kje živeti?
Spoštovani,
sledeči problem me muči že kar nekaj časa, vendar sama nikakor ne vidim ugodne rešitve.
Stara sem 24 let, absolventka, občasno (kolikor mi dopušča čas) delam preko štud. servisa. S fantom (30 let) sva skupaj tri leta in počasi že načrtujeva skupno življenje. Vse kaže na to, da si bova stanovanje uredila pri njegovih starših (pritličje z lastnim vhodom). V začetku sem se temu zelo upirala, vendar nato spoznala, da praktično nimava druge možnosti, saj ima tudi on majhne dohodke.
Že sedaj preživim veliko časa pri njemu (ker imam blizu službo) in ugotavljam, da se mi ideja o življenju z njegovimi starši nad sabo, zdi vedno bolj grozna. Bodoča tast in tašča sta sicer izredno dobra človeka, s katerima se dobro razumem. Deloma tudi zato, ker sem podredljive sorte in se z vsem strinjam, zato da ne bi delala problemov na “njunem terenu”.
Problem je, da je fant vajen tega, da preživijo cele dneve skupaj (imajo namreč svoj SP), si o vsaki podrobnosti poročajo po cele ure, hodijo nemoteno v najino sobo, se posvetujejo o stvareh, ki s tičejo naju dveh (kako opremiti kopalnico, kdaj je najboljši čas za dopust). Ko greva s fantom na dopust, si pišejo smse ob vsakem postanku …
Celo umivalnik, ki naj bi ga izbrala midva, sta kupila fant in njegov oče, ko mene ni bilo.
Podobno je tudi pri fantovemu bratu, ki živi kak km stran: starša mu kupujeta stvari za novo hišo, prideta in urejata okolico ipd. Če ne pripeljeta vnukov vsako nedeljo na obisk, je že jok, da jima odrekata stik z njimi. O vsem imata svoje mnenje. Sta glasna in naporna.
Zaenkat še shajamo, bojim pa se, kako bo z mojim potrpljenjem, ko se dejansko preselim tja (ali še prej – ko bova prenavljala).
Fant vse to razume kot dobrodošlo pomoč ali kritiko od nekoga, ki je bolj izkušen. Moti me tudi to, da se, čeprav ima lastno plačo, še ni denarno osamosvojil (kuha in pere mu mama) …
Počutim se vedno bolj zafrustrirana in nesamostojna. Fanta resnično ljubim in menim, da bi zanj potrpela vse, vendar pa se mi to ne zdi zdravo ne zanj ne zame in niti za najino bodočnost in otroke, ko pridejo.
Ne vem, kako naj se pogovorim z njim glede tega, saj nočem prizadeti njega ali njegovih staršev. Tudi denarna stiska nama ne dopušča iskati drugih rešitev (pri mojih starših ne moreva biti), zato menim, da je najbolje biti tiho in vzdrževati dobre odnose. Naj stisnem zobe in potrpim še 10, 15 let?
Hvala za nasvete!
Draga monikaP,
dolgo ste čakali na odgovor, vendar upam, da ste še z nami. Iz vašega sporočila je razbrati jasnost in trdnost vaših občutij glede življenja “POD” starši vašega fanta. Zato bi vas na tem mestu želela podpreti v tem, da to, kar čutite in kako doživljate situacijo, jemljete resno!
Seveda se zavedam, da vidim situacijo na sliki, ki so jo naslikale vaše oči in ne želim biti krivična do nikogar, a ob vašem pisanju se pojavljajo vprašanja, ki so povezana z odhodom od doma. Vaš fant je star 30 let; kolikšen je občutek, da je odšel od doma? S tem ni mišljena selitev stran od staršev, temveč predvsem ČUSTVENI odhod od doma? Koliko ste čustveno od doma odšli vi? Ali se o tem lahko pogovarjata? Zakaj fantovi starši še vedno tako tesno ob sebi potrebujejo svoje sinove? Ali je njuna intima brez njiju prazna? In zato vdirata v tujo?…
Glede na to, da “Fant vse to razume kot dobrodošlo pomoč ali kritiko od nekoga, ki je bolj izkušen”, se pojavlja vprašanje, ali se o tem lahko odkrito pogovarjata ali ostane pri njegovem mnenju, vi pa se “podredite”?
Občutek je, da se zelo trudite obdržati “dober” odnos tako s fantom kot tudi z njegovimi starši. Kaj pa je dober odnos; da se eden stalno podreja, prilagaja? Sigurno nimam celotne slike, a opaziti je protislovja, v katera zahajate, in sicer na začetku napišete tisto, kar bi verjetno žleli čutiti: “Bodoča tast in tašča sta sicer izredno dobra človeka, s katerima se dobro razumem.”, kasneje pa: ” …je že jok, da jima odrekata stik z njimi. O vsem imata svoje mnenje. Sta glasna in naporna.” in tudi “…kuha in pere mu mama”. Kjer pa je čutiti kar nekaj prezira, jeze. S čimer ni nič narobe, želim le ponovno sporočiti, da vzemite svoja občutja RESNO, saj sčasoma ne bodo kar izginila, temveč se bodo najverjetneje še potencirala.
In sedaj še nasvet, ki ga vzemite popolnoma neobvezno: končujete študij in verjamem, da boste z redno zaposlitvijo postali finančno samostojnejši in močnejši, kar odpravi “nujnost” življenja pod nekogaršnjo streho. Glede na vprašanja, ki se postavljajo ob vašem sporočilu (nekaj sem jih nanizala že zgoraj), bi bilo verjetno v tem trenutku bolj primerno, kot snovati takojšnje skupno življenje, na ta vprašanja iskati odgovore, iskati načine, kako bosta v tem odnosu imela prostor za izražanje in razvijanje lastne osebnosti OBA, kako bosta lahko naredila razmejitve med primarnima družinama in vajino “novo” intimo? Kajti dokler čustveno ne odide(ta) od doma, si tudi v resnici ne moreta pripadati. In pripadnost je osnova za zdrav razvoj intimnega odnosa. In razmejitve so nujen pogoj. Lahko si namesto investicij v opremljanje stanovanja najprej privoščita skupne pogovore o vprašanjih, ki vaju skrbijo, pri strokovnjaku, lahko se tudi vključita v kakšno skupino predzakonskih parov… Pa še to: v odnosu se ne da dolgo “potrpeti”, če želite ohraniti sebe.
Želim vam pot k dobremu odnosu, vredni ste tega!
monikaP
Ja,lastno stanovanje je v današnjih časih res problem…ampak če se odločiš živeti pri njegovih starših in glede na to,da že sedaj vidiš stvari,ki te zelo motijo,te bodo potem še bolj in vajina veza je obsojena na propad…Verjemi,smo probali,pa ni šlo…zato pri tej temi ne najdem prav lepih besed…
Če so starši res tako dobri in tako radi pomagajo,naj vama pa pomagajo priti do lastnega stanovanja!Verjetno bi jih ta predlog ubil,ker bi potem izgubila kontrolo še nad drugim sinom…
Moj nasvet:samo stran.Če te ima fant rad,bo šel s teboj,pa če je treba v najemniško stanovanje.Drugače naj mu pa še naprej kuha in pere njegova mamika…
Srečno!
No, kam tole pelje, si tako ali tako sama ugotovila.
To je zelo enostavno. Enostavno mu povej mu direktno in odkrito, tako, kot si to napisala nam. Povej mu svoja občutja in pomisleke takšna, kot so, ne zavijaj jih v celofan. Pogovorita se. Ni važno, da se z njegovimi stališči strinjaš. Lepo mirno mu povej, da se z njegovim stališčem ne strinjaš in da: “Pričakujem to in to od življenja”. “Poglej dragi, pričakujem, da bova midva sama izbrala umivalnik za kopalnico, ne pa ti s svojimi starši!”. “Pričakujem, da bomo šli v nedeljo na izlet, sami na izlet, ne pa, da bosta onadva jokala, da jim odtegujeva stike z NAJINIMA otrokoma!”(v tem bi se lahko našlo tudi elemente čustvenega izsiljevanja, a si žal premalo napisala). “V mislih imam takšno in takšno življenje, ne pa tole”, ipd …
Pa boš videla, pri čem si. Ni se ti treba prepirati. Njega boš prej kot slej morala prizadeti, če ne, boš prizadeta sama, to ti je najbrž jasno, kajne? Kar pa se njegovih staršev tiče, njih naj ne bo zravno, jasno mu povej, da se to njih nič ne tiče in da naj jim tega ne razlaga. In če jim bo šel to razlagati, potem si boš pač še malo bolj na jasnem, pri čem si. Če jim bo šel to razlagat, potem je (vsaj meni) kristalno jasno, da dečko enostavno ni sposoben oditi iz “gnezdeca”. In ne se pustit sladkim besedam in obljubam, ti nisi edina, ki meni, da se določene stvari glede vajinega odnosa drugih enostavno ne tičejo. Imam prijatelje, ki gredo vse mamici razložit … čisto vsako stvar … meni je to absurdno. To naše “zlate” mamice hočejo … nočejo odraslih, samostojnih sinov, ki lahko furajo dober zakon in osrečijo svojo izvoljenko. Naše ženske so dobre samo zato, da rodijo, potem pride ONA na vrsto. Da pove, kako je treba in kako je prav. In kaj se lahko in kaj se ne sme.
Če ti še kaj ni jasno, si preberi starejše teme na forumu, kako izgleda življenje z maminimi sineki po tistem, ko pridejo otroci. Saj do takrat, ko otrok še ni bilo, je še nekako šlo, je rdeča nit večine takšnih tem … In ja, nevrotiki so strašansko “dobri ljudje”. Prave dobričine. Dve takšni dobričini sta mene spočeli in vsi ju poznajo kot strašansko prijazni osebi. Seveda, mi, mamini sineki, ki smo “ušli” izpod nadzora in smo si “pospravili podstrešje”, vemo veliko povedati na to temo. Saj so prijazni, ampak samo tako dolgo, dokler je vse po njihovo.
Veliko dekletom na tem forumu sem to že rekel in tudi tebi bom(to sem pobral od Ruglja): pazi, komu se pustiš oploditi!
Pa še to: dosti takšnih deklet in žen, ki “noče nikogar prizadeti” in se “trudi za dobre odnose”, nekoč konča na psihiatriji. Vedeti moraš tudi, da je to(ali pa ločitev) za takele “dobre ljudi” voda na mlin, ker se lahko aktivneje vključijo v vzgojo njihovih otrok(svojih vnukov). Žal si o njegovih starših premalo napisala, tako, da iz napisanega ni mogoče jasno razbrati, ali so tipični nevrotiki(oz. to, čemur jaz pravim nevrotiki, Rugelj ima širšo definicijo) ali ne, ampak, prej bi rekel da so, kot da niso. Ampak, saj dokler še ni otrok, še nekako gre, a ne …
Aja, pa še to: mamin sinek ne more furati polnega odnosa s svojo izvoljenko in hkrati zadovoljiti svoje mamice. To ne gre. Ima lahko samo eno. Če bo “osrečil” mamico, bo onesrečil ženo. Če bo osrečil ženo, bo onesrečil mamico in svinja stara bo prizadeta in bo naredila dramo in sceno in bo tako dolgo izsiljevala, dokler ne bo dosegla svojega. In če bo dosegla svoje, bo žena nesrečna. Več kot bo dosegla, bolj bo žena nesrečna. Izbirati mora in izbere lahko samo eno. Nekateri bizgeci sicer naivno mislijo, da se izbiri lahko odrečejo in se ji odrekajo do konca – do ločitve. S čimer so seveda izbrali mamico.
Bah, o tem lahko pišem do jutri zjutraj …
joj, daj preberi si tole in poskušaj videti sebe v tem čez 20 let:
draga moja, naletela si na maminega sinka. in s temi je velik križ, ker je mama (in očitno tu tudi oče) vedno pred ženo. si res to želiš?
praviš, da vama finančna situacija ne dopušča drugega. glej, vedno so druge možnosti. npr. najem. tudi midva z možem sva raje izbrala to, malce bolj trnavo pot. ampak če bo to dobro za naju in najin odnos s starši, potem tu ni vprašanja. vem, da je denar zoprna stvar, da je danes vse drago za crknit, ampak ti si tik pred koncem študija, fant že ima plačo… če bi hotela, bi lahko. vse je v tem, da se odločita kaj vama je najbolj pomembno. da sta srečna vidva, ali da sta srečna fantova starša na račun vajinega podrejanja.
in ko smo že ravno pri podrejanju. da se podrejat, ampak samo do neke mere in določen čas. danes ljudje živijo tudi do 80/90 let. nekateri še več. recimo da so starši stari nekje blizu 60. to pomeni še vsaj 30 let skupnega živenja (in ne 10/15 let kot praviš ti), si pomislila na to? s tem, da ti je že zdaj zoprno in tečno. kaj šele bo čez 20 let, si sploh pomisliti ne upam.
nekdo bo moral narediti red. če ga fant ni sposoben, potem si v kaši. ti reda ne boš mogla delat, sploh ker je tvoj fant evidentno na strani staršev. žal.
pogovori se z njim tako, kot si napisala sporočilo tu. ampak glej, pogovori se z njim, ne s njegovimi starši. ugotovi, kaj razmišlja, kaj mu je pomembno, kako se vidi v prihodnosti, kje vidi vajin odnos, ali vidi iste probleme, ki jih omenjaš ti, ali mu to sploh ne predstavlja problema, kaj je pripravljen narediti za to, da tebi situacija ne bo tako mučna… vse to in še več.
kar pogumno. prvo pogovor, potem odločitve. prizadeti pa ne moreš nikogar, če samo izražaš svoja čustva. to je pač partnerstvo. včasih zvemo kaj takega, da nas na rit vrže, ampak če je to pravo, iskreno partnerstvo, kjer drug za drugega delamo iskreno in v želji po dobrem partnerskem odnosu, potem se vse da. tudi te turbolence preživet.
držim pesti!
me res zanima, kako ti uspeva, da te to, da “prizadeneš” mamo (njen ego) ne spravi iz tira oz. te mori ravno zaradi zavedanja, da je zdaj “prizadeta”… otroci želimo nagonsko osrečiti svoje starše (če pa ti manipulirajo z nami, še toliko bolj). in ja, sicer popucaš glavo kot si rekel, vse veš v glavi – razumsko, ampak ko pa spet do kake scene pride in moraš ponovno izbrati partnerja pred starši, je pa to čustveno tako težko kot ne vem kaj. in vsaj jaz se vedno počutim krivo da je kaj in si mislim, da sem najbolj grozen človek. kako ti torej uspeva… se ti zdi, da tudi z tem občutkom krivde zopet raniš ženo?
MonikaP, ne morem se bolj strinjati s svojimi predhodniki. Bila sem taka, kot ti, mlada, naivna in sem se priselila k staršem svojega moža.Ker so rekli, da ne bi preživeli, če bi se on odselil. Trpela sem trinajst let,ves čas mislila, da bo kaj bolje, pa je bilo le še slabše. Da ne govorim o tem, ko so prišli otroci. Meni nikoli niso rekli slabe besede, pač pa mojemu možu, ki me je potem maltretiral, psihično in včasih tudi fizično. Preživela sem, po trinajstih letih končno dosegla, da se je možu zjasnila slika in smo se odselili. Ampak sem zbolela za depresijo in se že nekaj let zdravim, In to je moj davek na mojo naivnost. Najbolj nevarni so najbolj prijazni ljudje, tisti, ki imajo skoz na jeziku, kako se trudijo, kako vsem želijo samo dobro, kako se odrekajo, da bi tebi bilo bolje.
Lahko ti samo rečem, kaj bi storila jaz, če bi vedela, kakšne posledice bo vse to pustilo na meni(pa tudi na otrokih, ne misli, da tega ne čutijo…). Nikdar več se ne bi priselila k njim! Med nami bodo za vedno ostale rane, ki bodo nezaceljene, za tistimi, ki so se pa zacelile, so ostale brazgotine. Če bi se takrat uprla in pač počakala, da se najde kakšna druga priložnost, da si urediva svoje gnezdo nekje drugje, bi se danes vsi skupaj lahko normalno vsedli za mizo in se pogovarjali, tista prva užaljenost, ker bi šli na svoje, bi bila že zdavnaj pozabljena.
Tako pa smo si postali tujci, nimamo stikov.
Zelo dobro vem, kako se počutiš in kakšna dilema te daje. Predvsem razumsko, čustveno je še vedno zelo naporno in da, spravi me iz tira. Bistveni dejavnik se mi zdi odločnost. Zelo trdno moraš biti odločen. Ne vem kolikokrat se mi je zgodilo, da sem bil res zelo trdno odločen, da naslednjič ne bom popustil, nato pa sem popustil in ko sem se tega zavedel, sem si v glavi zavpil: “FAAAAAAAAK IDIOOOOOT, SPET SI JI POPUSTIL! PA KOLIKOKRAT SI ŽE REKEL, DA JI NE BOŠ VEČ POPUSTIL! KOLIKOKRAT?”. To je v bistvu zelo enostavno, izbiri se pač ne moreš odrečti. Lahko popustiš, pa boš jezen nase kakšen dan ali dva, ali pa preneseš tistih par minut čustvene travme in si kasneje zadovoljen, ker ji nisi popustil. Ampak res moraš vztrajati do konca, polovičarstvo tukaj odpade, če dosežeš 90% cilja in nato popustiš, si poražen. In če čustvenemu izsiljevalcu popustiš, mu daš povratno informacijo, kako te mora naslednjič spet priviti, da mu popustiš.
Glede zadnjega vprašanja ti ne morem neposredno odgovoriti, ker žene nimam, tudi punce ne. Je pa možen posreden odgovor: najverjetneje je ne bi ranil, ker se zaradi tega ne počutim slabo. Slabo bi se počutil, če bi “mamici” popustil in jih nato dobil “po pički”(tako, kot štajerci to vulgarno rečemo) od žene. To je v bistvu zelo enostavno, če se slabo počutim, ko se ne postavim za sebe, se bom slabo počutil, ko se ne bom postavil za ženo. In če se ne počutim slabo, ko se postavim za sebe, se tudi zaradi žene najverjetneje ne bom, kajne? Mamin sinko ne more furati polnega odnosa s svojo izvoljenko in hkrati zadovoljiti svojo mamico. To ne gre. Eno je žal treba razočarati. Nekateri bizgeci sicer mislijo, da se izbiri lahko odrečejo in imajo obe, a so s tem seveda avtomatsko izbrali svojo mamico. O tem je bilo že večkrat govora, ena izmed uporabnic, mislim, da ima psevdonim “Ta prava Monica”, na primer, je nekoč razlagala v smislu: “Ni se mogel odločiti do konca in nato sem se jaz odločila za ločitev”.
Zdajle, ko čitam tole še enkrat, se mi je utrnila zanimiva povezava med prvim in drugim odstavkom mojega “prispevka”. Ko sem bil nase jezen, ker sem ji spet popustil, te lahko vprašam: kolikokrat pa lahko ženi obljubim, da mamici RES ne bom več popustil, predno me bo imela vrh glave? 20krat? 50krat? 100krat? Da ne dovolim vtikovanja v najin odnos, da ne dovolim komentirati njenega kuhanja, da ne dovolim vpričo nje spraševati otrok:”A si raje pri mamici al’ pri babici?”, ipd … Kolikokrat?
Priporočam ti tudi knjigo Suzan Forward: Čustveno izsiljevanje. Jaz sem si jo kar kupil, ker določena poglavja še vedno tu in tam prečitam. V knjigi so sicer opisane “mehkejše metode” zoperstavljanja čustvenemu izsiljevanju, kot jih uporabljam sam.
Draga MonikaP,
kot vidiš smo vsi precej enotnega mnenja, lahko dodam še star pregovor: tašča se mora preobuti, da pride na obisk in najino izkušnjo, ko sva se selila “kot mačka mlade”, dokler se nisva osamosvojila, zato pa se zdaj dobro razumemo.
Naj vprašam: čigava je hiša? Čigavo je pritličje? Kdo bo (in koliko) plačeval elektriko, vodo..? – taka in podobna vprašanja (preglej forum) si morata zastaviti in se o njih iskreno pogovoriti čimprej.
p.s. v recesiji tudi višine najemnin padajo
vso srečo!
Joj, joj, joj, to je tako, kot bi brala svojo zgodbo, s to razliko, da sem jaz izredno uporniške sorte in smo zato imeli s taščo in tastom neprecenljive psihološke vojne, ki so trajale več kot dve leti. Zdaj se je po neki inerciji naš odnos umiril, ker se nobenemu več ne da bojevati vnaprej izgubljenih bitk.
Lahko pa rečem, po svoji izkušnji, 3-letnem življenju pod njuno streho (partner je tip ubogljivega sina) in hudi bolezni, ki sem si jo s stresom in živciranjem sama sebi nakopala (zdaj sem zdrava), da nikoli več ne bi šla zavestno v tak pekel.
Stari in mladi enostavno NISO ZA SKUPAJ – in ta modrost ima zelo globoke korenine.
Tudi midva sva naredila kompromis zaradi financ, in čeprav imava v njuni hiši že urejeno stanovanje, bom ob prvi priliki odšla na svoje – s partnerjem ali brez njega.
Ne silite v življenje z lastnimi starši ali partnerjevimi, če ne gre za življenjsko nujne okoliščine (preživetje). Distanca je garancija dobrih medsebojnih odnosov.