Živjo!

Čisto sem v šoku, ker me je pravkar klicala učiteljica mojega 7-letnika (2. razred), in mi povedala, da se letos že od prvega dne obnaša zelo čudno.
Baje sta s sošolcem zaklenila prejšnji teden wc, sama splezala ven, potem pa ga otroci niso mogli uporabljati… Menda naj bi to moral razložiti doma, pa seveda ni, čeprav se veliko pogovarjamo z njim.
Po naravi je izredno bister, še preveč, a ima težave s koncentracijo. kar ga zanima, mu je ok, vse ostalo sploh ne posluša.
V prvem razredu je še šlo, sploh ker sva z možem mislila, da gre za težko navajanje na šolo, ker je v vrtcu res užival, a zdaj, že takoj na začetku pouka pa tole…
Veliko tudi jezika, ne v šoli, ampak doma.
Sprašujem se, kaj delava tako zelo narobe, saj sva ogromno z otrokoma, službo sva dala že pred leti na stranski tir, oziroma, nisva tipa karieristov, ker nama družina veliko pomeni. veliko hodimo v hribe, v naravo, se družimo.
Sprašujem se, ali imata otroka vsega preveč? Verjetno je to problem mnogih sodobnih staršev, in premalo odločno kaznujeva njuna neuboganja, ki pa niso “usodna”.
Vsak, ki ju pozna, se jima zdita otroka zelo prisrčna, dobra.

Čisto sem v šoku, res, pa ne zato, ker se to dogaja le drugim, ampak ker ne vem, kje sva tako pihnila mimo. Tudi najin odnos z možem je dober. Bog ve, kaj se dogaja v otroku…

Prosim za mnenja in nasvete!
HVALA!
MaLa

Lepo pozdravljeni!

Težko je po tako kratkem pismu reči, kaj se dogaja z vašim otrokom. Sprašujem pa se, koliko je slišan in začuten z vaše in moževe strani, ali pa je le otrok, ki nenehno nekaj ušpiči in je potem dežurni krivec? In je morda to že odnos, ki ga je navajen in ga pozna, mu daje stik z vama.

Ne želim, da ta odgovor doživite kot krivdo, ni to moj namen, kajti starši velikokrat odreagiramo na tak način, s tem pa si zapiramo možnost rešitve problema.

Čutiti je vašo nemoč in strah. Obiščite terapevta kot družina in poiščite odgovore na vprašanja in strahove, ki jih imate. S pomočjo tretjega, boste lažje našli stik in otrok se bo umiril. Tudi težave s koncentracijo imajo svoj odgovor.

Najti stik drugje, na drugem stičišču, kot vam je poznan in domač, pa ne samo s tem otrokom, vsa družina. To je smisel, ki vam ga lahko da terapija. Potem pa se bo tudi otrok umiril.

Včasih pa tudi iz otroške nagajivosti in tiste otroške “porednosti!”, ki jo vsi poznamo iz svojega otroštva naredimo otroka, kot največjega problematičnega mulca. Včasih so otroci, pač otroci in jih je potrebno tudi tako vzeti, ter jim dopustiti tisti delček nagajivosti, ki jim daje smisel.

Seveda če ne gre to v neke pretirane, pregloboke vode, kajti potem je smiselno razmišljati zakaj otrok nenehno počne stvari, ki nas spravijo s tira. Vedno v družini obstaja odgovor, velikokrat pa zelo hitro pademo v razmišljanje, da je otrok kriv in da z njim nekaj ni vredu. Vaš sin je čisto vredu in vi to veste, samo nekoga zelo vleče v odnos od vaju z možem, s tem ko nagaja. Velikokrat so takšna nagajanja namenjena očetu.

Lepo se imejte, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]