zato vam bo tudi povedal kaj je to, s čimer se čuti, da mora biti vsakič znova izključno sam: kako se počuti tik preden se odloči za umik v samozadovoljevanje, kdo in kako nastopa v fantazijskem scenariju med tem početjem ter seveda kako se počuti tik za tem, ko se vzburjenost umiri?
Če vam partner ne bo dal takoj odgovora, sočutno vztrajajte, počasi, ker to ni preprosto, za izpovedi vedno potrebujemo pogum in podporo. Držim pesti za oba.
Srečno!
Jaz sem ena tistih, ki jih je že od zgodnjih najstniških let „obsedlo“ samozadovoljevanje. To je bil zame začaran krog – bolj kot sem to počela, bolj sem se krivila in gnusila sama sebi, od teh neizmerno težkih občutkov pa sem se samozadovoljevala še več. Ni besed, ki bi opisale grozovito potunkanost v takšna in podobna negativna čustva. Strašljiv vrtinec.
Sčasoma , mislim, da po dvajsetih, ko sem imela prve spolne odnose z bivšim fantom, se je to nekako ustavilo, a moje dojemanje spolnosti se mi še vedno ne zdi prav na mestu. Še vedno čutim, da počnem nekaj narobe, a ko s kom spim, čustva ignoriram. Nisem imela veliko spolnih partnerjev. Sprašujem se, zakaj moram jaz spolnost doživljati drugače kot jo drugi, ki o tem govorijo kot o umivanju zob. Počutim se hujša od tistih, ki spolne partnerje menjajo kot srajce. Četudi se po spolnem odnosu privijem k partnerju in se še naprej pogovarjava, včasih tudi šaliva, globoko v sebi prikrivam neko negativnost, ki jo ne znam opisati. Počutim se kot največja grešnica na svetu in se zelo krivim, da sem si z nekom dovolila spati. Prepričana sem, da me drugi zaradi tega dejanja ne bo imel rad, in da je z menoj samo zaradi seksa. Četudi tako mislim, sem sama tista, ki pristajam na spolne odnose. Kot da se ne bi mogla upreti. Da bi šla proti takšnim samogovorom, sem si enkrat celo kljubovala, da bom namenoma pristala na seks, da bom ja videla, da ni nič narobe! Nobenih sprememb, vzdušje isto…
Trenutno nimam resne zveze, temveč neko razmerje (oba sva samska). Najbolj umazano se počutim pri tistih, pri katerih se še posebej bojim, da me bodo zapustili. Takrat prežim nad vsako svojo kretnjo in zelo pazim, da se ne prehitim v kakem dotiku, da si un slučajno ne bi mislil, da me lahko izkoristi.
To je le kratek opis mojega doživljanja spolnosti. Rada bi kakšno besedo, da mi bi bilo lažje, pa sploh ne vem, kaj bi rada slišala… Ne razumem, zakaj se mi vse to dogaja.
Zdaj pa se dotaknem še nečesa: večkrat se mi je po samozadovoljevanju zgodilo, da so mi pritekle solze in sem jokala. Danes vem, da je bilo to početje znamenje obupa in beg iz realnosti (sem pa tja še vedno je, a veliko manj). Ne vem pa, zakaj se mi to včasih zgodi tudi po spolnih odnosih. Nekje sem prebrala, da so solze lahko odziv telesa na intenzivno doživetost spolnega odnosa, torej zaradi lepega. Res da mi solze pritečejo ravno po intenzivno doživetem spolnem odnosu, ne vem pa, če zaradi lepega… Kaj si vi mislite o tem?
Kljub vzgojiteljem v svoji mladosti nisem imela nikogar, ki bi vedel za moje notranje počutje. O družinskih odnosih sem že govorila na terapiji, a te teme se nisem dotaknila. Mislim, da bi me bilo zelo sram. Nič se ne spomnim, da bi bila spolno zlorabljena.
Prosim za terapevtovo pomoč. Najlepša hvala.
Anita
Lahko dodam svojo izkušjo. O spolnosti sem s strani staršev dobila sama “grda” sporočila in prepričana sem da iz tega izhaja moj občutek krivde in greha po spolnih odnosih, v katerih uživam. Pa tudi sicer imam pogosto po občutkih sreče in radosti kmalu občutek da si tega ne zaslužim.Mislim da je vzrok teh občutkov daleč nazaj, pri starših.
Spoštovana Anita,
kot opisujete je vaš odnos do lastnega telesa, telesnega stika in spolnih odnosov zelo zavračujoč, zaničevalen in ponižujoč. Veliko sramu in gnusa se čuti pri tem, kar je povezano z določenimi preteklimi izkušnjami v vašem življenju. Izrazi, kot so »grozovita potunkanost«, »samo za seks me ima«, »po spolnem odnosu se zelo krivim«, »počutim se umazano«, »prepričana, da bom zapuščena«, »po samozadovoljevanju in včasih po spolnem odnosu pridejo solze« itn. vašo nizko samopodobo in trpljenje ob tem lepo opisujejo.
Na terapijah, pravite, da se tega vprašanja sploh še niste dotaknili, ker vas je sram. Ravno na tej točki je potrebno razvijati zaupen terapevtski odnos, ki vam omogoča, da s terapevtko/-om ovrednotite vaša boleča čutenja ter jih s strokovno pomočjo umestite v sistem primarnih družinskih odnosov, od koder to vzdušje nezavedno prenašate v intimne odnose. Zato vam priporočam nadaljevanje terapije, saj brez tveganja in soočanja s tem težko napredujete pri gradnji samopodobe ter sprejemanja sebe v celoti. Poskusite z malo več samozaupanja.
Tudi če se na splošno ne spomnite, da je šlo morda za spolno zlorabo, sta telo in njegova negativna sporočila pokazatelj, da je morda za tem še kaj več od dolgotrajnega spomina. Namreč, pri izkušnji zlorabe oz. relacijske travme je običajno, da določene dele izkušnje potlačimo in izrinemo iz zavesti, jo zanikamo, ker je z zlorabo povezana vsa bolečina, s katero je težko živeti. Kar je ostalo potlačeno se potem prek odnosa prične pojavljati in ponavljati v obliki opisanih stanj. Sploh pa je to toliko bolj impulzivno in neobvladljivo, če niste imela nikogar, ki bi vas v vsem tem sprejel in razumel.
Zato se mi zdi še kako pomembno, da se vprašate o vaših primarnih odnosih s starši oz. skrbniki (kako ste se doživljala ob njih, kaj vas je zaznamovalo v teh odnosih, kako čutite očeta, mamo, kaj je bilo najbolj boleče za vas v teh odnosih itn. itn.). Na ta in še mnoga druga vprašanja si je potrebno odgovoriti tako, da si poiščete varen odnos bodisi z zaupnim partnerjem bodisi s terapevtom oz. terapevtko. V kolikor je možno, na morebitne terapije povabite vašega partnerja, ob katerem se vam vse to pojavlja.
Torej kar pogumno, verjemite vase, prevzemite odgovornost in poskrbite zase. Vlaganje v razvoj je vselej dolgoročno in je investicija, ki se nam v življenju vselej izplača. Vedno. Poiščimo mir in zadovoljstvo s samim seboj.
Pri vaših odločitvah vam želim veliko zaupanja vase in vztrajnosti!