težave
Spoštovani,
Prosila bi za nasvet, ker ne vidim izhoda iz začaranega odnosa z možem. Skupaj sva deset let, zadnjih pet poročena, otrok nimava. Za oba je to prva daljša zveza in v njej se nikakor ne znajdeva. Ves čas naju odnaša ven, a kljub temu ostajava skupaj. Sama sem veliko stvari v svojem življenju “pospravila”, imela sem možnost in motivacijo za rast. Težave, ki sem jih prinesla iz svoje primarne družine, sem rešila s pomočjo, ki je bila učinkovita. Žal se mi partner pri tem ni pridružil, čeprav sem si iskreno želela. V tem upanju – da bova na pot zrelosti in odraslega življenja stopila skupaj, sem se tudi poročila. Upala sem, da bova skupaj rasla, da bo partner tudi iz moje spremembe razmišljanja, spremembe iz žrtve v zadovoljno žensko, videl, kaj vse se da, če se hoče. Tudi sama sem se prej na nek način bala bližine, zapletala sem se v zveze, ki niso imele prihodnosti, ker nisem zmogla prave, zrele zveze. Zdaj pa si želim, da bi živela mirno, srečno družinsko življenje, imela otroke in spet našla izgubljeni smisel.
Na žalost je moje sedanje življenje daleč od tega ideala. Nekaj časa (par tednov) gre, in to celo tako dobro, da sem srečna, da si spet mislim, da bo zdaj vendarle šlo in se ne bodo več ponavljali neumorni konflikti. Pa se zaradi kakšne majhne napake, ki si je očitno ne bi smela nikoli privoščiti, spet začnejo tedni, včasih tudi meseci, ko z menoj ne spregovori niti besede. Ponavadi sem vedno jaz naredila korak do njega in zgladila konflikt… potem je nekako šlo naprej. Zdaj pa se mi zdi tako capljanje za njim precej nesmiselno. Enostavno sem se utrudila. Povrhu vsega pa me to čisto preveč spominja na to, kako sem se morala kot otrok opravičevati ljudem, ki so prizadeli mene.
Tudi sama sem v času najine zveze naredila ogromno napak. Ne želim se predstaviti kot svetnica. Že začela sem v upanju, da bom tako prebolela bivšega, ki pa ga takrat še nisem. Ko je bilo doma pretežko, sem šla ven s prijatelji. Drugim sem razlagala najine probleme. Veliko nezrelosti tudi z moje strani, za kar mi je žal. Vedno so me zaradi vseh teh stvari spremljali občutki krivde. Vedno pa sem se o vsem tem iskreno pogovarjala s partnerjem. Zame je bil to znak, da sem pogumna in priznam svoje napake, sama bi namreč od drugih želela, da ravnajo tako. Žal pa je njega moje pripovedovanje in opravičevanje le še bolj odbilo.
Zdaj je v njem ogromno jeze, zamere, v meni pa predvsem obup, utrujenost, pogosto tudi jeza, agresivnost do njega, ker se spet počutim žrtev. Tega enostavno ne želim več, bojim pa se, da bi spet sprejela napačno odločitev. Prosim vas za nasvet.
Lepo pozdravljeni!
Najverjetneje vam je zelo težko, saj se nenehno trudite in iščete stik, želite čutiti bližino in ljubezen od moža, pa se vse nenehno sesuva in ruši. Kako vam je živeti v tem odnosu? Tukaj je odgovor na predelavo čutenj in upanje na nov odnos. KO boste začutili krivico, ki se vam neprestano ponavlja v vseh odnosih, ko se trudite, iščete in hrepenite, na koncu pa ostajate sami, žalostni in osamljeni. Ob tem čutite, da vas mož ne razume, vas ne poišče in ne hrepeni po vas. Včasih je to zelo težko razumeti, vendar če bi začutili njegovo tišino in njegovo stisko, bi vedeli, da se tudi on počuti, tako kot vi. Samo prebujata si bolečine, ki so se vtkale kot nezavedni spomin v vajina telesa in se v tem odnosu ponovno prebujajo.
Smiselno bi bilo obiskati terapevta, ker bosta s to odločitvijo odprla nov prostor v vajinem odnosu, prostor pogovora, razumevanja in sočutja.
Odločitev kako naprej, je na vama, upam in verjamem, da zmoreta najti drugačno pot.
Sabina Stanovnik spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]
