Pozdravljeni!
Končno sem zbrala pogum, da vam pišem in prosim za nasvet.Sva par srednjih let, on bo 49 jaz sem dve leti mlajša. Poročena sva že 22 let, oba v službi,imava dva odrasla otroka,pridna študenta. Od prvega dneva sva se ujela, bila sva najboljša prijatelja, starša, ljubimca. Naše ljubezensko življenje se je z leti zakona še bolj krepilo in pridobivalo na kvaliteti. Oba sva neskončno uživala, bil je nežen, pazljiv, vedno je poskrbel za moje potrebe, jaz pa za njegove. Zdaj sva v krizi iz katere ne vidim izhoda. Nisva bila intimna že osem mesecev. On je na dnu, mislim, da se je začelo z problemi v službi. Zaradi službe je odsoten skoro cel dan, menjal je delovno mesto, domov prihaja utrujen, slabe volje. Po naravi je bolj zaprt, težko se pogovarja o svojih težavah, jaz sem bolj odprta in glasna. Zredil se je čeprav ne poje dosti, ne giblje se,samo poseda pred televizorjem, težko ga dobim na sprehod ali kolo.Tudi čez vikend nič ni boljše, edino kar ga veseli je kuhanje.Sam je že bral, brskal po internetu in trdi, da ima vse simptome andropavze vendar zavrača strokovno pomoč, jaz pa nisem terapevt. Pogovarjava se, ne želi si seksa, nobenih dotikov, nežnosti, tudi druge ženske ga ne zanimajo, noben pornič nič…Trdi, da me potrebuje, da me ima rad in da brez mene nebi mogel živeti. Zaveda se tega da tudi jaz trpim,imam potrebe ampak mi ne pride na misel, da bi poiskala ljubimca ker se še vedno ljubiva. Zato sem si kupila vibrator ( v krizi prav pride ).Zdaj spim v drugi sobi,čakam ga,se bo kaj popravilo ali bo še slabše? Prosim pomagajte, povejte če delam prav, ker me je strah takšne prihodnosti,želiva se skupaj postarati vendar si želim še uživati on pa se obnaša kot starček.
Lepo pozdravljeni!

Insurance!

Verjamem, da oba z možem doživljata veliko stisko, ko je po letih uspešnega zakona, medsebojnega razumevanja in zadovoljujoče spolnosti (domnevam, da mislite na spolnost, ko pišete o krepitvi ljubezenskega življenja) med vaju nenadoma treščil problem v obliki daljše prekinitve spolnosti in s tem tudi intimnosti. To vaju je oba zelo presenetilo, šokiralo in prizadelo. Zaprla sta se vsak v svoj svet,v katerem sta oba osamljena,prestrašena,razočarana, jezna in čakata drug na drugega, da naredita prvi korak. Krivite njegovo andropavzo (morda res doživlja tudi kake telesne in hormonske spremembe, toda še bolj pomembno se mi zdi njegovo spremenjeno čustveno razpoloženje, ki ni nujno povezano s tem). Vi mu na nek način sicer prihajate nasproti, ga spodbujate in vabite k skupnim aktivnostim, obenem pa ga verjetno še bolj prizadevate s svojim ravnanjem. Domnevam, da je vaša (nerazumljiva) izselitev v drugo sobo (zakaj pa?) dodatno moža zelo prizadela. Tudi nakup vibratorja je verjetno samo še povečal njegovo prizadetost (užaljenost), pa tudi njegove strahove in pritiske nanj. Koliko se mož zato počuti še bolj zavrnjenega in celo zamenjanega? Kljub temu, da ne iščete drugega moškega, ste našli nadomestek, kar je lahko ravno tako boleče zanj (kot afera). Koliko spoštljivega pogovora, dostojanstva in medsebojnega razumevanja je med vama ob morebitni izgubi poželenja, hrepenenja? Starček na koncu deluje zelo prezirljivo, zaboli, prizadane in razvrednoti. Koliko tega (da vi ste v redu, še vedno mladostni, problematičen in starčevski pa je on, ki ima morda težave z erekcijo in samospoštovanjem ob tem) čuti vaš mož? Prepričana sem, da mu tega ne dajete zavestno in da ga v njegovi (tudi vajini) stiski skušate razumeti.

Ne vemo kaj se dogaja v možu. To bo potrebno izvedeti. Samo domnevati, da je kriva njegova služba ali andropavza, je premalo. Tudi, če je, mu lahko vi daste prostor, da bo o tem lahko spregovoril. Kaj čuti, kaj doživlja? Kako mu je? Kaj čutite in doživljate vi ob tem? Verjamem,da se mož zelo težko odpre in da ga ni tako enostavno “izbezati iz hišice”, vendar verjamem, da vi imate to moč, da ga počasi, brez pritiskov in pričakovanj, s spoštljivim in ljubečim odnosom (in zlasti z govorjenjem o svojih čustvih, občutkih in doživljanjih in z morebitnim domnevanjem kako se počuti on – na drugi strani pa samo z razumevajočim poslušanjem in nekomentiranjem) spet pripeljete nazaj. Je pa seveda tudi on sam odgovoren, da naredi nekaj na tem, da se reši iz težav in spet poišče stik z vami.(Vi pa ste odgovorni za svoj del odnosa in za svoje besede in ravnanje.)

Okrog teme doživljanja spolnosti (ne le na “tehnični”, telesni ravni) je čutiti kar eno oviro, blokado. Koliko zadreg, sramu in strahov je povezano s tem? Veliko lažje je spolnost udejanjati, si jo izkazovati z dotiki in nežnostjo in drugimi oblikami, kako težko pa vama je najti besede? Koliko lahko govorita o svojem čustvenem doživljanju, o svojih strahovih, prizadetostih, o tem kaj vaju boli, jezi, moti, razočara, morda sramoti in ponižuje v vajinem odnosu in v vseh ostalih odnosih, koliko sta lahko ob tem ranljiva, si povesta in podelita najbolj težke in boleče stvari, o katerih najtežje spregovorita? Vse to je tudi pomemben del intimnosti in bližine, spolnost je samo en del. Kolikšen del obsega sama spolnost in koliko ostali deli intimnosti?

Morda so se stvari že uredile medtem, ko ste čakali na odgovor. Potrebno bi bilo vseeno ugotoviti kaj se je takrat, pred 8 meseci, ko se je to začelo, dogajalo? Med vama, v vaši družini (morda pri otrokih – so odrasli in odšli v svet, vidva pa sta ostala sama), v njem, v vajinih izvornih družinah, morda tudi v službi? Mož verjetno pozna odgovor,kaj ga je tako nenadoma, naenkrat odvrnilo?

Pravite, da si želite še uživati. Verjamem. Domnevam, da tudi mož. Zato je nastala situacija krivična do obeh. Vidva oba pa imata tudi odprte vse možnosti,da jo rešita. Dovolj varno čustveno vzdušje, brez pritiskov, pričakovanj in očitkov, govorjenje o svojih željah, občutkih, čustvih (tudi najbolj bolečih) ter popolna iskrenost so pot do tja.

Vse dobro vama želim pri tem.

Pozdravljeni!
Hvala za odgovor, beseda starček je res bila grda, bolj je odraz moje jeze in nemoči. Nikoli ga nisem prizadela, da bi mu kaj takega povedala.Vibrator je bil njegova ideja ker on pravi, da vidi kako jaz trpim.Moja izselitev v drugo sobo je bila le z namenom,da njemu bo lažje,da vidi da ne pritiskam na njega.
Ko gledam nazaj ne vidim zakaj je do tega prišlo.Edina sprememba je bila ta,da je tudi drugi otrok odšel na študij in sva ostala sama.Drugih večjih težav ne vidim, on pa ne pove kaj se je zgodilo.
Bolj kot sam seks me skrbi to, da on ne prenese nobene intimnosti več.Včasih sva samo ležala pa se božala in ljubčkala in je bilo fajn,čutila sva da pripadava drug drugemu.Enkrat mi je povedal, da mu se seks dobesedno gabi in je mene zdaj dobesedno strah začeti pogovor.Pripravljena sem čakati in tudi to sem mu povedala,znotraj pa me je strah kaj če ne bo boljše?Naj ga prosim za obisk posvetovalnice čeprav je on proti temu?

Insuranse!

Verjamem, da vam ni jasno kako in zakaj je prišlo do moževega nenadnega odpora in celo gnusa do spolnosti, da pa se vi zelo trudite vse skupaj razumeti. Tudi midve lahko samo ugibava. Očitno je mož prišel do enih težkih čutenj, čez katere ne zmore, ne vemo pa še kakšna je vaša vloga pri tem. Obdal se je z debelim zidom strahu, groze, sramu, prizadetosti in molka, ki napetost situacije samo še povečujejo. Strah, kaj, če ne bo nič boljše, in ki ga čutite tudi vi, je tudi v njem. In če bi ta strah vzeli resno? Strah človeka lahko popolnoma preplavi in ohromi, da kar otrpne, zablokira in nemočno čaka in upa na rešitev situacije same po sebi, kar pa se ponavadi ne zgodi. Strah in groza se samo še povečujeta. Kaj bosta storila? Glede na to, da zadeva traja že kar nekaj časa, si lahko poiščeta pomoč družinskega terapevta, ki vama bo tekom ciklusa terapij pomagal poiskati vzroke, ki so verjetno precej bolj globoki, zapleteni in drugačni, kot bi si jih lahko predstavljali (odvisni so namreč od vajinih družinskih sistemov). Zelo možno je, da je odhod še drugega otroka od doma in vajino “prazno gnezdo” v njem povzročilo tako burno reakcijo, čeprav na videz to nima kake povezave z vama. Morda se mu je zelo jasno pokazalo, da so otroci odrasli, da vaju ne potrebujejo več toliko in da sta zdaj odvisna le še vidva eden od drugega, v nekem smislu obsojena na sobivanje? Morda je ugotovil,da se v resnici stara in se je morda zelo jasno vprašal – v čem je v resnici smisel njegovega bivanja, in če ga je sploh že našel? Morda je naredil obračun dosedanjega življenja in s čim ni najbolj zadovoljen? Morda se mu je ob vas nenadoma prebudil kak spomin na neko težko vzdušje doma? Morda se je ob sinovem odhodu na študij prebudil njegov lastni odhod od doma (še zlasti, če je morda tudi on drugi otrok)? Morda je začutil mamino,očetovo ali svojo stisko, ko je bil sam star 20, 22 let, morda študent? Morda je v vajinem družinskem sistemu kaka travma ali zloraba, ki jo je nekaj prebudilo ravno sedaj? Možnosti je veliko,vi ste mu tukaj lahko v pomoč in oporo tudi tako, da ga razumevajoče spodbujate (nikakor pa ne silite) v iskanje terapevtske pomoči. Predlagala bi vam, da si jo vsekakor poiščete, tudi, če bi sprva ne uspeli moža prepričati, da se vam pridruži in bi nekaj časa morda hodili tja sami. Skupaj s terapevtom boste iskali možnosti in načine, da čimprej pripeljete s seboj tudi moža in nato skupaj najdete rešitev iz stiske.

Vse dobro vama želim.