Spostovani,

Kako bi vi razlozili, zakaj clovek dela nekako proti sebi (ali je pac v prid meni, samo sem se od svojega bistva oddaljila in je sedaj to proti temu, kar zivim) ?

Ne bom opisovala podrobnosti, ker bi znalo biti sporocilo res dolgo- samo na kratko: sem porocena , s partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 7 mesecnega otroka.In prihaja do nesoglasij- od rojstva se posebej (sele 2 meseca pred rojstvom sva zacela ziveti skupaj)- jaz sem cele dneve sama doma, on dela od jutra do cca 18:30. Sem v tujini, kjer nimam nobene druzbe.Ta obcutek osamljenosti, pa tudi , da mi v prvih meseceih, ko mi je bilo res tezko, ni toliko pomagal kot sem si mislia, da bi mi lahko(prisel pozno, potem je pa spal v posebni sobi- vsak vecer je sel spat ob 10ih, da se je lahko naspal za v sluzbo ..- saj ga razumem, da nima smisla, da sva oba utrujena, samo to se je nadaljevalo tudi cez vikend.. V casu ‘budnosti’ pa mi je pomagal.) , potem nisva imela spolnih odnosov, ker meni od utrujenosti in tudi zaradi samega poroda, se na pamet niso prisli, on mi je pa utrujal 2 meseca po poroda, da je zafrustriran zaradi tega.. In se primerno temu tudi obnasal… In se je tega. Moj problem pa je, da se je vsega tega nekkako nabralo, in sedaj se razjezim ze ob najmanjsi stvari- al pred njim ali pri sebi. In kar uzivam v mislih, kako ga bom zapustila itd… Prav nekako naslajam se ob tem – upajoc, da ga bo prizadelo. In vcasih se sama spravim v tako fazo, da potem res tako delujem- kot da mi je cisto vseeeno zanj… (ceprav mi ni!).Pred meseci je rekel, da bi rad, da uspe ta veza,da je pripravljen it na zakonsko svetovanje- sva sla 2x na preliminaren razgovor. Po tistem bi se svetovanja sele zacela, potem pa on ni hotel vec iti, ker ne vidi smisla – ces da misli, da ne bo spremenilo nicesar. Ne razumem zakaj, ker se nisva niti zacela dejansko. Malo se mi zdita dve moznosti- ali je predrago ali pa mu ni ustrezalo to, da je dal psiholog slutiti, da tudi on kaj narobe naredi. (je izredno obcutljiv za kritiko- nanj pa tudi na vse stvari okoli sebe- Sem se preselila namrec k njemu (je tujec) in ce kritiziram npr. kaj v mestu, mu ni prav ??).

Zase imam obcutek, da mu zamerim dolocene stvari :jaz sem se preselila k njemu-z veseljem takrat-(takrat je bilo sicer receno, da bova kasneje razmisljala, ce bova sla kam drugam- in sedaj je njegov odgovor, da on se tu dobro pocuti, mu je vsec sluzba…skratka, se mu ne zdi toliko pomembno, kako se pa jaz pocutim) Ko sem se preselila, sem pustila sluzbo, tako da sedaj iscem tu drugo (spet to ni bila velika zrtev, ker sluzbe nisem marala, ceprav iskanje v danasnjih razmerah tudi ni najbolj prijetno). Nato mu zamerim obdobje po porodu- pride iz sluzbe ob kakih 18:30, jaz dojim (ker se m dojila prakticno cele dneve), me vprasa, ce rabim pomoc, ampak pri dojenju jo res ne, in se poci pred racunalnik. Meni je blo kar slabo. Tako osamljena, kronicno utrujena kot sem bila, sem si zelela, da bi me stisnil, se pogovarjal,..nic. In to zaradi lastne ‘frustracije’, po mojem. Pa dosti zenskih kolegic ma, do katerih se mi zdi, da je bolj prijazen kot do mene (bil je tak prijazen do mene, dokler nisem jaz bila noseca in sem vec tezila, ker so me skrbele stvari: porod,…). Poleg tega mi je pred poroko stalno prinasal roze in taka pozorna darilca. Po poroki sem pa do zdaj v enem letu dobila rozo za porod in sopek za rojstni dan, kupljen tik pred tem, ko je prisel domov iz sluzbene poti na letaliscu.Se mi je zdelo tako mimogrede, medtem ko sem bila vec kot en teden sama z malim otrokom (tukaj nimam nobenega), prisel je nazaj v soboto zvecer, na moj rojstni dan. Preden sem se preselila k njemu, je za sluzbo govoril: Saj je samo sluzba. Sedaj: pa on ja ne more noci ne prespati, ker on dela !Ko sem ga prosila, da naja pelje, ce sem morala k zdravniku (ker sama z otrokom nisem mogla it,ker ga nimam kam dati, ko sem v ordinaciji), sem vedno morala najprej slisat, da pa on dela ob tej uri.. Saj potem me je, samo skoz sem imela ta obcutek, da hoce, da vem, kako se on zrtvuje za to, da me pelje.

Vceraj je rekel, da morava razmislit, ce sva sploh za skupaj.Rekel je tudi, da je sit zivljenja z mano.. Da se moram razjasniti, kaj sploh hocem (ker da se obnasam, kot da nocem bit v tem odnosu- to vem, ampak pri meni je to obramba, pa malo tega izzivanja, ki ga ne razumem, kot da si po eni strani res zelim, da razpade zakon, da bo potem trpel on ali jaz, ne razumem..). Na vprasanje, ce se hoce lociti, je rekel, da za zdaj ne ve. Sem mu rekla, da mislim, da je odgovor dal s tem, ko je rekel, da je sit zivljenja z mano, in na to je odgovoril, da ni sit mene ampak mojega obnasanja. Potem sem vprasala , kaj pa glede otroka, da upam, da bo tolk fer, da ga bom lahko jaz imela (glede na to, da bi v primeru locitve zivela dalec stran) in je rekel, da tam se nisva. In potem se o tem ni hotel vec pogovarjati.- In v tem pogovoru sem sla jaz tudi dalec, sem ze kar govorila o locitvi, da se naj kar hitro odloci , ce ne se bom jaz, itd.- on pravi, da pretiravam, meni se zdi, pa da to delam, ker nekako cutim, kot da si to lahko privoscim, in upam, da dobim nazaj informacijo, da se pa to ne bo zgodilo. Rekel mi je se, da je vprasanje , kaj si jaz zelim tisto, ki je tu najpomembnejse. Sem mu rekla, da bi jaz rada, da smo skupaj. Kaj vec pa enostavno ne morem. Obcutek imam, da rinem proti robu, in sele ko bom tam, bi pa zacela se odpirat in (bojim se da) tudi prosjacit , da ostaneva skupaj.. Ne vem, kot da se poigravam z mejami.

Meni je jasno, da se samo od sebe ne bo nic spremenilo. Jaz vem, da bi on rabil prijazno, nikoli kritizirajo partnerko, jaz pa to nisem. Pri nas doma smo bili navajeni iskat negativne stvari, kritizirati, biti kritizirani.. Enostavno se ne morem zadrzat, ceprav vem, da bi blo bolje-pocutim se, kot da sem dolzna povedat svoje mnenje (posebej, ce gre za otroka, predvsem glede varnosti, nacina uspavanja…) Pa poleg tega, ko jaz kaj pokritiziram ali se zgolj ne strinjam, zna on to razumeti cisto napacno- da mislim, da je neumen, in podobno, kar recimo sploh nisem mislila.

Joj, pa sem se razpisala o podrobnostih. Prosila bi vas, ce bi mi pomagali , kako naj spremenim svoje vedenje- da bi uspela vsaj preprecit to skusnjavo, ki me vodi v izzivanje, da sem se bolj hladna, neprijazna (zdi se mi, da je moj cilj, da mu je enkrat dovolj- pa tega si (vsaj razumsko) ne zelim !)). Ob tem si mislim, bos ze videl, se zal ti bo…(razumsko si pa mislim, kako bo zal sele meni). Poleg naja je tu otrok,7 mesecev, in kot tujki vprasanje, ce bi bil dodeljen meni.To, da bi izgubila otroka, ne smem niti pomisliti.

Pa se to- kako se vam zdi Imago terapija- sem gledala, na internet straneh, in mogoce bi ga prosila, ce greva tam, ce ze h klasicnemu svetovanju pri psihologu noce it vec (meni se je zdelo koristno, takoj je psiholog videl, da ne znava komunicirat itd..)

In pa, ce imate kaksne predloge, kako naprej..

Opravicujem se za to zmedo od pisanja. Prosila bi ,ce je mozno, da bi mi odgovoril g. Izidor, ker nekako najlazje razumem njegove odgovore.

Najlepsa hvala za odgovor.

ana x

Veliko ste napisali, iz napisanega pa najbolj izstopajo nemoč, zmeda in odsotnost trdnih temeljev. Izgleda, da sta se s partnerjem zelo nepripravljena in predvsem psihično nedozorela znašla pred tako zahtevno nalogo, kot je usklajevanje svojih, partnerskih in družinskih potreb. S partnerjem sta ujeta v preigravanje naučenih vzorcev, za katere sicer vesta, da so škodljivi, vendar jim ne zmoreta uiti. Nekaj takih škodljivih vzorcev ste pri sebi odkrili že sami (želim ga prizadeti, bom šla in ti bo potem žal, kot da se poigravam z mejami…). To slednje je zelo dober opis tega, kar v resnici počneta – preizkušata drug drugega meje. Šele ko res prideta do roba, ko ločitev postane realna opcija, vaju za trenutek sreča pamet in se začneta truditi, da bi rešila zvezo. Ko to na drugi strani postane bolj obetavna, hkrati postane tudi nevarna, saj vaju je obeh NEZNOSNO strah bližine. Zato tudi na tej drugi strani nekdo od vaju vedno stori nekaj takega (kritika, umik v delo,…), da gresta spet na varno razdaljo. Tako sta kot na gugalnici, ki niha samo toliko, kot sta trenutno sposobna. V »minus« očitno preneseta ogromno in tam zanihata res zelo daleč. V »plus« pa si ne upata. Želita že mogoče, upata pa (še) ne. Ker je to lepo obenem tudi nevarno. Če nič nimaš, nimaš kaj izgubiti, nič te ne more kaj dosti prizadeti. Zato na tej plus strani vajino gugalnico hitro ustavita. Bolje kot pa da bi kasneje preveč bolelo. A boli vseeno, mar ne?!

Kaj storiti? Če uporabim prejšnjo prispodobo, treba se je naučiti gugalnico ustavljati na »minus« strani in jo bolj zagugati na »plus« strani. Na način, kot to počneta zdaj, vama to očitno ne bo uspelo. Za morebitni uspeh potrebujeta najprej odločenost vsakega posebej, nato pa skupni čas. Če ne bosta našla načina, da bosta KVALITETNO (ne samo navidezno) skupaj, potem napredka ne more biti. Pod »kvalitetno« se ne razume »prijetno«. Važno, da sta skupaj, da imata čas in da se pogovarjata. Namesto vašega partnerja se ne morete odločati. Kaj torej lahko naredite sami? Če boste želeli odpraviti svoj del, potem se boste morali nekako znebiti slabe dediščine, ki jo sami vnašate v odnos. Vaše kritiziranje je verjetno pretirano, predvsem pa verjetno povedano na NEPRIMEREN način. Samo v razmislek: kdaj ste nazadnje dali partnerju kakšno priznanje in pohvalo? Ne vem, koliko je še takih stvari, ki z vaše strani negativno vplivajo na vajin odnos. Vem pa, da iste zadeve negativno vplivajo na VSE VAŠE odnose. Odnos s partnerjem je verjetno res pomemben ni pa edini, sploh pa ne najbolj pomemeben. Ključna sta vaš odnos do sebe in otroka. To sta tudi edina odnosa, kjer imate vse škarje in platno v svojih rokah. Samo od vas je odvisno, do kam boste prišli v teh dveh odnosih. Za (dober) odnos s partnerjem potrebujete tudi njegovo sodelovanje, za odnos do sebe in otroka pa ga ne potrebujete. In vaše osnovno vprašanje ni, kaj in kako bo z vama s partnerjem, ampak kaj in kako bo z vami. Vaša osebna rast je tista, ki bo krojila kvaliteto vašega življenja. Šele ko boste spremenili sebe, se bo začel spreminjati tudi vajin odnos s partnerjem. Zato ne pričakujte, da če se bo spremenil partner pa bo vse drugače. Ne bo, vsaj za dolgo ne. Vaše življenje bo drugačno samo, če se boste za to res odločili in tudi nekaj ukrenili. Morda lahko začnete s tem, da se poskušate nekako prebiti iz vašega kroga osamljenosti, začnete »trenirati« odnose tudi še na kom drugem, na samo na partnerju. Najprej se boste morali najti kot ženska in kot mati, šele potem boste lahko tudi dobra partnerka. Otrok vam bo pri osebni rasti vedno pomagal po najboljših močeh in tudi na svoj račun. Partner, čeprav ne izgleda, to tudi počne ves čas. Seveda bi lahko še več in drugače, a povsem enako velja tudi za vas. Ker ne pišete o nasilju, alkoholu, zasvojenosti, lahko napišem, da so njegove »napake« samo drugačne od vaših, prav nič večje ali manjše niso. On se rešuje in poskuša preživeti na način kot ga pozna, vi na svojega. Obeh načinov sta se naučila doma, zato je tudi vajin odnos približno tak, kot so bili odnosi pri vaju doma. Vendar vidva lahko to spremenita!! Vsak zase, še lažje pa skupaj. Zgolj za primer: partner ima ob vas očitno odlične pogoje, da se nauči bolje prenašati kritiko, predvsem se pa na ZREL način postaviti zase ter nesramnega in krivičnega kritika utišati. Nasprotno pa vam partner daje stalno priložnost, da se naučite svojo kritiko povedati na NEPREZIRLJIV, NENASILEN in NENESRAMEN način, zraven pa se morda naučite še pohvaliti in opaziti dobre stvari. Oba s partnerjem sta V REDU, nič ni narobe z nobenim od vaju. Samo NE ZNATA določenih stvari. A tega se je, kot vsega česar ne znamo, moč naučiti.

Odgovor na vaše začetno vprašanje, zakaj človek dela proti sebi, je v osnovi dokaj enostaven. Za otroka, povsem odvisnega od staršev, je tako vedenje SMISELNO. Za otroka je ob nefunkcionalnih starših bolje, da dela proti sebi, ker na ta način dobi, kar je zanj najbolj pomembno. To je, da za vsako ceno ohrani odnos s starši, da poskrbi zanje, ker mu edino oni zagotavljajo preživetje. Kar navidez izgleda nesmiselno, je za takega otroka torej smiselno. Vendar se na ta način nauči, da včasih dela proti sebi, zato da ohrani pomemben odnos. To naučeno kasneje ponavlja v vseh odnosih, ne da bi enkrat opazil, da zdaj lahko preživi brez staršev. Da je korist, ki jo ima zaradi »tega delanja proti sebi«, izginila. Ostala je samo še škoda, ki se kaže v okrnjenem zadovoljevanju svojih potreb. Naloga takega otroka (vsak od nas je v čem »tak otrok«!) je, da se zave teh »proti sebi« ravnanj, jih ustavlja in postopoma spremeni. Bere se logično in enostavno, a v realnem življenju je vse prej kot to. Eni zmorejo sami, drugi potrebujejo pomoč.

Poskušajte se torej še enkrat pogovoriti s partnerjem: odkrito, a brez kritik, obtožb, zahtev… Če se partner pri prvem psihologu ni dobro počutil, poskusita pri drugem. Besede in dobri nameni so začetek, štejejo pa samo dejanja. Dokler se partner ne bo odločil vztrajati na terapiji, do takrat se še ni odločil za vajin odnos. Če bo partner odnehal, potem si pomoč poiščite sami. Da najdete svoje vzvode, s katerimi pomagate poganjati vajino gugalnico. Ko se boste začeli spremnjati, se bo spreminjalo tudi vaše življenje. Za pomoč ni potrebno, da se obrneta ravno na psihologa, pomembno je, da gre za družinskega terapevta. O drugih modelih nerad pišem, ker jih premalo poznam. Hendrixova (utemeljitelj Imago terapije) »Najina ljubezen« je na vrhu spiska knjig, ki jih priporočam. A vseeno je moje mnenje, da ta terapija le ne posega tako globoko, kot nekateri drugi modeli. V terapevtskem procesu je namreč ključno odpraviti globoko v podzavest usidrane vzroke, ki nam preprečujejo, da bi se vedli bolj funkcionalno. Ko vemo, kako se obnašati, da bo za nas boljše, se pravo delo namreč šele začne. Želim vam, da se ga čim prej in uspešno lotite.

Poleg vsega je tu še vaša težka situacija – ker ste se preselili V DRUGO DRŽAVO. Zamenjati državo bivanja je velik stres že sam posebi. To ni enostavno!!!!
Psihološko so to izjemno veliki pritiski, človek lahko zapade tudi v depresijo!
Prosim Izidor Gašperlin, napišite še kaj o tem!
Bodite močni! Če morete, pošiščite stik s kakčnimi Slovenci, ki tudi živijo v tej državi kjer vi, stik z njimi bi vam koristil, če le niso predaleč!!!

Kasneje napišem še kaj več.

Zgodba približno podobna moji a z žalostnim koncem. Draga ana x, mislim da vem, kako se počutiš a vendar poskušaj dojeti pomen besed g. Gašperlina. Jaz sem sama sicer šla k terapevtu in ravno danes, mesec odkar sva šla narazen, dobila še od njega očitek, da sem itak vse terapevtu kimala in ga poslušala in ne njega. Če bi bilo to res, bi ga morala pustiti že po drugem obisku.
Vem, da ga v velikih stvareh res nisem slišala, da sem povedala stvari na neprimeren način, kritizirala a nekako nisem zmogla takrat iti čez sebe, ker nisem bila dovolj zrela, da bi razumela njegovo ignoranco, žalitve na njegov način itd. REsnično sem se želela spraviti k pameti, ker sem videla da vse skupaj drvi v propad, a nisem zmogla.
Vseeno pa sedaj (ko je že vsega konec) mislim, da sem se veliko naučila o sebi,a vem, da moram še ogromno delati na sebi, da bom pripravljena iti v novo vezo. Če sploh kdaj…priznam, da se je bojim, ker me je nekako prepričal, da sem za vse kriva jaz. Zdaj bijem boj s sabo, spomini, željami, obžalovanji, upanjem, strahom…
Ana x, želim ti,da ne greš po moji poti, vso srečo in veliko moči in predvsem modrosti. Ni tako lahko biti mamica samohranilka.