Pozdravljeni!

Zanima me, če lahko odpremo temo, kjer bi si delili izkušnje s terapijami, ki smo jih imeli. Zakaj smo se zanje odločili, kako je potekal proces in kakšne so spremembe, ki smo jih morda s pomočjo terapij naredili. Kaj nam je bilo najtežje, česa kar nismo mogli razumeti, s čim se morda nismo strinjali, koliko časa je trajala terapija …
Predlagam še, da napišemo, kakšno šolanje oz. kakšen naziv je imel terapevt/ terapevtka. zakaj ste se odločili ravno zanjo/ zanj. So vas prepričala priporočila, vrsta izobraževanja?
Po moje je bolje, da ime terapevta/ terapevtke obdržimo zase.

Če bo tema odobrena, se javim, da prva podelim svojo izkušnjo.

Lep pozdrav,
Maja

Odlična ideja!

Odlični predlog!!
Moja zgodba … odločila sem se za družinskega terapevta, ker sem si resnično želela, da mi bo odprl oči in mi pomagal,da nekako odrastem in začnem delovati tako, da bo to pozitivno za vezo. Pri nekaterih stvareh mi je resnično razjasnil obzorje, opozoril in me celo šokiral a dal izredno pomembno informacijo, kdaj tudi potolažil, bil razumevajoč a žal to ni rešilo veze. Po terapevtovem mnenju bi tako ali tako morala partnerja zapustiti še preden sem sploh prišla na terapijo, glede na moje kasnejše pripovedovanje. Parnter je nekaj časa imel namen priti na terapijo potem spet ne. V krizi, ko ne vemo kaj in kako, mislim, da je dobro najti pomoč, sami pa smo tisti največji faktor, kako bomo v resnici reagirali.

Moram priznati, da mi je bilo dokaj nelagodno pričeti s pripovedovanjem, kljub temu, da sem dokaj odprt človek in mi ni tabu govoriti o problemih. Včasih je nastala mučna tišina, ko sem povedala kar sem mislila, potem pa sem gledala terapevta, če bo kaj dodal, pa je bil tiho. No, saj ponavadi so stvari stekle, a vseeno sem pričakovala več odziva in nekih smernic. Nekajkrat tudi nisem razumela kaj mi je želel povedati, seveda sem to priznala in je poskušal na drug način 🙂 Sem pa porabila kar zajeten kup robčkov, ker sitacija ni bila lahka in sem se odzivala precej emocionalno.

Veliko sreče vsem!

Meni je všeč. Lahko bi bilo pod lepljivo.

Hm, meni pa se razpredanje na dolgo in široko o terapiji ne zdi potrebno, imam ene zoprne občutke pri tem, pa ne zaradi sramu, ampak zato, ker je danes treba že vse obelodaniti, o vsem klepetat na dolgo in široko, pametnjačit in povedat PREVEČ besed…

Kako hitro pa lahko pri tem vse razvrednotimo – pšredvsem sebe in odnos s terapevtom, morda celo nehote!! Tudi nisem za to, da bi se pisalo o terapevtu, bognedaj z imenom in priimkom. Kapavem,— zame je bila terapija intimen odnos, s tem občutkom sem šla tudi domov in se predvsem pgovarjala sama s sabo in s partnerjem.

A je res treba dandanes vse RAZGALIT??? Meni ta tema ne paše! Terapija se dogaja preveč znotraj, v jedru sebe,…razpredanje preko neta, s popolnimi “neznanci” kako je bilo, se mi zdi prevelika racionalizacija občutkov, ki morajo biti v tem jedru sicer spoznani, zdi pa se mi, da nikakor predmet- morda celo kratkočasja, ali pa, bognedaj, skušnjave kakršnegakoli pametnjačenja, ki ga je na netu, včasih tudi na tem forumi vse polno.

Živjo!

Tako, pa naj končno povem mnenje o mojih terapijah.
Še prej bi rekla hvala tistim, ki ste povedali svojo zgodbo ali pa mnenje.
Meni se zdi to debatiranje koristno in zanimivo. Zagotovo, terapije so intimen, osebni proces in zato bo vsak povedal toliko, kolikor bo pač hotel, koliko mu/ji je sprejemljivo. Govorjenja o terapijah ne vidim kot razvrednotenje. Ne vem, skritost mi tudi ni vedno pogoj intimnosti. Bi pa pazila na to, da ne vrednotimo terapevtov poimensko, sploh takole anonimno in javno …
Pa da ne bom preveč dolgovozila, ljudje smo pač različni in imamo različna stališča. Hvala Bogu za to!

Temo sem odprla zaradi svoje izkušnje s terapaijo, ki je bila po mojem mnenju srednje uspešna, če lahko tako rečem.
Stara sem 27 let, še vedno živim pri starših, imam eno bolj duhamorno službo, ki mi ne predstavlja nobenega izziva. Imela sem/ imam pa tudi težave s hrano. Že več let nekaj dni/tednov ne jem skorajda ničesar, potem pa nekaj dni/ tednov zmečem vase še pa še hrane. To se vleče že kakšne 3 leta, sedaj, po terapijah se stanje počasi počasi umirja. Nič zelo konkretnega me ni pestilo, le občutek nevoljnosti, nisem imela nobenega pravega veselja, izzivov, pač ena sama sivina …Vedela sem, da to ni ok, da to ni življenje, kaj več pa niti ne.

Za zakonsko in družinsko terpavtko sem se odločila po nasvetu sodelavke, ki je imela s to terapevtko dobre izkušnje. Terapevtka je bila po mojem mnenju ena najbolj sočutnih in hkrati pronicljivih ljudi, kar sem jih kdaj spoznala. Na začetku mi je bilo precej neprijetno – “kaj, pa naj zdaj povem, kaj sploh delam tukaj, saj z mano ni nič konkretno narobe …” Kmalu sva zajadrali v družinske vzorce in moja občutja doma. Na nek način mi je bilo vse jasno, zakaj so stvari take kot so, po drugi strani pa spet ne. Morda zato, ker pri nas doma ni bilo nič otipljivega narobe (ni bilo alkohola, pretepanja, žaljenja …), bila je le neka ravnodušnost in hladnost. V življenju se nismo niti enkrat objeli ali si rekli, da se imamo radi.
No, in potem le dojamem. Tudi jaz sem hladna, zadržana, nečustvena, bojim se vsega novega, vsega kar me preveč vzdrami, bodisi negativno bodisi pozitivno. Tako tudi na terapijah nikoli sploh nisem jokala, četudi sem govorila najbolj osebne reči …
Terapije mi niso prinsle nekih konkretnih sprememb, še vedno imam težave s hrano, opažam le, da je nihanj malo manj in da niso tako intenzivna.
Odločila sem se tudi, da grem od doma, ker vem, da bo to zame bolj koristno, čeprav mi je težko in bi še kar ostala doma, kjer mi je vse poznano in domače, četudi ne najbolj zdravo.
Ampak vseeno, s pomočjo terapij sem zbrala pogum za odločitev in odhajam, kar pa trenutno pomeni tudi to, da žal ni denarja za ponovni cikel terapij, ki bi mi verjetno koristil.

Da na splošno ovrednotim svoj izkušnjo. Sprašujem se, zakaj nisem zmogla pokazati več čustev. Dejansko ne vem, ali pač še nisem zmogla, ali se nisem dovolj potrudila, ali je bil problem v tem, da me ni matralo nič bolj otipljivega, ali v tem, da sem bila na terapijah sama … Ali bi me morala terapetka morda bolj sprovocirati in me zbuditi. To sem morda pogrešala od nje, neko odločnost, čeprav ne vem, če je sploh v zmožnosti terapevta, da ti da nekaj, kar bi moralo priti od tebe samega …

Upam, da mi bo vrtanje vase pomagalo najti določene odgovore, vsaj to je edina pot, ki jo vidim.
Tudi zato sem načela to temo. Da si podelimo izkušnje, da vidimo, kako so drugi doživljali terapije. Po mojem mnenju se o tem še premalo govori.

Toliko zaenkrat.
Veselim se nadaljnega branja in opravičujem za moje morda nejasno pisanje. Koncentracije za bolj razumljivo pisanje trenutno nimam 🙂

Srečno vsem!