Pozdravljeni,
ne vem, ce se oglasam v pravo rubriko ampak se mi je zgodilo nekaj s cimer sama ne pridem na konec in me zanima splosno mnenje morda se koga. Torej, da nebo pomote sem pismena le tipkovnica ne premore sumnikov.
Pred dobrimi 3 leti sem na jadranju spoznala punco s katero sva se zelo dobro ujeli, veliko smeha in skupnega humorja. Najino prijateljstvo se je kasneje nadaljevalo, sle sva se veckrat skupaj na dopust in tudi s partnerji smo postali pravi druzinski prijatelji. Zaupali sva si res in odkrito priznam, da jo imam res rada in jo cenim kot cloveka in mi to res veliko pomeni. Mislim vedno so bili zame na mestu, ko sem rabla pomoc, po razhodu z dolgoletnim partnerjem sta me ujela in skrbela za to, da ne padem. Tudi, ko sem spoznala novega sta se veselila z mano.
No torej k problemu… letos ko so sli na dopust so naju povabili zraven. Ker jaz osebno grem na dopust raje kasneje sem pristala na en teden, da ga prezivimo skupaj. In seveda midva prideva se peljeva zelo zelo dalec, ker si je ona tako hudo zelela nase druzbe in prideva tja. Najprej ok popijemo kavico obicajni jutranji cveki in pol znosmo stvari iz avta, hrano pijaco …. itd. Hrano za kosilo za tisti dan sem prinesla zraven za vse. Drug dan smo meli skupen zajtrk, ko sem opazila, da nekaj ni prav. Vleklo se je cel dan nakar sem zvecer v mirni minuti vprasala kaj se dogaja. Razlozila mi je, se njen moz pocuti oropanega privatne sfere, ce midva zajtrkujeva in vecerjava pri njih in da pac prosi, ce to lahko delava v svoji nastanitvi. Prav, ker ne kompliciram tega nisem vzela za slabo ampak sem razumela kar mi je hotela povedati. In ok gremo naprej pol smo kuhali skupaj le kosila.. ze ko je sla iz plaze se je drzala k kisla kumara. Jaz kot cuck za njo in ji pomagam pa solatko pa eno in drugo itd… posodo pomit bla bla… zvecer se midva umakneva in greva po svoje ..Potem sta naju zacela spet vabit na pijacko pa na posedanje na terasi.. prav pa sva sla… ko prideva tja se ona umakne ces, da se slabo pocuti in gre spat. Hmmmmm prav …. da nebo pomote kuhala sva tudi midva le, da je problem, da ni z nicemer zadovoljna. Nad vsem in vsakim viha nos, nic ni dobro, kdo pa se je svinjske kotlete, ok pa letim jaz piscanca kupit sam za gospo … ne razumite me napak ne ogovarjam je…. le pravim, da ne maram kuhat zanjo, ker se se ni rodil tisti, ki bi skuhal vsaj napol uzitno hrano zanjo.
Torej, predzadnji dan je predlagala, da naredi neko eksoticno jed za kosilo. Blo bi treba it spet po vse v trgovino in glede na to, da smo mel se hrano in meso od doma sem ji pac povedala, da je hrane dovolj in da jaz nebi zdaj neki komplicirala… pa mi hladno rece … jah bos pa pac vrgla vse skupaj, pa kaj pol…. pol mi je pa podn zbil in sem jo vprasala, ce je vse v redu z njo. Jaz meso kupujem zdele ga bom pa stran metala, ker se njej tak zdi. Na zalost se ni dalo izognit temu, da je to slisal njen moz in zgleda, da sta se mogla mal skregat, ker je pol drzala klun se cel popoldan. Seveda se nase hrane ni niti dotaknila in ze gledala jo je kot da je iz kante za smeti.
Nato sva se popolnoma umaknila in sla po svoje, prezivela preostnek dopusta zase. Zadnjo noc sem dobila sms od nje, da upa da je vse OK, ker se nisem mogla zadrzati sem ji na kratko napisala, da ni ampak da pac zdaj zarad nakuhanih custev nebi jaz govorila o tem ker lahko kaj recem kar bom kasneje obzalovala. To je bila zadnja konverzacija med nama. Ni ne duha ne sluha o njih. Pogresam jo in sprasujem se kaj se je zgodilo.

Nisem trmasta le ne pustim se obravnavat, ko da sem clovek 2 klase, dober le ko je vreme in zvezde jasne. A mate kaksne podobne izkusnje?
Lp

Orionlady

Če pogledamo na vse skupaj dovolj široko, so v bistvu »pravila« za dobre odnose zelo enaka. Če smo sami pristni in odkriti, edino s tem dajemo možnost, da bodo taki tudi naši odnosi. Seveda s tem tvegamo, da se drugi v odnosu ne bo odzval enako pristno in odkrito in morda celo prekinil odnos. To je dilema, s katero se srečujemo praktično vsak dan. Odgovor na to dilemo seveda ni samo en. Predvsem pa ga določa želja, kakšne odnose želimo oziroma smo jih sposobni imeti. Kar pomeni, da se nam na svoji življenski poti skupaj z zorenjem tudi spreminja odgovor na to dilemo. Majhen otrok pri reševanju te dileme skoraj nima izbire. Če je v odnosu s starši postavljen pred dilemo pristnost-odkritost ali prekinitev-izguba odnosa, se bo vedno odločil za ohranitev odnosa. Cena, ki jo zato plača, je, da se sčasoma nauči, da namesto tega, kar resnično čuti, misli in bi rad počel, čuti, misli in počne, kar ustreza staršem. Taki otroci potem tudi odrastejo z občutkom, da je cena za ohranjanje odnosa samozatajevanje, sprenevedanje, potrpljenje, ustrežljivost, ipd. Predlagam vam razmislek, koliko in zakaj ste vi tak (odrasel) otrok. Iz opisa vašega dopusta zelo jasno izstopa vaše zatajevanje jeze, vaša podrejenost, ustrežljivost, prilagajanje, siljenje v stvari, ki vam ne ustrezajo,… Če poenostavim: to, kar se je dogajalo v vas in to kar ste počeli in kazali navzven, sta dve povsem različni zgodbi. Torej – niste bili ne pristni, še manj pa odkriti do svoje prijateljice. Sicer ima vsak svoje kriterije, ampak meni se to ne zdi ravno trdno in iskreno prijateljstvo. Bolj mi izgleda, kot preigravanje naučenih vzorcev. Resnično prijateljstvo ima to moč, da take vzorce odkriva. In če se dva res trudita za to prijateljstvo, si bosta pustila nastaviti to (neprijetno) ogledalo in se tudi trudila, da spremenita vzorce, ki krnijo globino in moč tega prijateljstva. Nič kaj dosti drugače kot v intimnem odnosu s partnerjem, samo intenzivnost in globina sta ustrezno manjši.

Če si torej še vedno želite pravega prijateljstva s to žensko, potem verjamem, da do njega vodi samo odkrit in pošten pogovor. Kot sem že napisal, ne veste, kako bo odreagirala ona. A za prijateljstvo sta potrebna dva. Če si ga ona ne želi, potem pač ni nobene možnosti. Štejejo pa resnična dejanja, ne pa floskule ali naučeno prisiljeno vedenje. Postavite si vprašanje: Ali vam je bil tak dopust všeč? Bi ga ponovili? Vama je vajin odnos, tak kot je, všeč, vam ustreza? Če je odgovor trikrat ne, potem se zdi, da imate tudi že odgovor na vaše vprašanje, kje so meje prijateljstva. Težava pa je v tem, da vas k tej prijateljici vleče čisto nekaj drugega, česar se verjetnost sploh ne zavedate. In smo spet, kot vedno, pri vašem odraščanju in starših. V čem je vedenje in odnos te prijateljice podoben vašim staršem? Koliko je vzdušje, ki ste ga doživeli na tem dopustu, podobno vzdušju iz vaše družine?

Lepo vas pozdravljam

Ne bom šla v kako analizo napisanega a bi dodala mojo izkušnjo in mnenje.

Sama sem bila presenečena, kako hitro pride med prijatelji do razhajanj, ko gredo skupaj na dopust.
Zgodilo se mi je v zelo rani mladosti, ko sva s prijateljico šle prvič same od doma na morje in sva imele prvo razhajanje že na želežniški postaji pred odhodom vlaka. Po treh dneh se nisva več pogovarjali in po desetih sva ostali skregani za vedno! Prej sva tiktakali kot ena.:)))

Naslednjič se mi je dogajalo podobno kot tebi le iz druge strani :
Dobra sodelavka s katero sva se znale skupaj smejati, kdaj spiti po službi kavo in imava opodoben stil življenja me je vprašala, če se mi lahko pridruži na dopustu, ker ji je njen načrt za morje spodletel- težave z avtom. Sem privolila, saj sem imela namen dalj časa ostati, da gremo prvi teden skupaj z našim avtomobilom. Povedala sem ji, da imamo navado, da gremo rano zjutraj od doma, ker se jaz nerada vozim v vročini in gužvi. Vprašala me je kaj od hrane naj vzame s sabo…Razložila sem ji, da imamo tam na razpolago veliko sveže zelenjave, da domačini prinesejo vsak dan sveže ribe in da razen kake suhe salame ali kakega živila, brez katerega res ne more naj ne nosi hrane s seboj. Ves čas je trdila, da njej denar ni problem…jaz ji bivanja pri meni nisem imela namena zaračunati.
Zvečer pa kliče njen mož, da onadva res ne moreta prej kot ob pol devetih dopolda. Ker nimam rada zasliševanja sem pač rekla OK ob pol devetih pride mož po vaju in potem še poberejo mene…Prišli so ob desetih po mene, ker so čajkali v sparu na pečene piščance, krače, rebrca…mesa za štiri dni.Zato sem se jaz morala 3 ure bolj dolgo voziti in iti pet ur pozneje od doma. V avtu je tako smrdelo, da joj. Prtljažnik pa poln. Še krompir je nakopala in ga z blatom vred spakirala:(((.
Doli je jedla samo tisto, kar si je prinesla s seboj, bog ne daj da bi jo kaj stalo. Še nas je silila s svojim mesom vse naslednje dni. Ne lažem še četrti dan mi ga je ponujala! Da ne govorim, da je imela tudi polno zamrznjenega s seboj! To te ubije!
Ko sem delala škampe jih niti probat ni hotela, ker ona ima svoje hrane dovolj, na moža, ki je pohvalil jed, ki sem jo pripravila je bila jezna in mu je dejala naj mu odslej jaz kuham! ….Neprestano je izzivala MOJEGA moža z nekaj malenkostmi, ki sem ji jih zaupala. Iz tega, da sem ji povedala, da mi je všeč nek pevec-njegovo petje je naredila celo afero, kot da meni brez njega še živeti ni…
Skratka NJEJ DENAR RES NI PROBLEM, NA DOPUSTU SI VEDNO PRIVOŠČI ( ja pokadi tono cigaret in njeni ogorki so vsepovsod, Kadi tudi ponoči in to sem ves čas vohala tudi v moji sobi, tudi doza ali dve viskija , ni problem…)!
Vem, da ti nisi ona in oprosti če sem povedala kaj v čemer se boš našla ali kaj kar k tebi ne paše . Tudi jaz s to kolegico nimam več nobenih privatnih stikov. Vse kar mi ni bilo všeč sem ji vljudno povedala sproti, pa kot da me ni slišala. Sedaj se je izogibam v ŠIROOOOOKEM loku.
Smo različni in različno dojemamo stvari. Kar je za mene dopust za drugega to ni. Kar je za mene : denar ni problem je za drugega morda nepojmlivo zapravljanje in obratno.
Kaj pa bo meni strokovnjak povedal o mojih travmah iz otroštva ? – sem radovedna in že težko čakam odgovor!

No gospod Gasperlin hvala vam za odgovor.
Ne strinjam se z vami glede tega kar ste napisali. Ce bi vam bla napisala da smo se skregali in v glasnem prepiru popakirali pa sli bi mi pa napisali da sem prepirljiva baba- tako laicno povedano.
Dejansko sem stvari ze sama uredila z iskrenim pogovorom, z direktnim vprasanjem kaj se dogaja itd. Samo v tisti atmosferi na morju se mi ni zdelo primerno ker bi zaradi nakuhanih emocij in nerazumljenosti lahko rekla kaj kar nisem mislila tako. Ja zatajevana jeza ker nisi sam na svetu ampak se moras znajti in plavati med mnozico. Temu jaz laicno pravim prilagajanje in oziranje na drugega vi ste me primerjali z odraslim otrokom, ki se drzi naucenih vzorcev. Seveda se jih drzimo vsi se jih .. saj smo bili tako vzgojeni. Roko na srce … koliko posebnezev in samosvojih ljudi ki pocnejo le tisto kar jim ustreza pa ni v tihem koticku svojega zavetja zelo osamljenih?
Mislim da tukaj niste meli prav in ne bom se opravicevala ker se ne strinjam z vasim odgovorom.

Pozdravljeni,

vaši odgovori so super, vendar so včasih navedeni le vzroki, kaj so starši delali narobe, manjka pa mi (sem namreč starš dveh majhnih otrok), kaj naj starši naredimo, da do tega ne bi prišlo.

Npr. citiram: “Če je v odnosu s starši postavljen pred dilemo pristnost-odkritost ali prekinitev-izguba odnosa, se bo vedno odločil za ohranitev odnosa. Cena, ki jo zato plača, je, da se sčasoma nauči, da namesto tega, kar resnično čuti, misli in bi rad počel, čuti, misli in počne, kar ustreza staršem. Taki otroci potem tudi odrastejo z občutkom, da je cena za ohranjanje odnosa samozatajevanje, sprenevedanje, potrpljenje, ustrežljivost, ipd. ” Ampak otroka je treba kregati, če dela kaj narobe, torej začne delati tako, kot želi starš, čeprav ima drugačne želje. Torej, kaj je potem prav? Bo imel moj otrok težave, kdaj je tista meja…? Morda sem tukaj dala slab primer, vendar se večkrat ob vaših odgovorih in odgovorih vaših sodelavcev prestrašim, kaj pa, če sama delam te napake in bosta moja otroka imela težave. Že tako me stalno mori, kaj ga “sračkam” pri vzgoji, mnogokrat sem v dilemi, kaj je prav in kaj ne… Moram reči, da je biti starš precej težka naloga, si nisem nikoli mislila 🙂

mary35

Očitno ste ista oseba kot Orionlady, ki je zastavila vprašanje. Kot sem že večkrat napisal, če odgovarjam na splošno, nič ne tvegam. Če odgovarjam bolj konkretno, lahko tudi zgrešim. Smisla svojih odgovorov ne vidim toliko v tem, da so “pravilni”, kot da so povabilo k drugačnemu pogledu oziroma razmišljanju. Vi ste razmislili in se pač v tem niste našli in se s tem ne strinjate. Zakaj bi se bilo treba komu opravičevati, če se ne strinjava. Kaj je narobe z nestrinjanjem? Še en vzorec? Vsi smo odrasli otroci, ki ponavljamo naučene vzorce. Nekatere je prav, da opustimo, z drugimi ni čisto nič narobe. Ključno je, da jih ozavestimo in postanemo njihov gospodar. Obdržimo, kar ustreza, opustimo oziroma nadomestimo, kar nam ne. Bolj ko nam to uspeva, bolj smo zreli, če želite-odrasli.

Helena

Če okregamo svojega otroka, to ne pomeni, da je s tem kaj narobe. Če seveda to naredimo brez nasilja (kričanje), zasramovanja, poniževanja, itd. Ključno je, da tudi če ga kregamo (mu jasno in odločno povemo, da nam nekaj ni prav), ob tem NE PREKINEMO odnosa. Ko ga kregamo, mu hkrati damo vedeti, da ga zaradi tega nimamo čisto nič manj radi in da se bo vedno lahko obrnil na nas in da bomo še vedno tam zanj. Tako bo otrok razumel, da je nekaj narobe z njegovim početjem, ne pa z njim. V takem primeru mu tudi ne bo treba izbirati v smislu, kot sem napisal zgoraj. Tudi če bo naprej ravnal po njegovo in se za kreganje ne bo zmenil, to ne bo pomenilo, da bo izgubil odnos (starše), ampak bo to imelo zanj neke posledice. Ne vem, če sem napisal dovolj jasno, ampak v tem je bistvo in ogromna razlika. Otrok se namreč ne bo prilagajal staršem iz strahu, da jih bo izgubil, zato se mu tudi ne treba odrekati samemu sebi. Svoje vedenje bo spremenil bodisi iz spoštovanja do staršev ali pa zaradi posledic, ki mu jih bo prineslo njegovo vedenje. Na ta način bo odrasel v samostojno in samozavestno osebo, hkrati pa bo poskušal držati ravnovesje z drugimi ljudmi in se bo med njimi ustrezno znašel.

Res je, ni lahko biti starš, sploh če smo imeli slabe starše. Vsak otrok bo imel take in drugačne težave, pa naj bodo starši še tako dobri. Niso vse napake staršev tako zelo usodne. Če se otrokom ne dogajajo resnejše zlorabe in krivice, potem bodo posledice takih napak majhne ali celo zanemarljive. Poleg tega pa je napake možno vedno popraviti. Otroci vam bodo vedno znova dajali možnosti. Zato ne pritiskajte preveč nase. Če jih imate radi, si boste vzeli čas zanje in boste eleminirali elemente zanemarjanja in nasilja, je to dovolj, da bodo otroci odrasli v osebe, ki bodo znale same naprej. Tega pa starši ne morejo narediti namesto njih, kakor jih tudi ne morejo zaščititi pred takimi ali drugačnimi težavami, ki jim jih bo nasproti prineslo življenje.

Lep pozdrav

Posteno..
in ja z Orionlady sva ista oseba, ne zaradi prikrivanja ampak pozabljenih gesel in zamenjav racunalnikov.
Kot sem povedala sem stvari uredila in zelela le na nek nacin slisati kaj si mogoce se kdo drug misli o tem. Zelela sem izvedeti ali morda jaz nimam popacenega dojemanja o tem kaj je za nekoga normalno in ali sem morda preobcutljiva. Hvala vam se enkrat…

Kar je napisala Orionlady razumem. Sama sem se vdružini naučila,vedno povedati kaj mislim in to takoj rešiti ko nastane problem. In še danes plačujem, ker so me naučili obnašati se zrelo.Ker v službi,če si iskren in poveš pošteno kaj se ti ne zdi fer da nekoga blatijo ki ni zravn, ali da neupravičeno nekoga napadajo, ali naredijo halo okoli ničesar… za to iskrenost in pošten odkrit pogovor si v realnem svetu kaznovan. Če pa si tudi ti zahrbten, ali kaj pogoltneš, ko pripravljajo atentat na nekoga si tiho, takrat se zaščitiš da sam ne boš tarča. In tega še danes ne vem, zato sem zaradi odkritega pogovora dostikrat tudi jaz tarča. Vsi mi pravijo-to je neumno, nekomu ki je lumpi volk, povedati da je lumpi volk.Moraš biti z njimi in lajat z njimi na luno. To je primer službe. Drugo je primer privatni.Kolegica se povabi k meni na obisk.Si vzamem prosto, sčistim koliko se da hišo,ona pripelje prijateljico in potem ves čas joka kakšna je hrana, kaka neudobna postelja, kako ona ima alergijo na prah in če bi imela svojo blazino eno posebno, da nebi sedaj ponovno dobila vse te alergije-nekaj različnih motenj dobi z nosom, očmi.. in pol to traja več mesecev. In pol tej svoji kolegici govori-taka je naša Anča, nima tega Vita cornflakesa za hujšanje, onaima samo navadne.., in zdej sem še zbolela (češ verjetno, da nisem dobro prezračila posteljo ali pobrisala prah ali kaj in sem vedela da ima alergijo). Eni so pač nehvaležni, in čejim rečeš odkrito “glej potrudila sem se koliko lahko,vzela sem si 2 dni prosto da sčistim vse zate, kupila nove koutre,napolnila hladilnik in mi je zelo žal če ti ne morem ustreči.Nova okna ne morem kupiti da se ti ne prehladiš, to je že večji strošek. Saj si vedla da imam stara okna in da malo piha notri, noben pa se še ni prehladil zaradi tega sredi poletja,pač si malo bolj občutljiva na te zadeve”. Od takrat se samo še slišimo, ker je šla v jok in se ne more o teh stvareh pogovarjati.Rada bi da se ji opravičim, ker ji nisem vse prištimala kot kraljici.Lahko samo sanja. Lahko gremo ven na večerjo, druženje z otroci, ampak sama jo nikoli ne bom povabila in če se bo spet sama povabila, bom našla izgovor da ne morem.Z enimi ne moreš drugače kot v rokavicah. Žal.

Pozdravljeni!

Ko sem prebral odziv od “še ena izkušnja”, sem dobil občutek, da se morda moje odgovore da razumeti preveč v smeri, da je treba o vsem in z vsakomer do konca odprto, odkrito in strpno pogovarjati. Tega nikakor ne želim sporočati. Vsakič znova se odločamo do koga in koliko bomo odprti, gostoljubni, potrpežljivi, iskreni,itd. Zraven pa se še odločamo, KAKO bomo “iskrenost”, “odprtost” in “poštenost” izvedli. Če se ne zmoremo zavestno o tem odločati in delujemo kar tako na prvo žogo – ja, potem imamo kaj hitro težave v odnosih. Zakaj nekomu povedati, da je “lumpi volk”? Ali ni povsem dovolj, da mu mirno, direktno in spoštljivo povemo, kako občutimo njegovo vedenje do nas in kaj nas moti. S tem na korekten način drugim postavljamo meje in se »praskamo samo tam, kjer nas srbi«. V bistvu to velja za vse odnose, samo naše meje so glede na globino-intimnost odnosa drugače postavljene. Zrela oseba se ne ravna po tem, kar so ga naučili starši, kar pravijo prijatelji, psihologi, terapevti, morala, družba,… Zrela oseba razmišlja o tem, kaj želi doseči in glede na želeni cilj izbere ustrezen odziv oziroma vedenje. Bolj ko smo zreli, manj se pri tem ukvarjamo s tem, KAJ želimo doseči izven sebe, bolj pa nam je pomembno, KAKŠNI želimo biti. Kakšen oziroma KDO sem me določa to, kar čutim, razmišljam in počnem. Pri tem je morda naša glavna naloga se naučiti biti to, kar smo, in hkrati ostati povezan z drugimi. Umetnost je iskanje pravega ravnotežja. Biti preveč povezan z drugimi, gre skoraj gotovo na račun tega, da bi lahko bili, kar smo v resnici. Preveč se ukvarjati sam s sabo in si ustvariti umetno (izolirano?) okolje, kjer smo lahko brez ogledal drugih tisto, kar mislimo, da bi morali biti, pa nujno krni našo povezanost in vključenost v (resnični) zunanji svet. Kot je pomembno, da v vsak odnos damo tisto, kar smo in kar najbolj zmoremo, je vsaj enako pomembno, da znamo v odnosih drugim postaviti pravo mejo na ustrezen način in če ne gre drugače, odnos tudi prekinemo.

Lep pozdrav

Kakor razumem vprašanje Orinolady…njeno opisovanje se zelo nanaša na lonce, meso in zamujanje, kosila…v ozadju pa je morje občutkov, na katere opozarja moderator. Zato se mi zdi pomembno osredotočit se na lastne občutke, ne na to kaj je kdo rekel, naredil, ne naredil in kaj se je navzven dogajalo, ampak navznoter. In kaj in kako s tem dogajanjem naredit. To se mi zdi poanta. Tukaj pa vsak sam zase odloča ali bo ali ne bo in koliko bo če bo – iskren.