Hči, študentka je danes prišla do mene z novico, da se bo zaposlila in ne bo več študirala, ker obojega ne more.Na mesec Ppo njenem dobi premalo denarja za svoje potrebe. Naj povem, da smo enostarševska družina, oče plačuje za vsako hčer 45 eurov preživnine mesečno.Ta denar gre direktno njima kot žepnina. Hči, o kateri pišem, študira v kraju bivanja, nima nobenih stroškov kar se tiče stanovanja, hrane, oblačil (seveda le tisto kar potrebuje), toalete. Obema hčerama sem povedala, da šolanje plačujem jaz, tudi osnovne potrebe, za luksuz(počitnice, ekstra izdatki za svoje ekstra potrebe…) pa naj gresta delat.Mlajša je delala vse poletje, zdaj bo začela študirat, starejša pa ni hotela, češ da se mora odpočiti od napornega študija. Ima prijatelje, ki delajo (večina), fanta, ki s končano osnovno šolo dela že 5 let…najbrž so vajeni “kofetkanja”..ona pa jih seveda finančno ne dohaja. O pogovoru z njo lahko samo sanjam, saj me zabije za vsako besedo, hkrati pa pozablja, da ji marsikdaj primaknem kaj denarja..
Ne vem, kaj storiti….sama sem vajena skromnega življenja in ji ne mislim dajati denarja za to, da bo posedala v barih in tam študirala – tako baje dela.Kaj naj storim?

Spoštovana ona08,

kar se vam dogaja, ni prav nič prijetno, tu so (eno)starševske skrbi, strahovi kako bo s hčerami, in poleg vsega ste z vsem tem v gospodinjstvu sama, njun oče najbrž plačuje le alimentacijo, o katerem sicer nič ne pišete. Namreč pri vsem tem, je kot oče tu še kako odgovoren. V kolikor imata vidva slab partnerski odnos, to nikakor ni ovira, da se ne bi mogla dogovoriti o starševskih vprašanjih, vsaj takrat, ko je stiska. Na to se kot starša lahko odzoveta.

O vašem primeru bom razmišljal iz prakse (le vi veste kako je v resnici): vaša starejša hči je dejansko odrasla ženska, vredna spoštovanja in zaupanja, in to, da se je odločila, da ne bo več študirala (pustimo trenutno vstran razloge) in bo raje delala, je seveda njena pravica do odločitve, a hkrati tudi odgovornost za posledice te odločitve. Vprašanje pa je, koliko ji te odgovornosti kot mati tudi dejansko prepuščate, ker če ji ne v celoti, potem se tudi sama počuti, da je vredna le »pol« zaupanja in je na vas potemtakem upravičeno jezna, se vam upira, kljubuje. Morda ji je težko, ker ne čuti, da jo jemljete zares za odraslo osebo, ki lahko skrbi zase. Vi pa bi si morda to želela, a vas je tega strah (da ne bi bilo potem kaj narobe itn.), zato jo raje ščitite in omogočate lagodno, a odvisno življenje…s tem zaščitniškim strahom (že od nekje prej) jo pravzaprav vi – čeprav nevede – ne pustite od doma. Koliko vas je strah pomisliti, da bosta hčeri npr. od naslednjega leta na svojem in boste doma ostala sama? Kako bi si organizirala življenje in s kom? Itn. Če se vam ob teh vprašanjih prebuja tesnoba, potem smo blizu tega, o čemer pišem…

To, da otrok mamo »zabije« pri vsakem poskusu pogovora pove največ o vaši nemoči in načinu vajinega odnosa oz. vajinega pogovora. Najverjetneje se kaj hitro spustita v kreg in konflikt, zato pogovor ni možen. Kaj pa če hči morda čuti, da mora za vas čustveno skrbeti, a hkrati bije bitko sama s sabo in željo po samostojnosti? Veste, veliko je teh vprašanj, na katera pa si lahko odgovorite le vi. Čuti se, da ste jezna, ker se počutite nemočna, saj ne veste kako postopati v tem primeru in tako zdrsnete v situacijo, ko se bojite lastne hčere oz. njenega izzivalnega vedenja. Nenazadnje je to vaša hči, ki se od vas uči kako ženska poskrbi zase. Morda jo tarejo določene skrbi, pa vam tega še ne zaupa, a bi najbrž rada, da jo iskreno prepričate, da vas zanima kaj se dogaja v njenem življenju in da ji pokažete, da jo lahko spremljate v tem vse do njenih odraslih odločitev. Da je čustveno na varnem.

Kar se tiče financ, to je področje moči v gospodinjstvu, pomeni, da vse dokler so otrokove izbire odvisne od vaših finančnih zmožnosti, o tem odločate vi (lahko upoštevate želje, a to je vse). Kar se tiče ostalih pogojev za študij in delo, trdim, da se da še kako študirati in delati obenem. Mladi odrasli potrebujejo malce več zaupanja in odgovornosti ter varno spremljavo starša, prej ali slej zadeve stečejo. Potrebno je zaupanje starša vase in vztrajnost.

Zato če iskreno hočete in si želite, da hčeri postaneta samostojni, potem jima pokažite zaupanje, se z njima povezujte na različne načine (otroci se čutijo zelo sprejete, ko jim starši pokažemo ranljivost in priznanje lastne nemoči, da se pač kdaj počutimo zmedene, izgubljene itn.); in tudi če sta komajda odrasli, še ne pomeni, da že lahko kar popolnoma poskrbita zase, zato je potreben čas, struktura odnosov doma: kdo je za kaj odgovoren, kako in kdaj se boste pogovarjali, kako se kdo počuti doma, kako drugje, itn. se pravi postaviti pravila in se držati odgovornosti.

Pri tem pa predvsem verjeti v to, kar počnete. Tako bosta hčeri spoznavali ob vas, kaj pomeni biti odločna ženska, pa še vedno ljubeča mati.

Lepo vas pozdravljam!

Starejša hči je sedaj stara vsaj dvajset let, če ne že več. Torej je po zakonu polnoletna in lahko odloča sama zase, seveda pa hkrati sprejema tudi odgovornost.

V študiju očitno ne vidi neke prihodnosti, bolj se ji gre, da bi se posvetila služenju denarja. Upam da je dovolj sposobna, da si bo našla dobro službo. V končni fazi nikjer ne piše, da bo z dokončano fakulteto lahko zaslužila več ali imela več možnosti za službo. Danes že kar vsi študirajo in študirajo.

Hči je imela pri tebi čisto dobro ponudbo: stanovanje, hrano, higieno in osnovna oblačila, torej vse, kar potrebuje za življenje. Nekdo z drugačnimi življenjskimi izkušnjami in vrednotami bi se počutil kot v nebesih. Tvoji hčeri pa se očitno zdi to, da ima kje spati in se umiti, kaj jesti, kaj obleči, odločno premalo. Ona želi uživati življenje, kakršno danes ponuja kapitalizem mladini, katero se spodbuja, naj čim več troši za bedarije. In če nimajo teh bedarij, so dosti bolj frustrirani kot kdo, ki nima kaj jesti.

Vendar, ker je polnoletna, se lahko sama odloči. Njena pravica je, da ima svoje vrednote in da vodi svoje življenje, kakor si želi, ne glede na to, kako je komu to všeč.

Jaz bi njeno odločitev sprejela in jo seznanila tudi s posledicami. Že od osemnajstega leta je nisi več dolžna preživljati, če se ne šola redno. Zdaj se bo nehala šolati in bo šla v službo. To pomeni, da bo imela več denarja za luksuz, vendar bo imela tudi več odgovornosti. Ne bo več imela pravice do preživnine od očeta in če ji je edina želja luksuz, ne pa npr. varčevanje za kakšno pametno stvar (stanovanje in podobno), potem bi ji jaz tudi zaračunala mesečno najemnino in stroške. Tako pač je v svetu odraslih. Upam da ji bo tako všeč, kot misli, da ji bo.

Kar se študija tiče, ne bo nič izgubljeno. Morda ji bo kdaj žal in se bo k študiju vrnila in ga dokončala.

Opozorila bi jo samo na past: dokler ima še status, bo lažje dobila delo, ker bo delala na napotnico. Ko ne bo več imela statusa, bo delo dobiti dosti težje.

Povej ji, da dokler se šola, si jo dolžna preživljati, potem ne več. Bo potem dala kaj za stroške stanovanja? Kje bo dobila delo? Če je že začela študirat, naj konča, vendar prisilit je ne moreš, ji pa lahko poveš, kar sem ti napisala zgoraj. Če ne bo več študirala, ne bo več otroškega dodatka, preživnine. Se tega zaveda?