Lep pozdrav!

S fantom živim 4 leta in je veliko krat prišlo do kreganja,večinoma zaradi mojih izpadov.Rada bi popravila situacijo in rešila družino,rada bi se naučila kontrolirati svoje obnašanje. Do tega je vedno prihajalo,ker so se laži s partnerjeve strani vrstile ena za drugo in jaz sem izgubila zaupanje vanj.Tu se gre za malenkosti,vendar me je strah,če je malenkost pa jo skrije kaj bi šele bilo,če bi bilo kaj pomembnega.Rekel mi je samo,da se mi je bal povedati resnico,da se ne bi kregala,vendar sem jaz vedno zvedela kaj se dogaja,slej ali prej.Drugače sem doma že od januarja lani in se mi sedaj izteka porodniška.To se je začelo med nosečnostjo.Cel čas sem bila doma nisem nikamor hodila partner pa je delal večinoma cel dan.Nisem imela družbe,da bi se s kom pogovorila,nisem imela kam,ker sva se pravkar preselila.Bila sem osamljena,počutila sem se zapostavljeno,ker se je partner bal ubadati z mano med nosečnostjo,nisem imela toliko pozornosti in sem bila še bolj živčna.Prvič sem šla ven šele ko je bil otrok star nekje 5 mesecev,ker nisem več zdržala doma med 4 stenami.Saj sva midva hodila ven na sprehode in vse ampak nikoli nisem imela časa zase,nikoli nisem šla kam sama.Jaz mislim,da je to vse posledica tega,da sem jaz živčna,še posebej sedaj,ko sem jaz z otrokom doma in jaz skrbim za njega večinoma.Nimam nič počitka,da bi imela vsaj kako urco zase,partnerju pa je očitno vseeno,edino se zbudi ko se jaz razjezim pa mi reče,da sem tečna.Bilo je vsakršnega kreganja in odrivanja,ma čisto vsega.Vedno sem mu govorila,da sem preveč časa sama,nimam nobenga zraven sebe,vsi ki jih poznam so predaleč pa me ni upošteval.Nisem že dolgo časa bila sproščena kot je treba,vedno sem napeta,letat za otrokom,kuhat ,pospravljat,skrbet za oba,jaz sem vedno na zadnjem mestu.Meni ni nič težko od naštetega,vendar bi rada ,da tudi kdo drugi meni priskoči na pomoč.Vedno je bil odgovor,saj si ti doma.On pa nam plačuje kao vse,najemnino pa položnice,ko pa gre moj denar za hrano pa se ne spomni.Vedno je gledal na moje napake in me ošteval kaka sem,nesramna. Sedaj sva sama z otrokom doma,ker je reku,da ne more bit več v takem ozračju,ker je preveč napeto.Sedaj pa bi jaz rada popravila situacijo in vas prosim,kako da ga pripravim do pogovora.Ne pridem do besede,ko hočem kaj povedat.Reku je,da se ne namerava več vrnit v tako ozračje,ker je obupno,a jaz vem to in za to jaz mislim,da je vzrok ,ker sem sama skozi in samo skačem okrog otroka in nič ne naredim zase.Kaj naredit v tem primeru,kako,da se odzovem na nekaj kar mi ne paše,kako obdržati svojo družino skupaj.Jaz si mislim,da sem za vse sama kriva,ker ne vem več kako razmišljat,kaj je prva stvar,kje bi začela? Vse mi zgleda tako zapleteno,stroškov je preveč,nimava stanovanja svojega,….Kje začet?res bi rabila en dober nasvet,ker se imava rada,vendat je moja jeza vse pokvarila.Nočem si uničiti družino,ker bi rada da obstane kar je ,kar sva si uredila,zaradi otroka in zaradi naju.Bilo je tudi lepih časov,vendar jaz moram vse pokvarit.

Hvala vnaprej!!

inesita

Sprašujete, kje začeti. Morda pri tem, da nehate sebe obtoževat za vse, kar se slabega dogaja v družini. Res, da marsikaj od tega, kar počnete, ni ravno najbolj koristno za vajin odnos. A pri vsem ima vaš partner enak delež. Morda je manj viden, a vedno je tako. Zato vi sami ne morete »rešiti družine«, to lahko storita le oba skupaj. Precej lahko je razumeti oba. Vam je res težko v novem okolju, sama z otrokom, ves čas med štirimi stenami. Vse kar imate, sta otrok, partner in družina. Njemu tudi ni lahko: finančne skrbi, verjetno cel kup skrbi in težav, s katerimi pri vas nikoli ne pride na vrsto, ker si bodisi ne upa o tem spregovoriti ali pa sploh ne pride na vrsto, ker vi tako pritiskate nanj s svojimi. Verjetno je še veliko podobnega, ampak očitno sploh ne prideta do tega, da bi se o tem mirno pogovorila. Saj pogovor ne bo kaj dosti spremenil vajinih težav, te bodo večinoma ostale. Je pa čisto drugače, če te nekdo posluša in razume. Ne vem, koliko se tega zavedate, ampak v bistvu od njega pogrešate najbolj to: da bi vas do konca poslušal, zdržal, razumel in začutil, kako (hudo) vam je. Še manj verjamem, da se partner zaveda, da tudi on najbolj pogreša isto. Zakaj se v tem ne zmoreta slišat. Malo verjetno k temu prispeva vaš način, kako pristopite do njega in mu o tem govorite. Pomislite, koliko je v tem vašem načinu očitanja, prizadetosti, razočaranja, pričakovanja, da bo on nekaj naredil. Če kaj od tega drži, potem je to vaš del, ki ga bi bilo dobro spreminjati. Fant zaradi takega načina ŠE BOLJ pa zaradi tega, ker se takoj čuti krivega, obenem pa tudi po krivem obtoženega. Tako namesto odkritega in spoštljivega pogovora prideta v konflikt, ko en napada, drugi se pa brani. Ali se zadeva konča s tem, da napadeni preide v protinapad ali se umakne, niti ni pomembno. Ostane kruto dejstvo, da se je pogovor končal, še preden se je sploh začel. Vajin odnos pa ostane tam, kjer je bil ali pa zdrkne še eno stopnico nižje. Zakaj je tako? Zelo poenostavljeno povedano zato, ker ne znata ločiti med tem, kaj kdo čuti, kdo je za kaj odgovoren. Ker se še ne zmoreta pogovarjati o občutljivih zadevah in zato pogovor poteka o čisto banalnih zadevah, boleče in resnične teme pa ostajajo skrite nekje spodaj.

Vaš fant ni dolžan skrebeti za vas, tudi ni odgovoren za vaše počutje, osamljenost, za to da vas je strah življenja izven varnih (?) zidov vajinega stanovanja. Vi niste odgovorni, ker se vaš fant raje zlaže, kot da bi tvegal vaše reakcije na resnico. Tudi niste odgovorni, da je vajin konflikt izrabil, da zanemarja svojo jasno odgovornost, to je očetovska skrb za otroka in družino. Pri določenih stvareh (npr. vajin odnos) drug od drugega pričakujeta preveč in nemogoče: vi npr., da vas bo fant odrešil vaše nesamozavesti in osamljenosti, vaš fant pa, da se morate vi spremeniti in manj težiti, da bo lahko tak, kot si želi. Pri drugih pričakujeta premalo. Veliko takih in podobnih težav, ker določenih stvari še ne znata. Spet se bom ponavljal, ko bom napisal, da jih ne znata oziroma jih znata »narobe«, ker sta se jih tako naučila doma. Da sta se našla skupaj, da se jih naučita drugače, da si data vsaj nekaj tega, za kar sta bila prej prikrajšana. In preko tega podarita svojim otrokom precej več, kot sta dobila vidva.

Če se vrnem k vašemu vprašanju, torej kje začeti? V vsakem primeru najprej vsak pri sebi. Za vas bi bilo res dobro, če bi se zavedli, da ste za svoje življenje vključno z vsemi stiskami, strahovi, osamljenostjo,… odgovorni sami. Slaba novica je, da vas tega ne more rešiti ta pa tudi noben drug fant ne. Dobra stran pa je, da to lahko storite tudi brez njega. Dlje ko boste prišli pri osebni rasti, manj »slabih« stvari boste vnašali v odnos in hkrati več in na bolj pravi način boste pričakovali od partnerja. Ali bo on temu sledil ali bo sodeloval, ne morete vedeti. A običajno se to le zgodi. Morda ne tako in toliko, kot si želimo, a vendarle. Poleg fanta, otroka in družine je okrog vas ves svet, veliko ljudi. Tam vas čaka veliko zanimivega, ogromno priložnosti, da se naučite drugače vključiti, si najti širši smisel. Morda boste tako zmanjšali pritisk, ki ga nehote izvajate na fanta. Želim vam, da bi vas v tem začel bolj razumeti in pomagati. Kot obratno tudi vi njemu.

Lepo vas pozdravljam

Ob prebiranju vašega odgovorga se mi je ježila kogža. Kako bridko je spoznanje o sebi, da si bil v določenem odnosu tako nerazumen, nezmožen realnega razmišljanja, ko te neke neznane sile vlečejo, da delaš nekaj kar vodi v propad.Delno se zavedaš a iščeš vzroke drugje. Ta nora obsesija samega s sabo, da me je bilo potrebno vedno razumeti, se mi več posvečati in najhuje, da sem bila v dno duše užaloščena, pobita, če se to ni zgodilo. Od kje mi taki občutki?? Zakaj sem tako čutila. Sem res tako neumna, da nisem dojela, da to ni vredu, da tako močno čutim pomanjkanje nečesa (za moje pojme takrat ljubezni).

Jezna sem nase,ker nisem imela moči, modrosti, mirnosti, da bi prav odreagirala, jezna sem na celotno mojo življensko zgodbo, ki me je naredila posesivno, nerazumevajočo, tako prestrašeno, da ostanem sama, da sem reagirala pretirano.
…In zdaj je prepozno…vem, da je na drugi strani partner, ki bi moral tudi delati na sebi…a vseeno, občutim krivdo za razdor družine.

Liah

Jeza, ki jo čutite je zelo upravičena in ni nič narobe, da jo čutite. Težava pa je v tem, da se ne jezite na pravi naslov. Jezite se nase, na partnerja , otroke (‘), sodelavce, prijatelje,… Ne vi pa tudi noben od teh ljudi ni kriv za to, da ste taki, kot ste. Pravi naslov za vašo jezo so torej tisti, ki so najbolj odgovorni za to, da ste, kakršni ste. To so vaši starši. tam je izvor večine vaše jeze in tja spada, tja jo je treba usmeriti. Nase ste lahko jezni samo, če niste naredili tistega, kar bi lahko, da bi se spremenili. Družino niste razdrli vi, če že, potem sta jo oba. In – morda je za vašo družino res prepozno. NIKOLI pa ni prepozno za vas in vaš odnos do otrok.

Lep pozdrav

G. Gašperlin,

ja, saj se jezim, pomoje prvič v življenju na moje starše in mi je grozno to reči. In ja jezim se predvsem nase, ker sem bila kot neka lutka v rokah enih sil, ki jim nisem bila kos.Ki sem jih povzročala sama in se vrtela v pravem kaosu. Čutila sem, da ni prav, kar delam a vseeno sem????

In zdaj počasi dojemam, da nisem več pomembna jaz, ampak moj otrok in moram omogočiti, da bo imel boljše pogoje in vzorce za življenje. Vedno mu bom omogočala čimveč stikov z očetom, govorila pozitivno o njem,poskušala pričarati neko veselje ob tem, ne bom kazala bolečine, ko otrok ne bo hotel iz njegovih rok v moje, poskušala nekoč razložiti zakaj je do tega prišlo, brez da bi obtoževala. In predvsem se bom sprijaznila z vsem skupaj in poskušala v sebi najti vse tiste male razloge za srečo in mir, ki so nekoč že bili v meni.

Lep pozdrav in se zahvaljujem na odgovoru.S fantom poskušava ponovno in se nekako trudiva,da bi skupaj uredila najine težave.Vendar me je sedaj en njegov stavek spet prizadel,pač povedala sem mu o vašem odgovoru,da sama sebe ne morem krivit za vse,da sva oba skupaj kriva za to,kar je bilo,vsak ima svoj delež in on mi le reče,da naj se kar tolažim s tem.To naj bi blo mišljeno,da sem itak jaz glavni krivec.Kako mu dopovedat,da naj bo tudi on odgovoren za svoje napake?Začela sem se truditi glede mojih stvari,glede mojega pritiskanja nanj,zaenkrat se lahko pohvalim.Vendar je tu problem kako bom to dosegla v celoti,ko pa mi niti najmanj ne pomaga,resda kaže na boljše,vendar je včasih taka situacija,da ne vem kaj bi naredila.Pride tudi do tega,da sploh ne vem ali mu lahko kaj omenim ali ne smem,da ne bo spet mišljeno v slabem smislu,kot me je vajen.Potem sem pa raje tiho in začnem po svoje razmišljat tako,da tudi pride do tega,da si kar neki domišljam.Iz ene besede v svojih mislih naredim celo zgodbo,da mi je še bolj težko.Včasih si res grem na živce zaradi tega,potem pa si kar govorim,da je to le moja prevelika domišljija.Take trenutke imam,da pomislim,da včasih kar sem si “domišljala” je bilo tudi res pa mi pride spet na misel,da ni to laž,je to res kar mi govori,je moje življenje res tako dolgočasno,da nimam kaj pametnejšega za počet,…Pač me ena beseda,ena storjena stvar začne tako žret od tega mojega prevelikega razmišljanja.

Ampak kot ste rekli,treba sodelovat in se trudim oz. trudiva,le ko imam jaz čas spet v svoji glavi razglabljat o nečem kar mi ne paše.Trudim se,da ne delam tega,res,kolikor se da.

Zakaj sem taka,da si delam probleme,ki mi jih ni treba?!Kje je vzrok?Ko začnem o čem slabem razmišljat vedno iščem kako stvar,da se zamotim,da imam druge stvari za delat.To je treba pod nujno ustavit,te moje zgodbice.

P.s.: Da vam samo to omenim(mogoče pride prav pri nasvetu),tudi tačas,ki sva bila narazen,teh par dni,sem mu danes le omenila,da kdo ve kaj je on počel takrat,ko mene ni bilo.Odgovor je bil:”Ja, v tem je bila poanta,da ti razmišljaš doma kaj jaz delam?” Sej si ne bom razlagala spet po svoje,ker nima smisla,le vam sem to omenila,da mi je lažje,čeprav ni ne vem kaj mišljeno s tem stavkom.Ampak priznam,da nisem razmišljala,kje je pa kaj dela,res ne in temu se čudim,danes sem mu prvič to omenla in to po dveh tednih.A mislite,da me spet žre?!Nekaj mora bit na tem.Kot veste,ki sem vam gor napisala,moje misli se včasih izkažejo resnične in potem je prisoten tudi ta strah,kaj če je res tako pa ………….

Lp

inesita

Pri pisanju odgovorov dostikrat dvomim, če je taka »dopisna pomoč« res lahko v pomoč. V vašem primeru se mi zdi, da se je morda zgodilo prej nasprotno. Izgleda, kot da ste še več odgovornosti vzeli nase. Že res, da vedno znova podarjam, da je odgovornost za odnos na obeh. Vendar se vi svoje očitno že več kot dovolj zavedate. Verjetno vam še ni povsem jasno, kaj in kako vnašate nezaželeno v vajin odnos, ste pa vnaprej pripravljeni sprejeti svoj delež, tudi če ga ne poznate. Za korak naprej pa bi se bilo treba naučiti, kaj od tega, kar počnete, bi bilo bolje zmehčati ali opustiti, česa pa počnete PREMALO. Ne vem sicer, kako je v resnici, ampak iz vašega zadnjega vprašanja se da razbrati, da ste se predvsem lotili onega prvega, na drugo pa pozabili. Iz svojega odnosa do partnerja poskušate izločiti vse z vaše strani moteče zadeve za vajin odnos. A se zdi, da greste pri tem močno predaleč, saj poskušate izločiti kar vse, kar je moteče za partnerja. Na ta način se spet ujamete v svojo past in prevzamete vso odgovornost. Če npr. vi na korekten in strpen način poveste, kar mislite, česa si želite ali kar vas moti, potem to nikakor ne more biti moteče oziroma škodljivo za vajin odnos. Nasprotno! S tem bo vajin odnos šele dobil pravo priložnost. Če bo seveda vsaj podobno odzval vaš partner. A dokler se on tega svojega dela odgovornosti ne zave, ni nobene resne možnosti, da vajin odnos napreduje v smeri, ki si jo želite. Vaše vprašanje, »kako mu dopovedat, da naj bo tudi on odgovoren za svoje napake«, je zato žal brez želenega odgovora. Ne morete mu! Da mu to dopovedujete, prej zmanjšuje možnost, kot jo povečuje. Zdi se največ, kar lahko storite, da sprejmete dejstvo, da vaš partner zaenkrat nima resničnega interesa za izboljšanje odnosa. Če to drži, čemu se potem tako pretirano in na svojo škodo truditi za vajin odnos? In šele na tej točki bi se navezal na moj prejšnji odgovor, kje začeti in kaj storiti? Bom tokrat napisal še bolj direktno. Za odnos, kjer partner ni pripravljen za sodelovanje, ni kaj storiti, niti ni kje začeti. Seveda sami veste najbolje, koliko to velja za vašega partnerja oziroma vajin odnos. A če je tako, potem lahko delate predvsem na odnosu do sebe, na svoji osebni rasti. Toda če to počnete zato, da boste rešili vajin odnos, potem ste že vnaprej vsaj izjemno omejeni, če ne že kar na napačni poti. Če se boste res iskreno trudili zase in boste osebno rasti, se zna zgoditi celo obratno in bo to pripeljalo do točke, kjer bo vajin odnos postavljen na kocko. Brez sprejetja tega temeljenega tveganja, je vsak poskus »dela na sebi« bolj pesek v oči, kot kaj resnega. Če boste pri sebi našli in spodsekali korenine, ki vzdržujejo vašo slabopodobo, nizko samozavest, pretirano prevzemanje odgovornosti in krivde, »izmišljanje celih zgodb« in »žretje za vsako storjeno stvar«, bo zelo sponatno prišel trenutek, ko ne boste več mogli zatiskati oči in prenašati takega odnosa, kot ga imata oziroma ga ima partner do vas. Ko se boste sposobni nehati »žreti« in kriviti in boste nehali prositi ter dopovedovati, bo vajin odnos izgubil kar nekaj ključnih temeljev, na katerih trenutno stoji. Če ne prej, bo to točka, na kateri se bo partner enostavno moral odločiti, koliko mu pomeni vajin odnos in ali je zanj pripravljen stopiti na pot sprememb.

Upam, da sem tokrat uspel napisati bolj razumljivo. Vajinega odnosa ne morete rešiti, lahko pa pomagate sebi. Kam vas bo to pripeljalo, ne morete vedeti. Sem pa prepričan, da če boste spoštovali to, kar čutite in mislite, ter se naučili to na vljuden, strpen in odkrit način povedati, potem življenje mora postati za vas bolj prijazno. To ni enostavno, ne zgodi se kar čez noč, potrebni so čas, pogum, odločnost in vztrajnost. Vendar vam lahko uspe – s partnerjem ali brez njega.

Lepo vas pozdravljam