Pozdravljeni,
Vaš forum zelo rada vsakič znova pohvalim, ker mi skozi razne teme resnično pomagate izboljšati življenje.Tokrat bi predvsem prosila gospoda Edina za njegov odgovor.
Imam podobnega moža kot gospa Maša*, In vse kar ste napisali kakšen moški se iz takega otroštva razvije pri meni drži 150%. Mož je zelo hladen in nesramen vpričo drugih, ko smo sami je drugače.
Jaz sem odraščala brez očeta in mati me je vzgajala v popolno samostojnost veliko prezgodaj.

In z mojim možem sva se našla, saj se zaradi ogromnih nasprotij zelo dopolnjujeva. Življene je potekalo par let v tej smeri da sem se ga jaz stalno oklepala, a končno sem spoznala da moram sebi dati kar pričakujem od njega, da mi da. Naenkrat sem se počutila svobodno in on ni bil več stalni krivec za mojo praznino in bolečino odvečnosti.Imava otroke in tudi oni so se spremenili.

Tudi mož se je zelo spremenil, prej sem bila stalno sama z otroki in on je imel polno prijateljev ter raznih dejavnosti. Približala sem se mu lahko le skozi spolnostjo.Sedaj pa je vse kontra,nekako je spregledal in videl da bistvo življena ni samo v druženju z njimi.Sedaj pa se me on skozi spolnost tako oklepa da me kar duši ne morem več dihat stalno išče pri meni občutek varnosti in zaželenosti, samo zavzdihnem in on že misli da ga nimam več rada. S pogovorom zadeve ne znava reševat.Vkolikor ni spolnosti skoraj vsak dan je na fertik užaljen in depresiven, kar je zelo moreče za vso družino. Potem sva se zmenla da naj bo do mene bolj pozoren in to tudi je, ampak tik preden bi rad, da se “ljubiva”.Prosila sem ga, naj mi pozornost pokaže skozi drugačna dejanja, naj se igra z otroki in kaj postori po hiši……tukaj pa se vse konča, saj ga po njegovem komandiram in zaničujem da nič ne naredi. Dejansko res hodi v zelo odgovorno službo in doma ne naredi skoraj nič, a mu to malkrat očitam. Ogromno je stvari, ki bi jih komot naredu a se jih ne loti sedaj gre na računalnik ali pa pred TV, jaz pa sama z otroki.
Na dopustu je cele popoldneve ležal v postelji vkolikor ni bilo zjutraj spolnosti.Mene in otroke je čist zanemaril, če pa zjutraj sva je bil pa naenkrat drug svet.

Prosim vas povejte mi kako naj nama nevede resnično pomagam, sam ne tako da sama sebe posiljujem s spolnostjo, ker sem končno začela živet in nočem več bit grda do sebe. Veste pa da skozi vse to kar preživljava v možu vse manj vidim moškega in vsebolj ubogega izgubljenega fantka, ki je prepotreben materinega razumevanja in ljubezni.
V sebi imam še ogromno volje in ljubezni da nama pomagam a kako? Moža gledam in vidim kako enostavno ne zaživi, je tik pred tem da bi zaplul v življenje a on ne zmore ne zaupa si, upira se sam sebi in življenju in sreči.
Niti slučajno vam nočem ustvarit mišljenja da sem jaz popolna, seveda delam napake in si nekako pomagam, sedaj bi pa resnično rada pomagala mojemu lubeku.

Spoštovana boječka!

Vzdušje vašega pisma označujejo bolečine in seveda krivica, ki se vam dogaja v družini. Si lahko samo mislim, kako grozno je ženski, ki se s trani partnerja čuti prisiljena, zlorabljena, vse samo ne ljubljena. Od kod ji pripravljenost, moč in smisel, da vse to zdrži? In zakaj se to dovoli?

Iz opisanega predpostavljam, da je mož izgubil občutek odgovornosti odraslega moškega v zavezujočem odnosu in hkrati tudi občutek za očetovstvo (ali je le -tega resnično sploh kdaj imel, ne vem). Ob tem svojo nepredelano stisko pomirja izključno prek neupravičenega zahtevanja spolnih odnosov in posledičnimi grožnjami z umikom, užaljenostjo ipd. nesmisli. Sebe pravzaprav ne spoštuje, hkrati tudi vas ne kot odraslo žensko, ženo in mamo vajinih otrok, temveč vas le »uporablja« za pomiritev lastne impulzivnosti. Je navidezna žrtev te iste impulzivnosti. Dejstva, ki jih opisujete v njegovem odnosu do vas, govorijo o tem, da si tudi vi še vedno dopuščate rušenje lastnih telesnih in intimnih meja – kar pomeni, da se ravno tako premalo cenite. V tem se vidi neka sorodnost med vama. Pisal vam bom o nekaterih temeljnih spoznanjih glede odgovornosti odraslih odnosov:

– mož in žena sta v partnerskih odnosih enakovredna sogovornika, zato tudi vsak na svoj način odgovarjata oz. sta zaslužna za vse, kar se v odnosu dogaja pozitivnega in negativnega,
– vsak zase pa je odgovoren za to, kaj se z njim/njo v odnosu dogaja (čustveno, telesno in vedenjsko),
– vsako obtoževanje oz. iskanje »žrtve«, »krivca« za našo stisko izven nas ipd. je že vnaprej obsojeno na neuspeh

Spoštovati ta preverjena spoznanja pomeni, da se jih zavedamo in jim odgovarjamo: se o tem učimo pogovarjati na iskren, zaupen in trajen način, tak odnos poglabljamo in ga razvijamo zato, da spoznavamo smisel in pomen osebnih in medosebnih MEJA, ki človeku služijo za potrebe varnosti; znotraj meja se prepoznavamo, priznavamo eni druge, pripadamo, spoštujemo itn. Če meja ni oz. se rušijo, potem se svet prične obračati na glavo: najprej ni varnosti, potem zaupanja in odnose pričnejo zapolnjevati strahovi, dvomi, razočaranja, zatajevanje, vloge se pričnejo mešati itn. Na sredi vsega tega stoji pot ali sredstvo, če želite, za vzpostavljanje in ohranjanje odnosa: POGOVOR. Četudi se ta zdi še tako nemogoč, neučinkovit, odvečen, grd, nekonstruktiven itn., je še vedno pogovor, in ga lahko izboljšamo. Vendar le, če sta za to garanje pripravljena oba.

Zato če odrasli nimamo svojega življenja pretežno pod kontrolo oz. nadzorom, se nam stvari začnejo preprosto dogajati (kot otrokom), ne da bi se tega zavedali, se znajdemo v taki in drugačni zapleteni, škodljivi, neprijetni ipd. situaciji. Nenehno se nam ponavljajo in obnavljajo iste bolečine, živimo tvegano, prestrašeno, depresivno, se znajdemo v konfliktu, se ne znamo zase postaviti, zase poskrbeti, obtožujemo in kritiziramo vsepovprek itn. Pomeni to, da sicer smo v odraslem telesu, ne pa tudi zrelem duhu. In tega je potrebno učiti kaj pomeni RAZVOJ, odraščanje. Običajno so za te naloge namenjeni ravno naši »prvi in večni učitelji«, starši. A žal pogosto se tu zalomi, ker so tudi sami neopremljeni s temljenimi izkušnjami in spoznanji, da bi jih lahko ustrezno prenesli v svoje družinske odnose. Vendar tu ni ovinkov, je samo ena pot: pot soočanja s seboj v določenem varnem odnosu (partnerstvo, prijateljstvo, terapije…).

Če ste se našli v odgovoru uporabnici Maši*, potem lahko lažje povežete vse skupaj v sporočilo, ki bo namenjeno vam, vama oz. vaši družini. Če si želi in hoče vaš partner odrasti in rasti skupaj z vami, se bosta morala usesti in pričeti govoriti o sebi, o svojem počutju, dvomih strahovih, lepem in grdem. Ker šele tako bosta imela snov za »gnetenje« in raziskovanje o tem, kaj je tisto, kar vaju skozi drži v stiski, da bolečinsko stanje vzdržujeta naprej. Posloviti se bo potrebno starih vzorcev, miselnih in čustvenih navad, ki so zaznamovale vajini življenji še ko sta bila otroka vsak v svojih družinah; in seveda to se ne zgodi zlahka in čez noč, vendar tako boste sebe bolje razumela, tako bosta končno zaznala in nato tudi razumela podobnosti med vajinimi primarnimi odnosi iz otroštva in trenutnim partnerskim odnosom: kako se je vsak od vaju počutil v rodni družini, česa sta se najbolj bala, kaj oz. katere zgodbe v prim.družinah so vaju je najbolj zaznamovale, pa o tem še nista uspela spregovoriti (na iskren način) z vajinimi starši oz. skrbniki in nenazadnje tudi med seboj ne; v kaj vsak od vaju verjame glede samega sebe, partnerja, otrok, kako doživljata lastno telo, lastna čutenja, občutke in vse to drug pri drugem itn. Tukaj je tem dovolj za celo življenje. Namreč, to je tisto, kar nas v odnosih dela povezane, bogate, srečne, ranljive, pa čeprav, da bi to spoznali moramo najprej znova skozi stare zgodbe in čutenja, to »trnje« in te bolečine…vendar jih tokrat lahko v varnem odnosu nekomu povemo, se jih razbremenimo, ne da bi se za to sogovornik počutil kakorkoli kriv, zanemarjen, spregledan, nespoštovan, ipd.

Zato šele ko določenemu partnerstvu uspe spregovoriti iskreno v vseh teh življenjskih temah, lahko upata na: pomiritev s seboj – da smo čisto ok in fajn taki kot smo, pred očmi drugega, pred očmi sveta; da vse grdo, kar se nam je dogajalo v življenju in česar se lahko spomnimo – to nismo mi, ampak je z nami kot nepredelana izkušnja in nekaj kar nas vleče nazaj oz. nas sili, da se vedno na enak (destruktiven) način odzovemo v dani stresni situaciji itn. O tem moramo z nekom varno spregovoriti, sicer večletno »skladiščenje« in kopičenje tega v telesu, istemu škoduje, zato telesno pričnemo bolehati (psihosomatika); zato pričnimo se pogovarjati, prepoznavajmo sebe in svoje telo v ranljivosti in iskrenosti ter dejansko življenje v novih perspektivah, v novi luči in smiselnosti, da se občutimo lažji, sposobnejši, modrejši in bolj izkušeni (pomislite npr. na razvoj igre pri otroku, ki isto igračo vselej znova, a vsakič drugače gleda in uporablja pri igri, vse dokler jo ne odvrže, spoznanja pri tem pa ohrani). Tako upamo na razrešitev bremen in krivde, ki jo leta nosimo in čutimo, in ki se prebuja v naših odnosih in smo vsekozi zaskrbljeni, negotovi vase, jezni itn.

Končno, lahko ste v partnerstvu žena v tem, da sebe spoštujete in se naučite zavedati svojih potreb svojih meja kot ženska in kot žena ter tako spoštujete moža in njegove posebnosti ter različnosti kakor lastno, in ste v odraslem odnosu samo toliko in na tak način, dokler vam nudi varnost, smisel, razvoj in zadovoljstvo; lahko ste »materinska« v tem, da sočustvujete z njim, mu stojite ob strani, sprejemate in razumete, vendar meje morajo biti jasne obema (kot tudi otrokom). Naj vam bo partnerstvo orodje, s katerim spoznavata sebe in drug drugega, ne pa da drug drugemu služite kot suženj za to ali ono. Zato je jasno, da ste mati vedno le otrokom nikoli možu in da ste intimna partnerka le možu, nikoli otroku itn.

Tako se lahko partnerja drug v drugem ogledata in dajata energijo za soočanje z izzivi življenja ne da bi prenašali odgovornost zase nanj/-o ali na svet okoli sebe.

Upam, da sem vam skozi to razlago odgovoril.

Vse dobro!

Hvala vam za odgovor,
vem kar se sedaj dogaja ni sprejemljivo a hkrati sem pričakovala od vas še en drug odgovor.Skratka preden sem začela delati na sebi sem jaz imela stalno željo in potrebo po spolnosti, jaz sem bila tista, ki mi nikoli ni bilo dovolj, stalno sem dajala pobudo in on me ni zavračal… Mož je veliko hodil po svoje a hkrati je bil meni in otrokom tudi na razpolago, opravljal je hišna opravila skratka brez enih morečih obdobij in kakršnegakoli izsiljevanja!!!

Zakaj mislite je v meni naenkat upadla želja po njem, zakaj so mi njegovi dotiki po katerih sem nekoč tako hrepenela sedaj odveč? zakaj je on zavzel moje nekdanje mesto, se pravi v primeru pomankanja spolnosti moreča obdobja ( odkrivam, dejansko sem bila jaz taka včasih). In iz tega naprej se zavedam kako grozno sem se ga oklepala in kako moreča sem bila.
Upam da ste me vsaj malo razumeli in mi bote znali pojasnit kaj se dogaja.

Hvala Boječki za to vprašanje in gospodu Edinu za odgovor. Tudi meni je veliko povedal.

Spoštovana boječka,

žal je težko direktno odgovoriti na vprašanje odkod tak obrat in kaj to pomeni, saj to zahteva in zadeva predvsem vaju dva, več poglabljanja, več snovi, ki zadevajo to zanimivo situacijo: potrebno je spregovoriti o tem, kdaj in na kakšen način (v kakšnem kontekstu) so se vajine vloge pričele obračati – pomeni, govoriti bo potrebno o občutkih, kdaj točno in katera so se pojavljala in se še v določeni situaciji, kakšne so (bile) reakcije – misli, čustva, vedenje itn. Šele potem je možno poglabljati to delo. Te odgovore vajin odnos sicer že ponuja, vendar jih je potrebno prestreči ravno s pogovorom, in vse, kar iz njega pride, seveda jemati resno.

Zamislite si, da kupujete stanovanje; vsako opcijo zanj vam ljudje opišejo natančno, vam dajo celo fotografijo, in vas prepričujejo, “Gospa, poglejte, kupite ga, saj takšne priložnosti ne bo več!”…in vendar dvomim, da bi kateregakoli kupili ne da bi si ga prej vsaj ogledali, pa še malo prespali vtise, se o njih s kom pomenili itn. Torej, šele ko dobimo neko bolj celovito izkušnjo, je možno smiselno pogajanje, odločitev, nakup.

Vajin primer: do bolj celovite izkušnje je možno le prek iskrenega pogovora – in ravno v tem je problem, ker ga trenutno očitno ni. V tega vas pa ne more nihče prepričati, odločita se lahko le vidva ali bosta in koliko bosta v njem sodelovala. V intimnem odnosu ne sme biti skrivnosti (zatajevanja, izmikanja, laži…), ker ljubezen ničesar ne skriva, zanjo mora biti kar se da vse vidno in razkrito, sicer je ni ali pa kopni. Ljubimo, smo zaljubljeni, smo iskreni, itn. ali pa ne. Ne moremo biti nekje na pol. Resnica ali stvarnost ljubezni pa bolj kot um zadeva telo: če že um ima zmožnost izkrivljati resnico, in v to potem lahko celo verjamemo, telo je nikoli ne, telo jo ves čas izdaja s svojo lastno govorico. Odtod lahko sploh ČUTIMO LJUBEZEN in lepe reči (in nasprotno: čutimo sovraštvo, laž, prezir, krivico…). Zato ne pozabimo, razum lahko misli, ne more pa čutiti, za to potrebuje telo.

Skratka, z iskrenim odnosom bosta prej ali slej drug drugemu pomagala do odgovorov, ki jih iščeta. Košček po košček, želja in vztrajnost bosta prinesla zgodbo, razlago, spoznanje.

V kolikor se vama bo izkazalo, da sama ne zmoreta priti do teh in drugih odgovorov, da se bosta preveč izčrpavala, priporočam partnersko terapijo.

Lepo pozdravljeni!

Pozdravljeni,

pri meni je situacija zelo podobna kot pri boječki, le da še malce bolj zakomplicirana. Moj mož je super oče za najina otoka, trudi se, da jima popestri dogajanje, vzame si čas, na zunaj smo idealni, pravijo… Pa vendar zapade v svoj svet in ga ni, to se dogaja nekaj dni, recimo na dopustu, sama se ukvarjam z otroci, on ne komunicira, nič, samo vegetira, tudi kdaj doma. Če se zgodi, da kdaj pride pozno domov (vem, da ni razloga za ljubosumje, je s prijatelji), ne čuti toliko odgovornosti, da rekel vsaj oprosti, se je zavleklo, karkoli, gre mimo kot da me ne vidi in ne reče nič), in tudi naredi bolj malo, recimo v gospodinjstvu, pa ne pričakujem skuhanega kosila, ali brisanja prahu, niti ne likanja, še tisto “bolj moško delo” mu ne gre. Zanj zakon ne pomeni, vsaj videti ni, neke medsebojne povezanosti, odgovornosti. On v bistvu ničesar ne zahteva od mene, tudi spolnosti ne, se je zgodilo, da tudi po pol leta nisva imela odnosov, in iz tega prihajam jaz vedno bolj otopela, tudi jaz nisem več pripravljena moledovati za nežnost, za ljubezen. V bistvu sem opazila, da mu ne morem več reči “imam te rada” kot svojega partnerja, ker ne vem, preprosto ne vem. Saj se imamo kdaj tudi lepo, večkrat gremo kam, si privoščimo, ampak se mi zdi, da je to včasih bežanje…..Pridejo boljši trenutki, pa si rečem saj bo bolje, pa je spet kriza, par dni nič, niti besede, pa spet mine pa si spet misli pa saj bo boljše, na koncu je minilo že 10 let pa ugotavljm, da to ni življenje, ki sem si ga želela. Ko sem izrazila željo za pogovor o naju, ker vem, da sva znala in sva zmogla prenesti skupaj že marsikaj, pa se on nima kaj pogovarjat, ker z mano se itak ne da pogovarjat. se mi zdi, da sva vsak na svojem bregu prizadetosti, s tem, da mož meni ne želi povedati, kaj ga boli, moti, karkoli,…Najrajši ima svoj hobi, šport, in če ima to, je srečen!?