Imam hčero staro pet let ki hodi v vrtec samo se drži bolj zase,vzojiteljica pravi,da se igra sama.Kako naj ji pomagam,da se bo lažje vključila med svoje vrstnike,vedno se drži mene ali moža tudi ko smo na igrišču med drugimi otroci.Ima pa tudi teževe z govorom ne vem mogoče je tudi to problem.(govori vse samo težko jo razumejo)

Predlagam, da jo sprejmete takšno kot je, zakaj bi jo dajali v neke kalupe? Saj smo tudi odrasli različni. Vzemite njeno “drugačnost” kot “posebnost”, imejte jo radi ravno zaradi tega, ker je le to ONA!

Pozdravljeni!

Vi otroku ko je v vrtcu ne morete pomagati, da se bo vključil v skupino. To je dolžnost vzgojiteljice, da otroka popelje v svet igre in družbe sovrstnikov pa če ne drugače s celim kupom socialnih iger, ki jih ima na voljo. Kar se tiče govora pa bi vam svetovala, da se v vrtcu obrnete na specialno pedagoginjo če jo seveda vrtec ima in ji zaupate kaj opažate pri otroku- slabše razvit govor. Če ne pa pot pod noge in do logopeda, ki ji bo pomagal. Lep pozdrav!

Pozdravljena. To težavo sem imela predm dvemi leti, ko je takrat moj štiriletni sin vstopil v vrtec. Bila sem redni, najbolj žalosten pisec na tem forumu. Ni in ni šlo. Danse, ko imam prvošolca ti laho povem naslednje: pousdti otroka naj se sam igram Mojega sem gnjavi,a pojdi v družbo, bodi prijazen, ne bodi trmast in odstopi svoje igrače tudi drugim…………..bla bla. Potem se je zgodilo, da se še s tistimi igračamio ni igral, otrocvi ga itak nidso spustili medse – no dva sta le navezala kontakt, vbzgojiteljica je vse prepustila času…….. Najbolj sem bila butasta, ko sem ga gnjavila – pozdravi tega in tega , reci zdravo temu in temu, moj sine pa jih ni prenesel. Temeljito sva se pogovoria, nisem več rinila vanj in v šoli je povsem drufgače. Prijaznost, ki sem jo zaman čakala od vzgojiteljic, drobnih objemov in nasmehov sva deležna šele v prvem razredu. Otrok je zacvetel. Moj nasvet je, bodi pozorna kako se punčke obnaša do otrok v parku, na igralih… takrat ko ni v vrtcu. Veš ni vse v tem, da otroka silimo k družabnosti. Otrok to čuti in tudi bolj pokaže. Verjemi – nasledneje leto boš doživela nekaj povsem drugega. Konec koncev pa je bistvo, da veš da se otrok počuti v vrtcu, Kaj ti pomaga če sili nekam med vrstnike in veš da trpi. Glej to sem dala skozi in če bi mogla še enkrat to dati, ga 1000% ne bi več tako gnjavila k prijateljem. Otroci se bodo sami spravili skupaj. Želim ti vse lepo.

Živjo!Sem mati 5 letne punčke in imam podobne težave.Hodi v vrtec,je zelo prijazna in mislim,da je tu napaka.Zelo ima rada otroke in se zelo rada vključi v družbo vendar tu se dostikrat pojavi problem.Otroci jo nekako ne sprejmejo medse.Zato dostikrat pride z izjavami kot so:se ni hotela z mano igrat,ni bila prijazna…Velikokrat se tudi zgodi,da ko gredo na sprehod nima para,zato se drži za roko vzgojiteljice.Ko je imela roj.dan je z veseljem povabila 3prijateljice in so se imele prav fajn,vendar nje ni potem nobena povabila.Ne vem kaj naj!Morda je vzrok ta,da je lani obiskovala starejšo skupino.Bila je mlajša,najmanjša in tudi v določenih stvareh manj sposobna,zato so dostikrat kakšno stvar naredili starejši.Npr.obuvanje…Pa tudi to;da ko je prišla v to skupino je zelo lepo in rada risala še rajši pela,seveda pa ne tako kot oni in dostikrat je potožila doma.da ne riše lepo,ker je še majhna…In dejansko je te stvari počela le še doma!Kaj naj storim,da bo tudi ona v otroški sredi opažena,v katero si zelo želi?

Pozdravljene.
Jaz sem še ena mamica, ki ima enake probleme s svojo 5 letno hčerko. V vrtecu je ostali otroci ne sprejmejo pri igri, zato se o tem potoži tudi doma. Meni je tako hudo, ko mi to pravi in prepričana sem, da je njej še bolj. Tudi sama se sprašujem, kaj naj naredim, da ji bo lažje. Vzgojiteljica v vrtecu je rekla, da je to opazila in da o tem govorijo in bodo še govorili, da bi zadeve stekle. Me pa veseli, ko vidim, da nisem sama v tej zgodbi. Upam, močno upam, da se bodo zadeve uredile s časoma, kot je napisano zgoraj.

In jaz ima drugačno težavo. Moj 4 letnik se izvrstno vkjučujem v igro, v vrtcu in na igrišču. Težavo imamo drugje, med sosedi. Živimo v bloku kjer je še nekaj otrok njegove starosti, do sedaj so se dobro razumeli, tudi starši smo se. Kr naenkrat  ko smo v istem bloku  kupili še eno stanovanje pa se je začelo. Do sina so se začeli malo grše obnašat in mu tudi rekli da se nočejo igrat z njim. Potem ko kdo ni imel druže pa je le prišel in  potem ga je sin zavrnil da ni njegov prijatelj in da se bo igral z njimi. Uspelo mi je sina prepričat da se lahko igra z njimi. Za nekaj časa smo bili odmaknjeni zaradi obveznosti a nas je lepo vreme zopet potegnilo na igrišče pred blokom in tokrat totalni ingor otrok do sina, nobeden ga ni želel v družbi in ko si je izboril kako gugalnico mu jo je želel kdo prevzeti. Z možem sma mogla nekajkrat glasno opozorit da naj mu pustujo stvari s katerimi se igra. Sin se še zmeraj trudi da jim nese kakšne smokije in podobno a nobeden noče vzeti. V ozadju vidim mame teh otrok kako se smejejo ker je očitno to njihovo maslo.Tudi od naju so se odmaknili in nevem zakaj. Vem da jih ne morem prisilit v igro z sinom, je pa žalostno da je ena izmet teh mam vzgojiteljica in je žalotno kako vzgaja otroke. In sedaj nevem kako sinu pomagat da nebo tako sam?

Pozdravljeni,

hčerka je morda zadržana preprosto zato, ker ni toliko vajena družbe. Za veliko otrok je vrtec lahko stres in prva priložnost, ko se ločijo od staršev. Taki, ki so že od malega nekako izpostavljeni (npr. da se ves čas srečujejo z neznanimi obrazi) verjetno lažje sprejmejo spremembo, kak drug otrok pa rabi malo časa. Verjamem, da vas malo skrbi, ker si želite za hčerko le najboljše, ampak nikar ne pustite, da bi ona zaznala to skrb. Otroci, še zlasti taki, ki so malo bolj občutljivi, mirni in pozorni zelo hitro zaznajo, če jim dajemo občutek, da počnejo kaj narobe ali da nas s svojim vedenjem razočarajo. Posledično jim lahko situacije v katerih se je treba družiti z drugimi predstavljajo še večji stres in se še bolj zaprejo. Predlagam, da hčerinega (ne) vključevanja v družbo ne komentirate pred njo oz. tako da bi vas ona lahko slišala. Kadar ji kaj uspe npr. da koga pozdravi, jo lepo pohvalite. Prav tako jo spodbujajte pri stvareh, ki jih rada dela, četudi te niso povezane z druženjem ampak samo z njenimi hobiji (to zagotovo že počnete, sem pa samo želela spomniti na dejstvo, da zaslužena pohvala gradi otrokovo samozavest, ki se odraža v odnosu, ki ga ima on do sebe in drugih). Naj deklica razvija svoje interese, morda jo priključite tudi h kaki popoldanski dejavnosti, za katero izraža zanimanje. Stik z drugimi otroki na tej dejavnosti je dodaten bonus, ne sme pa biti prioriteta oz. edini razlog, da jo vpišete. Verjamem, da se bo začela vključevati v družbo kmalu, če ne v vrtcu pa vsaj v šoli. Pomembno je, da je ona zadovoljna, če se sama igra in če je, potem s tem ni nič narobe (drugače bi bilo, če  bi bila ona zaradi tega nesrečna, vendar pa iz vašega pisanja sklepam, da ni). Čutim, da ste zelo skrbna mama in upam , da vas moj prispevek nekoliko pomiri. Pustite otroku raziskovati svet, četudi, ga mora najprej le opazovati in biti malo prestrašen.

Lp