Skupaj sva 2,6leti, stara manj kot 30 let, 2leti živiva skupaj, nimava otrok. V romantičnem obdobju, ki je trajalo 2leti, sva se imela zelo lepo. Ker me že od nekdaj zanimajo medosebni odnosi, sem se trudila, da bi s svojim znanjem postavila prave temelje od prvega dne zveze. Veliko dobrega nama je uspelo narediti, poglobiti, razčleniti in spet sestaviti. Ko sva par mesecev nazaj odvrgla še zadnje dele maske, pa so najini konflikti postali bolj intenzivni. Oba se zavedava svojih vzorcev iz otroštva, ran, ki sva jih dobila v primarni družini, tiste manj boleče sva zacelila. Zapletlo se je pri tistih bolj zakoreninjenih. Oba sva imela očeta, ki naju je razvrednotil, oba sva trpela fizično in psihično nasilje, doživljala čustvene manipulacije obeh staršev, bila odgovorna za njihovo počutje, čustva, občutke. Ni bilo pohvale, spodbude, izkazovanja ljubezni. Sva se pa naučila vsak po svoje preživeti, jaz z jokom, intenzivnim izražanjem vseh občutkov, on s potlačevanjem in zapiranjem vase. Jaz sem prišla v zvezo s preveliko potrebo po bližini, razumevanju, pozornosti, on z željo po svobodi, po podpori in upoštevanju njegovih potreb, ki se jih loti brezkompromisno in v efektu.
Občasno hodiva na imago terapijo za pare, zdaj sva začela hoditi k družinskemu terapevtu, ki je zelo dober, ampak potrebujem tudi vaše mnenje na moje vprašanje: Moj fant glasno zagovarja teorijo, da mora vsak sam rešiti svoje probleme, ki se nama v zvezi prebujajo. Ne pričakujem od njega, da mi jih odčara. Ampak on želi, da ga ne bi toliko obremenjevala z njimi, da naj ne iščem potrdil pri njem, da si jih naj magari napišem, ker noče pasti v mojo energijo in mi dajati potuhe s tolažilnimi besedami. Povedala sem mu, da se mi zdi, da mu ta teorijo bolj ustreza, ker se mu ni potrebno s temi čutenji ubadati, ampak mu je lažje, če jih zadržim zase in sama rešim. Jaz pa zagovarjam medsebojno sodelovanje, da si poveva, kar naju muči, da drugi da občutek, da je prvi slišan in razumljen ter da se skupaj pogovoriva, kaj bi bila primerna rešitev, da se ne bi toliko vzbujali občutki, ki so nama domači. Prej sva se ogromno pogovarjala o njegovih vzorcih, analizirala, mu povedala, zakaj do tega prihaja, kaj kaj pomeni. Nato je našel način, kako sam vse težave reševati in mi posledično tudi manjkrat pove, kaj ga tare. Jaz pa vidim pri tem, kar nekaj potlačevanja in ne reševanja. On pravi, da je zdaj bolj srečen…z drugimi besedami povedano, ko se mi manj posveča, ko imava manj časa drug za drugega, ko mu dam več svobode, ampak jaz kljub vsemu ne čutim večje povezanosti med nama, če omenim tisti rek, da si lahko v zvezi srečen samo, če si sam v sebi srečen. Se popolnoma strinjam s tem, ampak me zanima vaše mnenje, koliko sta partnerja dolžna dati drug drugemu v smislu, da si zadovoljita hrepenenja, ki jih imata iz primarne družine? Meni nikoli ne bo blizu to, da moram postati neobčutljiva na njegovo počutje in vedenje, torej ostati dobre volje ne glede na to, kaj se z njim dogaja. Sem preveč empatična in sočutna, da bi se požvižgala na njegovo žalost, jezo, …če jaz nisem v redu, pa se on trudi ostati v svoji dobri energiji in prav začutim ga, kako me najraje ne bi vprašal, kaj je narobe, samo da ne bi padel v mojo negativno energijo.
In ja, seveda mi je to znano iz otroštva, ker se tudi moja starša nista zanimala zame, kako se počutim, kaj počnem. Sploh očetu sem bila velikokrat odveč, nikoli slišana in potolažena. In to zdaj neizmerno pogrešam. Saj se fant trudi, oba se zelo želiva osebnostno razvijati, ampak sva prišla do prelomnice…kako najti kompromis, ko vsak zagovarja svojo teorijo, ki mu je bližja? Saj nočem, da ima kdo prav, ker to ne pripelje do rešitve, prosim, napišite svoj pogled na najino situacijo in morda kakšno vajo, ki bi nama pomagala.

Najlepša hvala za odgovor in prisrčen pozdrav

Spoštovana TaraZoja,

ko sem prebrala vaš opis »vajinega spora«, mi je najprej prišla na misel ena zelo majhna, a vendar zelo pomembna razlika, ko govorimo o poslušanju in sočustvovanju z drugim, ki morda odpre še en tretji vidik pri omenjeni problematiki in razbremeni situacijo.
Gre pa za sposobnost notranje razmejitve med svojimi občutki (recimo občutki poslušalca) in občutki govorca, ki ga poslušam. Torej, koliko zmorem ohraniti v sebi občutek zase in s tem jasno razlikovanje, da je npr. jezen, žalosten, prizadet moj partner in ne jaz osebno, jaz z njim le sočustvujem, ga poslušam, skušam razumeti in mu dati vso potrebno podporo, da bo zmogel svoje težave v končni fazi rešiti sam! In si ob tem osebno ne nalagam odgovornosti za njegovo počutje niti tako, da se počutim kriv za njegovo počutje, niti na način, da skušam iskati rešitve za njegove težave, ampak ga skušam samo razumeti in verjamem, da bo našel svojo rešitev težave, če pa bo potreboval kakšno dodatno konkretno pomoč, bo pa eksplicitno povedal. Seveda ob tem čutim tudi njegovo jezo, žalost, prizadetost itd., a ne kot svojo, temveč kot njegovo. In me zato ne preplavi, še vedno zmorem ohraniti sebe in svoje razpoloženje ter »dobro energijo« in hkrati biti sočuten do tebe. To pa seveda zmorem le, če sem res v stiku s sabo (vem, kaj jaz čutim; kdo sploh sem; kaj želim; kaj je moja odgovornost in kaj ni; kaj od tega, kar zdaj čutim, je »tvoje« in kaj je odsev moje lastne nerazrešene preteklosti) in mi tega nihče ne more »vzeti«, tudi »slabi dnevi oz. energija« drugih ne.

Toliko za izhodišče. S tega vidika se mi tudi ne zdi, da so vajina izhodišča kilometre narazen, čeprav lahko zagovarjata navidezno povsem različne rešitve. In imata oba tudi prav. Ja, resnica je, kot pravi vaš fant, da on ne more rešiti vaših problemov in da ste zanje odgovorni sami. Hkrati pa zmoremo sami kar najbolje reševati svoje probleme, če imamo ustrezno čustveno podporo in vero v naše sposobnosti naših najbližjih (to bi verjetno bila »fantova potrdila« in hkrati to, kar iščete vi pri njem). Tu pa se pojavi zaplet.

Kot je lahko razumeti iz vašega pisma, se vaš fant ustraši biti vam v oporo oz. biti vaš čuteč sogovornik oz. poslušalec, bodisi, ker se čuti dolžnega vas razbremeniti in poiskati primerno rešitev (četudi skupaj z vami – je to še vedno prevelika odgovornost zanj), bodisi ker ga vaši občutki verjetno kar preplavijo in jih ne zmore razmejiti od svojih oz. težko v sebi razmeji svoje lastno doživljanje od vašega in ga zato vaše govorjenje preobremeni oz. povsem preplavi. Verjetno vaše osebne stiske tudi v njem prebudijo stare rane oz. občutke, pred katerimi se je naučil braniti tako, da jih »odreže« oz. se zanje ne zmeni in tako ohrani svojo »dobro energijo«. In mu tako ni potrebno priti v stik s posledicami čustvene zlorabe oz. manipulacije, ki jo je doživljal ob svojih starših, kjer se je kot otrok počutil odgovornega za njihovo počutje in vedenje, ker kot otrok ni zmogel potegniti te ločnice med počutjem drugih (staršev) in svojim lastnim, niti ni zmogel takrat izraziti svoje jeze in doživljanja krivice (izraža pa jo zdaj ob vas, kar je krivično do vas). Krivično do njega pa je, da se ob starših ni mogel naučiti te ločnice in se tako naučil ohraniti »sebe« in se osvoboditi »pretiranega pritiska« in »negativne energije« drugih. Vendar ni naključje, da je našel ravno dekle, ob kateri pa bo (upam) to sposobnost lahko razvil. Vi pa se ob tem upravičeno počutite odrezani, saj spet ostajate sami, ko pa ste vendar verjeli, da ste končno našli moškega, ki bo zmogel z vami sočustvovati in vam prisluhniti, ko boste v stiski. In tudi to ni naključje, saj boste ob takem moškem lahko na čisto drugačen način predelali svoje (otroške) krivice in se z njimi soočili. Mislim, da je ta »vajin problem« in iskanje rešitev zanj zelo pomembna tema za vajino partnersko terapijo, zato bo najbolje, da o njej obširneje spregovorita tam. Ker samo tam, kjer sta oba aktivno vključena, boste lahko tudi prišli do rešitve, s katero bosta zadovoljna oba.

O tem, koliko pa je eden ali drugi »dolžan« dajati drugemu, da si zadovoljita hrepenenja, ki jih imata iz primarne družine, pa je težko govoriti v »številkah« ali tipa vedno/nikoli. Mislim, da je to nekaj, za kar morata partnerja samadva najti svojo notranjo mero in predvsem naj bi jima to ne bila »delovna naloga« (četudi v začetku, ko se učiva to dajati drug drugemu lahko tudi je), ampak nekaj iz česar oba rasteta in tako tudi njun odnos. Hkrati pa je res, da če vsak od partnerjev rešuje vse svoje težave sam, daleč proč od oči in ušes partnerja (izven odnosa), potem se lahko vprašamo, kaj jima ta odnos sploh še nudi oz. kaj ju povezuje. Še posebej, če vemo, da najgloblje stvari so tudi najbolj boleče. Torej skupaj premagana bolečina, stiska, sram, negotovost ipd. poveže globlje kot skupno veselje npr. ob lepem dopustu ali dobri zabavi pri kolegih. In predvsem bolj kot milijon težav(ic), ki sva jih rešila vsak zase, pa morda niti vedela nisva, da jih je drugi sploh imel. Kar namreč drži odnos skupaj, je pogovor – deljenje izkušenj skupaj z občutki.

Po strokovni in osebni plati sem sama zagovornica tega, da si partnerja dajeta oporo, razumevanje in sočutje, da drug drugemu tudi pomagata na ta način celiti stare rane, saj verjamem, da to »deluje«. Vendar partner ne more nikoli povsem nadomestiti preteklih izgub in popraviti krivic, niti rešiti moje težave. Lahko pa stoji ob strani in verjame vame ter mi pomaga vse to na zdrav način izžalovati, predelati in (počasi) stopiti v novo življenje tukaj in zdaj ter se veseliti novih radosti. Se mi pa zdi pomembno upoštevati tudi to, da smo vsi »samo ljudje« in da imamo kdaj tudi sami slabe dneve in druge težave, ko morda preprosto ne zmoremo biti še nekomu na razpolago. Takrat je pošteno do drugega, da to povemo direkt, sicer mu bomo naredili še večjo krivico in razočaranje.

Pomembna se mi zdi še ena stvar: partner ni moj starš in torej (praviloma – razen morda v obdobju prve zaljubljenosti) ne ve, kaj točno se od njega pričakuje, če mu tega eksplicitno ne povem. Včasih mi zato da »preveč«, drugič »premalo«, tretjič »nerelevantno«… Zdi se, je vašega fanta strah tudi tega – da vam bo moral dati več, kot zmore v nekem trenutku. Ker več, kot je zmogel, je očitno (domnevam) moral dajati doma – o tem vsaj priča njegov besni in užaljeni odziv tipa, da vam »ne želi dajati potuhe s tolažilnimi besedami«. Tolažilne besede v partnerskem odnosu niso potuha, še posebej, če smo zanje zaprošeni (odrasli smo namreč sposobni dati drug drugemu tolažbo in je tudi normalno, da jo potrebujemo). So pa tolažilne besede otroka izsiljena potuha staršu, če mora otrok tolažit starša ali zanj kakorkoli drugače skrbeti. V tem primeru pa je »tolaženje« krivica do otroka. In tu jaz vidim, da se vama verjetno ponavlja »zgodovina«, ki upravlja vajino življenje. Vendar, kot že rečeno, to je tema za vajino terapijo.

Glede na vse povedano, ne vem, če potrebujeta še kakšno dodatno vajo – imata izkušno imago terapije (in verjetno tehnike zrcaljenja, ki se mi zdi zelo uporabna (o njej piše Hendrix: Najina ljubezen) in predvsem sta trenutno v terapiji, zato jo izkoristita za vajine aktualne težave, kot so te, ki jih omenjate.

Pa srečno!

Res iz srca hvala za odgovor, boljše ne bi mogli napisati. Vedela sem, da je še nekaj v ozadju, pa nisem našla besed. Točno tako je, kot ste napisali. Oba sva bila odgovorna za občutke staršev in se jih nisva naučila ločiti od najinih. Morda se je v fantu to še bolj vsidralo, ker je z njim pretežno manipuliral oče, pri meni pa mama.Kakšna je lahko ta razlika, če bi naj oče prispeval k samozavesti, mama pa k čustovanju in nežnosti? Ko je to ugotovil, pa se je začel upirati meni in ne njemu. Ni odložil zamere tja, kamor spada. V zadnjem mesecu sem več delala na sebi in se učila, da ne zahtevam od njega prevelike pozornosti, ki je ni zmožen dati. Sploh zadnjih par dni nisem ničesar pričakovala od njega. Počutila sem se bolj svobodno, bolj povezano s sabo, opazovala sem svoje reakcije in izrečene besede ter pazila, da bi bile zavestne. Hotela sem prepoznati Otroka v sebi in v njem. Res sem verjela, da gre na bolje. Včerajšnji dogodek pa mi je sporočil, da imava še veliko za rešiti in da moj dragi marsikaj skriva in tlači v sebi.
Glede na to, da je moj oče zamenjal družino za alkohol, si lahko mislite, koliko me je prizadela ugotovitev, da je moj dragi na skrivaj kadil travo s sostanovalci, me prej preveril, če si bom v sobi sušila lase in nasploh ko zdaj povežem, vidim eno veliko izdano zaupanje že drugič v življenju(najprej oče, zdaj on). Ve, da tega ne podpiram, ker je to zame čisti izhod, ko se ne znaš sprostiti. Ko sem ga vprašala, zakaj je začutil potrebo, zakaj se ne more sprostiti. Mi je odgovoril, da ga zveza bremeni. Ha? Saj sem vedela, čeprav je to skrival in po njegovem igral oz. želel ostati v “dobri energiji”. Vedno ko sem ga vprašala, kako je, je bil super, čeprav njegov izraz na obrazu ni tega kazal, ko sem ga vprašala drugič, je odgovoril z napadom Kaj bi pa bilo, saj pa sem v redu. Ok, nisem več rinila vanj. Sem ga pa skoz opozarjala, da vidim, kako se zapira vase. Vem, da sam pri sebi težko prepozna ta stanja in se mora zgoditi kak intenziven konflikt, ki ga prebudi. Danes mi je povedal, da se je že dolgo nazaj v sebi podzavestno odločil, da ne vidi prihodnosti za naju, če imava toliko trenj, ker po njegovem bi naj bila zveza brez konfliktov. Seveda ker ni navajen, da se mu prebujajo občutki, ki jih je do zdaj skrbno tlačil v sebi. Sem njegova prva punca, kateri se je toliko odprl in vztrajal 2leti in pol. Na žalost sva prišla do točke, ko nihče od naju več ne more tako dalje. Pravi, da ne ve, zakaj mu je tako težko, da mi ne more zaupati in da dvomi. Seveda ga razumem, tudi njegov oče je na določeni točki v zakonu odpovedal, ker ni mogel ženi do živega v smislu, da bi bil slišan, razumljen in upoštevan. Ampak fant tega ne vidi na način, da se mu pojavljajo isti vzorci, on pravi, da se je odločil ne truditi za najino zvezo skozi celotno dogajanje, ker je bilo skoz nekaj narobe. Kar sem jaz razkrivala, je on hotel zakopati. Tudi to mi je danes povedal, da mu sama misel na terapijo vzbudi občutek, da je odgovoren zame in moje občutke in da si želim tja, ker hočem samo sebi pomagati??? Mislim, da se mi je začel smiliti, ker mi je njegov otrok sporočil, da zanj pa nihče ne poskrbi, češ da on ni pomemben.
V zvezi sem bolj jaz tista, ki si je želi in se pritožuje, če kaj skrene s poti, ki vidi in glasno pove. Fant je bolj tisti, ki bi se umaknil, ki ne bi reševal, ampak odrezal, kot ste vi napisali, ki bi raje odšel, kot se mučil. Mene pa ta negotovost ubija, strah me je, da bom spet razočarana, da me bo spet pustil na cedilu, kot me je oče. Rekla sem mu, naj se odloči zdaj in dokončno, ali se bova potrudila in dala vse od sebe ali pa tu zaključiva. Rekel je, no pa dajva še zadnjič poskusit, bom naredil vse in dal vse od sebe. Mu pa terapija ne diši, on bi raje sam hodil. Sem mu razložila, da je bolj smiselno, da skupaj in istočasno rešujeva težave, da bo terapevt že ustvaril varno vzdušje, da se ne bo počutil odgovornega zame. Vem, da mu je zelo težko, vem pa tudi, da sama nisva sposobna tega razrešiti.
Zrcaljenje se trudiva uporabljati, samo sva ponavadi na začetku konflikta preveč vpeta v situacijo in oba najprej “bruhava”, potem pa se komaj zrcaliva, ko sva že razbolela.

Zdaj bova hodila na družinsko relacijsko terapijo, ki zajema 12 srečanj, ker potrebujeva nekaj kontinuiranega. Marsikaj sva že začela, samo ko ni trenj, se pozabi in to me vedno znova jezi. Oba sva nedisciplinirana glede teh stvari, potem pa plačujeva vsak teden znova.
Ampak mislim, da sva zdaj končno padla na dno in da bo dovolj motivacije, da spet pogledava v sonce in pridobiva zaupanje v naju.

Hvala za prečudovit odgovor, mi je zelo dal misliti. Hvala za trud in čas.

Lp

Spoštovana TaraZoja,

verjamem, da vam je težko, ker ste v zvezi spet prisiljeni vi potiskati stvari naprej, vztrajati, iskati, odkrivati tudi »zavajanja« ipd. In tako, kot je na fantu, da se odloči (kot odrasel in svoboden moški), ali želi narediti nekaj zase in s tem tudi za vajino zvezo, tako je tudi na vas, da se odločite, koliko »pospeškov« vajini zvezi in kako dolgo še zmorete dati, predno boste vi »pregoreli«.
Mislim, da ste na pravi poti, ker ste si dali svobodo in začela delati na sebi (ker žal vi fanta res ne morete prisiliti v aktivno delo, dokler on ne prepozna te potrebe). Me veseli, da sta se odločila za kontinuiran terapevtski proces, ker le tako si sploh dasta možnost, da odkrijeta, kdo v resnici sta in kaj si v globini želita. Vztrajajta!!! In četudi se slučajno vaš partner premisli, upam, da boste na terapiji vztrajali vi in tako poskrbeli zase (ker za njega itak ne morete – bo moral sam)!

Pa se opravičujem za pozen odgovor. Srečno!