Pozdravljeni.

Zmožem sva par že 16 let. Od tega vsa 12 let poročena. Imava tri otroke. Jaz sem bila nekako po poroki zmeraj v podrejenem položaju. On je bil od zmeraj bolano ljubosumen. Ampak ker sem vedela da nima razloga me to ni kaj preveč motilo. Bilo pa je veliko zmerjanja in grdih besed. En čas je bilo vse OK pa je prišlo spet obdobje hudega nurja.
Zdaj imava en zelo velik problem. Prevarala sva en drugega- jaz njega psihično ker sem pač rabila sladke besede , romantiko, pogovor z moškim in neobvezno poljubljanje ( na neobvezno mislim da po poljubu ne sledi sex,če si ga ne želim ). On pa je iml razmerje z eno znanko. ki mu ni nič pomenila le eno telo ki ga je izkoristil. Ko sem mu povedala za svojo situacijo je tako razčistil svoje in začel mene kontrolirat in maltretirat. Ne smem več nikamor brez njega, kontrolira mi telefon, telefonske izpiske, koliko časa rabim do trgovine( če grem sama ali z otroki), kaj delam če sem na računalniku…. da ne naštevam kaj vse ne.S tem da marsikaj vidi kar sploh ni res. Ima neko sliko v glavi in sam sebe je prepričal da je vse to res in samo čaka da kaj bom naredila. Kar se tiče preteklosti se zelo trudi- začel pospravljat, likat, kuhat… skoraj preveč da me že moti ( ker leta in leta nisem bila vajena tega). Ker ima obdobja mirnih dni in obdobja zelo ” živčnih ” dni sva ugotovila da sama ne bova rešila problema.
Zato vas prosim za nasvet- kam se obrnit in koga poiskat?
Ker tako več ne gre naprej in vse kar razmišljam je ločitev. Ampak preden se dan na to pot rada bi še poskusila s kakšno strokovno pomočjo da vem da sem dala vse od sebe, za voljo sebe in otrok.
Najlepša hvala za pomoč.

Spoštovana MiKo!

Težko je živeti z ljubosumjem, nezaupanjem, strahom, aferami in prevarami, ki so se zgodile med vama, še težje pa pod neprestanimi pritiski, kontrolo in nadziranjem kje in koliko časa hodite… – in na drugi strani z zmerjanjem, poniževanjem, grdimi besedami in sramotenjem… Ni vam potrebno več dovoljevati vsega tega. Verjamem, da vam situacija postaja tako nevzdržna, da razmišljate o ločitvi. O tem boste sprejeli odločitev vi sami oz. vidva, res pa bi bilo dobro še pred tem obiskati zakonskega in družinskega terapevta in najti globlje vzroke in razloge, da se vam to dogaja in da se vam v prihodnje ne bo več.

Vzdušje v vaši družini pa ni grozljivo in res moreče in nepredvidljivo samo za vas oz. za vaju, pač pa so v še mnogo težjem položaju vajini otroci, ki vse to čutijo, ne vedo pa kaj se v resnici dogaja in sta že zaradi njiju dolžni nekaj narediti, da bo družinsko vzdušje zanje bolj varno in predvidljivo. Res vama obema priporočam pomoč zakonskega in družinskega terapevta na nekem družinskem centru/inštitutu (relacijska družinska terapija) in verjamem, da boste tak center našli tudi v vaši bližini. Če ga ne boste mogli najti (tudi s pomočjo interneta), lahko napišete območje, kje ste oz. kam ste se morda pripravljeni voziti in vam lahko pomagam z imeni kakih takih centrov, kjer vama bodo pomagali. Če mož ne bo pripravljen hoditi na terapijo, priporočam, da se odločite in greste tja sami.

Vse dobro vam želim in veliko poguma, da si poiščete pomoč, ki si jo zaslužite.

najlepša hvala za odgovor.
Naj povem da sva že najdla center in je privolil da greva. Celo sam je zaprosil za datum.
Ampak, odšla sva na pot ( imam zelo bolanega ateta) in je en teden bilo vse OK- pač imela sva druge skrbi. Zdaj se zopet premišljuje , češ da zmoreva sama dva in da nama pomoč drugih ni potrebna.
Kja naj naredim- čakam na naslednji izbruh in se enostavno popokam in grem. Ne želim ga prosit in spominjat naj pokliče- ne želim ga prisilit v to da greva po pomoč.
Kaj lahko naredim če grem sama terapevtu? Saj bo slišal le eno stran zgodbe.
Ne vem več kaj naj mislim, kaj šele kaj naj naredim.

Pozdravljeni!

Dobro je, da sta našla nek zakonski in družinski center, vendar se zdaj pri vama obema pojavljajo strahovi in zavore pred iti tja in zlasti mož zdaj išče izgovore, da mu ne bi bilo potrebno narediti koraka naprej, češ da bosta zmogla sama in da je zdaj en teden res vse v redu, ko je še posebej pozoren na svoje vedenje… Gospa, saj vi veste, da se stvari same po sebi kar ne rešijo in ne izboljšajo, če je samo poklical za datum in se potem srečanja nista udeležila, niti nista še ničesar globinskega spremenila… Potreben bo proces in odkrivanje globinskih vzrokov, ki vaju vodijo do takega ravnanja, prepoznavanja vzorcev, ravnanj, misli in čutenj, pa tudi prevzemanja odgovornosti. Žal se bodo zelo verjetno neprijetne situacije ponavljale in samo še poslabševale, dokler ne bo vsak od vaju (ali pa le eden) sprejel odločitve, da je tega dovolj in da res želi/ta nekaj spremeniti. Oba skupaj ali pa le vi sami, to je predvsem odvisno od vas. Če se boste vi resnično odločili in res želeli narediti nekaj na sebi in prekiniti bolečo situacijo (po možnosti še pred novim izbruhom), boste šli po pomoč na terapijo – in če bo možu kaj do tega, da ostane z vami – bo šel zraven. Če mu ni več do vas, boste pač žal hodili sami, vendar boste vsaj vedeli pri čem ste. Razumem, da ste v stiski in zmedi in strahu in nemoči in ne veste več kaj bi bilo dobro narediti. Ni se vam potrebno toliko ozirati na moža (povejte mu, da vi želite hoditi in ga seveda povabite zraven, ni vam ga pa potrebno siliti), na prvem mestu ste vendar vi sami in vaši otroci. Zaradi sebe in zaradi otrok si zaslužite terapijo in čeprav bo terapevt slišal samo eno stran zgodbe, bo to bolje za vas, kot da je ne bi slišal oz. bolje rečeno, vi boste dobili možnost, da nekdo sliši in razume vas in vaše stiske (mož pa ne, če se ne bo odločil) in čeprav slika ne bo popolna, bo za vas tudi tako dobro in sigurno boste tudi tako prišli do bistva problemov. Verjamem, da vas skrbi in da dvomite, vendar dokler se vi ne odločite, se res ne da ničesar storiti. Prepričana sem, da boste zbrali pogum in naredili korak naprej, mož pa se bo potem tudi moral odločiti kaj želi. To pa je že njegova odgovornost.

Vse dobro vama obema želim.