Imam težave s partnerjem, zato sem začela danes brskati po internetu in sem ugotovila, da se to, kar se meni dogaja, reče čustveno izsliljevanje.

Parkrat se je zgodilo, da pač nekaj dni zapored nisem bila razpoložena za spolni odnos. Začel me je obtoževati, da imam drugega, da ga zato več ne zanimam. Včeraj pa je šel do skrajnosti – ko je odšel iz spalnice, se je po nekaj časa ponovno vrnil in mi rekel, da upa, da je pojedel dovolj tablet in da se zjutraj ne bo več zbudil. Že prej sem vedno poskušala ohranit trezno glavo in se poskušala z njim pogovorit, ampak to je pa preveč. Dala sem mu vedet, da s tem svojim izsiljevanjem ne bo nič rešil, da sem se pripravljena z njim pogovorit o čemerkoli, samo le ko bo s tem prenehal in se bo normalno pogovarjal. Poskušala sem mu pojasnit svoje občutke, kaj čutim, zakaj mi vedno ni do spolnih odnosov – ga prosila za razumevanje. Tudi on je mene prosil za razumevanje, da njemu pač večkrat je. Največkrat se potrudim, vedno pa se tudi ne morem, in potem poslušam takšne očitke.
Ta ves dogodek se je odvijal skoraj celo noč, na koncu sva se uspela nekako pogovoriti, na koncu mi je tudi priznal, da ni pojedel nobene tablete, da me je s tem samo hotel prestrašiti.
Jaz se zelo dobro zavedam, da to ni način za reševanje problemov, vendar sem včeraj že skoraj obupala, saj več nisem imela moči trezno razmišljati. Ne vem več kako naj se obnašam v takem primeru ? Ignorirati ga ne morem (čeprav takšne in drugačne očitke najraje bi), saj se verjetno za tem skrivajo kakšni njegovi problemi in strahovi. Kako naj se naslednjič odzovem?

Hvaležna bom za kakšen nasvet. Hvala.
(Naj pripomnim, da sem partnerju zvesta, ljubim ga z vsem srcem in niti približno ne razmišljam o kakšnem varanju – zato me vse skupaj še toliko bolj prizadene.)

lidaf

Imate povsem prav, da gre v opisanem primeru za čustveno izsiljevanje. Pri vašem partnerju gre za zelo nezrelo obnašanje. Očitno zelo težko prenese zavrnitev, spolne odnose zamenjuje z intimnostjo. Zdi se, kot da mu spolni odnos z vami daje neko potrditev, dokaz, da je vreden, da vam veliko pomeni… Ko zavrnete spolni odnos, dobi občutek, da s tem zavrnete njega. To tako težko prenese, da ga praktično sesuje in na vse mogoče načine želi dobiti potrditev, da vam vseeno nekaj pomeni. Ker ima o sebi tako slabo samopodobo, nujno potrebuje potrditev od zunaj. Ko je stiska dovolj močna, ne izbira sredstev in gre tako daleč, da vas le nekako premakne. Očitno ste se vsaj malo omehčali, ko je zagrozil s samomorom. Zadaj je verjetno prav to povsem nezrelo preizkušanje: »Ali ti bo sploh žal, če me ne bi bilo? Bi me sploh pogrešala?« Naj bo še tako čudno, zanj je bilo to, da se vas je ta grožnja dotaknila, znak, da vam nekaj pomeni. Zato se je potem pomiril in je bil zmožen vsaj približno normalnega pogovora.

Seveda vaš partner ni kriv, da je tak. Ne vem, koliko daleč je moral iti pri svojih starših, da je dobil vsaj malo občutka, da jima kaj pomeni. Vendar pa je zdaj že toliko star, da bi se moral zavedati, da s takim početjem ničesar ne rešuje in da je to povsem neprimerno za odraslega človeka. Zato je njegova odgovornost, da zdaj s tem nekaj naredi. Vam pa bo predvsem koristilo, če se ves čas zavedate, da to nima nobene prave zveze z vami. Niste odgovorni ne za njegove občutke, niti za njegova ravnanja. Ste pa za svoja. Vaša odgovornost je, da se ne pustite izsiljevati in ugotovite, zakaj ste si izbrali partnerja, ki to počne. Kdaj in kako ste postali občutljivi na tovrstna izsiljevanja, da vas, kot sami pravite, prizadanejo?

Sprašujete, kako se naslednjič odzvati. Bom samo napisal vaš stavek: Dala sem mu vedet, da s tem svojim izsiljevanjem ne bo nič rešil, da sem se pripravljena z njim pogovorit o čemerkoli, samo le ko bo s tem prenehal in se bo normalno pogovarjal. Vztrajajte v tej drži. Morda lahko spreminjate ton, način, kako to poveste, ampak v tem stavku je praktično vse, kar potrebujete. Seveda pa taka drža v sebi nosi tveganje. Morda bo partner zato šel naslednjič še dlje in morda res vzel tablete. Lahko da se kljub vašemu vztrajanju ne bo spremenil. Ne pozabite, da je njegovo obnašanje njegova odgovornost! Enako velja tudi za njegove občutke in čustva. Seveda pa podobno velja tudi za vas. Partner vas ne more prizadeti. Zakaj torej ob njegovem izsiljevanju občutite prizadetost? Zakaj imate odprta ta vrata? Šele ko boste našli te odgovore, bodo partnerjeva izsiljevanja prenehala! Ko se vas ne bodo več dotaknila, bodo namreč izgubila svoj smisel. Zato ne iščite nasvetov in odgovorov, kako doseči, da se on ne bo tako obnašal. Za vas je ključno, da pridete do točke, ko vas to ne bo več prizadelo. Je pa res, da ko boste to dosegli, se bo vajin odnos znašel na prelomni točki. Partnerju bo odvzet način, kako v stiski priti do vas, kako vas premakniti. Kako bo na to odreagiral, ne morete vedeti. Ali bo našel boljši za vas in vajin odnos bolj primeren in predvsem bolj zrel način? Težko, če ne bo že prej začel »delati na sebi«.

Lepo vas pozdravljam

Kako do točke da te ne prizadane?
Kakšno je to stanje?
Samo brezčutnih ljudi nič ne prizadane.
Je treba postati brezčuten, kot stroj?
Kakšno je potem tako življenje, mu lahko rečemo življenje?
Hvala za odgovore.

Pozdravljeni!

Vesel sem takih dodatnih, predvsem pa konkretnih vprašanj. Pomagajo mi namreč, da svoj odgovor širim in dopolnjujem v različne smeri. Verjamem, da na ta način lahko bolje in v več dimenzijah odgovorim na določeno temo. Torej po vrsti kot ste postavili vprašanja:

– Kako do točke, da te ne prizadane?

Pot do te točke mora poiskati vsak sam. Vodi pa skozi nekaj ključnih križišč, ki se jih ne da zaobiti. Morda je prvo in najpomembnejše to, da za svoje občutke (čustva) prevzamemo odgovornost. Če smo ob nekom ali ob tem, kar je nekdo naredil, prizadeti, je to naša odgovornost. Mi nekaj čutimo, vse se dogaja v nas. Način in intenzivnost določenega občutja bistveno bolj določa naša zgodovina, naša osebnost, kot pa to, kar počnejo drugi. Dokler tega ne sprevidimo in se tega do konca ne zavemo, res izgleda, kot da imajo drugi kontrolo nad našimi čutenji. A ni tako. Drugi so odgovorni samo za to, kar počnejo, ne pa tudi za to, kar mi ob tem občutimo. V konkretnem primeru, ki ga opisuje »lidaf«, bi se večina ljudi samo nasmehnila ali pa bi se močno ujezila nad partnerjevim otroškim obnašanjem. Zakaj se »lidaf« ob tem počuti predvsem, če ne celo samo prizadeto? Zakaj ne zna ločiti prave stiske od manipulacije? Zakaj sploh prenaša take manipulacije in takega partnerja? Zakaj ji je morda na nek čuden način celo privlačen zaradi tega? Vzroki in odgovori so samo v njej, s partnerjem to nima kaj dosti veze. Ob njem vse to samo pride na dan. Naslednje tako križišče je, da se sploh naučimo »čutiti«. Ali se je »lidaf« v opisani situaciji sploh zavedla, kaj resnično občuti? Je bila to res samo prizadetost? Če ne, kaj je še bilo tam. Zakaj se tega ne zave, zakaj vsega »ne sme« čutiti? Koliko je takih križišč in katere so poti med njimi, mora ugotoviti vsak sam. Če pri tem partnerjeva »pomoč« ni dovolj, potem so tu še starši, prijatelji, terapevti…

– Kakšno je to stanje? Samo brezčutnih ljudi nič ne prizadane. Je treba postati brezčuten, kot stroj?

V prejšnjem odgovoru nisem imel v mislih, da »lidaf« ne sme nič več prizadeti. Pisal sem samo o tem, da mora nekako priti do točke, ko je take manipulacije ne bodo več (tako) zelo prizadele. Ne gre torej za »izgon« prizadetosti oziroma čutenj nasploh iz svojega življenja. Gre samo za to, da ne nasedamo manipulacijam, da ne občutimo prizadetosti v situacijah, ki si tega ne »zaslužijo«. Da se naučimo biti prizadeti sorazmerno z resničnimi posledicami, ki jih ima nek dogodek za nas. Če nam umre ali nas drugače zapusti nekdo, ki nam veliko pomeni, bomo seveda močno in dolgo časa prizadeti. Če pa se nekdo poigrava z nami? Je res prizadetost tista edina izbira? Zakaj se »lidaf« ni raje »odločila« čutiti jezo, ki bi bila v opisani situaciji verjetno bolj »pravo« čustvo? Koliko si je dovolila začutiti sram, ker se pusti tako očitno izsiljevati? Koliko je bilo prostora za žalost, zaradi nizkega nivoja odnosa, v katerem je in ga morda njej iz povsem nerazumljivega vzroka niti ne more prekiniti. Naša naloga torej ni, da postanemo brezčutni stroji. Naloga je povsem nasprotna: da začnemo resnično čutiti!! In to vso paleto čutenj. Da dojamemo, da ni slabih čutenj, da imajo vsa svoj namen, ker nam nekaj sporočajo in nas usmerjajo na naši poti. Če vseh teh čutenj, ki se v nas prebujajo, ne zaznavamo, jih ne razumemo in ne znamo upravljati z njimi – ja, potem imamo zelo veliko težav na svoji poti in se precej redno izgubljamo in blodimo na svojih križiščih.

– Kakšno je potem tako življenje, mu lahko rečemo življenje?

Meni se zdi, da naše življenje postane v polnosti vredno te besede šele, ko smo v stiku s tem, kar čutimo, razumemo, kaj to za nas pomeni, si dovolimo to čutiti in to tudi pokazati sebi in drugim. Ob vsem tem pa še obdržimo toliko zbranosti in kontrole, da si vseeno sami izbiramo kdaj in kam bomo zavijali na svojih križiščih. Tudi takrat, ko bomo to vsaj približno dosegli, življenje zaradi tega ne bo vedno lepo. Tako kot zdaj, nam bodo naproti prihajali ljudje in dogodki ob katerih bomo veseli pa tudi žalostni. Bodo dnevi za bolečino in jezo in bodo dnevi za sočutje in bližino. Še vedno bomo naredili kaj, zaradi česar nas bo sram in kaj takega, na kar bomo ponosni. Edina večja razlika bo ta, da bo to življenje zdaj res naše. Da ne bodo več drugi odločali o njem, predvsem pa ne o tem, kaj bomo čutili, mislili in počeli. In da bomo dobili občutek, da v tem našem življenju nismo samo list v vetru, ampak da o marsičem tudi odločamo.

Upam, da sem uspel razumljivo odgovoriti na vaša vprašanja in dileme. Če tudi zaključim na primeru »lidaf«: ko bo prvič poleg ali namesto prizadetosti, sramu in nemoči začutila tudi močno jezo in jo bo tudi pristno a hkrati spoštljivo izrazila, bo partner nehal s takimi manipulacijami in izsiljevanji. Seveda pa je v tem tudi tveganje: jo bo partner zato zapustil, bo morda res poskušal samomor, bo med njima zazevala še večja praznina,…? Če damo na prvo mesto odnos s partnerjem in njegovo obdržanje za vsako ceno, se to tveganje zdi zelo veliko. Če pa damo na prvo mesto odnos do sebe, potem se zdi veliko večje tveganje, če tega ne storimo. Kaj bo storila »lidaf«, kako bo zavila na tem križišču, je povsem njena odločitev. Tako kot so in bodo povsem njene tudi posledice te odločitve. Ni »prav« in ni »narobe«. Bo pa to, kar se bo odločila in kar bo naredila vplivalo na njeno življenje.

Lepo vas pozdravljam

Ko bo naslednjič njemu za, tebi pa ne, reci, da ti je še kako za, vendar na tebi ljub način ( tu mu podaj opis dejanja, ki naj bi ustrezalo tebi, njemu pa najverjetneje ne). To ponavljaj, pa ga boš kmalu sama morala spodbujati k stvari.
Z nagajivim in dobronamernim nasmeškom ti želim lep dan in še lepšo noč.

Pozdravljeni,

zelo rada bi vas prosila za mnenje o možni diagnozi ali približni umestitvi, saj ko takole prebiram razne strokovne članke, internet ipd. so te različne diagnoze za motnje osebnosti zmeraj samo del tega kar lahko opiše mojega moža (s katerim ne živiva več skupaj).

S partnerjem se poznava že 8 let, po poklicu je iz računalniške stroke, lahko bi se reklo da je poročen s kariero in obenem veliko potuje.

V intimnem razmerju sva bila zadnje tri leta, v tem času je v fazah, kot je sam pravil, hujšega stresa (na delovnem mestu, smrt očeta…) je najino vezo večkrat prekinil, kasneje pa je izgovore za prekinitev iskal v določenih dogodkih, stresu ali v meni (navadno je našel kakšno mojo navado, ki ga je kar naenkrat začela motiti) ipd. To in dejstvo, da sva se prej poznala 5 let in da sva imela zelo dober prijateljski odnos, ter da je velikokrat navajal tudi “tehtne” razloge za določene odločitve ali doživljanja dolečene situacije, je bil razlog da sem v razmerju sploh vztrajala. Seveda danes vem, da neglede na vse, gre za destruktivno vedenje in neefektivno reševanje stresnih situacij-pri čemer lahko čustveno zrela oseba vseeno odreagira konsrtuktivno, zato zanj in njegovo vedenje ne iščem opravičil-zanima me pa kakšna bi bila klasifikacija.

Naj omenim še to da v najinem petletnem prijateljevanju ni kazal kakšnih večjih znakov problemov z odnosi, bila sva zelo dobra prijatelja in zaupala sva si marsikaj, lahko celo trdim da je bila najina komunikacija v tistem času neprimerno boljša, kot po vzpostavitvi intimnega odnosa, predvsem pa se je do mene obnašal zelo spoštljivo, kar ne morem trditi za zadnje nekaj mesecev najinega odnosa (pasivna agresija v celotnem spektru termina).

Odnos je imel načeloma dva obraza: pozitivnega, kjer se je vse dalo reševati konstruktivno, kjer je bil razumevajoč, človeški in fazo kjer se mu je zdelo da ga jaz ne razumem, da ne vidim kako se trudi, bil je zelo občutljiv na kretnje, obrazno mimiko, ton glasu, kjer nisi mogel povedati svojega mnenja, ali pogleda na situacijo, ker ga je to čustveno vznemirilo,….velikokrat sem imela v taki fazi občutek da moram z njim delati v rokavicah in da se bo drugače tako prestrašil (še sama ne vem česa) da bo impulzivno zbežal stran, ali se začel vesti pasivno agresivno, kar je tudi naredil, pri čemer se je vedno zdelo da ne prenaša nikakršnih lastnih občutkov krivde, da vedno išče izgovore za svoja dejanja, poleg tega je deloval tudi zelo egocentrično. Po mojem mnenju je zmeraj skušal zavzeti pozicijo “ubogega”, otroka, tistega, ki se mu vse oprosti, ker je pač tako bogi. (seveda mi je jasno da je odrasla oseba in da so to manipulacije-zaradi česar se je seveda velikokrat razburjal, ali me skušal na nek prikrit način prizadeti, ker ni dosegel svoje). Zanj je sklepanje kompromisov pomenilo da absolutno obvelja njegova volja, ne glede na moje občutke in želje, izgledalo je tudi kot da ni sposoben vživeti se v drugo osebo, kot da je on edini, ki mu je kdaj hudo, velikokrat je bilo tudi opaziti da ne sprejema odgovornosti za lastna počutja, kot tudi početja, obenem ne znam točno ocenit koliko se je dajansko res bil sposoben zavedati svojih strahov, “zgrešenih” misli in tega, da je destruktiven v odnosu. Zdi se mi da je v takšnih situacijah dejansko občutil nek strah, ki ga jaz realno ne morem pojasnit, prišlo je tudi do situacije ko je histerično jokal dalj časa, medtem je rekel da ga bližina boli, ter da ga dotik boli, ter da se ga zato ne smem dotakniti. Velikokrat je po takih “epizodah” potreboval veliko časa zase: dneve, tedne, včasih mesece (ob tem se je zdelo, da je za vse krivil mene in je tudi povedal da je name jezen)-pri čemer moram omeniti, da tudi, ko je bil odnos stabilen je velikokrat deloval kot da se ob človeški bližino on sam nekako “izgublja”, postaja nemiren, nerazpoložen (primer: enotedenski odhod na dopust je zanj zelo težka preizkušnja, ne glede na to da je veliko časa sam na kavah in ob prebiranju dnevnega časopisja).

Velikokrat mi je povedal, da so njemu “lagali celo življenje” ter da ne zaupa ljudem, da se najraje zanese sam nase, zato tudi slabo sprejema pomoč. Problem v odnosu je seveda nastal meddrugim tudi zato, ker ko sem ugotovila, da kljub temu da sem zelo odprta in odkrita oseba, mi on kar nekako ne more zaupati in zmeraj dvomi v iskrenost mojih namenov.

Ob tem sem jaz seveda mnjenja, da nisem dolžna nositi “križa” za njegove pretekle izkušnje, saj sem vredna zaupanja in imam sama do tega povsem drugačen pogled. Mislim da verjetno on v sebi kar precej trpi zaradi takih pogledov (tudi prijateljev ravno nima v tistem pravem pomenu besede) in seveda je žalostno gledati to pri človeku, ki ga imaš rad.

Poleg vsega tega pa sem v zadnjih letih začela opažati da veliko več časa, skoraj že narcisistično, namenja svojemu zunanjemu videzu (čas preživet v kopalnici, prepogosta tuširanja, fitnes, prehranski preparati….). Tisto bolj destruktivno pa je da si recimo določene dogodke razlaga povsem po svoje, lahko bi rekla da njegove razlage sploh nimajo realne osnove.

Primeri: Ko sem neki dan bila nerazpložena, zato ker se ni držal nekega najinega dogovora in sem mu mirno povedala kako se počutim, ter da mi to ni všeč in ob tem odšla na sprehod-je on to razumel kot da ga zapuščam. Ko sem prišla nazaj je že pakiral kovček, iz protesta.

V situacijah, ko je bil najbolj egocentričen ter je pretirano obračal pozornost samo nase, sem mu skušala razložiti tudi kakšno svoje občutenje, a on je doživljal situacijo kot da je popolnoma nerazumljen, ubogi…ratal je pasivno agresiven in me zraven tudi velikokrat prizadel. Dober primer tega je situacija, ko sem jaz imela kar precejšnje zdravstvene težave in je prišel z mano k zdravniku. Ko je zvedel, da ni ravno navaden prehlad, se je začel vesti zelo odklonilno in nesramno. Kasneje pa je obrnil pozornost nase in na to kako je on bogi in ni razumel, da se nimam moči ukvarjati še z njegovimi muhami, ter da mi njegovo vedenje kratko in jedrnato ni všeč in ga ne odobravam. to situacijo si je razložil tako, da je bil on ubogi, jaz pa sem se vedla neprimerno.

Ko je bila zopet situacija, ko ni dopuščal izražanja mojega mnjenja ali priznaval kako se počutim in obenem razlagal da je nerazumljen, da ga je strah, da ne zaupa in ko sem mu izrazila, da na nek način ne nameravam igrati mame, ki bo samo sebe zanikala in pohodila, zato da se bo on počutil ljubljenega-je iz ihte protestno odšel. Kmalu za tem se je tudi izselil-prišel je in spakiral stvari, čustveno hladno, a obenem skoraj jezno (nikoli ne vem v taki situaciji, ker čustva skriva in jih ne pokaže).

Danes trdi, da sem ga napodila jaz in ob tem kako to pove, mu dejansko verjamem da je to tako dejansko doživel.

In nenazadnje imel je tudi že obdobja nezainteresiranosti, žalosti (ko se po mojem mnenju ni soočal s svojimi čustvi), pred časom sem izvedela da se je tudi že samopoškodoval, obenem pa sem ga začela dobivati na lažeh in ugotovila da zna tudi manipulirati. Sam je celo rekel, da je dolgo časa razmišljal kaj si ljudje od njega želijo (to mu je povzočalo težave v medosebnih odnosih) in da je končno ugotovil, da lahko sam na ljudi vpliva tako, da od njih dobi to kar on hoče.

Skratka, veliko napisanega, pa še bi lahko naštevala……in zanima me kakšno osebnostno motnjo bi lahko imel, ne zato da bi ga opravičevala, zgolj samo za lastno vedenje in nič drugega.

Hvala že v naprej in lep pozdrav

Ping

Res ste veliko napisali, ampak popolnoma neresno z moje strani bi bilo, če bi poskušal karkoli namigovati, kaj šele diagnosticirati. Prvič nisem strokovnjak za to, drugič pa podatki “iz druge roke” nikoli niso zanesljivi. Diagnozo lahko postavi samo ustrezno usposobljena oseba (psihiater,…) in to po jasno določenem postopku. Če sumite, da gre za osebnostno motnjo, potem mu lahko predlagate obisk pri ustreznem zdravniku. Če se na to ne bo odzval, potem ne morete storiti kaj dosti. O pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da se nekoga prisilno hospitalizira, pa lahko dobite informacije v psihiatrični bolnišnici.

Lepo vas pozdravljam