pozdravljeni,
skupaj sva 14 let, imava čudovito leto in pol staro hčerko in do nedavna sva bila oba prepričana, kako dobro se ujameva in imava super odnos, četudi so je intima med nama nekoliko ohladila in sva padla v rutino. spomladi pa možu postavijo diagnozo depresije, za katero pravi, da se je zgodila tudi ker sva se oddaljila drug od drugega (predvsem meni je bilo, priznam,manj do seksa, najbrž na nekem podzavednem nivoju tudi zaradi razočaranja naj njim, ker ni izpolnjeval mojih pričakovanj glede pomembnosti družinskega življenja, saj mu je služba na prvem mestu in v njej preživi cele dneve). začel se je spreminjati , delati na sebi in jaz z njim, prav vse bi storila, da bi mu šomagala in pravi, da sem mu stala ob strani, veliko sva jokala, se pogovarjala cele noči, ni želel s tabletami, odločil se je nekoliko spremeniti svoje življenje, se posveča sebi inšportui in pravi, da je veliko bolje. skušala sva spet poustvariti odnos, ki sva ga imela nekoč, a nama nikakor ne gre, vselej se kje zatakne, se sporečeva zaradi neumnih malenkosti, dovolj je ena beseda, en napačen pogled (ja, kot v mnogih zgodbah na tem forumu), pa se potem grdo gledava in trpiva v molku dan, dva, pa se spet pogovarjava in jokava, v tem tednu 3x.
poleti se nama je zgodila še nenačrtovana nosečnost in ponovno sva se mučila z vprašanji, kaj naj storiva in ponovno me je razočaral, ker mi nikakor ni povedal besed, ki sem si jih želela slišati. nato pa še spontani splav in še vedno trpim … s samozavestjo sem na psu, kot še nikoli, nič mi ne gre prav dobro od rok, v službi funkcioniram na pol pokonci me drži le šmoja zlata punčka. moj mož pa se je spremenil, zelo … nenadoma se je odločil, da potrebuje okrog sebe še druge ljudi in je začel večere preživljati zunaj. podpiram to, resnično odpiram, ker 14 let ni imel drugih prijateljev ter družbe razen mene in mojih znancev in sem ga spodbujala, naj se gre kdaj zapit s svojimi kolegi. na začetku najine zveze sem se počutila ujeto, dušilo me je, ker se je tako zelo navezal name, jaz pa sem bila mlada, hotela sem plesat, pa na morje sama s prijateljicami, on pa bi umrl od žalosti, če bi to storila. in ni imel drugega kot mene, službo in svoj odružino. in sem se podredila njegovemu življenjskemu ritmu in sva živela kot 2 zapečkarja, čeprav sem bila sama takrat še polna želja po avanturah.
danes mi očita ( in prav ima), da sem nedružabna, da sem taka, kot je bil on, ko sva se spoznala, on pa bi si želel spoznavati nove ljudi in se zabavati, kupil bi si motor, se vozil naokoli in ga žural, jaz pa razmišljam, kako hudo mi je, ker nama drugi otroček ni bil usojena. popolnoma sva se razšla v najinih željah in ciljih, moji so vsi povezani z njim in najino družino, on pa bi bil rad včasih sam in prav uživa, če me ni doma. pravi, da se je predolgo zanemarjal in je živel življenje, kot so drugi od njega pričakovali (kdo, ne vem), svojih želja pa ni upošteval in da bo odslej živel po svoje, tako kot si on želi in bo izpolnjeval svoje potrebe – po druženju, po svobodi, po samoti, ločenih dopustih, kinu … meni se partnerstvo zdi sklepanje kompromisov, ne pa sistem ‘to je moja želja, sprejmi ali pusti’. doslej sva najina nesoglasja tudi zgladila s kompromisi, pogovorim sedaj pa nema ne gre več.
me je že tudi odpeljal na kak koncert, pa se ne morem sprostit, ne znam več uživat, ni mi luštno, tako da je sedaj začel hodit sam, kar pa me najbolj boli in česar ne morem razumeti, zakaj vendar to potrebuje – s prijateljicami. ker, pravi, rabi tudi žensko družbo! ker mu je to isto, kot bi šel na drink z moškimi kolegi in me ne razume, zakaj dramatiziram. mene pa daja huda paranoja in se ukvarjam samo še s tem, kdaj se bo katera zaljubila vanj (ena se je že, pa je prekinil stike z njo, ker tega pač ne želi, vseeno, pravi ima rad mene in tu ni debate o kaki aferi) in bo slejkoprej spet preskočila iskra in me bo zapustil. še sama mu pomagam, da stori ta korak, saj mu trenutke, ko je vendarle doma otežujem z ljubosumjem, želim si rešiti težave s pogovorom, pa po najinih nočnih seansah končava objokana in še bolj nesrečna.
predlagala sem tudi terapevta, pa je skomignil z rameni, da lahko, če to hočem, a do on tega ne rabi, da ppravaprav sploh še sam ne ve, kaj bi rad, po drugi strani pa da bi rad oboje iz obeh svetov (zakonskega in samskega) in ve, da je to nezdružljivo.
hvala za kakršno koli mnenje.
L.

Lepo pozdravljeni!

Zdrav odnos, je ravnovesje med samostojnostjo in odvisnostjo, med potrebo po bližini in potrebo po svojem lastnem prostoru. V vajinem odnosu eden od vaju nenehno uhaja in beži iz odnosa. Pred leti ste vi želeli več svobode in vas je njegov odnos dušil, zdel se vam je preveč posestniški, sedaj ste vi v tej vlogi. Imate leto in pol staro punčko, kar pomeni, da ste morali prevzeti odgovornost zanjo in se odreči svobodi, ki vam je veliko pomenila. Napisali ste, da ste možu predlagali, naj gre in se zapije s prijatelji. Kod da drug drugega potiskata od sebe in bežita. Kaj je tam tako hudo? Česa se v vajinem odnosu ne da vzdržati? Zakaj je ta bližina tako ogrožujoča in otesnjujoča?

Občutek imam, ko berem vaše pismo, kod da se vam smili, ker nima svobode, kod da hočete reči, pojdi, sprosti se, uživaj. To je vse vredu in prav. Kje ste pa ob tem vi? Kod da na sebe pozabljate. Poskrbite zanj, da se bo imel lepo, vi pa ostajate sami, ob eno leto in pol stari punčki, ki zahteva veliko pozornosti in energije. Gospa tako ne bo šlo. Tudi vaš mož bo moral prevzeti odgovornost zase, zato, da se je odločil, da je z vami v odnosu in za hčerko, ki ga potrebuje. Tudi on je oče in je odgovoren, da otrok gre zvečer spat… ne potiskajte ga v svet, zahtevajte, da vam pomaga in skrbi za otroka vsaj pol toliko kot vi. Ni več fantek, ki bi se vozil po ulicah z motorjem. Ne razumite me napak, nič ni narobe z motorji, le odnos, ki ga vzpovstavljata, ne more funkcionirat na dolgi rok.

Če ga boste potiskali v svet, zato da bi imel dovolj svobode in bi ostal ob vas, ga boste izgubili.
Pogovorita se, poiščita si pomoč, ker bosta sama težko našla pot iz stiske, ki se vama prebuja in vaju oddaljuje. Beg, ki ga opisujete, ima svoj smisel in globoke korenine v vajini psihi. Ni naključje, da se drug na drugega odzivata na ta način in da vzpovstavljata ta odnos. Če se ne bosta odločila drugače, se bo ta model ponavljal, punčka vam bo malo zrasla, da boste imeli več prostora zase, potem pa boste spet vi tisti, ki boste družabni, kot pravite in bo on hrepenel po vas… Zgodba, ki se nikoli dokončno ne konča, če se ne odločiš, da narediš temu konec, hkrati pa prinaša veliko trpljenja in bolečine.

Oba se morata odločiti, da bosta vzdržala drug ob drugem, neglede na stisko, ki jo nosita v sebi in jo drug drugemu prebujata. Odločiti se morata, da si bosta v vsem tem pomagala in iskala skupno pot rešitve, to je odločitev za odnos, za pogovor, za bližino in sočutje. Težko je, vendar je vedno pot. Obiščita terapevta. Veliko se bosta naučila o sebi in drug o drugem.

Vse dobro vama želim, pa sečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

spoštovana,
vaše besede so iz mene zvabile, kajpada, solze.
ne ve, kaj je v najninem odnosu tako groznega, da se tega ne da vzdržati. pred leti se nama ni zdelo nevzdržljivo, nasprotno, bila sva zlepljena drug na drugega, kaj se nama je zgodilo sedaj, pa ne vem … resnično se mi ne sanja. odvisnost in visenje drug na drugem je resnično nekaj, česar nobeden od naju noče več, oba pa sva se pred leti potrebovala, bila odvisna drug od drugega kot od zraka.
nažalost se odmikava od poti k terapevtu, moj mož se bo v kratkem odselil, ker si mora razčistiti, kaj si egsploh želi v življenju. odselil se bo, kot pravi, ker mora najti samega sebe, vzpostaviti nekakšno distanco do najinega odnosa in razmisliti, ali si ga sploh še želi. porebuje svobodo in samoto, da se sooči s svojimi težavami, jaz pa naj se soočim s svojimi, potem pa … bomo videli. in da se nekako na svoj način trudi, da bi našel pot nazaj k nama.
prišla sem do točke, da je še mene prepričal, da je to edino, kar nama še preostane, saj če bova vztrajala drug z drugim, se bova na koncu zasovražila do onemoglosti in ne bova mogla funkcionirati niti kot starša.
groza me je, saj mu ne zaupam glede njegovega druženja z drugimi ženskami, ne verjamem, da bi mi povedal zanje in zame je to prehuda kršitev mojega dostojanstva in sva, če se bo šel zmenkarije, definitivno opravila kot par.
želim si skupne terapije, a jo je kot možnost zavrnil,češ da mora svoje probleme najprej rešiti sam. sam? ali s pomočjo terapevta ali kake skupine? tega ne vem, saj se odgovori iz dneva v dan spreminjajo.
hvala za vasše besede in lep pozdrav.
L.

no, pa se je zgodilo tudi meni.
moj mož me je za povrh še prevaral. boli, neznosno me boli in ne vem, kako naj se skozi to bolečino prebijem, pa da se mi ob tem ne zmeša. trdi, da se trdudi za naju, da išče pot nazaj k meni, naj mu dam malo časa, da razreši svoje težave in res dela nekako na sebi. tri, da se ne bo več ponovilo. zgodilo se je s sodelavko in še vedno skupaj delata, pa ima moj mož to možnost, da bi jo premestil, a jo ni in je očitno tudi ne namerava, kar mi daje vedeti, da zgodba med njima še ni končana, hkrati pa se vseeno vrača k meni, ker me noče izgubiti in sem ženska njegovega življenja z njo pa ne bi mogel živeti. ampak, da ga privlači in da mora ugotoviti, kaj se mu je zgodili in zakaj, potem pa greva lahko skupaj naprej. prevaral, da me ne bo več, samo da rabi čas, da poišče odgovore.
seveda mu ne zaupam več in vem, predobro vem, da se moram posvetiti sebi in ga pustiti, da pelje svojo pot, kakor jo pač želi. razrešiti želim svoje težave, ugotoviti, zakaj sva se odtujila in si vzeti čas, da si zacelim rane.
ampak v tem trentku me rane tako zelo bolijo, da je vsak dan posebej bitka, da ga sploh preživim.
če ima kdorkoli kakršenkoli nasvet, ki bi mi lahko pomagal preden se mi od trpljenja dokončno zmeša, sem nskončno hvaležna.
lp, l.

Živjo, Lenki.

Zdi se mi, da je največja težava v negotovosti, mož se ne izjasni glede svojih želja, pravi, da ne ve, kaj bi rad, po drugi strani pravi, da te ima rad. Pravi, da si ženska njegovega življenja, vendar je seksal s sodelavko. Pravi, da te ne bo več prevaral, a se obenem še naprej namerava družiti z žensko, ki ga privlači, ne glede na to, kako se ob tem počutiš ti, »ženska njegovega življenja«. Ne more živeti z njo, pravi, ampak razmišlja pa tudi o odselitvi od tebe. Verjamem, da si ob takšni zmešnjavi v peklu, na nič se ne moreš zanesti, enkrat je stvar takšna, vsak hip pa se lahko pravila nenapovedano spremenijo. To pomeni, da si v stalnem stresu, nikoli ne veš, od kje in kaj bo padlo. Lahko pride danes skozi vrata in začne pakirat. Ali pa tudi ne, mogoče pa pride in reče, da bi rad ostal s tabo do konca svojih dni.
Ni mi povsem jasno, česa si želiš ti, nekako sem razbral, da bi rada ostala z možem in ustvarjala družinico naprej. Če je tako, se vprašaj, s kakšnim človekom je pametno ustvarjati družino, oziroma, s kakšnim človekom bi si ti rada ustvarjala družino. Z nekom, ki ne ve, kaj bi rad? Z nekom, ki bi ob tebi rad še druženje (in morda občasen seks) z drugimi ženskami? Bo to prineslo stabilno okolje za tvojo hčerko in zate? Kako se počutiš ob misli na to? Kako bi se odzvala, če bi, recimo, čez 20 let prišla hčerka k tebi in rekla, poslušaj, mami, spoznala sem fanta, ki ne ve, če bi rad bil z mano, enkrat me je prevaral in s to žensko se namerava še naprej družiti, ampak mi pa govori, da sem ženska njegovega življenja. Bi ji svetovala, naj začne ustvarjati družino z njim? Nikakor. Rekla bi ji, naj ga nažene, čeprav bo morda bolelo. Poglej dejstva in dejanja. Besede te bodo samo zmedle, še posebej njegove. Naj spregovorijo dejanja, pusti besede. In pusti moža. Mogoče se bo spremenil, mogoče ne. In še nekaj. Podlo je, da za svojo depresijo krivi tudi odtujenost od tebe, češ, tudi ti imaš prste vmes. Nimaš. Odtujenost je kvečjemu simptom depresije, depresija se je pokazala tudi v odtujenosti. Ne razbijaj si glave s tem, kaj bi lahko popravila, kakšna je tvoja krivda v tem. Nobene krivde nimaš, nabasala si na človeka s takšnimi težavami. Če si misliš razbijati glavo, si jo razbijaj s tem, kako v 14-ih letih tega nisi opazila. Ne z občutkom krivde, češ, morala bi opaziti, ampak z radovednostjo do sebe in svojih čustev. So bili kje znaki, da je kaj takšnega v njem? Kaj, točno, te na njem privlači? Je pošten? Odkrit? Zaupanja vreden? Zanesljiv? Močan? Sočuten? Zna ljubiti? Zaradi česa misliš, da bi bil primeren mož zate in oče tvoji hčerki? Zakaj si izbrala ravno njega? Je bil preprosto »lušten in duhovit«, ali ima kakšne osebnostne kvalitete? Od kje bi lahko dobil idejo, vzorec za tako obnašanje? Kakšen odnos imata njegova starša? In kakšnega tvoja starša? Kakšna starša sta mu bila? In tebi? Morda opaziš kakšno podobnost? Običajno se te reči formirajo v primarni družini, kar nekako pomeni, da so kot nekakšna časovna bomba. Pri njemu je očitno počilo, ko je postal oče, ali ko se je docela zavedel, da je oče. Ti nisi imela prstov vmes, ti si odgovorna samo zato, da si ga izbrala. Običajno tudi izbira ni naključje. Poskusi mogoče izkoristit ta čas za takšna vprašanja, pogledat na vašo družinico skozi prizmo tega, kar veš o sebi, o njemu, o svoji in o njegovi primarni družini. Morda se je kaj podobnega dogajalo tvoji mami, teti, morda sestri, če jo imaš, morda njegovi mami, kdo ve. Težko je govorit takole na pamet, ampak tovrstna spoznanja znajo človeka razbremenit, vsaj kakšnega občutka krivde, če ne drugega. Moj nasvet bi bil, da bodi radovedna sama s sabo, s svojimi čustvi in preteklimi odločitvami. In bodi iskrena ter sočutna s sabo. V drugem postu si napisala, da bi bila zate prehuda kršitev dostojanstva, če bi se šel zmenkarije, in da bi definitivno opravila kot par. No, zmenkarije se zdaj gre. Na tebi je, da ohraniš dostojanstvo.
LP.

pozdrav, varjag,
no, moj dragi mož se je že odselil, ampak pride nazaj, ko ga zvije, mu je hudo in se mi opravičuje, kaj da počne in da je njegov največji strah, da me izgubi, hkrati pa ni prekinil z ono drugo in dela vse v tej smeri, da najin odnos dejansko pripelje do točke, od koder ne bo več vrnitve.
in ko se takole poslušam, si mislim, pa kaj ti je nora ženska, saj tega si ne želiš in takega moškega si ne zaslužiš. in tako družine in življenje nočeš in ne moreš furati. ja v glavi je vse jasno, ampak tu so še čustva, kajne, in žal ne gre tako zlahka, da bi si v glavi nekaj dopovedoval in bi to potem lahko brez strahu in slabe vesti storil. in to sedaj spoznavam. no, pravzaprav se še učim, kako naj se postavim zase, kako naj realiziram svoje želje, tiste, ki jih lahko sama, brez njega in kako naj se zaščitim pred takim uničevalnim odnosom. in ta spoznanja, kaj vse si v odnos vložil in kam je pripeljalo, so hudo boleča. dobesedno stiskajo dušo in srce. in ni bilo vedno tako, najinh 14 let je polno krasnih in čudovitih spominov in velikokrat je tudi on marskiaj storil zame in šel preko sebe, da je realiziral moje želje, to je pač treba priznati. a danes on ni več ta moški, je nekdo drug, ki me vsak dan znova inm znova prizadane in tega očitno še ne misli končati.
spoznavam tudi svojo družino, ugotavljam, zakaj ne morem stran od njega, zakaj vselej vlagam vso svojo energijo v ta odnos in vanj, ne pa vase in ja, spoznavam tudi njegovo, zakaj se ne znajo pogovarjati, zakaj so si odtujeni … ja, vem, mi naključij in vem, da je pot ven iz tega pekla, samo ko vsaj ne bi tako hudičebvo bolelo!
časovno bombo, ki jo omenjaš, je definitivno razneslo v vsej njeni moči in morda sva to oba rabila, da se spraviva iz otopelosti in kritično oceniva najin odnos. jaz to že počnem in stalno analiziram (najbrž kar malo preveč), on pa tudi počasi spoznava sam sebe, ampak res zelo zelopočasi. morda bo zame in za naju prepozno, ne vem, upam pa, da ne bo prepozno za najino punčko in ji bo znal biti boljši očka, kot sem ga imela jaz in kot ga je imel on sam.
in ja, v tem trenutku še vedno kršim svoje dostojanstvo in teptam svojo čast, a počasi se bom naučila tudi tega, ampak saj veš, te stvari gredo počasi in tudi to je lekcija, ki jo moram jaz, ki sem skrajno nepotrpežljiva in bi rešitve raje včeraj kot danes, vzeti. očitno. al kako?!
tolaži me dejstvo, da nobena bolečina ni zastonj. in tudi ta ne bo, to sem trdno odločena, ker se bom vsaj jaz, če že ne oba, česa dragocenega naučila.
lpl

pozdrav, varjag,
tvoje vrstice so prišle ob pravem času, zame vsaj. medtem se je dragi mož odselil in kakopak nadaljeval z zmenki. najprej sem mislila, da bom od bolečine kar umrla, zdaj mi je že bolje. bi se reklo, da me je “srečala pamet”. moj mož je bil nekoč vse to, kar si opisal. na zunaj vsa bila popoln par, mi danes reče marsikdo. bil je zanesljiv, ljubeč, močan, sočuten, vedno ob meni in dober do vseh okoli sebe. odkar pa ga muči depresija je popolnoma drug človek. ukvarja se samo in izključno sam s seboj, ampak ne v tistem pozitivnem smislu, ampak boj v egoističnem in ne vidi/ni sposeben videti nikogar raze sam sebe. za povrhu se še pošteno smili sam sebi, češ da je žrtev mene, avtoritativne mame, okolja, depresije, svojih dejanj, ki da jih ne razume itd. nekaj idej, od kod ti vzorci v njegovi primarni družini sem že odkrila, hkrati pa tudi spoznala, da sem se ves čas ukvarjala z reševanjem njegovih težav, sebe pa pri tem popolnoma zanemarila. in delam na tem, da to spremenim, ter da ugotovim, kako naj postanem drugačna, kot je moja mama, ki vse življenje skrbi le za druge, sama pa ostaja vse bolj zagrenjena in nesrečna. in odkar je ta časovna bomba eksplodirala v vsej svoji moči, sem jaz zanemarila svojo hčerko. preprosto v glavi in v srcu nisem bila z njo. seveda pa me boli, da tudi ni oče, kakršnega si moja zlata punčka zasluži, ampak tega ne morem spremeniti in danes to končno dojemam in vem.
se je pa vsaj to v zadnjih 14 dneh spremenilo. spet se lahko koncentriram na svojo službo, ki jo imama rada in me izpolnjuje, ko sem s hčerko, se lahko posvetim samo in100% njej in me ne obremenjujejo več črne misli o tem, kaj bo z mojim zakonom, preprosto sem dojela, da oba rabiva čas in predvsem pomoč. kaj bo naredil on, je odvisno od njega in njegova odgovornost, jaz sem že začela in ne mislim ga več čakati, da se mu bo posvetilo, ampak živim dalje.
najteže mi je bilo sprejeti dejstvo, da sem sama, da zvečer hodim spat v prazno posteljo, ampak, hej, večernega miru in samote sem se sedaj navadila in ima celo svoje prednosti :)) zame je že to velika zmaga, ko nikoli nisem živela sama. in po soje je tudi to povrnitev moje časti in dostojanstva. ne hodim več sključeno kot kak depresivec, ampak s pokončno glavo.
hec je pa, da sedaj, ko je resnično dojel, da me lahko izgubi, bi naredil vse, da se vrne. in je prijazen, obljublja zvezde z neba, nosi rože in je oh in sploh veliko s punčko. ampak vem, da če je že iskreno, ni realno (no ja, ne vem, v bistvu tako čutim) in da imava čisto preveč stvari za preboleti in predelati, vsak pri sebi in nato morda skupaj.
v sebi sem končno mirna in sem se sprijaznila s tem, da so se najine poti zaenkrat razšle in da morda nekoč spet prideva skupaj, boljša in bolj zrela, koneckoncev najin odnos le ni bil tako trden, če se nama je lahko zgodilo vse to. morda pa tudi ne prideva več skupaj, kdo ve …
trenutno sem trdno odločena, da morava biti najprej in predvsem starša najini punčki, za vse ostalo je prezgodaj in rane so preveč sveže.
lpl

spet jaz,
z možem sva pričela s terapijo in danes izvem odgovor na konkretno vprašnje o dejstvih v zvezi z ljubico in glede tega ali je končano ali ni, ki je – da on HOČE, da bi bilo končano, da sta se dogovorila, da sta samo še sodelavca, da pa jima je obema zelo težko in gresta še kdaj skupaj na kavo.
čutila sem (in tudi mi je povedal), da še ni povsem prepričan, ali bi ostal z mano ali ne, ampak da kljub vsemu, kar sva v zadnjih 2 mesecih, odkar živiva narazen, dala skoz in se dogovorila, da se trudiva, še vedno ni zaključil svojega odnosa (pa saj je vseeno, če ni nič telesnega, ni ga zaključil v svoji glavi), pa ne morem verjeti! in ne morem tega sprejeti! in ne želim več tega prenašati! mi je treba? ne vem natančno, kaj je terapevt mislil s tem ko je rekel, kaj pa če se vi ne bi umaknili?! kaj pa naj še storim?!?
poiskala sem si pomoč, tudi sama hodim na terapije in ugotavljam, zakaj sem mu ves čas verjela, da sem za vse najine težave kriva sama in kakšni so moji problemi s samozavestjo in zakaj sem bila tako priročen krivec za vso gnojnico, ki jo je zlival name in zakaj sam pri sebi ne more sprejeti svoje odgovornosti in opraviti s svojo krivdo. še se bom raziskovala, čeprav mi je včasih nevzdržno odkrivati svoje vzorce, a ne želim več nikomur služiti za predpranžik.
ampak sedaj ne vidim več nobenega smisla v teh partnerskih terapijah, dokler se on ne odloči in konča z drugo zvezo. imam prav? nimam? naj hodim z njim, čeprav ne vidim smsila v tem? in ne čutim več, da sem mu dolžna tolažbe in sočutne rame razumevanja, ko mu je hudo, da ga sprejmem na pogovor in mu nudim objem, če ga potrebuje, na koncu pa prikladno pokasiram očitek, da ga v bistvu odrivam od sebe stran, da mi je vseeno zanj. a želim in pričakujem le, da se odloči reševat najin odnos. če ne pač ne, ampak naj se že enkrat odloči, kam bo skrenil.
jaz ga še vedno čakam in tudi tu morda delam napako, pa si ne upam/ ne znam drugače, kot počakati, ali ga bo vendarle srečala pamet in nama bo dal še eno priložnost. a z vsakim dnem pa je tega potrpljenja manj in čutim, kako poačsi in vztrajno bledi to upanje, da bova zmogla preseči najine težave.
lpl