Naj opišem svoj problem. S fantom sva skupaj dve leti in se lepo razumeva, oba sva podplomska študenta. Ker sva v poznih dvajsetih in ker sva z vezo oba zadovoljna, je za moje pojme normalen korak naprej razmišljanje o skupnem življenju. Ker trenutno nimava možnosti za najem stanovanjskega kredita, sem mu predlagala, da si lahko urediva stanovanje (z ločenim vhodom seveda,nobenih skupnih prostorov!) v hiši mojih staršev; povedala sem tudi, da starši to podpirajo in so pripravljeni tudi finančno kaj pomagati pri prenovi. Naj dodam, da fant stanuje v študenskem stanovanju, ker plačuje najemnino za sobo. No, ampak tu se je zataknilo. Fantu sem to možnost že večkrat omenila, a je vedno odgovoril nekaj nedoločnega (ja, saj nekoč bi pa lahko, ja, samo se morate doma dobro pogovorit, da se vse doreče itd). Zdaj počasi ugotavljam, da so to že malo izgovori. S starši sem se pogovorila, se strinjajo. Tudi se z njim zelo lepo razumejo in se nikdar niso vtikali v najino zvezo ali kaj podobnega, da bi lahko gojil zamero do njih. Tudi finance po moje niso vzrok, saj fant ima fant kljub temu,da trenutno dela še preko SŠ, zelo lepe in stalne prihodke, in kar nekaj tudi našparanega, obeta se mu tudi stalna služba. Pred kratkim sem nardila odločnejšo potezo in mu izrazila svojo željo, da bi se rada preselila na svoje v roko enega leta. Njegov odgovor je bil, da “je to prehitro”, da on to ne bi prej kot v treh letih.

Moram priznati, da sem nad tem razočarana. Vem, da sva s fantom tu v različnih pozicijah, saj se je on že osamosvojil od staršev (ti živijo 100km stran), jaz pa ne in si seveda moćno želim iti na svoje, pa čeprav v isti hiši, če pač trenutno ni druge možnosti. Poleg tega se mi zdi normalna želja pri teh letih, da se veza nadgradi s skupnim življenjem, v katerem šele končno ugotoviš, ali je patner res pravi zate ali ne. Zakaj torej čakati tako dolgo??!? Po moje je vzrok v strahu pred odgovornostjo. Vsi njegovi kolegi so namreč samski in vsem še vedno hodi po glavi samo žuranje, čeprav niso več tako rosno mladi (sva istih let). Kredite in resne punce jemljejo kot nekaj, kar te “priveže”, da ne moreš več polno uživat živlenja itd. Moje kolegice pa se po drugi strani selijo na svoje, ene imajo že otroke itd.

Moje vprašanje je, ali je moja želja, da se preseliva skupaj, legitimna in ali je vam razumljivo, da hoče fant čakati tako dolgo?? Meni namreč ni. Seveda ga nočem prisiliti v nekaj, vendar je po drugi strani rok 3 leta zame predolg. Dosedaj sem bila prepričana, da v najini vezi vse štima, vedno mi zagotavlja, da me ima rad, me vsak dan pokliče, veliko se vidiva, se pogovarjava… Zakaj potem?

Jah, to pa je naša generacija(tam nekje l. 1976-1982). Totalne izgube smo. Gradi nihče več, tudi stanovanja ne bi nihče več kupil(je pa tudi zelo drago), varčuje tudi ne, jebeni damski kužki imajo prednost pred razmnoževanjem(si opazila poplavo jebnih cuckov, od katerih ljudje pričakujejo, da jih bodo razumeli?), imamo pa za potovanja, smučanje, kajting, letenje, alpinizem in drug prestiž.

Pred kakšnim letom se je po dolgem času zbrala skupina prijateljev, ki smo se nekoč dobivali v enem baru(potem pa dalje na zabave, v nočne bar in diskoteke). Iz skupine cca 35-40 ljudi, vsi 73 do 80 letnik sta po 12ih letih 4je(od tega eden par) naredili otroke, eden kupil stanovanje, cca 5 jih živi pri partneju/ki, 2-3je v podnajemniških, ostalo pa vse doma. Pogrešali smo cca 10 ljudi, ki pa tudi ne bi niti slučajno popravili klavrne statistike. Tudi v službi ni nič bolje. Genearcija 76-82, 3/4 vse samsko, na potovanjih, potapljanje, kofetki, zabave, ki so na vrhuncu že precej razvratne, ipd … Sošolci iz srednje šole bi znali biti malo boljši, ampak nimam stikov z njimi, z osnovnošolskimi sošolci pa tudi ne.

Pred 30imi leti bi se ljudje zgražali nad tem, danes pa je to normalno. Našim staršem je bila gradnja hiše življenski projekt, ali pa vsaj oditi na svoje in si ustvariti družino, nam pa se preprosto – jebe. Ljudje pa tega, kako se družba spreminja, sploh ne opazijo.

Bi morda imel drugačno mnenje, če bi si iskala stanovanje kje drugje, ne pri tvojih starših? Vprašaj ga! Za začetek imata dovolj majhno garsonijero, tako da to ni tako velik strošek. Lahko da čaka, da bosta oba finančno sposobna iti povsem na svoje. Iz lastnih izkušenj ti povem, da živeti s staščo in tastom pod isto streho ni enostavno, pa čeprav je ločen vhod in prostori, pa čeprav se odlično razumete. Tudi za ureditev mansardnega stanovanja pri tebi bi potrebovala finance, pa jih raje investirajta v drugo stanovanje, kjer bosta sama. Meni se zdi egoistično od enega partnerja, ki si želi, da se drugi preseli k njegovim staršem v hišo. Aja, pa to mislim sedaj, ko že 4 leta živimo pod eno streho, prej nisem tako razmišljala, pa še nikoli ni prišlo do nesporazuma, prepira s tastom in taščo.

Srečno!

Mogoče pa je težava v tem, da noče it živet k tvojim? Poznam precej primerov, ko že v štartu nočejo živeti pri enih od staršev, še več pa takih, ki so ta korak naredili, pa se ni izšlo oz. jim je za ta korak blazno žal.. Ne vem, ugibam. Si o tem govorila z njim? Ali mu že do preselitve, skupnega življenja s tabo, pa naj bo kjerkoli, ni? Potem je problem veliko večji, globlji..
Kaj pa, če se skupaj preselita v stanovanje, garsaonjero? Fant tudi študentski dom, kjer trenutno stanuje, plačuje, ni tako?
Pogovor, pogovor…

Lepo pozdravljeni!

S fantom sta v odnosu prišla do točke, ko vi čutite, da si želite ustvariti dom, on pa potrebuje še malo prostora, da prečuti, kaj resnično želi. Pa najverjetneje ne gre za to, da si ne želi z vami skupnega življenja, sprašujem se le, ali ni problem v tem, da vi želite v svoj dom? Težko je odgovoriti na vprašanje, česa se resnično boji. Morda je smiselno, da poskusita skupno življenje najprej v manjšem stanovanju. Tako bosta lažje prečutila, kaj resnično želita in našla stik v vajini skupni poti. Moški velikokrat težje naredi korak v smeri odgovornosti, poskušajte se pogovarjati, dajte mu prostor, da govori o tem, kaj čuti in kaj si on želi. Pomagajte mu, da bo ubesedil svojo stisko. Občutek imam, da se počuti, da pritiskate nanj, da bi moral narediti nekaj, v kar ni prepričan in to ga še bolj plaši. Vzemita si čas, vse se bo uredilo, če se bosta vidva našla. Dokler pa ne zmoreta ubesediti tega kar čutita, pa je težko. Pa tudi siliti ga v to kar čutite vi, da je že pravi čas, ni smiselno, saj boste še dolgo nosili breme tega in ves čas vam bo nekaj govorilo, da se ni sam odločil. Te stvari mora začutiti sam. Preseliti se v skupno stanovanje, ni lahko, je velik korak, velika sprememba v življenju in na silo ne bo šlo.
Potrebujeta še veliko pogovora, kjer bo vsak imel prostor, da pove kako mu je, kaj čuti in kaj doživlja. Potem pa se bo odprla skupna pot, ki bo smiselna za oba.

Vse dobro vama želim v prihodnje pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva, zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

Najlepša hvala vsem za zelo življenjske odgovore; mislim, da se v vsakem od njih skriva precej resnice… Ja, vsekakor mislim ubrati pot pogovorov, brez pritiskov, dati času čas…

Sva se med tem časom tudi že pogovarjala in mislim, da počasi dojema, da ta korak, iti skupaj živet, spet ne bi bil tako zelo “usoden”, kot se on boji, ker o otroku še ne razmišljava… Mislim, da je Rachek s svojim opisom zadel precej v črno – moj je točno nekaj takega – zabava ja, kariera tudi, ampak odgovornost, joj, to pa še ne bi:))) Uredu, mu bom dala čas:-)

Sem razmišljala tudi o tem, da bi bil problem morda to, da bi živela v hiši od mojih. Se strinjam, da je najbolje biti čist na svojem, za zgoraj omenjeno rešitev “navijam” pač zato, ker bi bila finančno najugodnejša… Sem pa prebrala na tem forumu precej zelo groznih zgodb na to temo, se zavedam, da je to lahko problem in naj povem, da globoko sočustvujem s tistimi, ki so to dali čez. Vendar je šlo pri vseh teh zgodbah za pare, ki so živeli pri starših od NJEGA, pri tem je skoraj v vseh primerih šlo za starše manipulatorje in maminega sinčka, ki jim ne zna postavit meje.

Zdaj, moji seveda niso nekaj idealni (saj nihče ni), ampak manipulirali pa niso nikoli z mano in se mi zdi, da meje kar znam postavljati, če mi kaj ni všeč, povem direkt… Poleg tega sem punca in najbrž že po defaultu ne morem biti mamin sinček… Živimo vsak svoje življenje, onadva imata itak s službo dela dovolj in doslej ni bilo problemov…

Pa me zanima, ali ima kdo izkušnje z življenjem pri starših od NJE? so bile izkušnje podobno grozne? Ali sem naivna, če mislim, da bi to mogoče lahko funkcioniralo? Seveda se ne bi rada zafrknila samo zato, ker je ta rešitev finančno najugodnejša… Vesela bi bila kake izkušnje, da se lažje odloćiva..

Pa lep pozdrav:-)

Moje mnenje je, da nisi prebrala dovolj natančno. Problem pri verbalni komunikaciji(pisni in govorni) dandanes je, da dva človeka nekaj pogovarjata in za neko stvar uporabljata enake besede, pod katerimi pa si predstavljata različne stvari. Ta problem lahko opaziš v informacijski tehnologiji, kjer informatik misli eno, ekonomist drugo, marketingar tretje, programer pa četrto, na koncu pa vsi ugotovijo, da so si pod neko besedo predstavljali vsak svojo stvar in pred projektom stvari niso dovolj natančno razčlenili.

Kaj je mamin sinek? To sta dve besedi, pod katerimi si ljudje nekaj predstavljajo. Večina ljudi si pod tem predstavlja odraslega moškega, ki ga je zaradi bolestne navezanosti na mamico zapustila žena. Problem izraza je v tem, da govori samo o dveh stvareh: o našem odnosu z našimi jebenimi mamicami(ničesar pa o očetu) in pa: samo o moških. Kakorkoli že, psihoterapevti zadnje čase to definirajo nekako takole: to je odrasel moški, ki ne zna ali ne zmore pretrgati vezi s primarno družino, ki ga primarna družina(ali nekdo iz nje) neprestano priklepa nase in ga kliče nazaj v svoje življenje(to se pogosto definira kot “vtikovanje v sinovo družino” in odnose v njej), zaradi česar trpijo odnosi v sekunradni družini. Najprej se začne z ženo, nato pa še z otroci. Jaz na forumu sodelujem že nekaj let in zagotavljam, da je na forumu približno enako število prispevkov od žensk, ki sprašujejo po nasvetu, kako prerezati vezi s primarno družino, kot od tistih žensk, ki nergajo zaradi tega, ker trpi odnos zaradi moževe primarne družine. ZELO pomembno je vedeti(in to razumeti), da NISMO samo moški, ki imamo ta problem, ženske imate popolnoma enakega, pa čeprav ne poznamo izraza “atijeva punčka”. Če te to podrobneje zanima, idi na http://rachek.amis.net/bookmark, razširi folder Življenje z nevrotiki in čitaj. Videla boš, da so si mehanizmi nadzora nad življenjem otrok in klicanje njih nazaj v svoje življenje presesenetljivo podobni(če ne identični), ne glede spol otrok. Mehanizmi se kvečjemu razlikujejo po spolu motenega starša, ne otroka. Npr.: tašča s snaho tekmuje v tem, kdo bolje poskrbi za njene otroke(poglej, tamlada je slaba mama, ne zna poskrbeti za svoje otroke in moram jaz pomagati) ali v tem, katera ima lepše urejeno stanovanje in katera bolje kuha(poglej, snaha je slaba gospodinja, ne zna kuhat in stanovanje ima skoz umazano in razmetano), na drugi strani pa lahko premožen tast z zetom tekmuje v tem, da hčeri in njeni družini plača luksuzne počitnice, jih “velikodušno” pelje na smučanje, kupi hčeri nov avto in jim neprestano dela neke “usluge”, s katerimi daje sebi in okolici vedeti, da je zet “slab”, “nesposoben”, ipd … Gre pa, če boš pazljivo pogledala, v obeh primerih za isto zadevo: bistveno je to, da imasta posesivna tašča v odnosu do snahe in posesiven tast v odnosu do zeta enak motiv, to pa je, da lahko imasta neprestano na jeziku, kako sta fajn, kako sta vredu, kako mlad par brez nega/nje ne more in nikoli ne bodo zmogel, pri čemer seveda izrazito izpostavlja tekmeca. Psihoterapevti in ljudje, ki smo te stvari dobro naštudirali, lahko to hitro opazimo, pri ostalih pa se to manifestira pri neprestanih nesoglasjih in prepririh. Najprej med mladim parom, potem pa pridejo na vrsto še njuni otroci. Popolnoma vseeno je, če se jaz slabo počutim zaradi tega, ker moram tekmovati z njenim očetom, ali, če se moja izvoljenka slabo počuti, ker mora tekmovati z mojo mamo. Slabo počutje je slabo počutje. Ravno zadnjič, na jebenem britofu, ko ne moreš it kar tako proč, mi je pr***ca stara rekla, da bo sosedova Jožica “dobila” dojenčka. Manjša težava: stara je 60 ali 65 let. PAZI TO: hči bo rodila, stara pa bo DOBILA dojenčka. Vidiš, mene čaka enako, samo, da bo namesto hčere(ker je nima) pač snaha rodila. Pr***ci stari pa isti: sama jebena goflja, pa skoz na jeziku, kakša mučenica sem, pa kak jaz vredu skrbim za svoje vnuke, pa čemu se je ona v življenju vse odrekla, da je otrokom in vnukom bolje, pa ona tam, ki pazi svoje vnuke, je tak smotana, pa ne zna tega, pa otrok ji je padel zadnjič in se potolkel, ipd …

Pa še zadnji del tvojega vprašanja: popolnoma vseeno je, ali sta pri njegovih ali pri njenih. Nevrotiki(oz. tisti, ki jim jaz pravim nevrotiki) praviloma partnerje od otrok obravnavajo enako kot otroke. Edina razlika pri spolu je v tem, da snaho kvečjemu še bolj jebejo v glavo, zeta pa kvečjemu manj kot hčer. Ampak ne bistveno manj. Če je hči slaba mama, potem bo tudi zet nekoč slab ata, samo malo kasneje bo prišel na vrsto za “obravnavo”.

Seveda niso popolni, saj si sama lepo napisala, da ni nihče. Pri vsem skupaj se ne gre zato, da bi kdorkoli sploh bil popoln, ampak za odnos. Če odnosi med vami “štimajo”, potem jaz tukaj ne vidim problemov. Če imajo do tebe dober odnos in se ob njih dobro počutiš(jaz se ob svojih ne), potem se bo najverjetneje tudi tvoj gospodar ob njih vredu počutil. Nekateri ljudje t.i. tri-generacijske družine problematizirajo same po sebi. Moje mnenje je, da je to zelo krivično do fukncionalnih in zdravih tri-generacijskih družin. Če odnosi “štimajo” in se vsi vpleteni dobro počutijo, jaz pravim: Hej, zakaj pa ne? Gre pač za pretirano posploševanje in izpostavljanje izključno negativnih stvari, pri čemer tisti, ki se rekla: “Odseli se tako daleč, da tašča ne more priti v copatah na obisk”, držijo kot pijanec plota in kot argument uporabljajo 3 ali 4 primere za “vzgled”. Če “ob njih” zaživiš svoje življenje, je vredu, če pa “proč od njih” ne moreš zaživeti svojega življenja, pa ni. To je Izidor Gašperlin lepo razčlenil v prispevku “Čustveni odhod od doma-prekiniti odnos s starši ali ne?” malce nižje. Če tvoji starši poskrbijo za otroke in vama napravijo kakšno uslugo, ob tem pa vidva furata vredu zakon in sta dobra starša, ni to popolnoma nič slabega. Če pa mati razkazuje jebenim obiskom vajino stanovanje in vaju “preseneti” med seksom(je že bila tema), ali pa njegov oče pride med seksom gor in zahteva, da pride dol, pa dobi nazaj: “Ata, ne morem zdajle!”, pa nazaj: “Vredu, čez 10 minut bodi doli!”(tudi eden prispevek v eni temi malo nižje), pa je to nekaj čisto drugega.

Pa še čisto za konec: glede na napisano, jaz bi na njegovem mestu tvegal. Ampak vseeno, previdnost ni nikoli odveč – za tisto, kar bosta vložila, naj bodo računi pisani na vaju. Pa veliko sreče vama želim.