Psihološka podpora
Na OI deluje ambulanta za psihoonkologijo, kjer delata tako psihiatrinja kot psihologinja. Velik problem je, ker je dostopnost do psihološke podpore slaba – to pomeni, da so čakalne dobe nenormalno dolge in predolge, zato so bolniki na žalost prepuščeni lastni iznajdljivosti.
Kar se tiče podpornih skupin za samopomoč ti svetujem, da se obrneš najprej na društvo Europacolon http://www.europacolon.si/, če imajo morda oni v okviru društva takšne skupine. Vem pa, da takšne skupine obstajajo v Društvu onkoloških bolnikov http://www.onkologija.org/.
Ne vem, če si že prebrala tole povezavo: http://med.over.net/forum5/read.php?26,5047486
Lep pozdrav!
Spoštovana!
Sama sem poiskala pomoč pred slabimi 6 leti, ko sem zbolela, na psihoonkologiji, vendar moram povedati , da sem bila tako razočarana, da sem bila tam samo enkrat.
Po mojih izkušnjah je najboljša pot tista, ki si jo utreš sam. Prav zaprav največ pri zdravljenju pomeni prav psiha in tu si lahko pomagaš največ sam.
Najprej moraš bolezen sprejeti, se sprijazniti, da si ti tisti , ki si zbolel in da si ti tisti, ki se boš sedaj boril.
Vsa prašanja zakaj ravno jaz nam ne pomagajo nič, samo poslabšujejo stanje. Sigurno je to eden najtežjih korakov, ki jih je potrebno opraviti in na žalost prav tu na samem začetku večina popusti. Če ti uspe sprejeti bolezen, pomeni, da ti uspe tisti trenutek tudi premagati strah pred boleznijo in lahko začneš z bitko. V kolikor pa tega ne uspeš, prevlada strah, ki te ima v oblasti in tudi vse vodi. V teh 6 letih sem vse prevečkrat videla, da se borba prehitro konča, ker se pacienti ne znajo oziroma ne morejo z njo spopasti.
to prvo in najtežjo oviro se premaga najlaže ob podpori svojcev in pa res, res dobrih prijateljev. Pacient se mora o bolezni veliko pogovarjati, da ve, da ni ostal sam z vsemi težavami.
Temu pa nato sledi plan, kaj vse se da še narediti za sebe poleg tistega kar nudi uradna medicina. Zelo je koristno, če se čim bolje izobrazite o sami bolezni, jo spoznate. Bolj ko poznaš sovražnika, lažje se boriš proti njemu.
Če se vam zdi, da vam na ta način lahko pomagam, se še oglasite in lahko napišem še kaj
Lep pozdrav Lidija
Razmišljanje Lidije mi je zelo blizu. Pomembno je, da smo močni, da se soočimo z boleznijo in jo sprejmemo in da imamo podporo v bližnjih. Vsekakor pa vsi niso tako močni, da bi lahko sami in s svojci uredili svoje psihično stanje. Tudi če je bolnik močan, ni rečeno, da so močni tudi svojci. Zato je pomembno, če gre za tesnobo, strah in depresijo, ki traja, da se jo na ustrezen način zdravi. Ne le psihiatrično, ampak predvsem s psihoterapijo.
Sama sem se kljub optimizmu in močni podpori domačih poslužila psihologa in verjamem, da mi je zelo pomagalo, da sem na vse skupaj še lažje gledala. Udeležila sem se tudi skupine za sporščanje in samopomoč in skupaj smo s pomočjo psihologinje reševali stiske, se borili proti strahu, itd., itd.
Lp, Kristina