Zanima me, če pozna ali ve kdo za kakšen par, kjer je veza uspela glede na veliko razliko v stopnji izobrazbe :
fant brez izobrazbe (končana osnovna šola ali niti to ne)
punca fakulteta
s tem da je fant zelo delaven, odgovoren, ima redno službo, urejen, ljubeč do punce.

lahko sem malo “čudno”opisala situacijo a me vseeno zanima, če poznate koga ki bi jima taka veza uspela ?

Spoštovana *bambina*,

glede na to, da sprašujete za konkretne izkušnje obiskovalcev foruma, bom sama čimbolj kratka:
možno je vse – seveda, če ta razlika v izobrazbi ne pomeni tudi takega »razkola« v samopodobi, pogledih, vrednotah, sposobnosti grajenja odnosov ipd. Sama izobrazba žal na področju medosebnih odnosov ne pomeni kaj dosti, ker lahko srečaš človeka skoraj brez formalne izobrazbe, ki te zelo zelo pozitivno preseneti in ga lahko samo občuduješ, koliko zdrave pameti, sočutja in razuma ter osebnega dostojanstva premore. Po drugi strani pa poznamo tudi visoko izobražene ljudi, ki živijo zelo plehko in plitvo življenje, ki so lahko nasilni, narcisoidni ali kako drugače (samo)destruktivni. Sama poznam ljudi z obeh skrajnosti, zato pravim, da teoretično je možno vse, odvisno od para.

Verjetno se mora tak par soočiti predvsem sam pri sebi (oz. tako fant kot dekle) s tem, kaj jima taka situacija pomeni – ali vzbuja občutek sramote (imeti toliko manj izobraženega partnerja oz. biti toliko manj »formalno izobražen«, nesposobnosti (ali se tak fant zmore ceniti), ponižanja (ali na manj izobraženega gleda ponižujoče in s prezirom…).. ali pa zmoreta oba ceniti, kar sta, in se spoštovati ne glede na razlike v formalni izobrazbi. Pomembno se mi zdi, da zmorete kljub vsemu ohraniti tako spoštovanje drug do drugega kot tudi do sebe (da ne prihaja do (samo)podcenjevanja).

Sama osebno nisem še srečala takega primera, kot ga vi opisujete, poznam pa podoben par, kjer je razlika srednja šola (on) – magisterij (ona) in jima »laufa«. Ker znata oba ceniti najprej vsak sebe in svoje sposobnosti (ki niso nujno vse izkazane preko »formalne izobrazbe«) in tudi delo in sposobnosti drug drugega.
Odvisno je torej od vsakega posameznega primera, mislim, da je to izredno težko, če ne nemogoče, posploševati.

Koliko pa je takih uspešnih primerov oz. kaj pravi »statistika«, pa vam bo pokazal odziv drugih sodelujočih na forumu. Upam, da bo odzivov čimveč.

Lepo poletje vsem skupaj!

No, jaz poznam en tak, zelo srečno poročen par.

Ko sem ju spoznala, sta bila stara 24 let, on je imel že kar nekaj let delovne dobe za tekočim trakom, ona je končevala študij. Ampak oba sta čudoviti osebi, širokega duha in srca. Nisem mogla verjeti, da ima on končano samo osnovno šolo, ker je izredno razgledan, načitan, hitro razume (izredno inteligenten človek)… čeprav sem sama izobražena, se ob njem velikokrat počutim nevednico 🙂

Ona je ravno tako razgledana, oba sta strastna popotnika… seveda ona v družinsko blaginjo prinese več denarja, ampak to je postranska zadeva.

Zdaj sta poročena sedem let (skupaj sta 13 let), imata čudovito, zadovoljno hčerkico.

jaz mislim, da je možno. izobrazba ti da neko širino, ne pa tudi nujno. poznam ljudi z univerzitetno izobrazbo, ki so tako “zarukani”, da se vprašaš, če so sploh že kdaj kako knjigo prebrali, da ne govorim o tem, da bi odprli kak časopis. in obratno, lahko je tudi človek z le OŠ zelo razgledan (razgledanost osebno cenim bolj kot izobrazbo samo), vedoželjen, samoiniciativen in se da z njim menit o cel kup rečeh. tako, da je čisto odvisno. ampak možno gotovo je.

Meni osebno se izobrazba ne zdi najpomembnejši faktor za dobro delovanje veze. Tukaj je pomembno predvsem spoštovanje drug do drugega. Se mi pa zdi, da moški težje sprejmejo dejstvo, da je v vezi ženska bolj izobražena, kot pa obratno. Pri nama je razlika V izobrazbi očitna. Jaz delam doktorat, on ima narejeno poklicno šolo. Kljub temu, da mu res nikoli nisem očitala nizke izobrazbe, se večkrat podcenjuje in ima nizko samopodobo. Včasih npr. reče pri kakšnih prepirih, da potem naj si pa dobim bolj izobraženega moškega, ker on itak ni na mojem nivoju. Zasluži pa precej več kot jaz. Mene take izjave zabolijo, ker bi si želela, da bil ponosen na to, da ima pač izobraženo ženo.

Osebno menim, da razlika v stopnji izobrazbe ni toliko moteča, dokler prejemata partnerja vsaj približno enak dohodek. Ko pa eden od njiju začne prinašati bistveno več denarja, začne prihajati do prepirov. Naj povem iz lastnih izkušenj: zaradi študija ob delu (v katerega sem vložila nič koliko nočnih ur, ker zaradi majhnih otrok drugače ni šlo) sem zamenjala delovno mesto, tako, da zdaj po končani diplomi domov prinesem dve moževi plači. Zame je to pomenilo povečanje družinskega proračuna, saj sem se za študij odločila zato, ker nismo več zmogli pokrivati stroškov. Mož o dodatnem delu ali študiju ni bil pripravljen razmišljati. Do prepira prihaja, ker novo delovno mesto zahteva tudi določeno stopnjo urejenosti, možu pa gredo v nos nova oblačila, uhani, čeprav glede garderobe nisem bila nikoli razsipna. Mogoče je tudi nekoliko ljubosumen, kdo ve. Na žalost ugotavljam, da naju moja večja plača, ki je posledica višje izobrazbe razdvojuje. Tudi intelektualno nisva na istem nivoju, vendar to za enkrat še ni bilo predmet prepira. V bistvu me moti to, da enostavno ne čuti želje po novem znanju, po spremembi. Prve resne prepire pričakujem, ko se bosta otroka odločala za poklic…

Jaz poznam takšen par, ona dela in študira podiplomski študij, on pa nima niti srednje šole in niti ne dela. Skupaj pa sta 6 let. Kakšen odnos imata v smislu globine, ne vem, ker se ne vidimo tako pogosto in mi tudi ne pade na pamet, da bi se vanj vtikoval ali “poizvedoval”, se pa z obema dobro razumem.

Zdaj, ko to pišem, sem se spomnil, da bi ju lahko spet kaj obiskal! 🙂

Med nama je tudi razlika, sicer ne tako očitna, on ima sredno tehnično izobrazbo, jaz pa fakulteto. Oba sva približno enako splošno razgledana, pri enih stvareh jaz bolj, pri drugih on in se dopolnjujeva.

Razlika v plači je tudi očitna, vendar tukaj on zasluži bistveno več, ker je privat, jaz pa pač ne toliko, ampak imava skupen denar in ko kdo rabi, vzame.

V preteklosti sva šla že čez kar nekaj prepirov, ampak se nikoli niso tikali izobrazbe.

Nikoli ne smemo gledati na nekoga, ki nima tako blesteče izobrazbe, da je zabit, ampak mogoče enostavno ni imel možnosti (denarja, razni držinski zapleti …).

Glede izobrazbe sem morda nekoliko drugačnega mnenja.
Kolikor opažam, pri starejši generaciji to še nekako velja, da so ljudje, ki nimajo šol, kljub temu zelo inteligentni, razgledani, se da z njimi debatirat. Velikokrat izvem, da so hoteli študirati, a niso imeli možnosti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Tukaj govorim o ljudeh 50 +.
Dočim za mlade ljudi menim drugače. Sedaj že skoraj vsak človek gre vsaj nekaj študirat in zato tisti, ki ne gredo, so (ponavadi) res manj inteligentni. Imam trenutno tudi sama en takšen primer. Jaz končujem eno najtežjih fakultet, fant, ki ga spoznavam, ima poklicno šolo. Vedno bolj ugotavljam, da ne bo zneslo z nama zaradi nečesa kar ti da šolanje. Kot omenja avtorica, je tudi ta fant zelo delaven, ampak žal meni to pač ne pomeni največ. Z mano se mora človek znati pogovarjati, razpravlajti. Tukaj se pa napr. zatakne že pri čisto običajnem razumevanju izrazov kot je samozavest, ipd. Potem recimo jaz znam 2 tuja jezika, on nobenega in je problem, ker sem od doma vajena, da pogosto ne govorimo slovensko. Pri osebi kot je on, tega ne bi nikoli mogla, ker žal ne razume niti osnovnih stavkov v angleščini.
Bere nikoli ne, TV tudi ne gleda, ker pač dela- fizično. Posledično mi manjkajo teme za pogovor, konkretno debato. Kot opažam, njemu to ustreza povsem, meni vedno manj in vem, da zveze s takšnim človekom ne bom začela. Vem, da z njim bi si lahko vse povedala v nekaj urah, nato pa preostanek življenja preživela le še ob pogovoru o delu.

Pa četudi me linčate, vidim v tej veliki razliki v izobrazbi še nekaj. Poznam primer, kjer ima ona precej višjo izobrazbo od njega. On je ves navdušen, da je z njo, njegova družina tudi. Vsi veseli. Zakaj? Preprosto zato, ker živijo v majhnem kraju in jim je to kot neke vrste samohvala pred drugimi, da on hodi s punco, ki je to in to po poklicu (v očeh mnogih zelo ugleden poklic).
In nekaj podobnega čutim, da bi znalo biti tudi v mojem primeru. Enako fant s podeželja, ki bi se rad pred sosedi/ družino/ kolegi “kitil” z mano.

Ne rečem, da so zdaj vsi takšni, ampak, če kdo iz mlajše generacije brez tehtnega razloga ne gre študirat, sem zelo skeptična. Preveč se mi dokazujejo moja predvidevanja, da bi verjela v kompatibilnost in iskrenost takšnih zvez.