Pozdravljeni!

Že večkrat sem nameravala pisati na ta forum in prositi za nasvete in pomoč, a sem vsakič upala, da pa mi morda le ni treba in da bo bolje. Toda ni bolje, ker je vedno huje. Gre namreč za težave, ki jih imava z mojim partnerjem v najini zvezi (moj partner bi sicer rekel, da jih imam jaz sama in ne midva, on namreč nima nobenih problemov). Zavedam se, da bi mi lahko najbolj objektivno svetovali, če bi slišali obe plati, toda potrudila se bom opisati problem čim bolj nepristransko in tudi iz njegove plati. Vem, da bo tale tekst precej dolg, ampak situacijo bi rada čim bolje predstavila in upam, da bo imel kdo voljo tole prebrati in mi svetovati, kajti v sebi čutim veliko stisko.
Stara sva nekaj pod in nekaj nad 30 let, par sva že 12 let, skupaj živiva že 11 let, ves čas sama, v lastnem gospodinjstvu.
Pa da najprej opišem pozitivne plati najine zveze: imava ogromno skupnih interesov, ciljev, želja, imava podobne vrednote, nazore, načela, veliko se pogovarjava in debatirava, imava neko skupno življenjsko filozofijo, ki naju povezuje. Ko se skupaj česa lotiva, kar sva si zadala, se zdi, da gore premikava in sva zelo ustvarjalna in produktivna. Med seboj se tudi spoštujeva (zadnje čase sicer z njegove strani spoštovanja ne čutim več), si resnično zaupava (nikoli ni bil še noben od naju ljubosumen) in mislim, da se imava zelo rada in (vsaj jaz) čutim neko pripadnost eden drugemu. Morda tudi ni nepomembno to, da nimava nobenih težav v spolnosti in jih tudi nikoli nisva imela.
Najina zveza se je torej začela, ko sva bila oba še zelo mlada, jaz najstnica, on malo čez 20. Takrat sva še študirala, živela sva v izredno skromnih razmerah in se skupaj borila proti težavam z mojimi starši, ki so takrat nasprotovali najini zvezi. Bila sva dokaj enakopravna v najinem odnosu, čeprav sva se že takrat pogosto prepirala in pričkala, največkrat zaradi banalnih vzrokov, ki sva jih (zaradi močne trme naju obeh) ponavadi preveč napihnila. Jaz bi seveda trdila, da je bil v glavnem kriv on, on pa bi seveda rekel obratno. Ampak takrat sva vedno našla pot eden do drugega – enkrat jaz, drugič on – in sva se približno »enakomerno« trudila »znova zgraditi porušene stene« najine zveze. Ampak v osnovi je bila najina zveza trdna, imela sva se zelo rada, si izkazovala veliko pozornosti, želela in verjela sva v skupno prihodnost in trajnost najine zveze.
Že v začetku najine zveze sva bila zmeraj zelo varčna in sva že ob samih štipendijah privarčevala za študenta skoraj neverjetne vsote. Moj partner je takrat skrbno »vodil« najine prihodke in oba sva pazila na vsak (takrat še) tolar. Vse je čakalo na dan, ko si bova lahko ustvarila lasten dom in tega sva se skupaj veselila, čeprav je bilo vse še tako daleč. Moj partner je nato še pred končanim študijem dobil službo, kar si je seveda zaradi slabših socialnih razmer močno želel. Jaz pa sem se veselila z njim, študirala dalje in vsak mesec dajala na kup svoje prihranke.
In nato je po nekaj letih napočil trenutek, da sva si lahko ustvarila nekaj popolnoma svojega in se preselila v zavetje najinega lastnega doma. Seveda moram poudariti, da je zasluga za to predvsem partnerjeva, saj je iz sprva skromnejšega položaja v službi napredoval zelo, zelo visoko in v skladu z njegovim položajem je rasel tudi njegov dohodek. Jaz sem sicer pomagala po svojih najboljših močeh in dajala vse od sebe – tako pri nadaljnjem varčevanju kot pri fizičnem delu, kjer sem včasih delala »bolj kot moški«, bi rekli sosedje, mojstri in še kdo. Vmes sem sicer tudi doštudirala in bila nekaj časa tudi zaposlena, a žal je moj poklic tak, da je zelo težko najti redno službo in delati kariero.
No, in sorazmerno z rastjo najinega doma in partnerjeve kariere je rasla najina neenakopravnost v najinem odnosu. Tisti, ki popravlja »porušene zidove najine zveze«, nisva bila več oba, ampak čedalje pogosteje jaz sama. In danes je tako, da jih popravljam samo še jaz in če jih bom nehala, bodo ostale samo še ruševine, saj on ne bo naredil ničesar. Da ne bom govorila v šifrah: partner mi daje ves čas vtis, da sem lahko samo srečna, da ga lahko imam, saj mi nihče drug ne bi materialno toliko nudil kot on. Ja, res mi veliko nudi, popolnoma se strinjam. Toda jaz ne potrebujem toliko materialnih dobrin. Kaj mi pomaga presežek materialnih dobrin, če na drugi strani čutim pomanjkanje občutka pripadnosti in ljubezni??? Prepričan je, da s tem, ko zasluži toliko denarja in mi toliko nudi, s tem odtehta vse ostalo. In tako nimam več pravice, da me kaj na njem moti in če sem zato nesrečna z njim, pravi, da je to moj problem, da mi on ne more pomagati in da me ne sili, da sem z njim, da se lahko kadarkoli razideva. Nobenih kompromisov ni več pripravljen sklepati. Dovoli si vedno več arogance, nestrpnosti, odrezavosti in težkih besed, ki žalijo mojo osebnost in izreče jih namenoma, čeprav ve, kaj me najbolj prizadene. Ima toliko dvojnih meril – jaz moram v trenutku nehati npr. z določenim vedenjem, ki je zanj moteče, medtem, ko si jaz ne smem dovoliti, da bi ga opozorila na stvari, ki mene motijo pri njemu. Misli, da sem samo jaz tista, ki ima od njega korist, da on mene ne potrebuje, se mu ni treba več prilagajati in da se moram prilagajati jaz, saj je on itak že vse naredil s tem, da mi materialno vse nudi. Čutim, da so mu vsi ti poslovni uspehi preveč »stopili v glavo« in ima občutek, da je ves svet njegov, saj venomer poudarja samo to, kako uspešen je, jaz pa ne oz. da je malokdo tako uspešen. In pravi, da ga zaradi njegovih sposobnosti premalo spoštujem. Jaz pa ga zelo spoštujem do te mere, ker je odgovoren, varčen, gospodaren in vem, da bo znal dobro poskrbeti za družino. Ampak to je zame tudi dovolj in vse kar presega meje tega, kar resnično potrebujem(o) za svoje življenje, jaz ne pričakujem in ne zahtevam od njega. Ta presežek je iz mojega vidika samo za njegovo veselje, ker jaz bogastva resnično ne potrebujem in si ga niti ne želim. Me pa ne moti, če v tem uživa on in ob tem ne pričakuje, da ga bom zato kovala v zvezde. Čutim pa veliko potrebo po duhovnem in čustvenem bogastvu v najinem odnosu. In dovolj imam tega, da se samo jaz borim za njegovo naklonjenost, njemu pa se za mojo ni treba. In to me tako ponižuje, da se počutim kot nek berač ali zavržen kuža. In v teh svojih uspehih vedno bolj pozablja tudi na moje prispevke v najin dom. Tudi če so v primerjavi z njegovimi bili res skromni, imajo po mojem mnenju vseeno nek pomen, saj so plod mojega trdega dela, odrekanja in maksimalnega truda. On pa sedaj ob sporih to pretvarja v denar in mi govori, da to vse skupaj ni bilo kaj dosti vredno.
Kadarkoli se želim pogovoriti o najini zvezi in mu povedati za svoje občutke, reče, da se spet hočem kregati in naj mu že dam mir in da naj sama rešim svoje probleme. V taki situaciji me skoraj vedno oblijejo solze in začnem jokati. To pa je zanj nekaj najbolj obsojanja vrednega, nekaj nezrelega in reče, da tako pa res ne bom manipulirala z njim in naj neham igrati žrtev. Prepričan je, da on napak v odnosu ne dela in da sem za vse spore kriva sama in da se moram spremeniti jaz, če hočem, da se bova bolje razumela. Jaz pa vem, da nimam problemov jaz, ampak najina zveza, zato bi morala težave reševati skupaj. Tudi o partnerskem svetovalcu sva se že pogovarjala in tudi sam je že rekel, »pa naj svetovalec pove, kdo od naju je kriv«. In sem mu povedala, da najbrž ne bo povedal, »kdo je kriv«, ker verjetno ni nihče kriv, ampak imava pač težave v odnosu, naloga svetovalca pa je verjetno ta, da nama pomaga težave rešiti. Vendar on je tako ponosna in trmasta osebnost (tudi jaz sem, ampak še zdaleč ne tako kot on), da ne bi prenesel, da mu nekdo »soli pamet«, ker on je itak najpametnješi in ne dela nič narobe. In čutim, da kakor hitro bi mu nekdo (pa tudi če strokovnjak) rekel, da se mora tudi on spremeniti, bi v tem primeru podvomil o strokovnih sposobnostih tega svetovalca in bi zadevo najbrž zaključil s kakšnim ciničnim komentarjem, npr. češ »da ta nima pojma«.
In večkrat je že povedal, da se on ne misli spreminjati in da se lahko razideva, če mi kaj ni po volji. Sicer pravi, da me ima zelo rad in da ne verjame, da bi lahko našel žensko, ki bi mene presegala, ampak, da mora imeti najprej sebe rad. In očitno v tej njegovi ljubezni do sebe ni ravno veliko prostora zame. In tudi če res prekineva zvezo, vem da mu lahko zaupam, saj vem, da me ne bo vrgel brez vsega na cesto in da bi mi pravično dal tisto, kar mi pripada, morda celo še več.
In sedaj se najbrž vsi, ki še vztrajate pri branju, sprašujete »kje za vraga je tvoj ponos, tvoje samospoštovanje, ženska?? Zakaj potem ne greš??«. Vsi, ki ste kdaj v življenju bili pred podobno odločitvijo, veste da te stvari niso tako enostavne, če si vanje vpleten. Pri nama je v tem trenutku zadeva še bolj zapletena, saj pričakujeva najinega prvega otroka, ki sva si ga oba zelo želela. In moj partner je zmeraj poudarjal, da bi rad, da sem jaz mama njegovemu otroku, saj je prepričan, da bom res dobra mama. In ravno sedaj v nosečnosti se je najin odnos zelo zaostril. Partner sicer pravi, da je še zmeraj isti in da je sedaj v nosečnosti nekaj narobe z mojo percepcijo. Morda sem zaradi hormonov res nekoliko bolj občutljiva, ampak to še ne pomeni, da zaznavam stvari, ki jih v resnici ni in da je nekaj narobe z mano, če ne prenesem njegove arogance, nestrpnosti in pomanjkanja pozornosti in ljubezni. Pravi, da tudi z nosečnostjo ne bom manipulirala z njim (on namreč mojim prizadevanjem za harmonične družinske odnose reče manipulacija) in da dejstvo, da bova dobila otroka ničesar ne spremeni in da to ne pomeni, da morava ostati skupaj. To se mi ne zdi pošteno, saj je zmeraj vedel za moje sanje o »srečni družini« in če on v te sanje ni verjel, zakaj sva se potem podala na to pot. Otroka se sicer zelo veseli in vem, da bo kot oče dobro skrbel zanj. Vendar mene v njegovih sanjah o otroku največkrat ni, saj se veseli samo otroka, ne pa tega, da bomo družina. In večkrat sem mu že povedala, da se počutim kot vrtiček, na katerega je posejal svoje seme – sedaj čaka na pridelek in ko ga bo končno dočakal, vrtiček ne bo več pomemben in ga bo zanemaril. In očitno se ne zaveda, da ta vrtiček tudi sedaj potrebuje veliko pozornosti in nege. Nenavadno za moškega, kaj? Jaz pa tako potrebujem tisto čustveno varnost. Materialne varnosti imam več kot dovolj. Vem, da bi ženske, ki živijo v slabih materialnih pogojih, najbrž rekle, da sem lahko srečna, ker mi ni treba skrbeti, kako bom preživela mesec, ampak jaz sem tako nesrečna.
In kaj bi na vse to, kar sem napisala, rekel on: najverjetneje bi rekel, da se samo derem nanj, da ga preveč opozarjam na nered, ki ga pušča za seboj (zakaj bi pa moral za sabo pospravljati, v zahvalo za vse kar mi da, pa menda lahko vsaj to naredim), da tudi sama nič ne naredim za bolj ljubeč odnos med nama (po vseh tistih težkih besedah, ki mi jih izreče imam res odpor do tega da bi ga objela in poljubila), da pač enostavno občasno potrebujem spor, ker se baje rada kregam, saj imam to v genih in sem enaka kot…(tukaj našteje nekaj mojih sorodnikov, ki tudi meni niso ravno simpatični), da se preveč oklepam svojih predstav o tem, kakšna bi naj bila idealna partnerska zveza, idealna družina in da se njega nasploh preveč oklepam in ne dopustim možnosti, da bi kljub otroku živela ločeno. In očital bi mi, da se do še nerojenega otoka vedem neodgovorno s tem, ko toliko jočem in se sekiram, in da sem samo jaz tista, ki sedaj otroka lahko zaščitim (on torej tukaj ne more in ni dolžan nič pomagati).
Morda za marsikoga ta zgodba zveni malce grozljivo, vendar moram še enkrat poudariti, da se sicer v ostalih pogledih zelo ujameva in je v obdobjih brez konfliktov najin odnos prekrasen in skupaj doživiva toliko lepega, si izkazujeva pozornost in sva enostavno srečna. Zavedam se, da zveza brez konfliktov ne more obstajati in jaz jih tudi ne jemljem kot nekaj tragičnega. Če bi bilo po moje, bi zgolj pustila, da konflikt pride in gre – torej, da se zaradi neke banalnosti le nedolžno sporečeva, izraziva nestrinjanje in je čez pol ure spet vse ok, brez žaljivk in težkih besed, ki prizadenejo. Pri nama pa nastane problem, ker partner pri takšnem majhnem, nepomembnem sporu skoraj zmeraj izreče besede, ki globoko prizadenejo mojo osebnost. Ponavadi so to razni očitki glede stvari, na katere ne morem kaj veliko vplivati (npr. da nimam ustrezne službe, da še v življenju nisem kaj prida zaslužila in ustvarila, da je vse ustvaril on, da ga izkoriščam, izgovori tudi veliko grdih, žaljivih izrazov…). Tudi če mu povem, da me takšne besede žalijo in žalostijo, reče, da je to vse res in da bo vedno rekel, kaj misli in kaj je res.
Kaj torej storiti? Naj samo čakam in upam, da bo bolje, ko se otrok rodi? Naj se do konca podredim in pozabim na svoje sanje? Ali naj se res sprijaznim z ločitvijo?

Hvala vsem, ki ste tole prebrali in bi mi radi pomagali!

Lepo pozdravljeni!

Ob vsem tem pismu, človeku kar zmanjka besed, tako kot je vama zmanjkalo besed in je ostal samo prazen odnos poln bolečine in hrepenenja. Nosečnost odnos naredi še močneje ranljiv. Začno se prebujati najbolj ranljiva čutenja. In če sta v odnosu dva, ki sta razbolela, sama in ne najdeta stika, je lahko zelo težko, še sploh za žensko, ki nosi otroka in potrebuje nežnost, sočutje in objem. Prav tako pa po nežnosti hrepeni vaš partner, njegova dejanja kar kričijo po objemu, razumevanju in sočutju. Oba sta v tej zgodbi zelo sama in osamljena. Vi veliko jokate, saj vam nosečnost še močneje prebuja željo po stiku.

Smiselno bi bilo obiskati terapevta, še preden se rodi otrok, ker bosta ob dojenčku zelo težko našla čas zase. in glede na čustveno stanje, v katerem sta sedaj, najverjetneje ne bo lahko.
Terapevt bo znal ovrednotiti občutja in stisko, ki jo vaš partner doživlja in ki se mu ob vaši nosečnosti še močneje prebuja. Prišla sta do točke, ko ne zmoreta več sama. Na tej točki veliko ljudi otrpne, živi neko povprečno življenje v jezi drug na drugega, ali pa sledi ločitev, ker preprosto ne zmorejo več. Pa ne gre za to, da ni več ljubezni, tudi vidva imata veliko potenciala, ki ga lahko še izkoristita, le čutenj, ki se vama prebujajo drug ob drugem ne vzdržita. Hladnost vašega partnerja in nedostopnost kažeta na to, kako se boji ranljivosti in bližine in hkrati kako hrepeni po tem. Če bi se vi v sebi umirili in ga objeli kot ženska, bi mu solze tekle v potokih. In če bi on to zmogel do vas, bi se vaše telo sprostilo. Sedaj pa ste nenehno v žalosti, iskanju in hrepenenju, kar pa on doživlja kot posesivnost in se umika, saj se mu prebujajo čutenja, ki jih je občutil ob svoji mami. Vam pa se prebuja zavrženost in osamljenost, ki je nekje tako močno zaznamovala vaš svet. Hkrati pa so to čutenja, ki razdirajo vajin odnos in so del vaju obeh, oba sta jih v takšni in drugačni obliki doživljala v svojih družinah. Še vedno sta sužnja starih modelov, ki tako močno segajo v samo telo, da ko stopimo v partnerski odnos, ponovno zaživijo.
Poiščita si pomoč, umirita se v sebi toliko, da se bosta zmogla iskreno objeti, kajti tukaj se prebuja še ogromno strah pred pripadnostjo in predajo in hkrati je tukaj hrepeneje po ravno tem.

Želim vam, da bi našla pot iz stiske, da bi znala ovrednotit svet, ki vaju plaši in bežita od nejga, hkrati pa se neutrudno in nenehno vrača kot bumerang nazaj k vama.

Srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center Ptuj
030/333-009
[email protected]

V zakonski ali partnerski zvezi sta oba člana povsem enakovredna, ne glede na svoj finančni prispevek, če se zares trudita oba. Iz vašega pisanja je razbrati, da ste se vi presneto trudili in seveda se še! Sploh zdaj ko želite ohraniti vajino zvezo na sprejemljivi ravni. Nikar ne dopustite, da vam partner očita vaš premajhen finančni prispevek! Kaj pa delo, ki ga opravljate v gospodinjstvu, pa pri gradnji doma? Za to delo bi hišni pomočnici, mojstru…moral presneto plačati. Ne podrejajte se in ne pozabite na svoje sanje! Ste le človek, ki si zasluži vsega lepega.Predvsem pa ne prenašajte več moževih očitkov, niste vredni tega! Srečno in veliko veselja z vašim otročičkom!

pri meni se dogaja popolnoma enako. tudi sem v pričakovanju najinega prvega otroka in vse zgoraj napisano je pri meni identično.
a kaj storiti, če partner ne želi pomoči terapevta oz.on pravi da so to najine zadeve ki se nikogar ne tičejo, vendar jaz tudi ne zmorem več prenašat njegovih zavrnitev in občutka da mu ni mar. saj prav tako služi trenutno le on denar in tudi lep zaslužek. v glavnem imam enake težave in se ne vem z njimi soočit.
lp

Ojej, kako te razumem – kot bi poslušala sebe in svojega partnerja. Ali lahko prosim, da odgovori na to temo tudi g.Gašperlin?

Pri meni je podobno, le da nimava se otroka, skupaj 10 let, in je on sele zacel sluzit malo vec, sele kaksen mesec, pa so mu ze malce krila zacela rast ker se malo in bo imel isto toliko na strani kot jaz. in ko bo imel vec, me je strah da se bo tvoja zgodba pri meni ponovila. Nekaj me zanima: klicem ga ob 00.30 da ce se traja sestanek (zecel ob 15tih) in slucajno slisim ene zenske v ozadju kako se smejijo, v gostilni – se je pac sestanek preselil tja, je sel z partnerji na vecerjo.In mu recem, da mi ni nic narobe ce mi rece da popoldan ne pride vec domov, ne zvecer, ne ponoci, ker bo pol se sel na pijaco. Ampak, če slucajno zvem, me pa moti. On pravi da je to kontroliranje.In mi je bala, kadar npr ga zaprosim da mi nekaj poisce v torbici, da si po tolikih letih ne upa brskati po moji torbi, tudi ce mu povem da poisce nekaj. Ker mu je to prevec intimna rec. Kaj???? A je to normalno?O tem smo se sicer ze pogovarjali in pravi da nimam prav, ampak naj mi bo, mi bo probal nekak naznanit ko ne pride domov do zvecer.Da si skupaj izplanirava dan zjutraj pa se mu sploh zdi nespontano in omejujoce. kaj naj si mislim?

White sheep, pozdravljena!

Delim vso simpatijo s tabo, ker si v pričakovanju dojenčka, kar zna biti res prijetno doživetje in nekako nova odrivna deska v življenju.

Začela bom tam kjer si ti končala – torej nikakor ne čakaj. Z nič ni nič. Začni delati – za začetek na sebi. Drugih pač zal ne gre spreminjati. Nenazadnje ti je to tudi jasno povedal – misliš, da se heca ali kaj?

1. Njegovi učitki zelo dobro govorijo kar ga moti pri tebi… Jaz ti predlagam, da ga ali naučiš pospravljati ali pospraviš sama brez teženja.

2. Meje kako daleč lahko gre, ko te žali določaš SAMA. Sama si si postavlja to mejo in na tebi je, da jo popraviš.Naredi to, če si tega več ne želiš. Lahko pa mejo se spustiš na ta nivo, da te bo udaril. Mogoče je banalno primerjava, ampak v bistvu gre za isto stvar – vsak nam gre v odnosu tako daleč kako daleč mu pustimo.

3. Delaj na samospostovanju in tem, da se začneš resnično ceniti. (meni so nekje tukaj učitali, da ne vem točno več kaj – me je sama samohvala, ali nekaj). Ampak brez tega ni nič – ce sam sebe ne ceniš kdo te pa bo?! Strinjam se, da je med prepotentnostjo in zravo samocenitvijo tanka meja, ampak z nekaj življenskimi izkušnjami in predvsem če si šel po drugi liniji do teh spoznjanj (skozi samozatiranje oz. brez ustreznega spoštovanja), jo komot ujameš.

4. Pohvali partnerja. Moški je. Rabi to. Radi to NAJBOLJ ravno od tebe.

5. Tvoja čustva. Težka, verjetno najtežja stvar v tej igri. Tu je odromno dela – načini so različni, proga pa je dolga, dolga..

Želim ti vse lepo, vse trem.

Sanjeee

Sanjeee, hvala, cenim tvoj prispevek na tej temi in z vsem se načeloma strinjam. Ampak večina nasvetov, ki si jih navedla, je nekako splošnih, relativnih, ohlapnih in “nekonkretnih”. In z njimi si je težko pomagati, saj govorijo predvsem o ciljih, ne pa o poti do ciljev.

Torej, pri vsaki od navedenih petih točk se človek vpraša “že, že, ampak kako?”. No, 4. točka je edina, ki je enostavno izvedljiva in mislim, da jo že dovolj izvajam. Glede 3. točke pa si upam trditi, da mi samospoštovanja ne primanjkuje, ker se potem sploh ne bi upirala njegovemu negativnemu odnosu in se spuščala v prepire, iskala pomoči in bi vse “požrla” in to pomeni, da bi navzen bilo vse OK. No, in to zadnje, kar sem pravkar napisala tudi pomeni, da mu s tem postavljam meje, ki jih omenjaš v točki 2. In zadnja faza postavljanja meja pri njemu je ločitev, če ostali poskusi postavljanja meja čisto odpovejo. Ta možnost pa, kot sem že v prvem pismu napisala, je najtežje sprejemljiva za tistega, ki jo mora izvesti.

Pa še nekaj predvsem za gospo Sabino Stanovnik: po tistem, ko sem dobila Vaš odgovor, sem poskusila partnerja prepričati, da bi skupaj šla po pomoč k strokovnjaku in sem to utemeljila z besedami, da si pač ne znava sama pomagati. Odziv je bil seveda pričakovan: rekel je, da ne bo takih vsot denarja metal stran za neke stvari, od katerih ne bo imel nobene koristi. In rekla sem, naj potem sam poišče kako drugo rešitev, da se bova bolje razumela. V tem pogovoru sem bila pozitivno naravnana, nevsiljiva in mirno sem mu povedala še nekaj dejstev o sebi, o svojih občutkih in pričakovnajih. Od takrat ni rekel nič na to temo, jaz pa tudi ne. Res pa je, da imava od takrat spet “srečno obdobje” brez kakršnihkoli konfliktov, grdih besed in solza. Eden do drugega sva pozorna in ljubeča, skupaj se veseliva otroka in mislim, da doživljava podobne prijetne občutke. Ne vem, če je to sedaj samo slučajna in trenutna sprememba na bolje ali pa je to posledica (tudi njegovega) zavedanja dejstva, da je potrebno nekaj spremeniti v najini vezi. In v tej fazi ne upam znova načenjati te teme v zvezi s terapevtom, saj vem, da se bo negativno odzval, češ “končno se imava lepo, ti pa se hočeš spet kregat”. Ali naj potem upam, da bo odslej bolje in pač ukrepam v primeru novega “neurja” v vezi?

Za Vaš cenjeni odgovor, gospa Sabina, bom zelo hvaležna. In glede na to, da se je na tej temi oglasilo še nekaj oseb s podobnim problemom, bi tudi jaz želela mnenje in morda kak nasvet s strani še kakšnega strokovnjaka na tem forumu. Bralka zgoraj npr. želi, da še kaj napiše gospod Gašperlin.

Hvala vsem in lep pozdrav!

Ponovno pozdravljeni!

Tisto “srečno obdobje” je bilo žal res začasno…
O svetovalcu (za zdaj) noče niti slišati. Pravi, da imam jaz psihične težave in da rabim psihiatra…tako sveto je prepričan v to, da sem za vse prepire kriva jaz in da on ne dela nič narobe.
Sedaj sem čisto obupana, neizmerno žalostna in solze mi neprestano tečejo. In on vidi problem samo v mojih solzah, v moji žalosti…ne vpraša pa se, zakaj jokam, zakaj sem žalostna… Misli, da če ne bo več solz, ne bo več problema…torej dajmo odstranit le posledice, ne pa vzroka.
In vedno znova pravi, da mu je vseeno za najino zvezo, da me ima “samo še rad”, drugih čustev pa ne čuti več do mene… Ne vem, kje je izgubil tiste najine skupne sanje, za katere sva garala vsa ta leta. Naj se sedaj kar sprijaznim, da jih ni več???
Počutim se tako izkoriščeno, ker mi ni dal pravočasno jasno vedeti, da si želi le otroka, ne pa tudi mene. Sedaj pa ni več poti nazaj, saj je otrok že na poti. Jaz pa si tako želim, da bi bili srečna mlada družinica. Preden sem zanosila, je vedno po prepiru tudi on želel spravo, čeprav sem morala biti pobudnik zanjo zmeraj jaz…sedaj pa ni več sodelovanja pri spravi z njegove strani, saj ne popusti niti za milimeter in se samo še zgraža nad mano in mojo žalostjo…tako dobim res občutek, da je tak zato, ker je že dosegel svoje (torej dobil bo otroka) in mu ni potrebno narediti več popolnoma nič, ker je cilj že dosežen.
Popolnoma sem na tleh in upanja v svetlo prihodnost mi počasi zmanjkuje. Na kaj takega pred zanositvijo pač nisem bila pripravljena, zato se mi sedaj sesuva svet… In tako si želim njegove bližine, njegove nežnosti…in da bi spet čutila tisto naklonjenost kot pred nekaj meseci.
Kaj naj storim? K psihiatru na njegovo željo sicer lahko grem, ampak kaj mi bo pa on pomagal, saj izvor mojih občutkov ni v meni, ampak v najinem težkem odnosu. Psihiater zdravi bolno psiho, jaz pa mislim, da je moja psiha zdrava in da ne rabi zdravljenja. Zdravljenje rabi najina zveza, če jo želiva obdržati.
Pomagajte…

Psihiater zdravi bolno psiho, jaz pa mislim, da je moja psiha zdrava in da ne rabi zdravljenja. Zdravljenje rabi najina zveza, če jo želiva obdržati. [/quote”]

To je več ali manj to, jaz mislim. Psihiatri tako ali tako ničesar ne zdravijo(to velja nasplošno za medicino, razen za celjenje kosti in ran), so navadni prodajalci zdravil. Psihiatrijo so zlorabili mnogi represivni režimi za odstranjevanje političnih oponentov in na nek način to v dandanašnji družbi deluje še danes. Na psihiatriji ljudje končajo zaradi slabih odnosov, večina(ne vsi) od teh pa ima težave že iz otroštva. Psihiatrija je v resnici beg iz realnosti in proč od problemov, ki jih ljudje ne znajo ali nočejo rešiti. Nekatere pa hospitalizirajo prisilno, ker so “težavni”. Eni sicer res delajo sranje, drugi pa se samo upirajo bolanim odnosom, v resnici pa niso težavni. Eden takšen primer je opisan v knjigi Suzan Forward: Čustveno izsiljevanje pod poglavjem Podtikanje bolezni.

Sklepam, da se počutiš izkoriščeno zato, ker si to v resnici bila. Tudi jaz bi se v takšnem primeru počutil izkoriščeno. Upam pa, da nisi ena izmed tistih žensk, ki nikoli niso zadovoljne in stalno nekaj hočejo od svojega moškega. Dobro bi bilo slišati še njegovo plat. Ampak recimo, da ti verjamem. On noče iti k terapevtu, ker z njegovim odnosom do tebe ni nič narobe – narobe je s teboj – ti moraš k psihiatru. Ti praviš, da ne rabiš psihiatra in da morata k terapevtu, to je tudi moje stališče. Zdaj pa, kdo bo koga? To sem se jaz šel z eno svojo bivšo – merjenje moči – kdo bo močnejši od koga.

To si lepo opisala že v svojem prvem postu o tem, kdo mora komu popustiti(oz. se podrediti) glede na to, kdo zasluži več. Ok, ženska se itak mora podrediti svojemu gospodarju, ampak se mu bo le, če si bo ta to zaslužil. To sem povedal enemu “prijatelju” iz športnega kluba, ko mi je med enim konfliktom(nevrotiki, z njimi ni težko priti v konflikt) nekaj jokal, da nikoli ni imel prijateljev. “Prijateljev nimaš zato, ker si jih tudi ne zaslužiš. Zaslužiti pa si jih moraš z odnosom do njih, tako, kot si moraš zaslužiti naklonjenost svoje punce z odnosom do nje. Ne prijatelji in ne punca ti ne pripadajo samo zato, ker si ti samemu sebi hudo všeč.” In če tvoj misli, da si naklonjenosti svoje izvoljenke ne rabi zaslužiti z odosom do nje(torej tebe), je to pač njegov problem, ne tvoj. Če on ne bo nič spremenil, sta na voljo dve možnosti: ali tako ostane, ali pa zveza razpade. Čudežnega zdravila, ki bo njega “spravil k pameti”, pri nas žal ne boš dobila.

To recimo, je moj problem, da se sploh ne najdem več ljudi(tudi žensk ne), ki bi jim bili odnosi pomembnejši od materialnih dobrin. To je problem današnjega časa, ni več pomembno Biti, pomembno je Imeti. Te stvari sta zelo dobro razčlenila Matjaž Hanžek in Vesna Godina v dveh izmed poletnih izdaj Mladine – o krizi vrednot. Potrošnik hoče takojšnjo zadovoljitev, tako ga mediji vzgajajo. Današnja mladina bi se samo še zabavala in nakupovala. Ljudi dandanes zanimajo samo še prestižni avtomobili in jahte, ne pa odnosi in ustvarjalno življenje.

White sheep, pozdavcek,

po dežju vedno posije sonce, tako da brez pretirane panike. Odnos je vedno živ, vedno teče in vedno se spreminja. In kaj je najlepše v tem je to, da imamo VEDNO možnost, da lahko dvignemo kvaliteto SVOJEGA bivanja. Kaj če te možnosti ne bi imeli?!

Mislim, da če želiš pomoč in jo ne želiš samo 17.9.09 (ko predvidevam, da so to pismo napisala) je zaželjeno se najprej sama v sebi pomiriš da boš lahko zbrano in nekako celotno razmišljala. Idi ven na kakšno kavo in se pomiri.

Prvo si razmisli sama pri sebi kaj sploh hočeš od sebe in ne od njega. Ti preprosto cel cajt proiciraš svoje življenje na njega. Kot da sploh nimaš fokusa. Kot da ne živiš zase. V tem je keč. Oprosti moji mislim, ampak po moje za njega vsak dan manj zanimiva ravno zato ker nimaš fokusa nase in kot taka tudi njega oziroma njegovega zanimanja ne moreš pritegniti. Res ne poznam moškega, ki bi ga zanimala jokajoča bejba… Že je sladko se komu cmeriti in cmeriti, ampak moški ob tem dobi občutek da ne ve poskrbeti zate. Tudi mene bi motilo, če bi se moj partner cele dneve jokal.

Mislim, da si tvoj partner isto želi ljubezni kot si je želiš ti, ampak ima druge senzorje da jo zazna. Če želiš biti aktualna ženska zanj, se boš verjetno mogla potruditi z delom na sebi in pretirana jokanja grejo ven iz konteksta.

Obstaja se pa druga možnost – v bistvu ti čisto nič ne manjka, vsasih imata malo nesporazumov (kot jih imamo vsi), ti jih malo opiseš in malo pokramljamo s teboj in spet je vse o.k. V bistvu se imata čisto rada in sta srečna. Tega je ogromno.

Torej?

P.s.: Oprosti, upam, da nisem bila pregroba. Ampak jaz ko vidim, da nekaj ne štima, vidim da ne štima in da si želim spremembe. Nimam teh potreb, da bi se pritoževala in pritoževala in na koncu ostala na istem. Če mi nekaj ne paše, bom nekaj spremenila pri sebi. Zagotovo. Nekje je vedno rešitev.

Pozdravljena in vso srečo,

Sanje

Hvala rachek, hvala sanjeee, da se vama ljubi ukvarjati s tujimi problemi.

Rachek, strinjam se s tvojim razmišljanjem (v glavnem) in hvala za tiste naslove – morda jih poiščem in preberem.
In ne, res nisem ena izmed tistih žensk, ki niso nikoli zadovoljne in vedno nekaj hočejo. Sploh ne. Sem zelo nezahtevna in skromna ženska, ki dopušča svojemu moškemu vso svobodo glede vsega. Ne diham mu za ovratnik, ne gnjavim mu, nimam nobenih visokih pričakovanj od njega, ne skušam imeti nadzora nad njegovim življenjem, ne utrujam ga z brezveznim “brenčanjem”, ki nima nobene vsebine…kakršen je pač stereotip o ženskem (preobsežnem) govorjenju. Mislim, da bi se On tukaj strinjal, saj mi včasih skoraj očita, da sem pretiha…no, v bistvu mu je všeč, da nisem “tipična” ženska. No, sicer ne vem, kaj točno si mislil s tem, “ženska, ki ni nikoli zadovoljna in vedno nekaj hoče”. Jaz nisem zadovoljna le z najinim načinom reševanja konfliktov oz. z njegovimi pričakovanji, da bom vedno le kimala in se z vsem strinjala in ne imela lastnega mnenja – saj s tem, ko se ne strinjam in mu kdaj nasprotujem, (bi rekel On) povzročam konflikte.

Ja, sanjeee, pomoči ne želim samo takrat, ko se skregava in imava tihe dneve…želela sem, da bi korenito nekaj spremenila v vezi, da bi bilo za vselej drugače in se vzorec ne bi več ponavljal. Ne razumeš me dobro – ne pričakujem, da bom kaj dosegla z jokom, sploh ne. Jok je zame le ventil, da sprostim svoje frustracije. Nekdo jih sprosti z loputanjem vrat, dretjem, preklinjanjem…zame pa je pač najbolj sprejemljiv jok in to običajno takrat, ko sem sama.
Fokus na sebe – se absolutno strinjam. Tudi On mi je to že večkrat rekel. Ampak saj sem fokusirana na sebe, kolikor mi pač On to dopušča, saj imam včasih občutek, da želi planirati mojo prihodnost namesto mene in da bo razočaran, če svojega življenja ne bom peljala tako, kot si on predstavlja, da ga bom. Torej, že dolgo zelo dobro vem, kaj hočem od sebe in vidim, da tudi grem v željeno smer. Trenutno se je edino malo težje fokusirati le na sebe zaradi otročka (kar ti, če še nimaš otrok, to malce težje razumeš…razumljivo), saj sem si vedno predstavljala, da bom imela zgledno družinico, ne pa da bova s partnerjem kar takoj živela ločeno. Na kaj takega pač nisem bila pripravljena, ko sva se podala na to pot.
Ampak sem sedaj sprejela tudi to možnost, da pač ne bomo skupaj. Ko je bilo zelo hudo (ko sem napisala zadnji post) sem mu to tudi povedala – da pač v takem odnosu ne bom mogla živeti, ker ne bom srečna in da je res bolje, če se razideva, ker bom lahko samo tako zaživela novo življenje in začela znova. Spoznal je, da mislim resno…razmislil…in rekel, da bi pa vseeno rad vsaj na začetku nenehno spremljal otrokov razvoj in si ga ne bi rad podajal sem in tja. Predlagal je, da do otrokovega prvega leta ločitve ne omenjava več (prej sem recimo besedo ločitev slišala ob vsakem malem prepirčku). Seveda sem bila predloga zelo, zelo vesela, saj je bilo ravno to zame zmeraj najbolj moteče. No, in sklenila sva, da se bova to leto vedla, kot da bova skupaj vse življenje in potem videla, če je tako živeti (se truditi za odnos) prenaporno, da bi lahko res trajalo do smrti. No, in od takrat je sedaj res nekaj drugače…sicer je res, da je preteklo še premalo časa, da bi lahko rekla, če dogovor deluje ali ne, ampak občutek imam dober.
In morda imaš čisto prav glede tega, kar si na koncu napisala – da imava pač nesporazume kot vsi drugi in da se imava v resnici rada. Saj običajno tudi jaz tako čutim…potem pa se mi spet zdi, da pa je šlo krepko čez mejo. Žal pač ne morem videti, kje na “lestvici medosebnih odnosov” tičijo ostali in kje midva, da bi dobila občutek, kako hudo je pri nama. Morda se potem sploh ne bi več sekirala… Vendar se zavedam, da si tisto “lestvico” (meje) mora začrtati vsak sam in da se ne smemo ozirati na druge…

Hvala še enkrat vsem za pomoč. Lep pozdrav.

Tudi jaz bi dodala tukaj nekaj svojega razmišljanja.
Sanjee : težko doživljanje nosečnice, ki se je oglasila v svoji stiski govori o tem, da zadeve ne velja jemati tako lahkotno. Seveda ne mislim s tem, da bi ob tem problemu morali delati paniko – menim pa, da ne moremo pričakovati, da se bo pomirila zgolj na podlagi nekih spodbudnih tolažb. Tudi name so tvoje besede delovale spodbudno, a ko se problem med dvema ponovi, se notranja stiska znova pojavi in v tistem trenutku je ne morejo pomiriti crkljanja tipa »to je dobro za vajino rast, pomisli, česa si zares želiš itd«. Naj me kdo popravi, če se motim, a fokusirat se na svoje potrebe in želje, ko ti grozi izguba je skoraj nemogoče. Namesto da bi se sproščeno ukvarjal sam s seboj, moraš v stiski bedeti nad tem, da ohraniš človeka, ki ga potrebuješ. To je podobno kot pri otroku, ki ima mamo bogvedi v katerem čustvenem svetu (torej jo v resnici sploh nima) in se mora stalno boriti za to, da ohrani tisto, kar misli, da ima. Kako si bo ta otrok sploh privoščil igrati in raziskovati svet, če pa mora stalno bdeti nad tem, da mu ne bi ubežalo bitje, ki mu je na razpolago le na pol ali pa niti to ne? Kako bo tak otrok lahko mislil nase, na svoje potrebe in želje, če pa mora stalno misliti na ohranitev drugega…
Ko zdaj problem WhiteSheep primerjam s stisko, ki jo doživlja otrok, potem njeno hudo doživljanje situacije postane vse bolj razumljivo… Zato se je morda še bolje vprašati, kaj si želi ta OTROK in se kot odrasla oseba postaviti zanj: povedati partnerju tisto, kar ta otrok nikoli ni znal/zmogel ali si niti ni upal izraziti. In pri tem večkrat dodati, da so njene solze izraz NJE same, NJENE bolečine in še zdaleč ne sredstvo, s katerim bi želela drugega trpinčiti – le zakaj bi to bile??
To so misli iz ženske strani. Moške besede so seveda tudi, vsaj kar se mene tiče, zelo zaželene.
WhiteSheep, srčno ti želim, da bi zmogla slišati bolečino najprej sama pri sebi – kar pravzaprav že počneš. Morda boš potem bolje vedela, kako ukrepati, bolje boš znala povedati. Mislim, da več kot toliko niti ne moreš, mislim, da so ostali koraki na strani tvojega partnerja. Posebno pa ti želim, da bi si upala privoščiti toliko solz, kolikor jih se moraš izjokati…

Srečno,

Lidija

Kakorkoli da si zatiskaš oči in poskušaš verjeti da bo pa pri tebi kaj bolje in bo šlo, je dejstvo da sta se razvijala vsak v svojo smer in so med vama ogromne barikade.
On pravi da lahko greš – ti pa sploh nočeš it. Torej si ti edina, ki držiš to vezo gor.
Namesto da spokaš in greš, saj sama praviš da bo finančno dobro skrbel za otroka, pojdi in začni gradit od začetka, bolje zdaj takoj kot čez nekaj let!
Osebno med vama ne vidim prav nobene kompatibilnosti, pri dosti nas ki smo na koncu omagali in šli v ločitev so bili tako dobri kot slabi trenutki, pri nama osebno je bilo ko je bilo okay dosti smeha, heca, zajebancije, iste frekvence – do tistih njegovih egotripov, ki jih pač na eni točki nisem hotela več prenašati.
Po dveh letih mi več ni bilo žal, celo obratno, srečna sem bila da ga več ni bilo! Na začetku pa so bile krize, sploh ko sem rekla stop – od tu dalje več ne in je spet naredil korak dalje oz. nazaj, kakor vzameš in spet sral, pa sem mogla ostat zvesta sebi in svojim besedam, mogoče bi se lahko reklo grožnjam in ga zapustiti.
Mislim da on ni trpel, je bil preveč egotrip, trpela pa sem sama zelo. Največje sranje je, ker mi je, bolj sem bila v k.., prihajalo na misel samo tistih miljon lepih trenutkov in sem na skoraj vso sranje pozabila.

V glavnem, imam občutek da boš še nekaj let vztrajala in na koncu popolnoma psihično uničena pristala z otrokom pred vrati.
Samo si poglej kakšna ponižanja in izničevanja doživljaš, pol pa še trdiš in si dopoveduješ, da se imaš v središču in rada.. samo nekaj tvojih besed: lahko greš kdaj hočeš, on se spremenil ne bo.. pojdi k psihiatru…hoče otroka, ne pa tebe….
Ja super no, če to ni psihičen teror… kaj je pol še sploh??? Valda te izničuje, izvrednotena si že itak in vse kar mu predstavljaš je breme in je s teboj zaradi nekih starih navad.
In za delo doma?
Na koncu si bo tip itak našel eno takšno “tipično” žensko.. zaziher.

white sheep,

jaz ti se enkat želim vso srečo.

In tudi mene nakako srbi da ne boš zapravila preveč let z njim. Jaz ne vem no, ampak zame je ljubav nekaj čisto drugega. Jaz osebno si takšne ljubezni ne želim.

Življenje je pa tvoje…

v takem okolju tudi za otroka ne bo dobro, da odrašča. Po rojstvu so pa ponavadi še večje težave, saj pri meni; če joka “a ga ne znaš pomirit, če se noče dojit “kaj mu rineš to zizo skoz”, če mu čistem nosek “kaj ga pa tok matraš” in še milijon enih for. osebno mi bi bilo lažje naresti vse sama. Ponavadi se tudi spolne aktivnosti zmanjšajo, po rojstvu otroka. Še posebej, če mora mamica celo noč dežurati in tudi podnevi. potem pa so neprespane noči. in utrujenost. potem pa te tip gleda, zakaj pa je še sploh s tabo, če ni nič spolnosti. ponoči vstanem in hodim kot pijana do zibke. sploh ko ima mali krčke. očka pa ima samo tok za povedat “sej si ti na porodniški” . pa si mislim, kje so moje “sanje”, ko pa bi morala biti partneraja res PARTNERJA, pa imam občutek ravno obratno, kdo bo koga. Stalno neko preverjanje mej. tako vsaj v nezrelih odnosih, mislim.
in tako sem prišla do sklepa, bi bilo dobro, da ima ženska prijateljice in da se z njimi pogovarja, ker ga s svojim govorjenjem “obremenjuje” (mislim, da zato, ker čustveno ni dozorel, ali pa ker imamo ženske čisto dugačne potrebe -rabimo več duhovne hrane), pa sem naredila test s svojim (ko je prišel domov, sem mu vrgla zrezek na krožnik, ga pohvalila, objela in zvečer pa še… ni treba razlagati, da nič o meni in mojih občutkih ali dojenčku, je pa bil srečen kot previt dojenček, res ni rabil kaj drugega, samo, da nisem začela s temo “a se lahko pogovoriva”. potem si vsake toliko časa najdeš varstvo za malčka, da greš lahko narest kaj zase (aerobika, kolegice ali Šmarna), kajti to te resnično drži pokonci. Mislim, da se moramo v življenju, čeprav so družbena bitja, naučiti biti samostojni in ne smemo viseti na partnerju ali pa da smo odvisni od njega (čimveč moramo naresti same in včasih dati moškemu občutek, da se znajdemo same)

“ženska nikoli ne dobi tistega kar pričakuje in moški nikoli ne pričakuje tistega kar dobi”