S partnerjem sva skupaj 7 let, brez otrok. Živiva nekako povprečno življenje, služba, dom, prijatelji, ob vikendih morje,….Najočitnejša razlika med nama je v tem, da sem jaz komunikativna, on redkobeseden-rajši posluša, kot govori. Prijateljev imava veliko, večina so to moji prijatelji od prej, ki so potem postali skupni.
Nesoglasja so se pri nama začela zaradi tašče, ki je mene obsodila, da sem bila z njegovim bratom, namreč v družini so 4-je otroci. To seveda ni bilo res. Res pa je, da me tašča ne mara, ker nisem verna-to je glavni razlog. Pa tudi take narave je, da so vse punce, žene njenih sinov krive, da so taki, ona jih je vzgojila drugače. Moje razmišljanje; vsi, razen enega, ki je kmalu odšel od hiše, zelo tihi, mirni,…Zakaj?Ženska je kot en diktator, vse, od svojega moža, do otrok je postrojila, nihče se ji ni upam nič reči, vsi so rajši opravili kar jim je zadala, potem pa so se vsak po svoje skrili v svoj kot, da so imeli mir. Prav tako še danes naredi moj partner, kadar se skregava, gre v svojo sobo, se zapre, računalnik,…komunikacije ni. Ko ga hočem spravit k pogovoru, se zapre v školjko.
In prav trenutno preživljava najhujšo stisko najine veze. Priznam, da je bila moja napaka, da sem grdo govorila čez taščo, mislim pa, da to ne bi smelo biti tako grozno, da bi se zaradi tega skregala ali celo razšla. Vem, da on ne odobrava grdega govorjenja čez ljudi. Tega se držim, se zadržujem, tokrat pa me je sprovocirala punca njegovega brata, ki je prav tako farška kot tašča in se očitno dobro razumeta.
In ravno to je narobe, da se jaz v najini vezi prevečkrat zadržujem in ne povem kar mislim oz. bi rada, ker vem, da bo spet narobe, ko pa pride nekdo in me izzove, pa leti iz mene še vse od nazaj in prepir je tu. Oziroma sploh ni prepir, je »tiha maša«. Ko se hočem o problemu pogovorit, se ne da. Odgovor je, da je problem v meni, da se bom morala spremeniti jaz, če mislim, da bo najina veza še delovala, da sem jaz problem, ker je samo tako prav kot razmišljam jaz in da vsiljujem svoja razmišljanja drugim, da sem nesramna in se z vsemi skregam. To seveda ni res, ker drugače ne bi imela toliko prijateljev kot jih imam, on pa ima od prej mogoče enega ali dva.
Bistvo mojega pisanja je, da se želim z njim pogovarjat, pogovorit, on pa to zavrača in živiva v molku že več kot mesec dni. Kakšni prijatelji me sprašujejo kako to zdržim? Težko je, priznam, vsake toliko časa spet poskusim s pogovorom, pa se ne da.
Predlagala sem mu tudi že, da bi šla v posvetovalnico, da bi mu še nekdo nevtralni razložil, da je bistvo veze pogovor, da brez njega ne gre, pa tudi to odklanja, ker je problem v meni in ne v njem.
Upam, da sem vsaj približno opisala problem, za vse podrobnosti bi lahko napisala že knjigo. Drugače je dober fant, delaven, priden, če sva »prijateljčka«, se prav lepo imava, kadar pa nastopi kriza, pa to traja in traja, tako dolge pa še ni bilo.

Lep pozdrav-Maša

Spoštovana Maša,

kljub krivici, ki jo doživljate, ste očitno dovolj samozavestna in gotova vase, da znate biti do sebe in drugih sočutna in spoštljiva in nikakor ne pristajate na to, da se vas obtožuje za težave in probleme drugih. To si lahko priznate, kajti vztrajanje, ki označuje vaše pisanje je obetajoče. Ni pa to lahko zdržati, ker so odnosi nesrečni in boleči tako za vas kot za partnerja. Ti odnosi, ki jih opisujete, so tako pogosti, da so že »ponarodeli« oz. zašli v kulturno zakladnico pregovorov o »zmajevskih« taščah – pa ne samo pri nas, to je že postala univerzalna družinska dinamika.

Kar stoji za to pregovornostjo je ponavadi veliko več bolečine kakor veselja (opis, ki sledi pomeni prakso, ne vašega konkretnega primera): ženska, ki neskončno hrepeni po tem, da moškega spremeni po svojih merah pa ji to vselej spodleti. To je tragična in večna tema. In pri možu kljub konstantnem vztrajanju in prebujanju ženska končno obupa, kar je grozno in krivično (npr. ona pritiska na njegova čustva, da se ta v njem končno prebude, da preprosto zažive, on pa namesto, da ji pokaže odločnost in pripravljenost za odpiranje, tj. za iskrene čustvene pogovore, iz strahu ne prizna lastne ranljivosti, prične se čutiti ogroženega, neha jo jemati resno in se počasi prične umikati iz odnosa).

Pogosto se v praksi pokaže, da potem ta ženska prične manjkajoče iskati drugje (v aferah s partnerjem, ki ji izkazuje vso sočutje, pozornost, naklonjenost, humor), toda če si afere ne dopusti, potem so sinovi kot nalašč tu, da prek njih zapolni »večno praznino« ter dokončno realizira veliki Projekt: is fantka narediti pravega moškega; moškega, ki bo končno znal poskrbeti ne toliko zase kot zanjo, namreč za ženska čustva. Zato ne more nobena druga ženska vedeti bolje, kaj je za njenega sina (čustvenega partnerja!) dobro, zato tudi ni nobena ženska zanj dovolj dobra (strah jo je, da bodo sinovi odšli od nje in jo pustili samo kot žensko)! S strogim upoštevanjem očetovske neodgovorne nedejavnosti in (zlasti čustvene) odsotnosti, si mama ob tem otroku jemlje pravico, da odloča še namesto (zanjo nesposobnega) očeta, kako bo s tem otrokom, še več, kaj bo tak otrok ne samo mislil in počel, temveč kaj in kako bo ČUTIL!

To je nedopustno.

In kar dobimo so čustvene zlorabe (porušene razmejitve v odnosih): mama namesto z možem (in obratno) se prične pretirano ukvarjati s sinom(vi). In ker zaradi partnerskih težav ne zmore ohraniti materinske ljubezni do sinov čiste (zaradi osebne stiske materinstvo izgubi prostor zase), jih za vsako nepričakovano ali neželeno vedenje zlahka obtoži, npr. da so isti kot očetje, da iz njih ne bo nič, da jim bo ona pokazala, kako se zadevi streže, da ne zmorejo tega in onega…vse to, v imenu »ljubezni«.

Mož pa, ki je do vzgoje otrok odgovoren kot oče, namesto da sočutno, a odločno in razumno vztraja pri vzdrževanju in nadgrajevanju družinskih pravil ter strukture – in se tako po očetovsko odziva na sinovske potrebe, je zaseden s partnersko stisko; počuti se nesposobnega, saj da ga ona nenehno obtožuje, ga duši, omejuje, itn. sprva to zanj pomeni, da ji on čustveno ne more parirati, ker je »to« zanj preveč in jo prične prezirati, ignorirati itn. s tem pa tudi izkazovati nespoštovanje (tu se lahko moški vpraša, kaj in kako je on doživljal svojo mamo in njen odnos z očetom, da se ga vsa ta ogroženost še vedno tako močno drži?).

Prične se vmešavanje v vzgojo otrok, kreg, obtoževanje, končno, obup… Kje je tu odgovornost do otrok? Ki so najprej žrtve in nimajo druge izbire, kot da vse to sprejmejo in se vsega tega tudi naučijo sami: tj. biti moški pomeni, nenehno se bati ženske in se po potrebi umakniti, ko bo kriza, ker je le-ta s svojimi zahtevami itak nemogoča in nevzdržna; kam pa so šli jeza, odločnost, spoštovanje? Ni jih, ker mu tega starša nista znala pokazati na primeren način. Vse se je obrnilo na glavo. Iz tovrstne dinamike pride, da je za odraslega moškega ženska vselej tista, ki je kriva za njegovo moško težavo, nezmožnost, neuspeh. In začarani krog je sklenjen (ženska je kriva tako s strani Ž kot s strani M, le da v različnih vlogah).

Kar sem opisal je ilustracija neke tipične dinamike, ki pa se odvija predvsem iracionalno, nekritično oz. nevede. To je: brez prevzemanja ODGOVORNOSTI. Zadnje je tudi ključen problem pri vašem primeru.

Čustveni vzorci, mišljenje in vedenje iz primarne družine se prek obrambnih mehanizmov v partnerskih odnosih nevede prenašajo na otroke, ki to vzdušje že zelo zgodaj ponotranjijo in vanj ne dvomijo (pomeni, da so vajeni, da je to pa to v družini normalno in varno, pa čeprav ni). Zato je pomembno spoznati kaj so moje odgovornosti kot partner, kot oče/mati, kje so meje pri tem, kaj pomeni spoštovanje otroka, sebe, drugih itn. Starši kot odrasli, ki se za otroke (starševstvo) odločijo, so pri tem vselej favoriti, zato morajo prevzeti odgovornost do sebe in se najprej vprašati: ok, kaj čutim, mislim in delam, da sem nemiren/-na, nesrečen/-na itn., in šele potem stopiti v spoštljiv dialog s partnerjem/-ko, ki si te stvari v iskrenosti tudi podelita. Potem je tu odgovornost do občutka resnice, ki ji rečemo iskrenost, a ta zahteva tveganje, vztrajanje in odločnost. Skratka, o mejah in odgovonostih govorimo zato, ker nam povedo do kod je varno na tak in tak način misliti, govoriti in delati v odnosu do: SEBE, PARTNERJA, OTROKA in drugih (na koncu tudi do sveta).

Končno, ko si bo vaš partner, ki ni več majhen fantek, ampak odrasel moški, upal staršem iskreno povedati, kar jim vse do danes ni uspel pa je po tihem to želel (ampak ga je bilo strah, sram, groza…), se bo umiril in spoznal kdo je in od kod je. Šele takrat, ko bodo starši zmogli toliko energije, da otroka v tem vzamejo zares, bo ta lahko pričel čutiti, da ima usodo v svojih rokah. V primeru da ni staršev, je treba otroške rane predelovati v drugih varnih odnosih (bistveno je, da si jih znamo poiskati). In to velja tako za moške kot za ženske. Šele takrat imamo možnost začutiti, da lahko izbiramo, ker smo notranje osvobojeni od starih vzorcev, “navlake” in nepredelanih vsebin. Tako pričnemo gledati drugače, globlje. Ker sta mir in pozitivna energija zopet z nami, smo lažji. Pravzaprav postane vse okoli nas nekoliko drugačno, lepše. In v partnerstvu ženska oz. moški v naših očeh pridobiva novo priložnost. Če je v tem partnerstvu dovolj varno za še eno novo bitje, za nastanek družine, bo svoje prispeval tudi čas.

Želim vam veliko lepih trenutkov!

spoštovani gos. edin .prosim če mi lahko pomagate z možem sva poročena že 18 let imava 4 otroke moj mož in jaz prihajava iz vere in države ki določa običaj daje moški glava družine in on odloča o vsem sedaj mi meni to več ne ugaja saj bi tudi jaz imela kaj besede kosem začela malo delati po svoje je že ogenj v strehi z mano sploh ne govori samo če je to nujno po cele dneve ga ni domov dela gradbeništvu pol pa gre s prijatelji v gostilno in igra pikado zvečer pride pozno domov tako da z nami ne je niti večerje krivi me za vse jaz se vidim v njegovih očeh kot najslabši človek na svetu z mano sploh nima intimnosti on spi na drugem kavču jaz sem sedaj se začela ohlajati od našega razmerja za njega po njegovih besedah sem slaba mati neznam razmišljati z svojo glavo sem lena z mano je čisto drug človek kot s svojimi prijatelji .z mojo družino sploh ne kontaktira ali da bijih lepo pozdravil se jih praktično izogiba meni moje prijateljice ko pridejo jih on ignorira saj za njega ni dobra nobena toliko bi vam imela za naPISATI PA VEČ NE MOREM ON SE SPLOH NOČE POGOVARJAT IN NOČE ZUNANJE POMOČI ZA VSE SEM KRIVA JAZ PROSI ČIM PREJŠNJI ODGOVOR HVALA