IZGUBA MAME
daja, moje iskreno sožalje.
vem, da ti te besede ne pomagajo veliko, v meni so celo budile bes, ko je moja mmami umrla … Jokaj in govori o tem z vsemi. Hudo je, ker te večina prijateljev ne bo razumela, nekateri bodo celo izjavljali bedarije a la “pa sej zdej je pa ja že par mesecev mimo, bi se pa že lahko nehala cmeriti” – vendar vedi, da ne mislijo hudega, samo ne razumejo te bolečine.
Ne zapiraj se vase kot sem se jaz.
Spoštovana,
najprej iskreno sožalje ob izgubi mame.Tudi moja ljubica je 18.avgusta umrla.Vem, da čas zazdravi bolečino in kar ostane je prečiščeno spoznanje.Sama se trudim ponotranjiti občutke in vzeti s seboj dobro seme.Želim povedati, da v razmišljanjih o smrti drage mame gradim odnos do življenja.Do ljudi s katerimi pridem v stik.Treba je ljubiti brezpogojno, vsaj truditi se v tej smeri.Mama pa je v meni, kot moj angel varuh. Pogovarjam se z njo, ji povem kaj se dogaja…fizično res ni več tukaj, a na nek način bo vedno tu.Ali kot pravijo, nekdo, ki ga imaš rad nikoli ne umre, samo oblika se spremeni.Iz srca ti želim, da boš izgubo svoje mame preobrazila v notranje bogastvo in to zavedanje ti bo dalo moč. Veliko dobrih misli ti pošiljam in ljubi življenje, ki še prehitro mine-va.
Pozdravljena,
Žal je res,da življenje prehitro mineva,da moram biti močna,ker imam družino.Poleg tega pa
moram sedaj jaz skrbeti za bolnega očeta.Sedaj imam od staršev samo še njega.
Tudi moja mama je v meni kod angel varuh.Velikokrat jo sanjam in ji pripovedujem kaj se dogaja.Potem se zbudim in začnem jokati.Bolečina je tako močna.
Draga daja
Iskreno sožalje ob izgubi mamice. danes je pet mesecev odkar sem izgubila svojega ljubljenega atija. veš zelo je hudo ker sem ga imela najrajši on pa mene.Mislim kot da manjka del mene tako ga pogrešam da mi bo srček počil.Mi smo pa vedli da bo prišel konec ampak ne še tako kmalu, tudi če veš je to šok nikoli nisi pripravljen. ne morem pozabiti besed mojega brata,da nimam več atija, moj svet se je podrl. Kako rada bi te potolažila pa te ne znam, ker sva v podobnem položaju lahko ti rečem drži se. Barbara
Za vse mi je žal, ki ste izgubili svoje najdražje. Tudi meni se je to zgodilo. pred skoraj dvemi leti sem izgubila očija in nato čez tri tedne še mami. Sploh vam ne moram povedati, kako je to hudo.Še zdaj vsi trpimo, skoraj vsak dan jokamo.Vendar me vedno znova tolaži misel, da sta zdaj skupaj in nas čuvata in dajeta moč za naprej. Zelo rada grem k njima na grob, se z nijma pogovarjam in potem nam je lažje. Verajmem, da nas na tistem koncu vsi gledajo in da bomo enkrat še skupaj. Imam družino-dva otroka in pa sestro, ki ima tudi otroke. Otrokom vsak dan pripovedujemo o babici in dedijo in tako sem vesela, da jim imam toliko za povedati. Zelo jih pogrešam in jih še kar čakam, da priedejo k meni. Pa tako smo se imeli fajn in ravno sta šla v penzijo in sta morala umreti. Pa tako sta si močno to želela, da bosta v miru uživala z nami in svojimi vnuki.In vse se je kar končalo. Zdaj se trudimo živeti naprej, mami in oči živita z nami, z mislimi smo vedno.
Mami in oči zelo vaju imam rada in vaju neskončno pogrešam.Joj kako bi bilo fajn, ko bi vaju lahko še enkrat objela.
Držite se in bodite moči, ker tako bi si želeli tudi naši starši
Tudi pri nas je bilo v pon. 4 mesece od mamine smrti. Boli ko hudič, vsak dan bolj, ampak moram živeti naprej, zavoljo mojih sončkov ki me čakata doma. Toliko bi ji še rada povedala a ne gre. Namesto da bi bilo vsak da bolje je vedno slabše.Ne vem če bom kdaj prebolela.
V nov 06 mi je umrla tudi hčerkica na porodu in ga do danes še ni dneva da nebi pomislila nanjo.
Mamica zlata neskončno te pogrešam!!!
Tudi jaz sem jo izgubila kot majhen otrok,a že tako velik, da sem to razumela. Pa še danes je nisem prebolela in je nikoli ne bom. Zdaj, ko imam sama družino jo še bolj pogrešam. Ob misli, da bi lahko preživljala čas s svojimi vnuki me zelo boli in te bolečine ni mogoče opisati. Težko je bilokomu to pripovedovati ter se pogovarjati o tem z nekom, ki tega ni doživel. Zato sem si to začela zapisovati in misli, bolečine izlivati na papir.