petek: dan poteka običajno – služba, vrtec, domov… nakar ugotovim, da je v kleti poplava, tam pa je stala na tleh ena velika škatla s kopico različnih stvari, ki jih tja odlaga mož. Ker so med drugim notri tudi računalniški materiali, začnem reševati oz. razstavljati zunaj, da se posuši in reši, kar se pač še rešiti da…med drugim so vmes tudi pomembni papirji, že delno zmočeni in jih v tistem kaosu odložim na tla poleg sebe, da bi jih kasneje odnesla v stanovanje. V tistem, ko mečem v smeti mokre prazne vrečke, reklame in kartone – vse iz moževe škatle, pride domov mož – seveda jezen, ker je mokra njegova škatla, pa tudi zaradi tega, ker razstavljam njegove stvari in pravi, da naj pustim pri miru oz. tako kot je bilo… kar žel ni izvedljivo, ker je bila škatla premočena…kasneje popoldan me obdolži, da sem hotela stran vreči tudi tiste pomembne papirje, ki sem jih odložila, da jih odnesem v hišo, da ga itak ignoriram, da ga ne upoštevam, da ga vsi ignoriramo, da bolše da zgine… ker se nočem prepirati, dan mine skoraj sprejemljivo.

sobota: nekako furava dan, nekaj se pritožuje, da mora spet on južno kuhati (nisem zabušavala – opravljala sem ostalo delo z otroci in po stanovanju), v zraku je vzdušje, da se hočeva pomiriti…do večera, ko me zaradi moje napake, nadere kot psa. Tega ne dovolim. Za mene ni razloga, da svojega partnerja nadereš, sploh pa ne s tako jakostjo, kot ni razloga da ga udariš (udaril me ni še nikoli!) in to mu tudi povem. Pravi, da si bo že zapomnil in, da bom že videla, ker vse mečem v isti koš… Ker ne morem biti tiho, mu odvrnem, da mi tud grozit ni potrebno… jezna sem, do konca dneva sva tiho oz. se dogovoriva le nujne stvari, rečeva si le še lahko noč.

nedelja: pozdrav dobro jutro. Jaz poskrbim za zajtrk, za otroke, perem perilo, skuham kosilo, pospravim po kosilu, preoblečem postelje. On gre na kolo, preostali čas preživi za računalnikom (tudi nekaj za službo) in pred TV. Že po kosilu predlagam, da gremo popoldan na sladoled. V odgovor dobim, da ga on ne bo. Čez kaki dve uri ponovno predlagam, da gremo z otroci na sladoled. “Če hočete, pejte brez mene, jaz vas itak sam nadiram”. Povem, da bi res rada videla, da gremo vsi, kot družina in da mu nisem še nikoli očitala, da nas nadira, če kam gremo. Čez čas se z otroci res dogovorimo, da gremo in še nekrat ga vprašam, če gre, vendar, ker smo bili mi že vsi oblečeni za it, je blo vprašanje res bolj vljudnostno… on pa odgovori “zdaj ne grem…” vprašam, da kdaj bi pa on šel (otroci so se namreč že obuvali). “ne vem, mogoče čez pol ure…” Ker res nisem imela volje ga čakat, in ker se njegove po ure praviloma obrne tud na celo uro, smo šli brez njega…meni je bilo hudo, ker so bile okoli same družine in pari, jaz pa sama z otroci… pa sem se potrudila zarad otrok, da nisem bila nečimerna (ni bilo prvič, da se mu ni dalo it zraven). Ko se vrnemo čez kako urico domov je sledil prepir pred otroci. Njegovo stališče je blo, da smo šli po svoje brez njega in da sedaj pa on nekam gre. Moje stališče pa, da sem ga dve uri spraševala, če gre zraven, pa je vstrajal da ne gre, oz. da bo mogoče šel…poleg tega sem hotela it še na eno hitro hojo, vendar mi po njegovem mnenju ni pripadala – sem šla z vsemi otroci. Zvečer je užaljeno bral knjigo. Pred spanjem le pozdrav lahko noč.
ponedeljek: še sva jezna drug na drugega

Prepir ni prvi in ne edini. Rekla bi, da v povprečju najino življenje zadnja leta šiba tako, da sva po leta na bojni nogi, pol leta pa sva zgleden par.
In kadar sva na bojni nogi, je hudo. Boli, meni ohromi celo telo, izdajajo me živci, dobim izpuščaje, raztresena sem…
Prdlagala sem že terapevta, vendar zanj ta opcija ne obstaja.

Lepo pozdravljeni!

V svojem pismu opisujete povprečen zakon, z otroci. Večina odnosov pristane na tej točki in se vrtijo v krogu. Čutenja, ki se nenehno prebujajo med vama, so del neke stare zgodbe, ki sta jo doživljala kot otroka in se v vajinem odnosu ponovno prebujajo. Zelo močno je čutiti strah pred zavrženostjo, hktari pa se drug drugega nenehno zapuščata in mečeta ven. Veliko bolečine se prebuja med vama, pa je drug drugemu ne znata in ne zmoreta ovrednotiti. Tudi sama, bi vama svetovala pogovor s terapevtom. Lažje bosta razumela, kaj se vama dogaja in zakaj ne najdeta stika drug z drugim. Ob možu se počutite sami, neslišani in zavrnjeni, prav tako pa se počuti tudi on, vendar nima besed, da bi izrazil svojo stisko. Nenehen ples bolečih čutenj, ki se nikoli ne konča. Pa vendar je v tem plesu toliko ranljivosti in hrepenenja drug po drugem, toliko solz in želje po biti objet, sprejet in ljubljen. Iz vedenja vašega moža se da čutiti otroško prizadetost in željo po objemu. Vaš mož težko odraste in prevzame odgovornost zase, za svoje vedenje, svoja občutja. Nenehno se vrtita v krogu nekega že znanega starega sveta, ki vama je domač in vama predstalja varnost.
Ko se bosta odločila, da želita spremembo, da želita svoj zakon ustvariti po svoje, drugače od tega, kar vama je domače, ko bosta iskala varnost v bližini, intimi, nežnosti, razumevanju in sočutju, bo dan potekal drugače. Vendar se je za ta drugače potrebno odločiti in se začutiti v vseh tistih čutenjih, ki so ranljiva in ki se jih bojita. Kajti biti odprt za drugega, mu dati sebe, predstavlja grožnjo prizadetosti in zavrnitve. Ko bosta pripravljena tvegati pot v globlji odnos, bosta našla pot iz stiske, ki se med vama prebuja.

Vse dobro vam želim v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

ponedeljek, torek… novo
Napisal: eno bitje (193.2.237.18)
Datum: 22.07.2009 08:09

ponedeljek: Dobro jutri in adijo. Nič drugega. Vedno jaz prva izrečem pozdrav – ne glede kdo odhaja in kdo prihaja… pošljem mu mail, da bi rada, da se pogovoriva, ker s takim vedenjem ne škodujeva le sebi, temveč predvsem otrokom. Dobim odgovor, “jaz sem vedno za pogovor”.
Zgolj zaradi ljubega miru, tako pravi on, gre z mano v nakup, gre za življenjski nakup. Kakšna igralca sva… tam se pred trgovcem celo smejiva… mene pa boli prepir, boli vsa jeza, ki visi nad nama. Zvečer mu postrežem z večerjo (otroci in jaz smo že jedli) in mu enostavno pozabim priložiti nož… sledijo jezni komentarji, da ga zajebavam, da njemu ni treba ničesar prinest, si bo že sam vzel, če mi je tako težko… ko ga vprašam, če vednar res misli, da mu zanačašč nisem priložila noža, pravi, da ne več kaj naj si misli… kasneje hočem načeti pogovor, pa me z vso jezo zavrne.
torek: … s tem, da spet nisem naredila nečesa tako, kot mi je naročil in da ga nikoli ne poslušam, začne že kmalu zjutraj… ko pride iz službe, kosilo še ni pripravljeno in gre delat ven. Ko se vrne, mu hočem postreč (posebej sem bila pozorna, da ne bom spregledala kake banalnosti), pa me zavrne, da si bo že sam vzel, če bo sploh jedel…
Zvečer želim ponovno začeti pogovor in pravi, da se bova pogovarjala, ko se bom začela drugače obnašat, da jaz že vem kako drugače.. pa res ne vem, ker taka sem že od nekdaj (nisem kaj prida kuharica, mnenje o tem, kako je potrebno “postreči” možu pa pozna že iz prvega leta najinega skupnega življenja – zagovarjam dejstvo, naj vsak prispeva v gospodinjstvu svoje – oba sva v službah, mi pa ni problem prispevati k gospodinjstvu mnogo več, če imam na razpolago več časa – prav zato me opazke, da česa nočem naredit, bolijo – skupaj živiva že več kot 10 let)

Sabina.

Kot je že bilo napisano, tipični prepiri v partnerskem življenju.

Ena izmed možnosti, kako čimlažje in brez živciranja ipd. voziti skozi takšne prepire je ta, da čim pride do slabe volje pri partnerju, ki kar kliče po prepiru, da takrat ne odreagiraš s čustvi, ampak z mirnostjo. Pa ne tisto zlagano mirnostjo, ko v resnici v tebi vre oz. se zadržuješ, miren pa nisi, ampak pravo mirnostjo, da se ustaviš, da prisluhneš, da čakaš in dovoliš, da partner pove, kar želi povedati, da da iz sebe, da se pomiri in da mu potem pokažeš, da si ga razumel, in mu verjel, da si videl z njegovimi očmi.

Kot naprimer, da rečeš, ja razumem, težek dan je za tabo, slabe volje si. Konec. Nič več. To je zadosti.

Ne vem, ena varianta je to, je pa zelo težko to izvajati, ko si pod vplivom čustev. Ali slabe volje. Utrujen.

Gre za to, kdo je močnejša osebnost. Pa ne močnejša v tistem smislu, kdo bo zmagal v besednem dvoboju, ampak v smislu, da do dvoboja sploh ne bo prišlo.

Poskusite. Pa opazujte reakcijo.

Pozdravljeni,
ko berem to zgodbo jo primerjam s svojo, ki je zgledala podobno. Nikakor nisva našla skupnega jezika, jaz sem bila za pogovor, da se slišiva in spoštujeva on je bil molčeč in bežeč pred ralnostjo oz. se ni hotel kregati. Če sem ubrala isto pot kot on – bila tiho – sva bila tiho en teden.
Vedno sem verjela, da če je v odnosu na začetku res tista prava ljubezen, potem se ob pojavu problema, da s pogovorom vse rešiti. Kako naivno!!!!! Pogorela sem na celi čerti, ker se on pač ni želel pogovarjati, ker je bila to zanj potrata energije, ker je raje vstal, obrnil hrbet in zaspal oz. odšel kaj delati. Vse skupaj se je samo stopnjevalo. Na koncu je bila že taka ignoranca z njegove strani, da sem samo še kričala, takrat ko je pač prišla šansa, da bi mu lahko kaj dopovedala. Vse bi naredila, da bi mi prisluhnil. Sama sem hodila h terapevtu, da bi popravila moje napake, ker on jih naj ne bi imel in me je prepričal, da jaz delam vse narobe (njegovo mnenje). Terapevt mi je dopovedal, da je ignoriranje ravno tako nasilje kot kričanje, saj sem imela slabo vest zaradi tega. Opozoril me je, da lahko vse skupaj pripelje tako daleč, da bi ga sprovociarala do te mere, da bi dobila vsaj udarec od njega, vsaj en delček pozornosti…Takrat sem se resnično zamislila. REs, kako lepo bi bilo, če bi potem vsaj nekaj dni bil prijazen do mene, zaradi krivde…NE TEGA NISEM SMELA DOPUSTII, TO JE TOTALEN NESMILSEL ODNOSA. želela sem se toliko umiriti v sebi, da do tega ne bi prišlo. No, pa je vse skupaj prehitel on, ko se je po 3 letih veze, od tega 8 mesecih skupnega življenja, pri skoraj dve letni hčerki, ki jo neizmerno ljubi, želel prekiniti odnos.
Brez pravega boja za obstanek družine,da bi končno doumel, da pa se vseeno morava pogovoriti in sprejeti neke kompromise. Da jaz ne morem ves čas živeti tako, kot bo želel on. A se je odločil, da ne more več. Očital je, da se nikoli ni kregal, da je to grozno zanj, da nikoli ni imel nobenih problemov (z žensko do svojega 39 leta ni še nikoli živel).

Vem, da je del problema tudi njegova družina, ki si lahko privošči karkoli glede njega in mene in ne bo rekel žal besede, ker jih spoštuje in jih vedno bo. A se je vedno skregal z mano. Njegova mama se je vmešavala v njegovo delo in ga prganjala naj vednar gre delat, da bo imel denar, on ji je prikimaval, očital meni, da ga zaradi naju nima…

Zavedam se, da sem po drugi strani tudi jaz čustveni invalid, ker pač rabim in želim več pozornosti, ker nikoli nisem bila priča odnos oče-mati, saj očeta do 28 leta nisem poznala. A sem se bila pripravljena boriti, brati, se učiti, popraviti karkoli…ne pa kar oditi.Saj naj bi se vendarle imela rada????

In zdaj sva sami, počutim se, kot da se je name podrla stavba iz katere se moram ranjena izvleči. Urediti stanovanjski problem, vrtec, službo, krediti….

In bistvo vsega, ko berem te zgodbe, koliko let pari vztrajajo-mo v tako uničujočem odnosu??? Zakaj?? Ker si v resnici želimo popraviti odnos, ker se bojimo biti sami, ker je drugače vse preveč zakomplicirano. Zakaj nas gre toliko čez vse te travme. Te mučne dneve tišine, užaljenosti, čakanja na opravičilo, priznanje, objem, toplo besedo, da bo bolje, da se bova trudila, zakaj se ne moremo resnično videti,se sprejeti…Bo pri naslednjem odnosu kaj bolje (če sploh pride do tega?) Kakšen namig?

Srečno vsem na poti do umirjenosti v odnosu!

pri meni se podobno dogaja oz pr nama. prepiri se vnamejo tudi iz brezveznih razlogov, prav tako se noče pogovorit al pa mi odvrne enako kot tebi, češ da ko se bom jaz začela drugače obnašat,, pa vsega sem skorajda jaz vsega kriva, kod da bi mogla z njim z rokavicami delat. in tudi ponavadi ko bi se on prepiral se raje umaknem … v glavnem podobna situacija.

tudi sem že razmišljala kako rešit vse skupaj, saj pričakujema otroka in zna bit pol še vse bolj naporno.

Najin partnerski odnos je pa približno takšen.
http://med.over.net/forum5/read.php?151,5627846,5628299

Kaj bi lahko tukaj svetovali, če sploh kaj?

Pozdravljeni!

Zelo se strinjam z anino, vendar je za to stanje odnosa potrebno v sebi razviti veliko ljubezni in sočutja. Ko daš sebe malo na stran ter se zazreš v oči drugega in spoznaš, da ni tvoj sovražnik, temveč s teboj sedi na istem vlaku in ga je prav tako strah kot tebe.

Sabina Stanovnik