Pozdravljeni!

Stara sva 27, skupaj dobri 2 leti, skupaj ne živiva, čeprav si želiva (sva si želela?).

Zadnje pol leta se veliko kregava. Ob tem izrečeva besede, ki jih ne misliva resno, a poškodujejo odnos in neznansko bolijo, čeprav oba veva, da niso resnične in da se takrat le pikava tja, kamor veva, da najbolj zadane, najbolj boli. Oba želiva le še bolj prizadeti drugega in dovolj dobro se poznava, da veva najine šibke točke in to s pridom izkoriščava.

Zavedava se, da tako ne bo šlo in v “mirnem stanju” si obljubljava, da se bova spremenila. A kaj, ko nato zopet pride do konflikta, on ali jaz pikne malo, drugi bolj, nato prvi še bolj in spet smo tam. Očitki za nazaj. Žalitve, kaj vse nisva naredila in rekla, kar naj bi morala oz. kaj vse sva naredila, rekla narobe, česar ne bi smela.
Ne znava ven iz tega, pogovorila sva se že, da, ko se skregava, ne smeva reagirati tako, ampak se umirjeno pogovorit, pa nama ne uspe. Vedno ista zgodba… Nikoli ne npr. kričiva, čeprav bi bilo mogoče kdaj bolje spravit to jezo ven, gre pa za zelo škodljive in izbrane besede.

V zadnjem času nama poči vsaj enkrat na 14 dni.

Čutim, da je med nama vedno manj ljubezni in spoštovanja, ugotovila sem, da se oba veliko manj trudiva za najin odnos, kakor sva se npr. v prvem letu, ko je bilo vse lepo, nikoli ni bil problem karkoli naredit za partnerja… Kot, da se ne ceniva več. Ne spoštujeva. In to bi oba spet rada.. pa ne gre..
Resnično ne vem, če imava še kaj moči za to..
Na trenutke se mi zdi, da sva si izrekla in povzročila že preveč hudega in preveliko škode, da bi lahko s tem nadaljevala. Zdi se mi, da sva drug drugega res že preveč ranila… 🙁

Kakšen nasvet?

Spoštovana Dal segno,

iz vašega pisma se seveda čuti, da sta obupana, razočarana, brez moči in vse skupaj zgleda še bolj zoprno, ko si pravzaprav oba priznavata odgovornost za ponavljajoče se delovanje obrambnih mehanizmov, pa se nikamor ne premakne. Seveda drži, da tu ni ne spoštovanja ne samospoštovanja. To si je potrebno šele privzgojiti, kar ni lahko, posebej če tega kot otroci nismo poznali in bili deležni s strani staršev/skrbnikov.

Glede na to, da sta skupaj 2 leti, bi rekel, da sta v situaciji, ko zapuščata romantično obdobje odnosa in pričenjata živeti zares, čeprav se v tem pogosto počutimo nemočni. Zdaj zreta drug v drugega v resničnih barvah, takšna kot sta v resnici. Tudi običajno je v vseh intimnih odnosih med žensko in moškim tako: zdaj, ko je tista prava vsebina pokazala svoj obraz, se lahko začne ljubezen. Čeprav se vam morda v tem trenutku to sliši prepoceni ali pokroviteljsko, je to v realnem življenju še kako resnično. V to se lahko pod določenimi pogoji tudi sami prepričate. Predvsem tako, da se odločite na odnos gledati malo drugače (opis v nadaljevanju). Seveda verjamem, da bi človek v taki situaciji rabil kak dober nasvet, recept ali rešitev, pa da gremo že enkrat naprej…vendar na tak način v odnosih ne rastemo. Sami pravzaprav pišete ravno o tem, kako se ne moremo kar tako odločiti da bomo z jutrišnjim dnem boljše osebe, bolj vedri, zadovoljni s svojim življenjem, bolj gotovi in imeli s partnerjem/-ko spoštljiv in varen odnos ipd. S takimi nesmisli se običajno hrani sodobna knjigotrška mašinerija na področju t.i. pop-psihologije in zdravega ter uspešnega življenja.

Gre za to, da je potrebno resnično postati iskren in spoštljiv do sebe in sveta, ne se zgolj kognitivno prepričevati v to, da smo ok (tudi če nismo) ipd., ker to seveda ne deluje; v mislim imam predvsem odnos do lastnega telesa: čustev, občutkov, senzacij – torej spoznati »kako sem jaz« v vseh teh odnosih s (pomembnimi) drugimi in kaj lahko naredim, da bom bolje. In nato pride um, intelekt oz. beseda. Običajno je telo tisto, ki nas prvo opozarja na to, kako in koliko smo v stiku s seboj in v stiku z drugimi (občutenje sebe, drugih). To dejstvo izvira iz preproste resnice ob rojstvu: na svet pridemo najprej z nemočnim in odvisnim telesom, z nekaj (psihobiološkimi) predispozicijami in osnovno zalogo čustvene opreme s par sto sinaptičnih povezav v možganih. Ves nadaljni razvoj je totalno odvisen od kvalitete odnosov v družini (sprva ob mami nato še ob očetu). Tu so doma temeljna občutenja sebe v odnosu.

Vprašanja oz. teme, ki so pomembne pri tem, so: splošno počutje v lastnem telesu; kaj so moji strahovi, izgube, bolečine in kaj radost, zadovoljstvo, veselje; ali sem pripravljen/-a na iskreno soočanje s samim/-mo seboj in ali sem pripravljen/-a toliko tvegati in pričeti govoriti o vsem tem – tj. govoriti O SEBI ZARES v partnerskem odnosu (v katerem je sicer toliko bolečine)?

Pozornost velja nameniti pomirjujočemu dejstvu, da je ni osebe na svetu, ki bi ne imela razvojnega izziva na svoji življenjski poti. Vsi poznamo bolečino, ki izvira iz primarnih odnosov s starši, samo vprašanje je, koliko smo pripravljeni tvegati in o tem z nekom, ki mu lahko zaupamo, spregovoriti. Pomirjujoče je tudi dejstvo, da bolečina, v kateri se pogosto znajdemo v odraslih intimnih odnosih, ni že kar življenjsko usodna, saj nosi izjemen razvojni potencial: ves čas nam sporoča, ne samo to, da smo za zaplete in težke situacije odgovorni osebno, ampak predvsem to, da razvojnega koraka (razsvetljenja), ni moč narediti mimo odnosov, mimo soočanja z bolečimi, nepredelanimi odnosi, ki so vedno stvar preteklega življenja; partnerja, s katerim smo, si namreč izbiramo po nezavednem ključu in zdaj je potrebno ta ključ ozavestiti, ga privleči na dan v sedanjost, ga razumeti in nato z njim v polni odgovornosti razkrivati zapletenost (lastnega) življenja. To početje pa nima roka trajanja, to počnemo celo življenje. V tej resnici stoji odgovor zakaj priročniki za srečno življenje ne delujejo in ravno tako hitro zakonsko svetovanje ne. Bližnjic pač ni, spoznati moramo najprej sebe, v tem zrasti, da sploh pričnemo upati na to, da bodo sčasoma tudi naši odnosi rasli z nami.

Praktično rečeno, pričeti moramo pri sebi doma, saj vse to, kar doma nismo uspeli razrešiti, se pogovoriti, ugotoviti, spoznati, skupaj povezati ipd., se nam na različne načine odigrava v odraslem intimnem odnosu. In to se ponavlja vse dokler zanikamo, ne priznavamo, olepšujemo, racionaliziramo, idealiziramo, skratka, dokler smo neiskreni do sebe in hkrati do staršev/skrbnikov. Telo pa seveda terja resnico, pomni vse lepo in grdo, zato v umskem zanikanju ne more zdržati dolgo ne da bi zbolelo. Telo je preveč sveto, nedolžno in ranljivo, da bi se upiralo razumu.

Zato je pogovor s staršema sicer tvegana in pogumna zadeva, vendar je neprecenljive vrednosti za osebni razvoj in posledično tudi za partnerstvo. Starši oz. pomembni drugi v našem življenju nosijo marsikateri odgovor za našo bolečino, ki traja iz otroštva, saj otrok ne zmore sam nositi svoje stiske, le starš mu jo lahko z ustreznim odzivom ovrednoti ter ga potolaži. Sicer ravno tista čutenja, ki hranijo moč žaljive besede v odraslih partnerskih odnosih, nastanejo v primarnih odnosih ob starših. Obrambni mehanizmi, ki se jih nevede tako oklepamo, so eksistencialni spremljevalec nepredelane, neovrednotene in nenaslovljene bolečine, ki je morala ostati potlačena in zanikana; kot taka pa čaka, da v partnerstvu mine romanca: ko padejo zastori in se ne moremo več izogniti slabim platem odnosa, zanikane in odcepljene vsebine zdrvijo k partnerju v cilju, da jo prevzame nase in nas razreši. Seveda hitro postane jasno, v čem se znajdemo, ko se hkrati tudi partnerjeva odcepljena bolečina obrne navzven proti nam. Tako seveda ni mogoče zaživeti srečno, tako smo kot utrujena lutka v igri, ki je nikoli nismo hoteli igrati. In če torej včasih v življenju ne vemo, kaj bi radi, se vprašajmo česa v njem resnično nočemo več. Pričnimo se spoštovati taki kot smo v resnici in končno naredimo korake za to, da si bomo pričeli verjeti in zaupati. Pri tem nas v bistvu ne ovira nihče razen nas samih.

Zato o tem, kaj vam je storiti, ne vidim smisla pisati, ker verjamem, da boste našli pot, ki ustreza vam in vašemu partnerju. Na njej vam želim veliko zaupanja vase in vztrajnosti!

Ravno nasprotno – seveda jih mislita resno. Koga pa mislita, da prepričujeta? Majhne otroke ali nesposobne odrasle ljudi? Predstavljaj si, da sva midva par in da jaz tebi v prepiru pritisnem tako močno klofuto, da padeš po tleh in si razbiješ še glavo na robniku pločnika. Koga bi prepričal s takšnimi bednimi, da: “Nisem mislil resno.”? Koliko šivov na obrazu in zlomov lobanje pa potrebuješ, da boš uvidela, da bom vedno rekel: “Nisem mislil resno”. Eh, daj no …

Vajine besede so mišljene resno, seveda so, ker, če ne bi bile, ne bi bile izrečene. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja, pa je, komu so v resnici namenjene: vama med sabo ali nekomu iz vajine preteklosti, pri čemer svoje probleme in travme iz otroštva samo projecirata eden na druigega?

Moje mnenje je, da so take težke besede ponavadi mišljene resno le v trenutku, ko so izrečene. Potem, ko se človek ohladi pa običajno ne misli več tako in nekomu je potem žal, da jih je izrekel, nekomu pa ne. Mojemu partnerju recimo ni žal – reče le, da je v tistem trenutku tako mislil, zato je to moral izreči. Jaz pa zmeraj zagovarjam stališče, da bi se v afektu in jezi morali vzdržati težkih besed in jih izreči šele takrat, ko se ohladimo in nismo več jezni – takrat pa običajno nimamo več potrebe, da bi jih izrekli, ker ne mislimo več tako.

Ravno nasprotno – seveda jih mislita resno. Koga pa mislita, da prepričujeta? Majhne otroke ali nesposobne odrasle ljudi? Predstavljaj si, da sva midva par in da jaz tebi v prepiru pritisnem tako močno klofuto, da padeš po tleh in si razbiješ še glavo na robniku pločnika. Koga bi prepričal s takšnimi bednimi, da: “Nisem mislil resno.”? Koliko šivov na obrazu in zlomov lobanje pa potrebuješ, da boš uvidela, da bom vedno rekel: “Nisem mislil resno”. Eh, daj no …

Vajine besede so mišljene resno, seveda so, ker, če ne bi bile, ne bi bile izrečene. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja, pa je, komu so v resnici namenjene: vama med sabo ali nekomu iz vajine preteklosti, pri čemer svoje probleme in travme iz otroštva samo projecirata eden na druigega?[/quote]

s tem se tako strinjam, in je tako zelo res……predelajta svoje življenje iz primarne družine, pa bosta ugotovila, zakaj tako ravnata, na koga spominjata drug drugega (mamo ali očeta), potem bosta videla na koga sta pravzaprav jezna.

Spoštovani, ta forum spremljam. Iz odgovorov razberem, da se konflikti med partnerji, stiske, prevare, laži, nerazumevanje, nasilje porajajo iz nerazrešenih travm v odnosih s starši, torej v primarni družini, s partnerji pa to le preigravamo z nezavedno željo in potrebo, da bi razrešili svoje bolečine, kar pa se v odnosih zrcali kot da je partner »kriv« za naše probleme, občutke, bolečine.

Ko se sedaj sprašujem o svoji situaciji, se mi zdi to zelo verjetno. Naj vam opišem in vas prosim za povratno informacijo.

Po 23 letih zakonske zveze, v kateri je bilo obilo lepega in hudega sem se pred dobrim letom ločila od moža in skoraj dve leti že živiva narazen. Zadnja leta se je odnos zelo zapletal in sva tudi na terapijo hodila. Ko sva odnehala,sem bila prepričana da bova sama zmogla, ampak sva pristala na starih tirnicah, motivacije za ponovno reševanje pa več ni bilo. Partner je veliko delal, izostajal od doma, veliko časa preživel z mamo,(na katero je bil po mojih kriterijih absolutno preveč navezan) s sodelavci, vedno manj z menoj, naenkrat je imel nove hobije, 3x tedensko fitnes. Mene je postajalo strah, počutila sem se osamljena, začela sem kontrolirati njegove prihode, odhode, telefonske izpiske, zaupanja ni bilo več.

Pogovori so bili bolj podobni temu kdo bo koga bolj napadal in postajala sva si sovražnika. Veliko sva se glasno prepirala. Otroka(odrasla) sta nama jasno sporočala, da to nikamor več ne pelje in da vlečeva eden v levo drugi v desno.

Odločila sem se da ni zdravo živeti v takem nemiru, ne za mene ne otroke in tudi nisem videla več prespektive te zakonske zveze, ker sva se odtujila in se doživljala kot tujca in se izogibala drug drugemu.Ločitev!

Moj oče je bil alkoholik, njegova mama, moja babica tudi, mami se je ukvarjala največ z njima in z brezupnimi poskusi kontrole da ne bi več pila, otroci smo bili prepuščeni ulici in sami sebi, bivši mož je bil v otroštvu večkrat zlorabljen, ob nerazumevajoči mami in večkrat sva rekla da nisva v otroštvu imela NIKOGAR, na čigar ramo bi se lahko naslonila, skratka samorastnika.
Da se sorodno ranjene duše nezavedno najdejo, sem tudi na tem forumu večkrat prebrala.In zdi se mi da so vse te nepredelane osebne stiske prišle do skrajnosti na površje tudi pri nama. Kako to sklepam?

Naša družina je v planinskem društvu in z bivšim sva se po ločitvi dvakrat srečala na pohodih. Prvič sva bila zadržana in komaj spregovorila nekaj besed, na drugem pa sva imela kar dolg pogovor, zelo kulturen, ki mi je pustila prav prijeten občutek. Pred dnevi pa sva se srečala v trgovini in povabil me je na kavo. Spoštljivo sva se pogovarjala skoraj 3 ure. Vglavnem o marsičem kar je bilo, kako je kdo kaj doživel, tudi o otroštvu, kako nisva znala ubesedit stisk in tudi da nama je žal. Na koncu je bivši rekel: lahko se še kdaj pogovoriva.

Na tej točki pa sem začutila nezaupanje in strah, da se zapletam z bivšim. Da bivši je bivši in da spet odhajam na stare tire, ko pa sem si končno nekoliko opomogla in organizirala samsko življenje.

Kaj menite vi? Je smiselno z bivšim »razčlenjevat« preteklo skupno življenje? Ali s tem lahko kaj pridobim? Kaj lahko izgubim? Kaj naju vleče da sva ob pristala na pogovor? Je to normalno ali je bolje imeti bivše na strogi distanci?