Zivjo,

imam vprasanje glede odnosov in spolnosti. Star sem 28 let in sem že dobro leto v vezi s punco s katero tudi živiva skupaj.

Mislim da imam problem z resnimi vezami. Ko nek odnos postane bolj resen se začnem zapirati vase in padem v neko depresijo. Zgubim potrebo po spolnosti in se nekako temu izogibam. Še vedno pa se samozadovoljujem.

Problem je v tem, da se mi je to zgodilo že večkrat, vedno se je končalo s tem da sva se z dekletom razšla. (ne z istim dekletom).

Veze sicer niso bile popolne, ampak po pogovoru se puncam vseeno težave niso zdele tako resne da bi bilo potrebno vezo prekinit. Meni so se problemi zdeli veliki tako da ne vem ali je bila tu vpletena moja preobčutljivost na kreg ali samo podzavestna zahteva po nekem korektnem in urejenem odnosu. Proti koncu je bil prepir večinoma glede brezveznih stvari.

Moja starša sta ločena in mi nikoli nista predstavljala nekega zgleda dobrih odnosov. Mogoče sem zato v sebi ustvaril visoka pričakovanja, kaj hočem od veze in partnerja in potem, ko se to v resnici ne zgodi sem razočaran in odmaknjen.

Vsakič, ko začne veza iti navzdol me to močno psihično obremenjuje po glavi mi gredo misli nevrednosti, nesposobnosti in posledično ljubosumja.

Zanima me kakšne izkušnje imate vi po pogovorih s pari in posamezniki, ker jaz ne ne vem več ali je ta pot navzdol posledica mojega strahu pred čustveno soodvisnim odnosom ali strah pred še eno propadlo vezo in podaljševanje veze, ki ne funkcionira.

Trenutno sem se spet znašel v vezi, ki je tik pred razpadom in se vam za Vaš odgovor iz srca zahvaljujem.

Tonček

Toncek

Zanimivo je, da ste v teh nekaj vrsticah napisali vse bistveno. Zdi se, kot da se bistva problema že zavedate, samo ne veste, kako se lotiti njegovega reševanja. V taki situaciji je smiselno razmišljati o zunanji (terapevtski) pomoči.

Če se vrnem k vašemu vprašanju. Od staršev niste dobili nekega zgleda (modela) dobrih odnosov. Zato ste si morali tak model ustvariti sami. Kaj je pri tem na vas najbolj vplivalo (knjige, filmi, navidezno ali resnično zadovoljni pari,…) niti ni tako pomembno. Ključno je, da gre v vsakem primeru za nek fantazijski (umetni) model, ki ga stvarnost nikdar ne dosega. Tudi zato ste vedno v odnosih nezadovoljni. Ker jih primerjate s svojim (idealnim?) modelom. Taka primerjava vedno vodi v nezadovoljstvo. Tega nezadovoljstva pa se je možno lotiti tako, da se odpoveste idealnim pričakovanjem ali pa da prekinete zvezo in upate, da boste v naslednji bližje temu idealu. Izgleda, da se vi praviloma odločate za to slednje. Vendar zdaj že sami nekako čutite in ugotavljate, da to ne pelje nikamor in bi želeli ta vzorec spremeniti. A to, kar sem napisal v prejšnjih vrsticah, je še vedno bolj na površju vsega dogajanja. Bistvo je še precej globje – gre za močan strah pred bližino in intimnostjo. Si jo želite, a hkrati se jo še bolj bojite. Ko zaradi zbliževanja s partnerko vse skupaj postane preveč nevarno, že najdete nekaj, da imate opravičilo, da se odmaknete nazaj na varno razdaljo. Ni boljšega načina za vzdrževanje te »varnostne razdalje«, kot so konflikti »zaradi brezveznih stvari«.

Žal tudi vi ne morete živeti odnosov, kot si jih želite, ampak take, kot jih zmorete. Vaši dosedanji odnosi z ženskami kažejo na to, kar trenutno zmorete. Zmorete toliko, kot so vam dali starši in kot ste se potem uspeli naučiti sami. Zato z vami ni nič narobe, če ne zmorete več. Težave imate, ker sami niste zadovoljni s sabo, ker sebe najprej ne sprejmete takega, kot ste. Kot pišete, se vašim puncam niso zdele težave toliko resne, da bi zvezo prekinile. Drugače povedano, ste jim bili taki kot ste povsem dovolj všeč in sprejemljivi, da bi z vami vztrajale in iskale rešitev naprej. Zakaj vi sebi niste všeč in sprejemljivi?

Ko gre za odnose, zmorete, kolikor pač zmorete. Če se boste želeli naučiti več, potem boste morali končno v nekem odnosu vztrajati, ne pa pobegniti vsakokrat ob prvih večjih težavah. Ne vem, če je ta veza tista, ki bo ostala. Skoraj zagotovo pa je veza, v kateri bi morda kazalo vztrajati in zdržati nekaj več časa. Vsaj do takrat, da boste točno vedeli, zakaj jo boste prekinili, če bo do tega prišlo. Če se boste učili še naprej sami s sabo, potem boste samo utrjevali svoje fantazije in ideale. Če boste vztrajali v vezi, jih boste nasprotno soočali z realnostjo in jih počasi ne boste potrebovali več. Zaradi slabe dote, ki ste jo dobili od staršev, žal ne morete pričakovati brezskrbne in mirne odnose. Ni je ženske, ki bi vam to lahko omogočila. Prostor zanje boste najprej morali narediti pri sebi. Kot dober začetek se mi zdi, da si skupaj s trenutno partnerko poiščeta pomoč terapevta. Če ne bosta ostala skupaj, bosta vsaj vedela, zakaj gresta narazen. Ob tem se pa še marsičesa naučila.

Lepo vas pozdravljam

Go.

Tole je pa zdaj zadelo… Pravkar sem prišla na forum pogledat, če si lahko pomagam s kakšno prejšnjo debato, pa naletim na tole.
Nimam iste situacije kot Tonček, je pa nekajpodobnega in bi tudi prosila za mnenje ali nasvet.
Sama sem bolj kot ne samotarka, čuvam svoja čustva ker se hitro zaljubim in težko pozabim. Zato se običajno ne zapletam pogosto. Julija sem spoznala prijetnega človeka, se z njim veliko pogovarjala in korak za korakom – preden sem se spoh zavedla – že mesec in pol živiva skupaj. Verjamem, da me ima rad, da mu ni vseeno, a vendar… Tudi on je že dolga leta sam, od prej ima dve čudoviti princeski (ki ju imam rada in oni mene), ampak je dolga leta živel sam. Sedaj pa sva skupaj dva, ki sta vajena biti sama zase, zanašati se samo nase, jaz imam rada pospravljeno, njemu to ni pomembno, on ne planira vnaprej, jaz sem totalni “ziheraš” – planiram vse, sem odgovorna, točna, on je kot ura na veter…
Po drugi plati pa drug drugemu dokončava stavke, naju zanimajo iste stvari, se zabavava, razumeva… Ampak vse je nekako prešlo v vlogo “cimerjev”. Ja, poljubljava se že, ampak – kakšne izrazite želje za intimo ni ne z moje, ne z njegove strani.
Včasih ležim ob njemu in pomislim kaj sploh počnem ob tem človeku? Tako dober do mene, a neprilagodljiv. Prenežen zame, da me ne zna “spravit v red”? In kljub temu “bratskem” vzdušju vztraja. Glede na napisano prej, naj tudi jaz še poskušam? Mogoče čas pokaže…?
Vsake toliko sem na robu – je to moja destruktivnost in togost ker sem navajena živeti sama, ali sva obadva res stara psa ki se ne moreta naučiti novih trikov?

blueeyes

Odgovorov na vaša vprašanja vam ne more dati noben. Najti jih bosta morala s partnerjem (?) sama. Čas bo prinesel odgovore, ga pa lahko skrajšata s tem, da se odkrito pogovarjata. Dobra stran “biti sam” je, da se ni treba kaj dosti prilagajati in lahko živiš svoje življenje. Slaba stran je osamljenost, lahko pa tudi že naveličanost in praznina. Pri “biti ne sam” so zadeve obratne, ker je nujno prilagajanje. Ni ga pa treba toliko, kot si običajno predstavljamo. Morda bi bilo dobro, če bi se najprej odkrito pogovorili s sabo, kje na lestvici vaših vrednot je “življenje v dvoje”. Če je tako visoko, da ste se zato pripravljeni odpovedati nekaterim prednostim in užitkom, ki jih daje “biti sam”, potem nadaljujte raziskovanje v dvoje. Če pa ne? Potem tudi ne vidim pravega smisla, da prekinete odnos z nekom, ob katerem se dobro počutite. V vsakem primeru se torej zdi smiselno, da nadaljujete in pridete do odgovora. Bi pa dodal, da si je brez spolne privlačnosti težko predstavljati zadovoljujočo intimno zvezo. Ali je med vama ni ali pa jo zanikata in zatirata, ker je to točka, kjer se dokončno neha “biti sam”…? Precej verjetno je, da ko bosta našla odgovor na to dilemo, se bodo odprli tudi vsi ostali odgovori.

Lepo vas pozdravljam