Pozdravljeni

Jaz sem popolnoma obupan. Prosim, svetujte mi, kako naj priplavam na površje.
Z ženo sva poročena 14 let. Imava tri luštne otroke, najmlajši ima šele štiri leta. Med nama z ženo pa zelo škripa.
Trudim se, da bi jo razbremenil opravil – živimo v stanovanju in takorekoč “moškega” dela je bolj malo. Zato ji skoraj vsak dan skuham kosilo, pospravljam, perem perilo in se zelo veliko ukvarjam z otroci. Najmanjši sploh noče iti spat, če ne grem z njemu jaz.
Vedno mi je na prvem mestu to, da se drugi počutijo dobro in da je vse postorjeno.
Ženo zelo ljubim in ji to tudi povem. Ona pa se zgovarja, da so to velike besede in da se to ne govori kar tako. No, sploh se ne spomnim, kdaj mi je nazadnje rekla, da me ljubi. Tudi kadar jo hočem objet mi ne dovoli, češ, nimam časa, delam. O spolnosti sploh ne bom zgubljal besed, njej pač spolnost ne igra nobene vloge. Vse drugo je bolj pomembno. In prav zaradi tega se velikokrat zvečer skregava, jaz bi se želel malo stisniti, njej pa je to odveč.
No, tudi jaz nisem angelček. Pred leti ko me je vedno tako odrivala, nisem več zdržal doma. Zvečer sem hodil z prijatelji na pijače – ne, nisem se nažiral alkohola, pač sem bil rad v družbi, ki mi ni najedala. Domov sem prihajal pozno zvečer, tako, da sem vedel, da žena spi. Potem sem zopet nekaj časa vztrajal. Pa je zopet pričela odrivat.
Sedaj se že skoraj 5 mesecev trudim in ji postorim vsemogoče, da bi rešila zakon. Kadar koli jo vprašam, kako se je odločila, mi reče, da potrebuje čas.
Pa še to: velikokrat gremo na družinske izlete, hodimo po hribih, gremo na dopust, . . kar se tega tiče, mislim, da ni nič narobe.
Sedaj sem že čisto obupan; takole ne morem več živeti, brez nje pa tudi ne. Ne vem, kdaj se bo odločila in kako. Intimnih stikov nimava nič, objeti jo ne smem – mi reče, da preveč rinem v njo, za vse napake vedno krivi mene. Jaz bi pa rad ostal z njo, saj imava družino. Kako naj jo pripravim do tega, da bo tudi sama kaj naredila, da ostanemo skupaj. Jaz bi se moral truditi, se dokazovati, žena pa je popolnoma pasivna. Ona lahko naredi kar hoče, kdar hoče. To mene ne sme nič motiti.
Ali je še kako upanje? Popolnoma sem na tleh.

LP

obupan11

Kot ste opisali vajin odnos z ženo, je povsem lahko razumeti vaš obup. Vendar upanje vedno je. Ne vem, koliko ga je za vajin odnos, ampak ZA VAS upanje zanesljivo še vedno je. S tem namenoma želim vašo pozornost preusmeriti z žene, partnerskega odnosa, družine – NA VAS! Ker vi niste družina. vi tudi niste odnos z ženo. Kako bi izgledalo, če ne bi več na prvo mesto dajali, da se drugi počutijo dobro, ampak bi poskušali nakaj narediti zase? Kako bi bilo sebe dati na prvo mesto, zase narediti nekaj, da bi se počutili dobro? Kaj vas ustavi, da na to sploh pomisliti ne smete, kaj šele da bi to začeli udejanjati? Zakaj ste sebi tako malo pomembni? Poskušajte razmisliti o tem in najti odgovore. Ker ne žena in tudi noben drug ni odgovoren za vaše življenje, tudi za vašo obupanost ne. Življenje je namreč vaše, vi odločate o njem. Vi ga polnite z vsebinami. Če ste obupani, potem je to jasen znak, da bo treba nekaj spremeniti. Če poskušam razmišljati z vami o tem, kje in kako začeti, bi najprej začel ravno v tej skrbi za druge. V vseh teh letih ste očitno spoznali, da karkoli »dobrega« naredite za ženo, to nje ne bo spremenilo. Zato bi bil že čas, da namesto tega, kar si morda (ste sploh preverili?) želi ona, začnete končno početi, govoriti in čutiti tisto, kar ustreza vam. Ali drugače, da začnete živeti najprej zase in iz sebe. Vaša žena se namreč zaradi tega, kar vi počnete ali ne, ne bo čisto nič spremenila. To se bo zgodilo šele, ko se bo za to odločila. Kaj jo ustavlja v tem, da bi si vsaj želela več v vajinem odnosu, ne vem. Vem pa, da dokler nje to ne bo začelo zanimati in dokler se ne bo odločila, da bo na tem kaj začela delati, za vaju ni kaj dosti upanja, da bo odnos kdaj drugačen. Lahko, da jo kaj moti v vašem odnosu do nje, da tudi ona verjetno kaj pogreša od vas. Ste kdaj pomislili, da jo vaša pretirana ustrežljivost odbija? Ali pa jo odbijate s tem, ko ste nepristni? Vendar tudi če to drži, to ni glavni razlog za njeno pasivnost. Ta je skrit drugje in vi nima ključa do teh vrat. Zato ga nehajte iskati, nehajte se truditi, da bi jo spremenili. Ker je ne morete in je zato tudi ne boste. Lahko pa spremnite sebe. Iz vašega opisa se da razbrati, da imate dela več kot dovolj. Dati sebe na prvo mesto, se zavesti svojih intimnih želja in potreb, se začutiti, spoznati kdo sploh ste, se upati tak tudi pokazati. Se naučiti postaviti zase, se ujeziti, ko je to potrebno, se naučiti stopati v odnose še kako drugače kot s ponižnostjo, podrejenostjo in ustrežljivostjo, itd. Čeprav na zunaj ne izgleda, so to vaše glavne težave. V njihovi odpravi se namreč skriva pot iz obupa. To pot boste morali narediti sami, žena je ne more namesto vas, tako kot vi ne namesto nje. Lahko pa si na tej poti pomagata, se naučita biti partnerja. Ni enostavno, se pa da. Tako kot je žena odgovorna za svojo pasivnost in odsotnost želja, ste vi odgovorni za svojo podrejenost in »rinjenje vanjo«. OBA SKUPAJ pa sta odgovorna za vajin odnos. Morda bi bilo dobro začeti prav na tej točki. Umirjeno in spoštljivo si povejta, kaj si kdo želi od tega odnosa, kako si ga predstavlja. Če bosta izhajala iz tega, da ima vsak od vaju vso pravico do svojih želja in pogledov in da mu jih drugi NI DOLŽAN izpolniti, vama tak pogovor morda celo uspe. Če bosta po tem pogovoru ugotovila,da so vajine želje povsem nasprotne, potem je na vrsti logično vprašanje, zakaj še ostati skupaj. Če pride do tega, se boste morali pri sebi vprašati in se odločiti ali želite še naprej vztrajati v odnosu z ženo. Če bo odločitev »ne«, potem vas verjetno čakajo težki koraki v smeri ločitve. Če bo »da«, potem vas čakajo težki koraki v smeri skrbi zase in sočasnega boja z obupom in podhranjenostjo v odnosu. V tej stiski med dvema za vas nemogočima izbirama, »izumite« tretjo, ki pa je očitno ni. Verjamete, da če boste naredili še to in to, se bo pa žena spremenila. Kot sem že napisal, žal te možnosti nimate. A vi še vseeno upate nanjo?!

Pot iz obupa torej vodi skozi osebno rast in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Več ko boste naredili zase, bolj zrelo in odločno boste vstopali v odnos z ženo. To bo zanesljivo spremenilo vajin odnos, vendar ni nobenega zagotovila, da v smeri, ki si jo želite. Če se vam žena na tej poti ne bo pridružila, boste slej ko prej prišli do točke, ko v vajinem odnosu ne boste videli nobenega smisla več. Si lahko predstavljate to možnost, imate toliko poguma, da boste vseeno nekaj naredili zase? Dokler si je ne morete, ste ujetnik položaja in vajinega odnosa z ženo. Ujetnik pa se nikoli ne more počutiti dobro.

Glede na vaš opis si težko predstavljam, da bosta z ženo sama zmogla tak odkrit in hkrati strpen pogovor. Zato bi vama priporočil, da to izvedeta s pomočjo terapevta.

Lepo vas pozdravljam

Strinjam se z vsem, kar je napisal gospod Gasperlin. Brez terapevta kot nevtralnega posrednika zagotovo ne bo slo. Ce zena terapijo odkloni, pomeni, da je povsem vrgla pusko v koruzo in da je najbolje priceti z locitvijo, saj v vaso zvezo ni pripravljena vloziti nicesar vec.
Postavlja pa se mi eno vprasanje. To, kar ste zapisali, je le ena plat medalje – vasa. Slisati bi morali se zenino verzijo. Sami pisete, da se vi osebno zadnjih pet mesecev trudite, da bi zvezo zakrpali, porocena pa sta dolgih 14 let.

Pozdravljen,

res si v obupnem položaju, ki mu ne vidiš konca. Se pa popolnoma strinjam: ali si sploh preveril, kaj si žena V RESNICI želi? Vprašaj jo, naj ti iskreno pove, kaj si sploh želi; kaj ji manjka; kaj pri tebi pogreša; kaj bo naredila za vajin zakon; koliko ji pomenijo vajini otroci…? Ker imam občutek, da ti delaš nekaj, ona si pa želi nekaj čisto drugega… Vprašaj jo, kaj je tisto, kar si tako zelo želi. Ker v resnici te zelo pogreša, je osamljena, samo tvoj pristop ni najbolj pravi zanjo. Praviš, da odklanja vsak intimni stik s tabo – verjetno je globoko ranjena, prav tako pa tudi ti. Kako grozno je, da človeka, ki sta se nekoč ljubila, izgubita stik… Verjemi, zaupaj, ne obupaj!!! Morda je rešitev v tem, da se nehaš truditi, da nehaš iskati pot… In bo sama prišla k tebi… Za nekaj časa prenehaj z vsem tem; morda ti bo razkrila svojo dušo. Jaz vidim upanje, pojdita skupaj v cerkev, na Brezje (nima veze, ali sta verna ali ne), čutim, da vama bo uspelo… samo upanja ne smeš izgubiti!!! Vse bo še dobro, samo preloži to breme na Njega, ki je z vama.

Srečno na vajini poti!

kot da bi poslušala svojega moža- vsak na svojemu bregu vpijeva kaj komu manjka, a drug drugega pravzaprav ne slišiva, le svoj odmev.

Pozdravljeni!
Jaz imam en problem in sicer sem od malega živela z dedkom in babico,ostale sva same in sem jaz za njo skrbela zdaj pa sva se skregale in me je dala na cesto ter se odločila da gre v tujino živeti s tem sem jaz zdaj ostala na cesti,stanovanje pa je od tete,ki si ne želi da jaz ostenem v stanovanju..Sem trenutno brezapolsena in sem tudi pri prijatelju ne vem kam naj se obrnem za pomoč .Hvala na vašem času in odgovoru.
Lp

Morda še terapevt…če bo žena seveta za to! Imam pa občutek, da se spremenila ne bo. Vsaj tako radikalno ne, kot pričakuješ ti, da bo se. Je osebnost kakršna je in tu se ne bo kaj spremenilo, zagotovo pa ne veliko. ‘Stisni’ jo morda v kot in potem boš videl njeno reakcijo.

In tudi, če bi se spremenila bi se le delno in le za kratek čas, predvsem mislim to zaradi naraščanja občutka nevarnosti (tudi) razpada družine, kar zagotovo čuti in v kar enostavno ne verjeme.
V takem primeru ko ne bi pomagala nobena beseda ostane le še razveza, žal.

očitno je videti da se zelo trudiš tudi sam sem bil v podobni situaciji vse sem probal in na koncu predno sem obupal jo postavil pred dejstvo in realna tla.
Jaz,ti ali oba ki neznansko srečna sta .
lp enjoy

Obupan, tudi sam se v delno podobni situaciji. Poskusi še s pogovorom in če jo imaš res rad, vztrajaj, daj ji čas. Če ne, poskusi z novim življenjem. Vso srečo!

Morda imam rešitev!Imam ravno takšnega moškega.Kuha,pere,skrbi za otroke,da ne omenjam postelje…PRETIRANOOOO!Vse to me je dušilo in sem se počutila kot da nič ne znam,v vsem je bil boljši.On ni bil moj PARTNER ampak “OČE”,ki razvaja in skrbi za svojo punčko.A razumeš!Poslušaj:vredu je,če kdaj pomagaš ampak žena naj bo šef gospodinjstva ti pa bodi gospodar(odločen,glavni,šef…)na katerega se lahko zanese in nasloni.Bodi moški ne pa metla!!!To potebujemo ženske in nič več!AHA SEX!Joj ko bi lahko moški kdaj brez tega.Glej!Pri ženski je to tako kot da bi šel v stolpnico čisto na vrh k prijatelju in to postopnicah,pa ne bi vedel,če je doma.Lahko bi bil,al pa tud ne.Si predstavljaš kakšen napor zastonj,če ga ni doma,pa še nazaj moraš peš.HE,HE…Pri nas je pa tud tako,lahk se cel večer trudiš zastonj.Ne ciljaj direkt ampak raje odmisli sex.To ji že v naprej povej,najbolje,da ji rečeš,da ti je pač samo do stiskanja,potem pa se samo crkljajta.In to je to!Morda bo malo dlje trajalo,ampak verjemi izplača se.Veš ženskam včas tud po mesece ne paše,ne vem zakaj ampak takrat je veliko slabše če rinete v nas:Samo crkjanje pa paše vedno,pa kakšna masaža pa te fore BREZ SEXSA.Tako,upam,da sem bila jasna!Zbaj pa se prelevi v Tarzana in jo porihtaj.Pa srečno in ne vrzi puške v koruzo,morda je le krizno obdobje!!!

Takšna družina zgleda na zunaj perfektno, verjetno ji pol žensk zavida moža, jaz pa sem srečna, da sem to prebrala in upam, da jih bo še čimveč. Vedno znova dobim potrditev, da nekaj kar na 100 km zgleda idealno je med štirimi stenami lahko gnilo.

Vse kar je preveč postane odbijajoče in še nobena ženska ni imela rada copate doma, kar ti seveda si. Začni hodit na športe s kolegi in naenkrat boš postal bolj zanimiv.