Pozdravljeni,

Prosim vas za nasvet, na kakšen način naj se lotim ponovnega stika z otrokom, s katerim nisem imel stika že več kot 14 mesecev. Prvi stik se bo odvijal na centru za socialno delo, ki pa me (naju) na stik ne more pripraviti ustrezno zaradi njihovega časovnega pomanjkanja in časa dopustov.

Na tem mestu ne bi razlagal podrobnejših razlogov, zaradi katerih mi je bivša partnerica neupravičeno preprečevala kakršnekoli stike z otrokom (postopek se sicer še vedno odvija na sodišču, vendar je sodišče že izdalo začasno odredbo, da morajo biti stiki nemudoma izvedeni, čeprav zaradi dologega časa neizvajanja stikov na začetku nekajkrat pod nadzorom CSDja potem pa kot je to že bilo določeno). V tem trenutku mi je najpomembneje vzpostaviti ponovno stik z otrokom, vsaj v takšni obliki, kot je že bil med nama. Pri vzgoji otroka sem sodeloval od otrokovega rojstva naprej, ko sem bil tudi aktivno vključen v odraščanje in vzgojo.

Vse kriminalistične preiskave in postopki na sodišču potrjuje dejstvo, da so vse obtožbe bivše partnerice, kar je bil tudi razlog preprečavnja stikov, lažne in da obstaja tako verjetnost, da bo prišlo do predodelitve skrbništva, torej da bo otrok predodeljen meni.

Ker imam prvi stik z otrokom že v tem tednu, potrebujem vsaj nekaj iztočnic, s katerimi bom lahko pričel kvaliteten prvi stik. Potem pa upam, da bo že nekako šlo naprej, saj sva kot že rečeno, imela pred prekinitvijo stikov zelo dober odnos z otrokom.

Torej moja konkretna vprašanja so:

1. S seboj bom prinesel igrače, s katerimi se je otrok najpogosteje igral v času tranjanja stikov pri meni in moji sedanji partnerici, s katero se je tudi zelo dobro razumel. Pokazal bi mu tudi album s fotografijami, na katerih sva oba z otrokom, tudi skupaj z mojo partnerico in ostalo družino (otrokovi bratranci in sestrične, moji starši, otroki mojih prijateljev…). Ali so fotografije lahko tudi najnovejše ali le tiste iz časa preden so se stiki prenehali? Ne želim, da bi imel otrok občutek, da zaradi odsotnosti ni del naše družine ali da je kaj zamujal itd.

2. Kaj storiti, če me otrok vpraša:
– zakaj se nisva mogla videti?
– kdo je kriv za to, da se nisva videla?
Dejstvo je, da je otrokova mama kriva za to, da se nisva videla. Ali naj prikrivam to dejstvo ali povem po pravici, kaj se je zgodilo?
Menim, da glede na to, da bo otrok star kmalu 5 let, ni smiselno, da mu sam razlagam te stvari ampak da mu odgovorim, če oz ko me vpraša. Ali je to ustrezno?

3. Otroku, bi povedal, da sem ga pogrešal, mislil vsak dan na njega in si želel, da se čimprej zopet srečava in vidiva. Ali lahko to rečem tudi za ostale sorodnike in mojo partnerico? Vsi so me vedno spraševali in vsi komaj čakajo, da otroka zopet vidijo.

Ali je še kaj, nakar bi moral biti pozoren ali pa paziti?

Najlepše se vam zahvaljujem za vaš morebiten hiter odgovor,

Peter Šiljček

Pozdrav!

Ta odgovor malo kasni, zato ste prvi stik s svojim otrokom že imeli. Jaz bi vam svetovala počasi, počasi in še enkrat počasi. Veliko časa je še pred vama in ko bo vaš otrok odrastel, bo za vedno nosil spomin, da se je oče boril do konca, vztrajal zanj, ga iskal in hrepenel po njem. Otrok bo morda prvih nekaj obiskov odtujen in negotov, potem pa se bosta oba počasi sprostila.

Tako kot ste začeli, nadaljujte, v vas je polno volje in entuziazma, hrepenenja po odnosu z vašim otrokom. Prav čutiti je srečo, ki jo čutite, ker se vračate k otroku. Bravo gospod, uspelo vam je, če tudi je velikokrat za moške zelo težko. Moški se mora za otroka boriti veliko bolj kot mama in tukaj se včasih zgodijo velike krivice. Krivica se vam je zgodila, vzeli so vam stik z otrokom, ki vam je pomenil vse na svetu. Zelo ste se morali boriti in ker ste se borili do konca, boste lahko svojega otroka ponovno objeli in doživeli z njim otroštvo.

Želela bi še povdariti, da bodite zelo previdni, kaj rečete o njegovi mami, boste že našli odgovor, ki bo primeren, nikakor pa ne razvrednotite mame, v otrokovih očeh. Ona je še vedno mama, neglede na to, kaj je naredila in tukaj je pet letni otrok, ki potrebuje tako mamo, kot očeta. Ohranite to misel, ko se boste potegovali za skrbništvo. Groza je izgubiti očeta, še večja groza je, če izgubiš mamo.

Vaša zgodba pa naj bo vzbodbuda vsem tistim, ki se jim dogaja podobna krivica. Resnično se da, samo vztrajati je potrebno.

Lepo se imejte.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva, zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]