Pozdravljeni

Moj sedanji partner s katerim imam 4 mesečno hčerko, je imel pred 3 leti razmerje s 16 let starejšo žensko ( predno sva bila midva skupaj oz. jaz sem bila razlog za njihov konec). Oba sva stara 28 let. V teh treh letih sem morala veliko prenesti. Čeprav mene osebno taka razmerja ne motijo, me to vse skupaj še vedno spravlja ob pamet in depresijo. In sicer, ta ženska mu ne da miru. Pripričuje ga, da ga ima rada in da bi morala biti skupaj, da sem jaz prf… in tako naprej. On je sam že od samega začetka vedel kakšno je moje mišljenje o prijateljevanju z bivšimi. Moje mnenje je ,da to ni mogoče. Vendar on je brez moje vednosti ostav v kontaktu, dokler nisem naletela na sms, kjer mu piše da ga ljubi, da je edina njegova ljubezen in da jaz nisem zanj. Ker mu kaj takega ni prvič rekla, bi sklepala ,da ga ne moti ,če ona tako grdo govori o meni. A te zmerljivke prenašaš, če maš nekoga rad?Jst mislim da ne. Po tem mi je obljubil da se ne bosta več slišala in da kao ni vedel da tako čutim.

Naj še povem, da je on zelo čustvena oseba in da mu nežnost veliko pomeni dokler je namenjena njemu. Ona mu je vse to nudila. Bila mu je kot mama. V sms sem zasledila fraze kot so : Moj fantek, bodi močan zame, pridi k meni da te bom pocrkljala,…-bolno.

Jst hočem meti ob sebi močno osebnost in NE nekega ˝limelna˝.

Kaj naj naredim? Vsakič ko pomislim na to sem hudo depresivna. Ne zaupam mu nobenega koraka iz hiše.

Prosim na pomoč.

Pozdravljeni, Princeska!

Ste v stiski, ko ste odkrili, da ima vaš partner še vedno stike z bivšo partnerko, ki mu ne da miru. Pri tem ste ves bes zvalili na tisto žensko in se ukvarjate s tem, da je precej starejša od njega (kar pa pri vsem tem sploh ni bistveno), da mu je bila kot mama itd., po drugi strani pa ste vi prevzeli vso odgovornost za nastalo situacijo. Kje je tu njegova odgovornost? Zakaj on ni ničesar kriv? Kako to, da njega kar opravičujete in razumete, čeprav je on sam tisti, ki privoli v to, da ji odgovarja na sms-e in ji dovoli, da mu ne da miru? Se je on v resnici odločil za vas? Tukaj manjka bistveno – njegova odločitev in zaveza, da je in bo z vami, ne glede na vse druge ženske, ki ga bodo obletavale… Tega kako se je odločil on ne vemo, očitno pa ni predelal (razčistil, dokončal in razmejil) razmerja z njo… Kar pa za vajin odnos žal ne pomeni kaj dobrega… Verjamem, da vam je grozno in da se počutite zavrnjeni, nevredni, da je tu polno bolečine, solz, jeze in občutkov krivde.

Kako to, da ste vso odgovornost namesto njega prevzeli vi – in zato postajate depresivni ( domnevam, da ste žalostni, brezvoljni, nemočni in obupani)? Vedno je za afero, pa čeprav je (zaenkrat) morda samo čustvena, odgovoren tisti, ki odide iz odnosa. Vi niste ničesar krivi, vendar ne vem, če se zavedate vsega tega. Zdi se kot da se ne čutite vredni polnega odnosa, kot da se na nek način primerjate s tisto žensko (da mu je nudila (več) nežnosti, materinskosti, po drugi strani pa iščete stvari, v katerih ste vi boljši in je ona »bolna«). Saj se ne rabite prav nič primerjati. Vi ste povsem v redu in vaš del odgovornosti je v tem, da jasno postavite meje vašemu partnerju. On se bo pa moral odločiti kaj bo naredil – ali se bo odločil za vas in vajino hčerkico – in radikalno prekinil vsa razmerja (tudi v bodoče) – ali pa ga boste vi postavili na cesto? Verjamem, da je za vas najtežje, da ga v resnici soočite s to izbiro – in ob tem vi vzdržite tudi njegovo morebitno odločitev, da ne bo z vami. Dokler se on ne bo izjasnil – vidve s hčerko sploh ne vesta pri čem sta. Tukaj nimata nobene varnosti, nobene opore, nobene gotovosti, kar pa je resnično hudo. On pa se ne bo izjasnil vse dokler se mu ne bo potrebno izjasniti (domnevam, da se ga vi tako bojite izgubiti, da on čuti, da tega koraka, da ga postavite pred dejstvo odločitve, ne boste storili – in to izkorišča). Toda vi niste nemočni. Vi si lahko dovolite zahtevati od njega, kar vam(vama s hčerkico) pripada. Vi imate moč in dostojanstvo ženske, pa tudi mamice, ki bo hotela od svojega partnerja samo to, kar ji on želi dati. Ni se vam potrebno podcenjevati in poniževati, in ga prositi, da preneha z drugimi ženskami. Vi lahko zahtevate to, kar bi on sam moral vedeti. Ni potrebno, da vas spravlja ob pamet in v depresijo. Zakaj mu to dovolite? Tukaj je on tisti, ki bo moral nekaj bistvenega ukreniti – in se tega tudi držati. Ali se bo res kaj spremenil pa ni odvisno od vas, ampak le od njega samega.

Vidva imata malo hčerkico in ta stiska je za vas še toliko večja, saj nista več sama, poleg tega pa je obdobje po porodu zelo zahtevno tudi za vas kot žensko in za vajino partnerstvo. Vi bi zdaj najbolj potrebovali partnerjevo oporo, ljubezen in razumevanje, pomoč pri negi dojenčka in njegovo prebujeno očetovstvo. Njegova odgovornost je zaradi tega, ker je postal oče še toliko večja in si tega, da se izgovarja na to, da ni vedel, da »vi tako čutite« preprosto ne bi smel dovoliti. Na vas je torej, da se odločite ali ste mu pripravljeni še naprej popuščati in še veliko prenesti (???) – ali pa boste vztrajno in odločno, vendar prijazno zahtevali da vam da samo to, kar vam pripada? Torej odločitev za življenje z vami, zvestobo, zaupanje, sodelovanje, pomoč in podporo… Vredni ste takega odnosa. Predvsem pa je vajina hčerkica vredna, da živi v varnem, predvidljivem in toplem okolju… Starša bosta vidva vedno ostala in že zaradi nje in odgovornega starševstva se morda lahko odločita za pomoč zakonskega in družinskega terapevta, če sama ne bosta zmogla čez vse to.

Želim vam veliko poguma, vztrajnosti in dostojanstva.

Hvala lepa na odgovoru.

Pred dnevi sem odprla pogovor na to temo s partnerjem. In kot vedno je full razumevajoč in prepričljiv, da tega ne bo več dovolil, da bo bol ljubeč in razumevajoč do mene…bla,bla,bla. Čez 2 dni eno in isto. Počutim se kot, da bi bla v razmerju z ˝bratom˝. A me razumete? Ne kot da sva partnerja, ampak kot odnos med sestro in bratom, ki se konstantno kregata. To mu tut povem, vendar on ne da od sebe nobene reakcije. Tako kot ste napisali,da on misli, da nisem sposobna ga postaviti pred vrata. Še nikoli se mi ni izpovedoval kaj čuti, ker pravi ,da ni tak tip človeka,mene pa to moti, ker se mi zdi kot da mu je vseeno. Ne morem mu do živega. Kako mu naj dopovem da resno mislim?

Hvala, lp

Princeska,

če bi ji dal jasno znati, da naj mu da mir in da si želi tebe, bi mu zagotovo dala mir. Če pa je ženska res čisto adijo in bi težila se naprej, pa si že lahko vedno spremeni cifro in ima spet mir pred njo. Po moje se tolažiš brezveze.

By the way – zakaj mu pa sploh sms-e bereš?

Pozdravček!

Res podobna zgodbica ;)….tudi moj bivši je dobival ljubkovalna, nagnusna sms sporočila od bivše že v času moje nosečnosti. Jaz sem mislila, da bom rešila situacijo, če se bomo dobili vsi trije in pogovorili, ker nisem verjela, da je vse ona kriva.Hotela sem slišati še njeno zgodbo. To je seveda on odklonil! Tako da sem ugotovila da mu ta ženska več pomeni kakor jaz in najin par mesecov star sinček, da jo brani in da ima tudi on nekaj za bregom. Noben ultimat ni pomagal, prošnja……….
Ni mi preostalo drugega, da sem ga zapustila.

Le pogumno, mogoče pa le ni tako nedolžen

Pozdravljeni, Princeska!

Napisali ste, da ste odprli pogovor s partnerjem, kjer vam on vse obljubi in je prepričljiv, vendar vi veste, da je čez 2 dni spet isto. Zakaj mu dovoljujete, da vam kar obljublja, če mu ne verjamete? In če bi mu to tudi povedali? Da vi ne rabite obljub, ampak njegova konkretna dejanja, ki vam bodo potrjevala njegove odločitve. In če bi vi vztrajali toliko časa, da bi vam dal odgovore, ki jih želite slišati in ki jim boste lahko verjeli? Kje je vaša jeza in s tem odločnost? Verjamem, da ste jezni in besni v sebi, da pa mu tega še ne zmorete pokazati. Ne vemo kdaj bo ta jeza narasla do te mere, da mu boste lahko postavili meje. To je odvisno od vas – do kdaj mu boste še dopuščali njegovo neodgovornost in žaljiva dejanja do vas? Prepričana sem, da ne potrebujete več teh poniževanj in da si zaslužite dostojanstvo ženske, ki vam pripada. Samo takrat, ko bo on čutil, da vi mislite zelo resno (čutil pa bo, ko boste v resnici dovolj jezni-odločni) bo on primoran k neki odločitvi. Prej se mu pa ni potrebno spreminjati, saj ve, da ste mu vi pripravljeni vse odpuščati in pozabljati, samo, da je z vami. S primerjanjem s tisto žensko in strahom, da ga boste izgubili, mu dejansko omogočate njegovo neodgovornost. Do kdaj še?

Vse že napisano velja tudi za to, da doživljate odnos z njim kot odnos “z bratom” s katerim se neprestano prepirata (čeprav se v resnici tudi brat in sestra nimata za kaj prepirati), pa tudi to, da vam še nikoli ni izpovedal čustev. Zakaj ste s tem zadovoljni in mu to dopuščate? Vi smete biti zahtevni in dobiti to, kar vam pripada. Ni vam potrebno čutiti strahu ali krivde okrog tega. Stvari vam kot njegovi partnerki pripadajo. Na prvem mestu pa je seveda njegova odločitev za vas. Dokler tega nimate, ste dejansko bosi. Ampak, kot sem vam že pisala, se mora o tem odločiti on. Vi pa se odločate samo o tem do kdaj ste pripravljeni vse to (še) prenašati? Imate samo dve možnosti: ali boste še naprej tiho tolerirali vse to in v tem odnosu še naprej trpeli (z upanjem, da bo nekoč samo po sebi bolje???), ali da v sebi pridete do jeze in mu jasno postavite svoje želje in zahteve? Tukaj pa imate na voljo več možnosti: ena je seveda ta, da mu postavite ultimat glede vas (vaju s hčerkico) in tiste ženske – in potem res odidete ali ga postavite na cesto (čeprav je to izvedljivo najtežje in vam je kot prve opcije ne bi priporočala – veliko bo pomenila že vaša resna odločitev za to), lahko pa prej poskusite še druge možnosti – npr. zakonsko in družinsko terapijo, na katero bosta hodila oba (če je kaj pripravljen narediti za vas in vajin odnos, bo šel z vami – sicer pa lahko greste tja tudi sami, da vam bo težko odločitev glede nadaljnjih korakov v življenju (tudi zaradi hčerkice) lažje sprejeti s pomočjo strokovnjaka-terapevta). Soočenja s tisto njegovo (starejšo) žensko (kakor je želela v svojem primeru rrrr) ne potrebujete, kakor tudi ne potrebujete več kakršnegakoli ukvarjanja z njo. Dovolite si prisluhniti samo svojim željam, verjemite si, da čutite prav – in si to drznite tudi zahtevati. Verjamem, da je vsa ta situacija za vas zelo težka in naporna, da ste prizadeti, razočarani, žalostni, nemočni in jezni, da se vam vse te krivice dogajajo, vendar je najprej vse odvisno od vaše odločitve – do kdaj bom vse to še prenašala? Kaj boste vi storili, da bo situacija za vas (in predvsem za hčerkico) bolj gotova, bolj varna?

Vse dobro vam želim.

Pozdravljeni

Vsi trije smo zaposleni v istem podjetju, čeprav se v delovnem času nikoli ne srečamo, razen na parkirnem prostoru. Glede na to, da sem trenutno na porodniški ,ne vem kako se ta srečanja odvijajo. Ko sem ga vprašala kako bi odreagiral v situaciji, če ga ona ogovori, mi je odvrnil, da se ne bi zadrževal, da bi na hitro opravil. Seveda odgovor meni ni odgovarjal, predvsem zato, ker vem o čem bi pogovor tekel. Ponudila sem mu pravi odgovor, in sicer: da ji odločno, brez olepševanja pove, da do nje ne čuti ničesar in naj se pobere iz njegovega življenja, ker ima družino in , da ni vredna tega, da bi jo zaradi nje ogrožal. In seveda še to, da je spoznal, da je navadna laj..a in, da mu je za vsako sekundo žal njihovega razmerja.
Rekel mi je, da ko jo sreča ji to pove.
Me zelo zanima, če je pripravljen naredit tako potezo.

Lp

Mislim da se to ne bo izšlo. Njemu si naročila da ji reče to kar bi ji rekla ti.
Kaj bi on rekel,kaj on čuti…ve on. In to bo ostalo isto, tudi če bi – bo rekel to
kar želiš ti.

Pozdravljeni!

Nastala situacija, ki sem jo skusila tudi sama, je neverjetno psihično naporna za vas. To pa predvsem zato, ker se zadeva že dolgo vleče, in če jo ne boste pripeljali do konca, vas bo popolnoma izmučila, da ne omenjam otroka.
Sama sem zadevo rešila tako, da sem najprej ovrednotila sebe, da mi je postalo kristalno jasno, kdo sem in kakšna je moja vrednost, partnerju pa sem dala jasno vedeti kakšno življenje si želim in česa absolutno ne bom tolerirala.
Ker je vedel, da mislim resno, je vpričo mene zadevo končal. Naj pa povem, da bi v obratnem primeru razmerje končala, ker si takšnih manipulacij ne morem dovoliti, pa nimam otrok.
Življenje je setavljeno iz veliko lepih stvari, ki čakajo na vas.Zberite pogum in si ga naravnajte po svoje, nikar ne živite življenje nekoga drugega, v katerem ste le asistentka in ne glavna igralka.
Pogum in vse bo še dobro.

Lp Neva

Pozdravljene vse, ki ste mi odpisale. Vaša mnenja in izkušnje so mi dale vedeti kaj in kako naprej. Strinjam se z vsemi in pisale ste ravno to kar tudi meni hodi po glavi in kar bi tudi jaz svetovala drugim, vendar ko se gre zate si malo boječ. Sedaj vem kaj je tisto pravo kar moram naredit. Hvala lepa vsem.

Princeska pozdravljena!

Si ob svoji stiski kdaj razmišljala zakaj je tvoj moški sploh stopil v zvezo s toliko strarejšo žensko.
Jaz mislim da gre pri takih odnosih za problem odnosa ki ga imajo današnji mladeniči s svojimi mamami. Vse urejeno, kuhano, pospravljeno, zlikano… in pa seveda po drugi strani mlade dame, ki v nasprotju z generacijo x nekako niso dorasle svojim letom, imajo probleme ki jih vidijo samo one, nekako ne zanjo biti odgovorne, ko se pogovarjajo so teme vedno ene in iste moda, kava, čevlji, tipi… To pa ravno niso teme, ki privlačijo mlade intelektualce…. Straejša pa zna prisluhniti,zna odpustiti, zna skuhati njegovo najljubšo jed… in ne nazadnej kljub razliki v letih ga zna zadovoljiti, se mu pri tem prilagoditi…

Tako, draga princeska ozri se vase, razmisli kaj vama je skupnega, česa si želita itd

lp

Se ti ne zdi poniževalno, da moraš svojemu partnerju narekovati, kaj naj pove bivši? Te besede bi morale priti iz njega, ne od tebe (ne vem pa, s čim si je zaslužila zmerjanje z lajdro in zakaj naj bi mu bilo žal vsake sekunde z njo).
Zavedaj se, da vse to, kar si zdaj ti želiš, da bi naredil njej, lahko nekoč naredi tudi tebi. Ker očitno je bolj lutkarski tip in dopušča, da ženske vlečejo njegove nitke. Vseeno pa vama želim, da tole zmedo uredite, ker ni za nikamor. Človek je postal oče, naj se končno tako tudi obnaša.