Pozdravljeni!

Prosim za pomoč.

Pred pol leta je moj bivši partner vinjen nagnal med stikom otroka (ima enkoprezo’ uhajanje blata), rekoč da ga nikoli več ne želi videt pri sebi. Vsi smo bili v šoku, res pa otroka več tja nisem vozila. Šla sem na CSD, kamor se bivši ni odzval, oni so to prepoznali kot nasilje, podali prijavo na policijo oni pa nazaj na CSD (še ne vem, kakšno je bilo poročilo).

Pred 14 dnevi pa mi sin reče, da želi k očetu, ker se mi je smilil sem predlagala da napiše pismo, na katerega oče sploh ni reagiral. Okoli govori, da mu otroka ne dam, da sem diktirala pismo (sin je napisal da ga ima rad in da bi ga rad videl). Preživnine ni dal že pol leta.

Mislim, otrok se mi smili, čeprav mu tak stik škoduje. Ne vem, kako naprej. Prosim pomoč!

Tržanka

Ta pink-ponk med policijo in CSD je žal poznan. Policija težko ukrepa, dokler ni jasnih in nedvoumnih dokazov o nasilju. CSD ima omejene pristojnosti, znotraj katerih poskuša narediti, kar je možno. Vendar je vmes ogromno lukenj in praznega prostora, ki ga lahko nasilneži izkoriščajo, če to želijo. Vaš primer je sicer nekaj drugačen, saj se je oče odrekel svojemu otroku. Tega mu žal ne moreta preprečiti ne policija in ne CSD. V starševstvo se pač nikogar ne da prisiliti. Očeta lahko prek sodišča »prisilite« le, da plačuje preživnino, čemur se pa nikakor ne more izogniti. Če oče otroka povsem zanemarja, potem bi bilo mogoče modro, da si ob tem pridobite tudi uradno skrbništvo nad otrokom. Očetu bo težko prepovedati stike z otrokom, lahko pa, če mu ne zaupate, ti potekajo pod točno določenimi pogoji in/ali nadzorom. Vse to pišem precej na splošno, lahko da tudi kaj ne drži točno, ker povsem konkretno zadev ne poznam. Zavedam se tudi, da je dostikrat tisto, kar piše v zakonih, težko spraviti v prakso.

Ker se je oče svojim starševskim dolžnostim odpovedal, mu tudi ne pripadajo pravice. Ko gre pa za otroka, zelo razumem vašo stisko. Otrok pri vsem skupaj ni čisto nič kriv, kar se mu dogaja, je ena velika krivica. Vsak otrok potrebuje očeta, zato ga bo tudi vaš ves čas pogrešal. V njegovi starosti zanj ni kaj dosti pomembno, kakšen je oče do njega. Zato bo to pogrešanje ostalo, verjetno kar celo življenje. Kaj lahko naredite vi? Če bi poskušali direktno vplivati na to pogrešanje, bi sinu naredili še eno krivico več. Lahko mu pa pomagate, da se bo to pogrešanje naučil občutiti in prenašati s čim manj škode zanj in za njegove odnose. Ključno je, da mu ne nehate dajati občutka in mu tudi jasno povedati, da Z NJIM NI ČISTO NIČ NAROBE in da ni naredil nič takega, da se mu je zgodila taka velika krivica. Očeta mu ne morete nadomestiti, lahko pa ste mu dobra mati. Na kratko povedano je to žal (ali na srečo?!) v glavnem tudi vse. Kaj bi torej naredila dobra mati, če bi čutila, da sinu stik s TAKIM očetom škoduje? Odgovor na to vprašanje boste morali najti sami, lahko pa poskusim razmišljati skupaj z vami. Najprej bi bilo verjetno dobro res z vseh strani razmisliti, če ne obstaja možnost vsaj nadzorovanega stika z očetom, če si ga bo seveda oče sploh želel. Če si ga ne bo, potem je res skrajno vprašljivo, kaj bi lahko tak stik koristil otroku. Če že dovolite stik, potem morate sami ali s pomočjo CSD zagotoviti najmanj, da bo ob takem stiku oče trezen in obvladan. Vendar, kakor koli obračava, na koncu se vedno vse začne in konča pri vas. Vi ste edini otrokov skrbnik. Vi se odločate zanj in (zaenkrat) tudi še namesto njega. Otrok ima pravico do želja, logično je, da bo očeta pogrešal, a odločate edino vi. Kriterij je samo eden: ali so posledice vaše odločitve za otroka dobre ali pa vsaj manj slabe od druge možnosti. Žal izgleda, da se v trenutni situaciji morate bolj odločati o tem, kaj je za otroka manj slabo. Pri teh odločitvah ste povsem sami, ne moreta jih sprejeti ne CSD in ne policija. Če se v tej stiski ob odločitvi ne morete oprijeti za nič drugega, potem poslušajte sebe, tisto kar čutite. Dokler čutite, da stik z očetom za otroka ni primeren, to spoštujte. Sčasoma boste ugotovili, da je to »poslušanje sebe« najboljše, kar nam pomaga pri odločitvah. Pazite le, da pri odločanju date svoje probleme in težave v odnosu z možem povsem na stran. Če se boste res odločali v korist otroka, boste težko zgrešili. Pa tudi če boste – ne boste dvakrat.

Lepo vas pozdravljam