S fantom sva skupaj 7 mesecev. Stara sva 30 in 31 let. Poznala sva se že od prej in glede na to, da je on bolj zadržan sem prvi korak naredila jaz. Že prej sem ga imela za zelo simpatičnega, resnega in odgovornega fanta. No, sedaj, ko sva skupaj, so se stvari pokazale malce drugače. Naj vam povem, da sem jaz ločena-na željo bivšega partnerja (v partnerski zvezi živela skoraj 10 let). On (fant) mislim, da ni imel nobene resne punce, ker bi drugače pričakovala drug odnos.

V glavnem že od samega začetka se vidiva nekje tam 1-2x na teden – ko sva skupaj se imava lepo. Moja pričakovanja bi bila, da sva več skupaj-vsaj vikende, ali kdaj čez teden, narazen sva 20 km (oba mobilna), s tem, da imam jaz svoje stanovanje, on pa živi s starši. Nisem še bila pri njemu, njegovih ne poznam, zaenkrat tudi ne kaže, da bi mi jih predstavil.

Trenutno nima službe- recesija (drugače visoko izobražen). Trenutno dela še en izpit za mag. in stalno se zgovarja na ta izpit. Tudi prej,ko je bil zaposlen so bili stalno neki izgovori, zdaj izpit, zdaj to, zdaj ono – v glavnem on nima časa. Na te besede sem že alergična.

Počutim se, kot da hodim z 20-letnim študentom, ki ne pozna študentskega življenja in cele dneve presedi doma za rač. ali pa se uči-kar nekaj.

Po moje bi moral moški pri 30-tih malo bolj razmišljati tudi o družini, stanovanju, hobijih, otrocih,…-ne pa samo, kako nikoli nima časa – še za punco ne.

Bojim se, da zapravljam čas z njim, po drugi strani, pa je človek, ki je zelo umirjen, pozoren, se zna obnašati,…(ker se moj bivši ni znal).

Prosim kakšen nasvet ali izkušnjo.

Lepo pozdravljeni!

V vsakem odnosu se na začetku pojavljajo dvomi, vprašanja, strahovi in to še toliko bolj, če imate za seboj že bolečo izkušnjo. Moški velikokrat dozorijo veliko kasneje. Malo za šalo, ko morajo, ko se jim rodi otrok ali pa se znajdejo pred oltarjem in še sami ne vedo, kako so prišli tja. Vendar tudi tak moški slej kot prej dobi tla pod nogami in se loči od mame. Tako kot čutite vi, mislim, da je vaš fant čisto vredu, samo ni še sprejel odločitev, ki bi ga prisilile, da bi odrastel. Kajti dokler še študira, je lahko še pri mami. Res je trideset že zgornja meja, morda bi bilo smiselno se pogovoriti. Povejte mu to, kar ste tukaj napisali. Na umirjen način, brez napadanja, drugače vam bo pobegnil.

Tukaj pa se odpira še ena zgodba. Kaj moški pri tridesetih še čaka doma? Zakaj ne zmore oditi? In kako to, da ste se vi odločili za odnos, kjer je toliko negotovosti? Koliko strahu se vam prebuja, ob tem, da bi resno začeli na novo? Kaj vse ostaja iz prejšnega odnosa?

Odnos je odločitev, kljub strahu, ki ga oba nosita. Oba sta malo negotova in vsak ima svoje razloge. In najverjetneje segajo kar globoko. Odnosa na dva krat tedensko ni težko peljati naprej, težko je, ko si skupaj vsak dan, ko nastane bližina, ki je velikokrat ogrožujoča in se je bojimo. Ko se začnejo prebujati stara občutja, ko v partnerju začnemo prebujati svoj stari svet.

Že sedaj po sedmih mesecih vam je partner začel prebujati občutja, ki vas najverjetneje spominjajo na nekoga. Tukaj se začne odnos, ali se boste odločili in nadaljevali je odločitev, ki je odvisna od vas.

Želim vam vse dobro v prihodnje pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]