Kako p-ostati v sebi miren?
Pozdravljeni!
Z fantom sva skupaj leto in pol, on je star 32 let jaz nekaj let manj. Dobro se razumeva in spoštujeva drug drugega. Oba pa izhajava iz neurejenih družin. Jaz sem tako že v osnovni šoli ostala brez mame, in od takrat živim pri mojemu očimu, z očetom nisem imela dosti stikov, ker je bil alkoholik. Pri fantu je zgodba takšna da sta se tudi njegovo starša ločila ko je bil še otrok, od takrat sta s sestro živela z mamo. proti koncu osnovne šole je žačel živet sam saj je odšla mati delati v avstrijo in se je ob vikendih vračala domov. kot otrok je bil navajen da je mogel pogosto branit mater pred raznimi govoricami sosedov in podobno, in nasplošno je njegova mati zelo odvisna od njega. ko sva se spoznala je to zgledalo približno tako, da ga je neprestano klicala, vsak njen problem je kmalu postal tudi njegov. on je po naravi nežna in občutljiva duša, ki dostikrat gleda bolj na drugu kot nase. kot da bi bila skrb v prvi vrsti za sebe nekaj slabega.
Kmalu po tem ko je najina zveza postala resna, je na materini strani prišlo do psihičnega nasilja nad njim. predvsem očitkov, da ga ni nič doma, da nima časa za njo , nadaljne je bil problem še v tem ker ji je on v preteklosti, ko je bil še samski rekel da si bo skupaj z njo uredil hišo, midva pa sva potem začela razmišljati o tem da bi si nekje čisto zasebe ustvarila dom.
Moj odnos do nje je bil na začetku tak da sem bila nekoliko plašna in prijazna do nje. Sem pa kmalu začutila odpor oz. nenaklonjenost na njeni strani, ki je bila verjetno posledica sprememb, ki so bile povezane z tem da ima njen sin sedaj punco.
Skozi prepire med njo in fantom, ki se kar vrstijo sem tudi jaz dobila odpor do nje. Kadar on ne ravna tako kot bi ona želela ga grdo zmerja in ga kritizira ter se spravlja na njega. Ker se počasi poskušava osamosvojiti (sedaj živa nekaj časa pri meni in malo pri njem) mu takrat ko sva pri meni očita, zakaj ne prihaja vsak dan k njej na obisk in podobno. V njunih prepirih posredno tudi mene krivi za nastalo situacijo in mu pravi, da kako se je spremenil in če ne zna uporabljati svojih možganov in podobno.
Moj problem je, da se dostikrat ne znam pravilno soočiti z nastalo situacijo. najprej je bil zame šok da me starši od fanta oz. eden od njiju ne mara (z njegovim očetom se dobro razumeva). na srečo sem že toliko delala na sebi da me ni to preveč zadelo, ker kdaj v preteklosti bi me to sigurno čisto potrlo in bi si mislila da sem res slaba oseba. seveda me še sedaj kdaj obide kakšna takšna misel oz dvom vendar mi ne pride toliko do živega. Še vedno pa ne vem kako naj dosežem to da bom kljub njenemu zbadanju ohranila pozitiven odnos do nje?
Nočem da me nastala situacija preveč obremenjuje in prav jezna sem nase, ko se v mislih venomer vračam k tem problemom, kar mi jemlje prepotrebno energijo. Mislim, da me vse skupaj še bolj bremeni, ker je fant na mamo zelo navezan, in se tudi iz tega vidika počutim ogroženo, ker ona neprestano sli v njega in se pogosto obnaša do njega kot da bi bil njen partner ne pa sin. Situacija me bremen tudi za to ker kadar se ne kregata, se pa prav obeša na njega in hoče vso njegovo pozornost,za vsako malenkost ga kliče, pogosto kadar greva k meni ga potem tako žalostno gleda, da doseže da jo potem večkrat objame jo proba spodbujat in ji zagotavlja da jo ima še vedno rad.
Prosim svetujte mi kako ohranti mir v sebi in se znebiti strahu, ki se v meni ob omenjenih situacijah pojavlja?
Za vaše mnenje se vam v naprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.
Spoštovana elinna,
o podobnih stiskah smo na tem forumu že pisali, tako da priporočam v branje predhodne pogovore na podobno temo. Seveda pa je vsaka stiska povsem enkratna in vredna spoštovanja. V vašem primeru je stiska, ki jo doživljate hkrati povezana s hrepenenjem po končni ustalitvi v partnerstvu in tesnobo ter razočaranjem, ki ju še potrebuje vaša duševnost zato, da nekaj predela, kar je ostalo nerazrešenega. Tako bi po eni strani radi ohranili spoštljiv in zadovoljiv odnos z materjo vašega fanta, pa nikakor ne steče, še več, bolj kot se sin pripravlja na odhod od doma, čedalje slabše je. Medtem ko si um na vsak način prizadeva te odnose urediti, telo pač terja resnico in najmanj kar zahteva za začetek, je iskren pogovor o (tej) resnici. Slednjo gradita skupaj s partnerjem, zato sta zanjo odgovorna oba.
Vendar je še prej potrebno definirati ta odnos med sinom in njegovo materjo, kot ga opisujete: to je nedopustno, pa čeprav nevedno, ČUSTVENO ZLORABLJANJE matere nad sinom, ki se žal najbolj pogosto pojavi in vzdržuje posebej v enostarševskih oz. samohranilskih družinah; pri očetovi odsotnosti je ta dinamika ena, pri materini odsotnosti spet drugačna. Kakorkoli že, v obeh primerih pa zelo krivična in boleča, zlasti za otroka, ki ne more prevzemati odgovornosti za to, kar se mu dogaja, zato tukaj VEDNO kličemo starša na odgovornost. In vendar je kljub navidezni nemoči, nemogoči situaciji, ta sin danes odrasel moški, ki se sam odloča s kom in kje ter kako bo živel svoje življenje. Je sam gospodar nad svojimi izbirami, ne mami, ne ati, ne partnerka. Iz tega razloga je edino on – danes, ko je odrasel – tudi v celoti odgovoren za to, kar se mu dogaja (ne govorim o krivdi). To je zelo pomembno spoznanje, kajti sicer se lahko kot otroci hitro prepustimo začarenemu krogu malodušja, ravnodušnosti, umikanja, prelaganja odgovornosti, itn., medtem pa se v partnerstvu odigravajo različne konfliktne scene, obtoževanja, nekontrolirani izbruhi, celo odvisnost…in to samo zato, ker še nismo pripravljeni prevzeti vajeti življenja v vse: v lastne roke, noge, srce in um, ker vse to je namreč potrebno, če hočemo takšni materi reči: MATI, DOVOLJ JE BILO.
Zakaj tako? Že sami ste odlično pokazali, da dobro razumete tovrstne zlorabljajoče odnose, če vas citiram, »Mislim, da me vse skupaj še bolj bremeni, ker je fant na mamo zelo navezan, in se tudi iz tega vidika počutim ogroženo, ker ona neprestano sili v njega in se pogosto obnaša do njega kot da bi bil njen partner ne pa sin«. Tako se pogosto godi sinovom, če se njihova mati v sebi počuti preprosto povedano, zanič, grdo in nevredno: naprej ni uspela ohraniti zakonskega ali vsaj partnerskega odnosa z njegovim očetom, nato pa ga – kot da oče ni bil dovolj – še ona zapusti v najbolj ranljivih letih…in kaj je sinu preostalo, če je hotel preživeti? seveda ohraniti ta odnos z materjo, za katerega je, tako kot vsak otrok tudi on, bil pripravljen plačati visoko ceno: zlorabljanje. Vašega partnerja vi v tem zelo dobro čutite, mar ne? Do milimetra veste kako je nekomu, ki odrašča v praznini, pogrešanju, brez enega ali pa celo obeh staršev, in zato da bi vsaj malo potešil to praznino, je pripravljen na nedopustne odnose vseh vrst, ker si tako globoko želi, da bi ga nekdo sprejel in imel rad, ga prepoznal v vsem, kar je… – zato si lahko mirno priznate notranjo moč v vajinem odnosu (no, sej jo imata oba…), ker vas bo še kako pogrešal pri svoji, upajmo da skorajšnji, odločitvi – ZAUSTAVITVI ZLORABE. To pomeni, da namesto njega ne morete storiti ničesar, lahko mu (in obenem sebi) stojite ob strani, ga spremljate, jemljete zares, ker tako se vam bo veliko prej zaupal in hitreje se napreduje.
Ob spoštovanju do stiske te ženske in matere, ji je vseeno potrebno povedati na glas tudi to, kar se ob njej zares čuti, ne samo to, kar se misli, saj (otroški!) um v takšni ali drugačni situaciji, resnico vedno lahko potvarja, izkrivi, samo da smo sprejeti itn., telo pa, ki ta čutenja ponuja v dar, pa tega potvarjanja ni zmožno. Beleži vse. Zato uvodoma pri resnici govorim »o terjatvah telesa«. Da ohranimo odnos s staršem (sploh pa če je edini), smo otroci, kljub krivicam s strani teh istih staršev ali skrbnikov, bili vedno pripravljeni pozabiti nase, na telo, na težke in neznosne občutke iz takšnih odnosov in seveda bo tako tudi v prihodnje. Temu pravim »razvojna usoda«, ker če se res hočemo razviti v odrasle, neodvisne, enkratne in fleksibilne osebnosti, si moramo dovoliti vse te zanikane, iztirjene občutke iz zavesti, ponovno priklicati v zavest, ja, jih podoživeti, vendar za to potrebujemo odločitev, ki jo lahko uresničimo le kot odrasli ljudje.
Skratka, če hoče vaš partner zaživeti in pričeti ustvarjati lastno zgodovino (da ne bo vse ključno v življenju povezano s to ubogo mamo), si bo moral dovoliti, da tej mami vrne, kar je njeno, da tega ne nosi več v svoje odnose: to so jeza, strah, žalost in nemoč, na katera je bil dolga leta življenja tako vajen, da bi ga najbrž kar objela tesnoba, ko bi pomislil, da si zasluži več, spoštovanje, varnost, resnico. No, te kvalitete mu vsekakor lahko kažete vi, kajti mati mu tega kljub trudu, očitno še ne zmore dati, in zdaj ko sin želi stran, se odpirajo njene »omare z okostnjaki«, vendar ker se sama počuti pri tem soočanju nemočna, se raje, kot pravite, obeša na sina in ga nikakor ni pripravljena spustiti. S čimer pa hkrati dela tudi sebi medvedjo uslugo, ker ne rešuje svoje osebne stiske in zapletov. Te odnose si mora urediti izključno sama in sicer tako, da sina najprej dokončno spusti od sebe in da si dovoli začutiti grozo, strah, negotovost, vse kar jo bremeni…ter odide k drugi odrasli osebi po pomoč, pogovor, sočutje (če ne gre drugače, pa k strokovnjaku). Toliko lahko naredi vsak odrasel človek, le odločiti se mora.
Rekel bi še to, da je potrebno čim prej dojeti smisel meja v odnosih, npr. da sin ne more nadomestiti očeta oz. partnerja mami, tako kot hči ne partnerke osamelemu očetu, tako tudi ne more mati nadomestiti očeta in obratno, brat sestre itn. – sicer smo lahko priča edino zlorabljajočim, ne-varnim odnosom. In v teh ne boste našli spoštovanja, zaupanja, skrbnosti, fleksibilnosti, ljubezni tu ni, ker je sprevržena. Je le eno samo trpljenje, ki pa ga razum seveda lahko zanika kolikor hoče in celo prikazuje okolici drugačno sliko, vendar, sej veste, telo…
Zato če ste do sebe iskreni, ne morete najti spoštovanja do odraslih, ki svojo lastno stisko projicirajo, prenašajo in predajajo naprej na svoje otroke. Slavna in ravno tako neslavna četrta biblična zapoved tukaj odpoveduje, saj ne moremo ljubiti in spoštovati staršev, ki otrokom, vede ali pa ne, povzročajo trpljenje. Otroci takšnih staršev so prisiljeni nositi medgeneracijski križ vse dokler ne spoznajo, da so starši, nekoč bogovi, le ljudje, ki delajo napake in se iz njih učijo, rastejo. V primeru, da za to niso pripravljeni, bodo trpeli skupaj z nedolžnimi otroki (tudi cele generacije!).
Srečni so lahko starši, čigar otroci so s pomočjo težkega garanja spregledali (namesto njih), kajti, če hočejo ustaviti medgeneracijsko prenos stisk, bodo prišli domov in tem staršem odprli oči, da bodo lahko uzrli lastnega otroka v stiski in ga tako pričeli spoštovati ter končno tudi odrešiti. To je šele terapija (mimogrede, terapija ali odrešitev je vselej možno le prek odnosa). No, v praksi je to pogosto tako, da si mora otrok, odrasel moški ali ženska pomoč poiskati drugje; najprej v partnerstvu, vendar ker je le-to hkrati v vlogi »odra« nepredelanim osebnim stiskam (ki seveda tudi obljublja odrešitev), je pomoč včasih, ko imamo občutek, da ne gre več, najbolje poiskati pri strokovnjaku. In tisti dolgo iskani mir najdemu tako le prek soočanja s seboj, nikoli pa v bežanju, temveč v spoštovanju in iskrenosti do vsega kar smo in kar smo lahko. Priznanje resnice, ki jo nosimo v sebi in njena predelava nas edino lahko osvobodi, zato če ob tem imamo še spremstvo, ki mu/ji v pogovoru zaupamo, potem smo na pravi poti.
Če zaključim kar sem začel: ni vam treba še za druge skrbeti, res ne, pričnita raje pri sebi. S pogovori, ki naj trajajo dokler je luč in energija. Srečno!
