Pozdravljeni!
Na forumu sem nova. Malo sem brskala po njem, vendar v tem času nisem našla primera, ki bi ga lahko pokrila s svojim. Zdi se mi, da imajo vsi obiskovalci nek konkreten problem oziroma vzrok nezadovoljstva s svojo zvezo, sama pa kot da ne najdem otipljivega vzroka. Če bi ga, bi verjetno delala na njem oziroma že šla naprej.
Stara sem 27 let, fant 30 let. Skupaj sva dobrih 7 let. On je ima končano srednjo šolo, jaz fakulteto, oba sva zaposlena. Pred štirimi leti se je (spontano) preselil k nam, živiva v hiši mojih staršev, v isti hiši je tudi brat s številno družino. Razmerje sva začela in ga dolgo vodila tako, kot se »šika«. Nora zaljubljenost, potem pristanek na zemljo in načrtovanje, da je to to, da bova nekoč zaživela skupaj. Fant je čudovit, vsaka ženska bi si lahko želela takega, priden, delaven, pozoren, ljubeč, razumevajoč, komunikativen, skratka oh in sploh. Vsi so ga sprejeli in ga imajo radi. Mama ga izredno spoštuje. Še oče ga ima nekako rad, kljub temu, da je drugače grob človek, ki se od nekdaj vdaja alkoholizmu. Velikokrat sem že slišala od koga, da boljšega ne bi mogla dobiti.
Problem je v meni. Zadnje pol leta ali malo čez čutim, da sem prerasla to zvezo. Kot bi postala navada. Ne vidim se več v njej, z njim. Gledam mlade pare, z otroci ali v pričakovanju, poročeni ali tik pred tem, srečne, vidi se jim, da so našli dušo, s katero bodo z veseljem preživeli ostanek življenja. Jaz pa jih vsa zmedena opazujem. Ne veselim se skupnega življenja z njim, otrok z njim tudi ne, čeprav vem, da bi bil idealen oče in mož. Ko pomislim na konec veze, kar zadnje čase zares intenzivno premišljujem, imam občutek, kot da mečem stran zaklad. Očitno sem v globini duše egoist. Se pravi, glede na to, da bi morala moškega, s katerim bom/bi živela, ljubiti in ga spoštovati, jaz v najini zvezi očitno vidim le, kako objektivno dober in skrben mož/oče bi bil (?!). Spolnosti z njim si že dolgo ne želim. Odnosov nisva imela že deset mesecev, tudi pred tem nekaj časa redko. On je moj drugi spolni partner, pred njim sem imela le bežno romanco, v kateri sem izgubila nedolžnost in še nisem znala uživati v spolnosti. S sedanjim fantom sva se na začetku odlično spolno ujela. Res pa je, da sem orgazem pri samem odnosu doživela le parkrat, še to na začetku. Zna podaljševati odnos, vendar ko doživi vrhunec, odneha. Po odnosu me objame in je ljubeč, vendar preneha z aktivnostjo. Ko sem mu povedala, da jaz rabim več, da ne sme odnehati, ampak naj se mi še naprej posveča, je rekel, da je to veliko v moji glavi, da se moram sprostiti, posvetil pa se mi ni. Nekako kot bi si zatisnil oči v smislu, saj to pa ni tako hudo. Nezavedno malomarno pometel problem pod preprogo. Tako sem vedno bolj tonila v nezadovoljstvo, med samim odnosom prenehala uživati, vse je šlo »na suho«, ker sem očitno bila preveč obremenjena s tem, kaj bo. Naj še enkrat ponovim, da je fant drugače ljubeč človek, ki pa mu očitno spolnost ne pomeni veliko, saj bi drugače že zdavnaj skočil v drugo posteljo, glede na to, da je med nama suša. Vendar pa se je ohlajanje očitno začelo s tem. Sčasoma (ko sva še imela odnose, vendar redke) sem začela fantazirati o drugih moških, čeprav si jih prej nisem želela. Na začetku »stanja redkosti« sem še vedno čutila osebno povezanost s fantom, imela sem ga rada in si predstavljala življenje z njim. Pred kakim letom pa sem se začela ohlajati tudi osebnostno, resneje pol leta, sedaj pa sem že čisto zmedena, kaj sploh še delam z njim. Nimam več prave želje reševati najin odnos, pasivna sem. Ne predstavljam si, kako bi rešila spolnost, saj si tega ne želim. Ne predstavljam si, kako bom/bi z njim živela celo življenje, saj si tega s srcem ne želim. Vendar me je strah, da ne bom prepozno spoznala, da je bil on ljubezen mojega življenja, pa povratka nazaj ne bo.
Nekdo mi je svetoval: »Včasih pustimo za seboj kaj, za kar nam je presneto presneto žal, pa potem po določenem času vidimo, da smo storili prav.« Očitno sem grozno neodločna oseba, vendar je to tudi zato, ker gre za pomembno odločitev v življenju. Zdi se mi, kot da rabim močen čustveni sunek, ki me bo prizadel, da bom v prihodnje znala spoštovati, kar imam!
Fant je veliko bolj umirjen od mene. Jaz sem športni tip, njega pa vedno kaj boli ali se mu ne da. Tudi ko se je šlo za morje, mu je vedno bilo škoda denarja. Saj sva šla na morje, vendar je bilo čutiti, da mu je škoda denarja. Rekla sem mu, da se človek mora zabavati in kdaj se ne boš kot sedaj, ko si mlad?! On pa pravi, da si bo vse moral ustvariti sam (on je iz revne družine, tudi pri nas je bilo določeno obdobje zelo na tesno, sedaj na ne manjka osnov, oba sva navajena skromnosti) in da mora varčevati. Potem je tu njegova potrpežljivost. Z njim se nikoli nisem mogla skregati, ker je vedno popustil, nikoli mi ni postavil mej v smislu »punca, tole pa ne bo šlo tako!« Ampak to me šele sedaj moti. Potrebujem moškega, ki bo znal udariti po mizi, in ne copato! On pa pravi, da ni tak človek, da raje potrpi kot pa se krega (kopija njegove mame, ki jo tudi vsi izkoriščajo, od moža, tašče, sedaj mlajšega sina). Moti me tudi njegova neodločnost v določenih zadevah. Primer: z njegovo mamo smo šli na izlet, se vmes ustavili da nekaj pojemo, na koncu nama fant ponudi, da bo naročil kavo. Se strinjave, natakarja kar ni mimo. Po določenem času pravi, da gremo. Rečem, ali ne bomo naročili kave, on pa: »A jo boste pile?« (?!) Neee, prvič slišim za kaj takega!!! Ali pa: »Greva v kino?« »Ja, lahko.« Čez nekaj časa pa: »A bi res šla?« (?!) Neee, sam zrajcal si me!!! Za delo ima vedno željo, največkrat v tem pretirava in je potem ves povožen in zlomljen. Ko mu rečem, daj, naredi kaj za svoje zdravje, hodi z menoj na trening, da si utrdiš mišice jedra, pravi: »Ja, saj bi res moral kaj storiti.« In ostane pri tem. Čisti kmečki človek. Kot da bi bila zabava nekaj, kar je nesmiselnega, nepotrebnega, mogoče celo pregrešnega. Ne čuti potrebe po tem. Na začetku veze sem si vedno želela biti z njim. S svojimi 19 oz. 20 leti sem si želela kdaj v disko ali kako noro zabavo, on je že pri 23 rekel, da je to prerasel in naj grem sama, vendar nisem šla, ker sem hotela biti z njim. Letos se mi je odprlo, kot bi zletela iz svojega telesa. Bila sem na morju toliko časa, kot že dolgo ne, najprej športno s klubom, potem par vikendov s kolegi. Imela sem se fantastično! Zabava, smeh, ponočevanje, ples! Tudi s športom se redno ukvarjam, saj sem se včlanila v klub, kjer sem navezala tudi prijateljske stike. Kot bi ponovno zaživela! Nikoli nisem imela občutka, da sem stara 18 let, sedaj ga imam! Kot bi se popolnoma spremenila. Včasih pridna in prijazna punčka, sicer družabna, vendar vedno bolj na obrobju. Sedaj živahna, komunikativna, bolj v ospredju. Ko se vračam domov, pa me grize rahel občutek, da ne delam prav, da bi morala stopiti pred njega in mu že končno povedati, kaj se dogaja v moji glavi! Pa kaj je z njim, ali res ne vidi, da sem odsotna, da ga poljubim le zato, ker imam ali občutek krivde ali dolžnosti?! Saj ne more biti vendar slep?! Če bi on meni to delal, bi ga že zdavnaj postavila pred vrata!
Ko pišem tole pismo, je stanje v moji glavi prišlo do najvišje točke do sedaj. Pred kratkim sem vse priznala najboljši prijateljici, sedaj nameravam še mami. Potem pride na vrsto še on. Vsak, kateremu približno omenim, kaj se dogaja, mi svetuje, naj pustim in grem naprej. Zavedam se, da je življenje moje in da se bom morala odločiti in sprejeti odgovornost za svoja ravnanja. Po naravi sem bila vedno bolj umirjena oseba, prizemljena, razmišljujoča. Ena najtežjih stvari mi je škodovati, prizadeti druge. Vedno rada pomagam, sem ustrežljiva in odgovorna. Tako, da me ne boste imeli za zmaja ali razuzdanko.
Vem, da lažem njemu, lažem sebi… Bele laži. Zakrivam si oči, namesto, da bi spregovorila.
Ampak, ali res odnehati? Ali pustiti toliko let za seboj? Kako se soočiti z okolico, ki me bo obsojala? Ali se to ne dogaja vsem, s tem, da nekateri prehitro obupamo? Kaj, če se bo to vse ponovilo?
Prosim, sporočite mi, kje vi vidite vzrok moje čustvene ohlajenosti do fanta. Ali imate izkušnje v tej smeri? Meni se zdi, kot da nimam motivacije reševati zadevo, da le odlašam z resnico in si mečem pesek v oči, tudi njemu, ki mu očitno ni nič jasno, ali pač? Kaj, hudiča, mi je storiti? Včasih si želim, da bi mi nekdo lahko odvzel breme odgovornosti in mi pokazal, kam točno naj grem, da si potem ne bi toliko očitala, ko mi bo žal, saj vem, da mi bo v vsakem primeru (nekaj časa) hudo.
Hvala za potrpljenje in lep pozdrav!

Draga ŽeljnaŽivljenja,

Iz vašega sporočila je razbrati močno razpetost med tem, »kar je prav« in med tem, v kar vas »vabi« telo; vaša čutenja, vaša življenjska energija. Ste še zelo mladi in je zato popolnoma razumljivo, da se želite zabavati, igrati in raziskovati življenje. Seveda pa želite biti ob tem tudi odgovorni in nikakor ne bi želeli koga prizadeti in da bi vas okolica doživljala kot razuzdanko. Vse to je zelo lahko razumeti in imate do vsega tega popolno pravico, vendar pa vas očitno bega najmočneje to, da boste storili »napačen« korak.

Pa bi morda začeli kar tukaj: kaj je za vas napačen korak? Pišete, da vas skrbi, da boste nekoč spoznali, da je bil vaš fant »ljubezen vašega življenja«. Zanimivo je, da ste na vsa vprašanja pravzaprav odgovorili že v samem naslovu – v razmerju se ne vidite več. Sporočilo ste začeli s strahom in bolečino, končali pa ste ga z ogromno jeze, ki se je v vseh teh letih nakopičila, saj se ne čutite ZARES slišane in videne s strani fanta. In ne vem,koliko vam je ta občutek neslišanosti in neopaženosti in neovrednostenosti poznan že od doma? Trdite sicer, da je fant ljubeč in skrben, delaven, vendar hkrati puščate bralcu občutek, da vas čisto v resnici ne čuti – ne razume, kako deluje vaše telo, ne zna brati zemljevida vaših občutij, ne prepozna vaših želja. Ne želim trditi, da bi vas moral »ugibati«, kot ugiba mati novorojenčka, ki ne zna še ničesar povedati, zato vsekakor trkam tudi na vaše samozavedanje o tem, koliko ste bili vi SPROTI sposobni svojemu fantu sporočati, da vam nekaj ni prav, da imate občutek, da vas ne čuti, kje imate ta občutek in kdaj. Če se odzove (kot ste opisali pri spolnih odnosih) z odgovorom, da je vse bolj v vaši glavi, potem že ni tako ljubeč in odziven, kot bi verjetno sam želel prepričati sebe in svojo okolico – in vas je. Občutek ob vašem pisanju je, da je pravzaprav zelo sebičen (tudi) on, saj očitno skrbi za to, da bo vedno naredil »prav« – nekaj varnega, na kar se ne bo dalo pokazati s prstom. Hkrati pa pušča nezadovolj(e)no VAS. Koliko ste tukaj pomembni vi, kot njegova partnerica in koliko je pomembna zunanja podoba njegovega vedenja? Od kje vam občutek, da je pomembnejše slednje? Prav tako iz vašega pisanja izhaja občutek, da ima v intimni komunikaciji (katere del je tudi spolnost) težave (tudi) on, saj lasten strah pred tem, da ne bi znal zadovoljiti svoje ženske, prekrije z navidezno umirjenostjo, kako pa je ob tem vam, mu očitno ni mar. In vso težo teh vsebin, ki so VAJINE, ne le vaše, nosite vi sami. Seveda to ne pomeni, da mu ni mar za vas, vendar najverjetneje to govori o tem, da zelo slabo pozna sebe, tisti del sebe, ki ga želite vi tako močno izživeti – morda spet za oba?

Zelo pomembno bi bilo, da bi se lahko začela o vsem, kar ste napisali v tem sporočilu, pogovarjati, in sicer ne glede na to, kakšen bo končni izid. To si vajina 7-letna zveza zasluži! To si zaslužita vidva. Popravite me, vendar ne morem mimo občutka, ki mi ga pušča vaše sporočilo, in sicer da ste se vi že zelo močno zagledali v drugo osebo ali pa se vam po malem to dogaja kar stalno – vaše poželenje, vaša življenjska energija, hrepenenje je usmerjeno drugam. Morda se motim, vendar ste čustveno v tem primeru že naredili to, česar vas je tako strah narediti še formalno. Zapustiti ta odnos in zaživeti polno v tistem, ki vas vleče. Seveda ste zelo lucidno dekle in veste, da je tovrstna »sreča« zelo iluzorna, vendar je v človeškem življenju pač tako, da v določene izkušnje moramo in zanje tudi potem plačamo ceno. In ta cena ima na koncu svojo vrednost in to je znanje. Pa ne intelektualno znanje, tega imate že danes, temveč znanje čutenj – vaš čustveni svet bo »vedel«, kaj je za vas varno in kaj ni. Zato se vsem bolečim izkušnjam ne moremo izogniti. Poleg tega v tem trenutku res ne veste, ali bi bila nova izkušnja boleča, vas bi »čustveno pretresla«, kot ste zapisali, da bi potem razumeli, kaj je prav in kaj ni ali pa bi vam prinesla nekaj prijetnega, hrabrost in občutek pravice, da greste v smer, ki si jo želite.

Za zaključek samo še to: karkoli se bo, ali pa se je v tem času, ko ste čakali na odgovor, že zgodilo, morate vedeti, da sta za tak odnos, v katerem sta se znašla, odgovorna OBA – ne samo vi. Do vas ni pravično, da nasedete tej »pravilnosti« vedenja vašega fanta. Verjemite sebi in svojim občutkom, ker vas bo edino to peljalo v pravo smer, četudi boste vmes morda doživeli kakšen padec ali celo poškodbo. Ali pa ostanite v nečem, kar se ponuja kot »varno«, vi pa se boste vedno bolj doživljali kot ovenela roža ali pa razuzdanka, ker vas bo vleklo drugam, k drugim moškim. Odločitev za smer pa je res vaša.

Vse dobro in veliko poguma

Pozdravljeni!
Že nekaj časa razmišljam, da bi svoj problem zaupala tukaj in ker me je ta prispevek spomnil na mojo prvo dve-letno zvezo nekaj let nazaj, bi se oglasila kar pri tej temi. Takrat sem bila s fantom, ki ga nisem imela zares rada, niti me ni zelo privlačil, vendar mi je prekrižal pot ravno v času, ko sem bila v precej težkem čustvenem stanju (ki ga takrat nisem razumela) . Z njim sem se imela dobro, lahko sem debatirala itd itd. , vendar me čustveno ni bilo tam. In res je, tako kot pravi ŽeljnaŽivljenja: prav nisem mogla verjeti, kako je ta fant slep – prav jezilo me je. Čeprav sem se bala, da bi me razkrinkal, bi si po drugi strani želela, da bi me ustavil, da bi spregledal in nekaj ukrenil, čeprav ne vem, kako bi potem bilo z menoj, ko bi ostala sama … Zato pa mu sama ničesar nisem mogla priznati. Ves čas pa sem sanjarila o drugem. Ne veste, kakšna p—— sem se počutila! … Na koncu sem se za kratko obdobje res zatreskala v nekega tretjega – zgodilo se je torej točno tisto, česar sem se najbolj bala – zatreskanost v drugega, skorajšnja nezvestoba, morala sem ga prizadeti… Jaz pa sem se počutila se bolj p—— in samo čakala, kdaj bodo drugi kazali s prstom name, njega, „tako fajn fanta“ pa pomilovali!
Ko je potekel določen čas, sem srečala prejšnjega fanta, s katerim sva bila skupaj eno leto. Privlačil me je, še vedno sem vedela, da me lahko privlačijo tudi drugi. A tokrat sem se zaradi sebe odločila, da svojo zvezo – mene, njega in naju – vzamem resno. Na koncu, preden bi se začela najina terapija, je odpovedal, jaz pa tudi nisem bila več pripravljena biti krivec za vse konflikte in sem nama dala konec. Po letu in pol jeze in žalosti, me še vedno preseneti bolečina … Včasih imam občutek, kakor da se mi je povrnilo, ker sem prizadela prvega fanta. Najprej nekaj bluziš, ko pa se enkrat za zvezo iskreno odločiš, jo dobiš po glavi… Zakaj mora biti tako …
Zdaj me je strah, da se nikoli več ne bom mogla zaljubiti in da bom potrebovala preveč časa, da bi se lahko svobodno odločila za zvezo. Je pa zanimivo, da sem tako pri prvem kot pri drugem fantu tudi jaz imela občutek, kakor da mi v družbi ljudi »kradeta« moje veselje, mojo živahnost, razposajenost, ki sem ju lahko pokazala v dvoje, ne pa sicer. Tudi če sem tiste čase to lahko opazila pri sebi, kar nisem imela moči, da bi izstopila iz pridne, kimajoče in na videz umirjene punčke in od ljudi dobila tolikšno pozornost kot sta jo onadva. Zakaj nisem imela te moči?!
V zadnjem času se razvija prijateljstvo s fantom, ki me zelo spominja na mojega prvega (tudi ko govori o svoji bivši, se mi zdi kot da v njej vidim sebe – kar sem mu lahko povedala). Zgleda, kakor da srečujem dva ekstrema: nedosegljive in »preveč dosegljive«. Skratka, oba imava bolečo izkušnjo za sabo, podobne poglede na svet, imava vrednote. V resnici sva se že zapletla v odnos, vendar tega ne kaževa pred okolico, ker ne marava spet vprašanj in komentarjev v primeru, če bi šla narazen. Sva namreč v nekem precepu, oba se ne moreva zares prepustiti zvezi: jaz zato, ker očitno še prebolevam in ker se spet kot pri prvem fantu bojim, da bi se zaljubila v nekoga drugega, če se sploh še kdaj bom v koga ( vse to sem mu lahko iskreno priznala). On pa se drži nazaj zato, ker se noče zaljubiti, če jaz nisem pripravljena. Pravi, da on (ne)zaljubljenost lahko kontrolira, čeprav si jaz to težko predstavljam. Kljub zadržkom se srečujeva kot bi bila par. Doživljava marsikaj: šaliva se, skupaj resno premišljujeva in pred kratkim sva celo skupaj potočila solze zaradi bližnje in daljne preteklosti. Ne vem, zakaj, a ob njem mi solze kar same silijo iz oči in občutek imam, da lahko v njegovem objemu po dolgem času izjočem vse izgube, ki sem jih doživela v bližnji in daljni preteklosti .
Problem je prav v tem, ker se iz že omenjenih razlogov ne morem svobodno odločiti za zvezo, pa četudi mi je v njegovi družbi še tako fajn. On pravi, da me pri mojih odločitvah ne bo oviral in mislim, da to iskreno misli (ne zato, da bi mi pihal na dušo). Dejal mi je namreč, da če se jaz dolgo ne bom mogla odločiti, se bo morda umaknil, zaradi sebe in to popolnoma razumem in mu ljubezen tudi privoščim, pa četudi že zdaj slutim, da bo bolelo.
V glavnem, oba nočeva imeti „kar nekaj v tri dni“ (sita sem že »preskakovanja«!), hkrati pa tudi nočeva nove soli na rane. Zanima me, kako vi gledate na to situacijo? Ali se igrava z ognjem, s tem ko sva kljub nepripravljenosti eden z drugim? Kaj bi nama svetovali? Ali naj to „skrito zvezo“ prekineva, ali naj omejiva stike, ali pa naj nadaljujeva?… Težko se je odločiti… Prosim za kako besedo, ki mi bo gotovo pomagala postaviti glavo bolj na mesto.

Lep pozdrav,

Neodločena

Dobrodošla, Neodločena,

kljub vaši neodločnosti ste lahko ponosni nase, da o teh temah, ki so za človeški ego izredno neprijetne in ki bi jih človek najraje potisnil, zanikal, lahko spregovorite, in to celo s prijateljem, partnerjem. Ne glede na to, kakšen odnos imata, vam lahko za vašo (vajino) iskrenost samo čestitam.
Popolnoma razumljivo je, da ne želite več ponavljati istih »vaj«, da želite končno zapluti v varen, resen odnos, ki bo obljubljal izpolnitev in srečo. Vendar pa žal za to ne obstaja varen recept – kaj naj naredim, da bo… Ob vašem sporočilu je čutiti veliko notranjo razcepljenost med tem, kar vam narekuje vaš racionalni svet in med tem, kako deluje vaše telo, čustva. Kot ste napisali: ali srečujete nedosegljive ali pa preveč dosegljive. Vendar ni problem v tem, kakšne ljudi srečujete, ampak način, kako vstopate v (intimne) odnose. Tega pa se začnemo učiti že ob rojstvu, ob svojih starših. Zato bi me, če bi se pogovarjali, predvsem zanimalo, kako ste doživljali svoj odnos s starši, kakšen je bil njun odnos? Pravite, da v družbi kar »izginete«, niste opaženi, igrate neke vloge,… Zakaj? Od kod ta vzorec? Kje, ob kom ste se naučili, da ste sprejemljivi, vredni ljubezni le, če ste »pridna punčka«? V teh vprašanjih, vsebinah najverjetneje tičijo razlogi vašega doživljanja odraslega intimnega življenja, vaše razcepljenosti, vaše bolečine ob popolni podaritvi, predaji neki zvezi, ki bo dokončna. Občutek je, kot da vas ta ideja plaši? In potem postane privlačen nekdo drug, ki je še tako daleč, kjer lahko samo sanjarite o resnični intimi, po kateri tako zelo hrepenite. Potem se počutite, kot ste zapisali, umazano. Vendar bi vas na tem mestu želela »osvoboditi« občutkov, da je vse to vaša odgovornost – ja, seveda, to, kar čutite, doživljate, razmišljate je vaša odgovornost, vendar se vam vse to prebuja ob nekom. In prav bi bilo, da bi o tem lahko govorila s partnerjem – zakaj vas prejšnji partner v tem ni ustavil? To je njegova odgovornost, da je v to pristajal. Morda boste rekli, da ni vedel, ker mu niste povedali – kaj pa začutil? V odnosu (tudi) ČUTIMO in to je srž odnosa, ne le »pravilna« drža. Vedno pišemo, da sta za odnos odgovorna OBA in to ne pomeni, da vsak poskrbi za svojo »polovico« in sta potem lahko »kvalitetno« en zraven drugega, ampak morata vsebine, ki se v odnosu prebujajo, upati zreti skupaj, o njih govoriti in nato prevzeti odgovornosti zanje – vsak zase in skupaj.

Zato vam težko napišem konkreten nasvet, kaj narediti s sedanjo zvezo. Moja občutja govorijo, da bi se morda najprej lotili te vsebine na koncu, kot sem napisala zgoraj, v lastnih vzorcih. In ja, morda bi bilo koristno za oba, da stike omejita, da si dasta čas za delo na sebi ali pa se odločita za skupno pot – se priključita kakšni skupini za pare ali celo pričneta z individualno obravnavo. Pa ne da bi to potrebovala zato, da ostaneta skupaj ali ker ne zmoreta, morda se vrtita v začaranih krogih, zakaj prave privlačnosti ni, če je, ali se je bojita in jo vsakič sproti odženeta. Od kod ta strah pred sproščenim raziskovanjem odnosa, nezaupanje…

Srečno in lep pozdrav

Najprej najlepša hvala za vaš hiter odgovor!

Fant se je že odločil, da se nekoliko umakne… Jezna sem nase, da moram vsako dobro prijateljstvo s fantom skvariti z “zvezo”. Če bi ga ne zapeljala v “zvezo”, bi lahko imela vsaj en spoštljiv prijateljski odnos! Težko je verjeti v prijateljstvo s fantom! Kolikokrat se mi je že to zgodilo! Tiste, v katere se zaljubim, pa izgubim ali pa jih sploh nikdar nimam! Težko je verjeti v zvezo! Zakaj mora biti vse tako zblojeno in MINLJIVO??!

Na koncu ste glede individualne obravnave napisali “Pa ne da bi to potrebovala zato, da ostaneta skupaj “. Ali je torej mogoče, da skupaj obiščeva terapijo kljub temu da ne delujeva več kot par, temveč zaradi podobnih izkušenj? On ima namreč čisto podoben problem – zaljubljenost v nedosegljive punce (le da on ne problematizira odnosov v družini) in je zaradi tega zdaj zelo slabe volje (bojim se zanj!). V vsem sva si zelo podobna, le z moje strani je premalo privlačnosti do njega, ali karkoli že je vzrok. Oba se tudi bojiva, da potrebujeva še nekaj slabih izkušenj, zato da prideva k pameti! Upam, da ne!
Zanima me še, ali sem jaz odgovorna, če je v odnosu »preveč varno« in kako v takem primeru ukrepati?

Lep pozdrav,

Neodločena

Pozdravljeni, Neodločena,

prijateljstvo in/ali partnerstvo – to je zanka, v katero se ulovijo mnogi. In sicer bi rekla, da je to podobno, kot zamenjevanje potreb in želja. Če v partnerju iščeš le potrebo po varnosti in je to bistvena komponenta odnosa, tam ne more biti ali pa je premalo poželenja, strasti, privlačnosti. In to človeku ne more nuditi neke izpolnitve, zato ni zadovoljen s sabo, ni zadovoljen z drugim in ni zadovoljen z odnosom. Pa tudi zadovoljen ni nikoli. Zato je v intimnem odnosu izredno pomembno, da so prisotne vse te komponente, ki opredelijo odnos kot intimni. Prijateljstvo je lahko zelo pristno, lahko seže zelo globoko, vendar se tiste najgloblje intime ne srečajo. In kazalec nam je privlačnost – tu nam na pomoč pride narava. Če do nekoga ne morete začutiti dovolj privlačnosti, najverjetneje to pomeni, da se na teh najbolj intimnih vsebinah, ki bi jih želela razrešiti, razviti, odrešiti, karkoli že, ne bosta srečala.
Zato je odločitev vašega prijatelja pravzaprav zelo modra. Je pa čutiti pri vas močan strah pred zvezo, kjer bi bili vi zaljubljeni, bi vas partner res močno privlačil. Potem bi ga zgubili? Ali je to le strah, da ne bi »preživeli«, če vas bi prizadel nekdo, ki vam pride lahko res blizu, ob katerem ste VI zares ranljivi?
Ne vem čisto dobro, kaj ste mislili s tem, da bi bili vi odgovorni za »preveliko varnost« v odnosu, ampak za nič, kar se dogaja v odnosu, ni odgovoren izključno eden. Zakaj se drugi ne pritoži,ne pove, če nekaj ni v redu? Krmarjenje odnosa je odgovornost obeh. Morda sprašujete o tem, če si izbirate prijatelje (ne pa ljubimce, partnerje), ki vas NE MOREJO raniti – nekdo, ki vas ne privlači, vas lahko veliko manj rani, kot nekdo, ki bi se mu želeli popolnoma podariti, predati, bi želeli postati eno z njim, bi se želeli v njem staliti, izginiti… To so ta močna, globoka hrepenenja, ki se pojavijo samo v intimnem odnosu. In ja, tu smo neskončno ranljivi, vendar je prav to smisel odnosa – da se lahko popolnoma podarimo, a hkrati ohranimo sebe. In tega ljudje v glavnem nismo sposobni. Veliko bolj enostavno se je držati enega ali drugega brega te deroče reke, ki se ji reče življenje. Lažje se je popolnoma prepustiti, podrediti strastem in upati, da nas drugi ne bo ranil ali pa se zapreti pred bolečino in tako že vnaprej poskrbeti za »varnost«, ki pa to ni. Varnost je pravzaprav v tem, da veš, da boš preživel vse brodolome pa naj bo še tako nevarno. Vendar moraš to RES vedeti – to pomeni, da telo razume, kaj je varno in kaj varno ni v določenem trenutku. In vsakič, ko preživiš brodolom, se nekaj naučiš, se neka iluzija poruši, ti v to šolo ni več treba. In to je edina varnost v življenju – zaupanje v odnos – najprej do sebe, da boš zmogel, da veš, kaj je zate varno. Seveda pa se mnogi morajo tega šele »naučiti«; če doma ob starših ni bilo varno v smislu pristnega izražanja sebe, svojih čutenj, mišljenj, če je bilo treba igrati, potem ne zmoremo zaupati vase, v to, kar čutimo, temveč stalno iščemo to, kar naj bi čutili in kar naj bi razmišljali, naj bi bili… Naša neprepoznana čutenja pa živijo svoje »divje« življenje in silijo v svet prepoznavnega, priznanega. Tudi to je ena razlaga za notranjo razcepljenost med tem, »kar bi bilo prav« in tem, v kar človeka kličejo občutja, in ja, včasih so te privlačnosti nevarne. Vendar se jih s potiskanjem in negiranjem ne moremo izogniti.
Na vprašanje, ali je smiselno, da gresta na terapijo skupaj, čeprav nista več v zvezi, vam ne morem svetovati konkretno. Če čutita, da bi se to približevanje in oddaljevanje lahko vrtelo v začaranem krogu, potem bi bilo morda dobro, da to predelata skupaj. Če pa sta se odločila za odmik, distanco, potem ne vidim smisla v tem, da bi intimne vsebine, ki jih ne želita (več) deliti, razreševala skupaj. Vsekakor pa je najbolj prav tisto, kar čutite vi, vidva. Samo zaupajte si.

Upam, da boste iz odgovora lahko dobili nekaj zase in vas lepo pozdravljam

Željna življenja, prosim te, če mi lahko pustiš kak kontakt, ker imam iste izkušnje in bi se rada pogovorila s tabo. Hvala in lp

Nasvet bo kratek: pusti ga. Lažeš sama sebi in si zatiskaš oči pred neizbežnim. Obenem lažeš tudi njemu in mu na ta način onemogočaš, da bi si našel ustreznejšo partnerko zase.

Začni Živeti, ne životari.

In še to: ljudje okoli tebe niso tako presneto srečni, večina se jih samo dobro pretvarja in nekako preživi iz dneva v dan. Na videz in navzevn so seveda idelana slovenska familija. Če si tudi ti želiš zgolj “preživetja”, ostani s fantom. Ali pa najdi novega partnerja, s katerim boš vzcevetela. Še majhen namig: za srečo potrebujemo samo sami sebe. Ne drugega. Ne išči sreče in potrditve v partnerju. Za začetek se nauči biti srečna sama.

LP

Po letih prošenj na gluha ušesa, sem prekinila odnos s partnerjem. Presenečena sem sama nad sabo, ker ga imam očitno še vedno zelo rada saj že cel mesec nonstop jokam in sanjam, da bi me poklical nazaj, a vem da me ne bo. Nikoli me ni, nikoli tudi ni bil iskren, ni pokazal nobene ljubezni ali želje po intimnosti. Vedno sem jaz dajala pobude, res da me ni zavrnil a jih je izpolnejval brez strasti in občutka, kot lutka. Skratka samo jemal je. Naveličala sem se tega, povedala sem mu, da si želim začutiti njegovo pobudo, močno željo, strast in ljubezen a nič nisem doživela. Ovenela sem, žalostna, v bistvu popolnoma zanemarjena in zapuščena živela zadnjih nekaj let. Sedaj pa vem, da ne želim več živeti v taki zvezi. Kar pa me še posebej boli je to, da ga vsi moji sorodniki in nekateri “najboljši” prijatelji pomilujejo, meni pa dajejo napotke, kako bi morala ohraniti družino medtem ko njemu sploh ni treba nič storiti, da bi ohranil družino skupaj. Ocenjujejo namreč, da sem muhasta razvajenka ali pa celo preračunljivka, ki se ji ne ljubi reševati problemov, saj se je on vendar v družbi vedno vljudno vedel do mene, še bolj pa do njih, doma pa hlad, ignoranca, molk, vsak v svojo sobo spat oziroma on na računalnik na porno strani ali pa se pogovarjat s sodelavkami ali poslovnimi partnerkami sredi noči??? Še sedaj se pred drugimi prijazno pogovarja z mano, če pa se srečava brez prič, pa niti ne pozdravi. Vsi so me izdali, kompletna žlahta sami hinavci, se raje družijo, klepetajo se mejlajo z njim kot pa z mano. Čisto sama sem ostala in še vso krivdo sem pokasirala. Najraje bi vsem tem hinavcem v obraz povedala, da so navadni izdajalci.

KrivaZaVse, čestitam, modro si se odločila in začni spoštovati svojo odločitev.

Samo ti veš, kako je biti poročena s tvojim bivšim, samo ti veš, da je on slab mož. To naj ti zadostuje. Ni treba poslušati drugih, zaupaj svoji odločitvi. Mnogo, premnogo je takih ljudi, ki se boljše razumejo z znanci in sosedi kot pa s člani svoje družine.

Pravi značaj tvojega bivšega se bo že pokazal, nič ne skrbi, počasi bo nekaterim ljudem jasno, nekaterim pa nikoli. Saj sploh ni pomembno. Pomembno je le to, da si vzela krmilo življenja v svoje roke in da boš zajadrala v mirnejše vode in k boljšim ljudem.

licorice, hvala za spodbudne besede, tako zelo jih rabim te dni.