Lep pozdrav.
Stara sem malo čez trideset let, partner pa je nekaj let mlajši. Skupaj sva bila osem let in pol.
Na kratko bom opisala najino razmerje. Ko sva se spoznala, je bila z njegove strani ljubezen na prvi pogled, z moje pa – malo sem bila skeptična zaradi razlike v letih, ampak sem kmalu ugotovila da zrelo razmišlja, da je odgovoren (takrat se mi je tako zdelo) … Bilo je veliko vsega – lepega in slabega – kreganja, laganja, fizičnega in psihičnega nasilja. Potem sem (pred štirimi leti) zvedela, da me je prevaral. Dogajalo se je čez poletje, tri mesece. Kako sem zvedela – intuicija. Potem mi je nekdo, ki je vedel za to, moj sum potrdil in zapustila sem ga. Kasneje je sam priznal, pogovarjala sva se, trdil je, da zadevo obžaluje, da ve kakšno napako je storil, da me ima rad, da bi rad z menoj ostal, da se bo spremenil … verjela sem mu in po treh mesecih sva zvezo nadaljevala. Eno leto po tem sem zanosila. Kmalu je spet začel sam hoditi ven, kolegi so mu bili bolj pomembni …. Že ko sem bila noseča sem obžalovala, da sem ostala z njim. Po rojstvu otroka mi je res veliko pomagal, vendar je kmalu spet pokazal svoj pravi obraz. Ko je bil otrok star en mesec, me je prvič (po tistem, ko je obljubil, da se bo spremenil) klofutnil. Nekaj sva se skregala in ker nisem bila tiho, me je udaril. Kako mi je bilo hudo ne znam povedati, samo sebe sem krivila, da sem mu verjela, da sem mu nasedla, in da sem ostala z njim. Ker sva živela pri njemu doma (zgornje nadstropje), so bile tu še druge težave, s taščo. Nikoli nisem imela miru, še ko sem dojila je prišla v spalnico. Pri njih se nisem nikoli dobro počutila in prav v strahu sem živela, kdaj bo spet kdo gor prišel. Veliko sva se kregala tudi zaradi tega.
Letos januarja je šel za en teden v tujino učit otroke (je učitelj smučanja). Ni mi bilo lahko pri srcu, ampak ker sem vedela, da si res želi, pa ker se dobro zasluži, sem mu dovolila (delala sva hišo). Par dni po tistem ko je odšel, sem eno noč zelo slabo spala, kot da sem slutila, da nekaj ni vredu … Ko se je vrnil, mi je kazal slike od apartmaja in ena slika mi je bila »čudna«, pa sem ga vprašala, kako je spal oziroma kje. V tisti sobi naj bi spal on in še dve dekleti, notri pa ena zakonska postelja in en kavč. Je rekel, da je spal na kavču.
Letos maja sva slučajno srečala eno od teh dveh deklet. V bližnji restavraciji včasih pomaga in tistega dne je tudi delala in ko smo se srečali (zraven sva imela otroka), se še pozdravila nista in meni je bilo to zelo čudno. Jo tudi jaz poznam od prej, pa sta vedno kako besedo spregovorila. Pa cel teden sta bila na smučanju skupaj v isti sobi, pa še večkrat so se družili. Takrat sem čutila »napeto« vzdušje, oba sta bila kot kup nesreče, v zadregi.
Od takrat sem sumila, da nekaj ni vredu. Zvečer je pogosto hodil ven, bil je razdražljiv, doma največkrat za računalnikom, komunikacija slaba, … kot da živim s tujcem. Se je zgodilo, da je bil otrok bolan, sem ga zvečer prosila, če lahko pride domov (iz gostilne), pa sem naletela na gluha ušesa. Drug dan sem bila »tečna«, ker sem mu povedala svoje mnenje o tem, pa me je udaril in to pred otrokom. Z živci sem bila čisto na koncu.

Nato sem nekega večera na računalniku odkrila, da je imel še en e-mail (poleg tistega za katerega sem vedela) samo za to dekle. Kakšni so bili maili, ne vem, ker je vse zbrisal. Avgusta sem rekla, da hočem izpiske od mobitela. Najprej se je upiral, potem pa jih je prinesel. Ponarejene. Dva dni po tistem sem videla, da na internetu obstaja stran, kjer sam preverjaš tekoče stanje pogovora, pa tudi za tri mesece nazaj lahko pogledaš. Sem mu rekla, da naj odpre, pa ni želel. Ko sem rekla, da bom spakirala in šla, mi jih je pokazal. Šok. Veliko sporočil in klicev.
Rekel je, da si je samo dopisoval z njo, da je to vse, da se ni sestajal z njo, da ni z njo nič imel, da pa ni znal nehati … To »dopisovanje« je trajalo od marca do julija, predvsem takrat, ko je bil v službi, tudi v nočni. Pa še to sem zvedela, da je tisti teden v tujini spal v zakonski postelji z obema dekletoma. Pa to nisem zvedela od njega, ampak od tega dekleta. Ker da je bil kavč čisto zanič. Ostala sem brez besed …
Najin odnos je bil slab, tega se danes zavedam, že prej bi morala ukrepati … vendar sama prihajam iz družine, kjer je oče alkoholik, mama pa vse molče prenaša … in sem mislila, da bo že bolje.
In zdaj njegova razlaga: da se je počutil odrinjenega, da sem se preveč posvečala otroku, da nisva nikamor skupaj šla (otrok je imel dolgo, do maja letos, krče ponoči, pa ga nisem puščala samega), da sva se »kregala« zaradi njegovih staršev in da sem sama kriva, da je prišlo do tega …. Bilo mu je fajn, da se je lahko s kom pogovarjal. Naj povem, da je to dekle samsko, pa še na slabem glasu.

En mesec je od tega, ko sem vzela otroka in šla domov k staršem. Stike še imava, govori mi (tako kot pred štirimi leti), da ni tako kot si jaz predstavljam, da bi rad bil z mano, da me ima rad, da je lahko drugače, da naj razmislim … Jaz mu ne verjamem več, ker je bilo preveč laži, otrok pa trpi, pogreša očeta… sprašujem se ali je še kaj upanja, da se spremeni, ali je najboljša rešitev, da se razideva.
Prosim za vaš nasvet.
lp

Težka bo, če za vse krivi tebe in ni pripravljen sprejeti svojega dela odgovornosti za nastalo situacijo. Ne nasedaj praznim obljubam, če besedam ne sledijo dejanja nima smisla upati na spremembe na boljše.

Pozdravljena Morje1233
NE nikoli nebo drugace, nikoli se nebo spremenil.
Zakaj bi se? Odpustila si mu prevare in lazi in nahujse kar se mi zdi fizicno nasilje. Ni razloga, da se nekoga udari. Ni ga pa ce bi nevemkaj nardila.
No pa postavimo situacijo drugace… pomisli na otroka, on gleda zraven kako te partner udari, kaj mislis sama kaksen vzorec bo ta nedolzni otrok prenesel naprej na svoje zivljenje. Ker to smo, nekaj nam je dano iz druzine iz katerie izviramo. Vzorci, ki jih poznamo po njih zivimo, iscemo partnerje, ki na nek nacin zadovoljujejo obcutkom in vzorcem, ki smo jih navajeni.
Pomisli ce hoces vse zivljenje trpeti in prenasati in upati da se bo spremenil in na svoji vesti imeti otroka ki bo tak kot je njegov oce ker drugega nebo spoznal. To je tvoja odgovornost, otroka moras zascitit nanj najprej pomislit.
Partnerja si bos nasla, kasneje ko prebolis in pozabis kar se ti je zgodilo. Verjemi za vsakega obstaja druga polovica. Ne idi nazaj le zaradi tega ker noces biti sama ali z lazno utvaro in upanjem da se bo spremenil. Mar mislis res do konca svojega zivljenja stikati po njegovih izpiskih in mailih in racunalniku in telefonu da si bos lajsala duso in gojila lazno zaupanje. Zaupas nekomu, te izda mu das se dugo moznost… prav mogoce je bla res enkratna stvar… in te ponovno izda. Kaj bi ga oviralo to ponoviti se 3,4,5, …… 12? Ker bos odisla… ma nemoj… se zmeraj si prilezla nazaj … sam mal pojokcat pa pojamrat je treba. Si vec vredna kot to, ne daj se pod ceno. Nihce ni vreden toliksnega ponizevanja.
Zelim ti vso sreco.

Draga Morje 1233!

Upanje je, upanje, da se spremeniš ti. Ker če želiš drugače, lepše živeti, se moraš spremeniti. Dokler boš čakala in upala na drobtinice prijaznosti, ki ti jih je namenil tvoj partner, ne moreš pričakovati boljšega življenja.

Bi kar pozabila, da ni iskren do tebe? Da ti laže in da te vara? Bi spet verjela njegovim praznim obljubam? Večkrat it je že krepko dokazal, da te sploh ne ljubi. Da si samo servis za gospdinjstvo in za občutek, da ima on urejeno družinsko življenje.

Vsaj zaradi ljubezni do otroka naredi spremembo in se odloči za sebe, za svojo srečo, ki je v takem odnosu ne moreš pričakovati. Žal.

Morje 1233, dobro veš, da spremenil se nikoli ne bo. Če se vrneš, bo nekaj časo dobro, potem pa zopet na stare poti. Lej, če si že naredila ta največji korak in se preselila k staršem, ostani tam, kjer si. Dopuščaj možnost, da tudi ti nekoč spoznaš nekoga, kjer boš res srečna, ker če se boš vrnila nazaj, veš kaj te čaka nadaljih nekaj let, dokler se ti res ne sfuzla, dokler nimaš ti uničenega življenja in predvsem otrok, ki mora vse to prenašati. Daj, misli na otroka. Misliš, da mu je lepo gledati, kako očka tepe mamico???

Jaz mislim, da si naredila pravilno, ko si se odselila. Kot prvo ti ni všeč živeti pod isto streho s taščo, kot drugo pa tudi tvoja zveza s partnerjem ni stabilna. Po eni strani ti govori, da te ima rad, da se bo spremenil, da bo vse drugače… čista neumnost! Ne nasedaj mu (več), saj si že sama ugotovila, da se dobrih sklepov ne drži. V resnici tvoj partner ni stabilna osebnost in kot tak ni primeren za družinsko življenje. Otrok potrebuje stabilnost, zato mislim, da si se prav odločila.

ON bo moral razmisliti pri sebi, če je za vaju še kaj upanja. ON je tisti, ki razdira vajino zvezo z izpadi in nasiljem. To mu povej, da je vse to (ali bosta skupaj, ali se bosta razumela, ali bo imel dobre odnose z otrokom…) odvisno OD NJEGA. Več kot očitno je, da se ne bo spremenil. Če bi se lahko, bi se že zdavnaj. Tako da dobro premisli glede vajinega odnosa. Imaš samo dve možnosti, saj o tretji ni sledu: da boš živela sama z otrokom ALI pa da boste živeli skupaj z vsemi njegovimi izbruhi, nezvestobo, nepoštenostjo, neiskrenostjo in lažmi. Odločitev je samo TVOJA.

Upam, da se boš (da si se) pravilno odločila.

Lepo pozdravljeni!

Odselili ste se domov, ker preprosto niste več zmogli poniževanja, klofut in laži. Sedaj gledate otroka, kako pogreša očeta in se sprašujete, kaj je prav. Se bo res spremenil, sem otroku vzela očeta, naj potrpim, morda bo pa drugače? In potem vsa tiste zgodbe o vajinem odnosu, ki vam govorijo, da se ne vračajte več? Kaj narediti, kaj je prav?

Svetovala bi vam, da si vzamete čas zase, prečutite vso dogajanje, se malo umirite v sebi, njemu pa postavite pogoj, da si poišče pomoč. Sam bo težko obvladal, kar ga obvladuje in nima kontrole nad seboj. Se mu kar dogajajo stvari in se mu bodo tudi v prihodnje. Vi pa potrebujete trden dokaz, da bo drugače, ali pa boste čez leto ali dve spet pri starših, ponovno obžalovali, da ste se vrnili.

Otrok še vedno lahko ima očeta, vi mu ga ne morete vzeti, saj mora on sam poskrbeti za svoje očetovstvo. Lahko pa poskrbite zase, da se boste vi počutili varno. Sami čutite, da tako ne bo šlo naprej. Šele, ko se bo partner resnično odločil za odnos in si poiskal pomoč, se bodo stvari spremenile. Obiščita terapijo, lažje bosta razrešila stiske, ki vaju obvladujejo.

Vse dobro v prihodnje pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva- zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

moški, ki ne gre iz gostilne domov k bolanemu otroku ni vreden a ma ništa. Pravilno! čim dlje stran od njega.

Samo tole bom komentirala: Napisala si, da otrok trpi. Kaj misliš da takrat, ko te je partner pred otrokom udaril, otrok ni trpel? A misliš da bi bil otrok srečen v vajini družini, kjer ni čutiti ljubezni in pravega družinskega vzdušja? Če že ne zaradi sebe potem vsaj zaradi otroka ne hodi nazaj!!! Otrok ima lahko še vedno očeta, čeprav ne živite skupaj!

Lep pozdrav!

Pojdi nazaj,
to je najboljši moški, ki ga lahko dobiš,,,,varajo pa tko vsi.