Umrl je. Ko se je to zgodilo sem bila še majhna punčka. Stara sem bila le šest let. Pri tej starosti nisem ravno dobro razumela kaj se dogaja, ampak vsega se spomnim kot da bi se dogajalo včeraj. Z nikomer se ne morem pogovarjati o tem. Minilo je že enajst dolgih let. Še danes, enajst let po njegovi smrti mi je hudo. Tako zelo hudo, da včasih ne morem dihati, boli me. Pogrešam ga. Ni ga več in tega enostavno ne morem in ne znam dojeti. Še vedno imam pred očmi sliko in mamine besede, ko mi je rekla: “Poslovi se od očka, danes ga zadnjič vidiš.” Tega ne bom nikoli pozabila. Sedaj, ko to pišem, se spominjam vseh najlepših trenutkov, ki sem jih preživala z njim. Tisti, ki tega še ni doživel, si ne more predstavljati kako je. V kakšni bolečini živiš po takšni izgubi. Lahko le jokaš. S solzami izrazimo različne občutke. Tudi srečo, veselje, presenečenje. Ampak te solze niso solze sreče, solze presenečenj in veselja. To so solze smrti. Žalosti in nesreče. Občutek je čuden, a hkrati zelo pristen in edinstven. Rani te, kot bi te kdo deset tisočkrat zabodel z nožem, kot bi te kdo nalašč mučil in te silil k joku. Bolečina nikoli ne mine, le privadiš se živeti z njo. Živim v svojem čudnem svetu kjer je vse popolno. V realnosti pa temu ni tako. Predstavljam si in obnašam se tako, kot, da je še vedno živ. V mislih se pogovarjam z njim, mu zaupam vse skrivne misli. Predstavljam si, da še vedno živi z nami. In to delam zato, ker si ne bom nikoli priznala, da ga ni več. Da se ne bom nikoli več pogovarjala z njim, mu padla v objem in mu rekla:” Rada te imam!”

Lepo je, da se spominjaš lepih trenutkov z očetom. Popolnoma razumem tvoja občutja, sama po mnogo letih očeta še vedno pogrešam, pa ga nisem izgubila že v otroških letih, tako kot ti.
Zdaj si očitno v obdobju iskanja same sebe in je tvoja bolečina še posebno izrazita.
Ko si boš ustvarila svojo družino, se boš seveda očeta še vedno spominjala, bolečina pa bo minila. Ali pa bo samo občasna.

Očeta nimam že 32 let, umrl je mlad, ko sem imela 10 let.
Bolečina je bila še večja, saj mi ga je nič krivega “vzel” pijan voznik.
Ostali so mi lepi spomini nanj, bolečina je bila najmočnejša v najstniških letih, takrat sem ga najbolj pogrešala. S časom je tista najhujša bolečina minila, vendar mi je še danes ob spominu nanj večkrat zelo hudo. Še vedno mi nekaj manjka, vedno mi bo nekaj manjkalo. Pred 14-imi leti mi je zelo na hitro umrla tudi moja najdražja mami in tudi njo še vedno zelo pogrešam, večkrat jočem.Mojih staršev ne bo več nazaj:-(
To trpljenje, žalost…to je normalno in normalno je tudi, da bomo naše drage starše pogrešali vse dokler bomo živi.

NoName, če si želiš pogovora, ko ti bo hudo, tukaj sem, piši!

Pošiljam ti velik objem!