Čez deset dni bi se moral roditi moj fantek. Pa se ne bo, ker sem morala v 14. tednu prekiniti nosečnost. Sedaj imam dovoljenje ginekologinje, da ponovno zanosim, a že tri mesece neuspešno poskušava. Vem, da ni dolgo, da se marsikateri par trudi mnogo dlje brez uspeha. Vem tudi, da nisem prebolela izgube otročka, in še dolgo je ne bom, vseeno se čutim pripravljeno začeti znova.

In kaj je tu groznega? To, da sva včeraj z možem šla na sladoled, in ker je bilo lepo vreme, je bilo polno sprehajalcev. Trlo se je parov z dojenčki, poleg tega pa sva bila v družbi dveh parov prijateljev, ki imata vsak svojo trimesečno punčko. Ko sem izvedela, da je ena od teh prijateljic rodila, sem jokala kot dež, ker sem bila jezna. Sama sebi se zdim grozna, ker sem skrivaj jezna na ostale, da imajo tako srečo, in ko pestujem tuje otročke, si želim, da bi bili moji …

Tako rada bi se o tem pogovarjala z možem, a on te stvari drugače gleda. Želim si, da bi mi znal biti bolj v oporo. Saj vem, da je tudi njemu hudo. In za vsak nosečnostni test, ki je negativen, se jočem cel dan, on pa je na koncu kar malo hud name, da neprestano jočem. Tudi pri ostalih družinskih članih ne najdem opore, ki bi jo rabila, razen pri sestri.

No, nekomu sem morala povedati, o čem razmišljam, pa čeprav računalniku. saj vem, da ste na drugi strani punce, ki me razumete.

Želim si, da sploh ne bi bilo potrebe po tem forumu … da bi vse čipmrej dobile svoje sončke …

Kaj naj rečem… Soočam se s podobnimi občutki že tri leta in pol po Nikitini smrti. Da je bolečina še večja, ne morem zanosit (tudi prej sem s pomočjo IVF), postopki so drug za drugim neuspešni in počasi ne bom zmogla več teh psihičnih pritiskov.
Od malih otrok, ki so se rodili kasneje kot Nikita, dobro sprejemam le hčerko najboljše prijateljice, saj sva se o njenem prihodu in vsem, kar sodi zraven, ogromno pogovarjali.

Nisi grozna, sploh ne. Saj nisi rekla, da jim ne privoscis. Tvoji obcutki so normalni, ker si tudi sama zelis. Vcasih se nam zdi, da ima vecina okoli nas tisto cesar si sami zelimo. In da tega ne cenijo tako kot bi mi, da so do tega prisli na lazji nacin.
Tudi ti imas kaj kar oni nimajo pa bi vse dali za to.
Ne bodi zalostna, jezna in razocarana. Poskusi biti sproscena, tudi to vpliva na zanositev. Ce ti je uspelo enkrat, ti bo tudi drugic, verjemi.
Veseli se vsakega otrocka, ki je v tvoji blizini. Tudi tvoj bo prisel, ko bo cas za to in bo!!!
Tudi jaz si zelim otrocicka pa ne najdem partnerja, ki bi imel iste zelje. Torej, si ze na pol poti. Imas moza, zeljo…samo vprasanje casa.

Javi, ko bos nosecka ; )

JA!

če imaš sama nesrečo je blazno grdo, da tudi drugim privoščiš to oz., še huje, vsem greniš življenje, tako prijateljicam kot fantu in družini.

Če bi bla jaz tvoj fant bi te zapustila, potem pa bi verjetno spregledala, kakšno srečo tudi imaš, ob ljudeh, ki te imajo radi (in te morajo prenašati kot tvojo egoističnost).

Zberi se!

Lp

Ne, cimet1122, nisi grozna.
Tvoji občutki prihajajo iz podzavesti, zavedaš se, da ni pravilno tako razmišlanje, toda ne moreš si pomagati….
Sprejmi to misel kot del sebe, hkrati pa delaj na tem, da sprejemaš dejstvo, da drugi niso krivi za tvojo usodo in če jim privoščiš, zaželiš srečo, s tem tudi sebi pomagaš…
Vso srečo!
LP

S čim jim pa greni življenje? Kje piše, da jim ne privošči? Samo boli jo, da sama nima enake sreče. Je to prestopek? Od kdaj?!! K sreči nisi njen fant in upaj, da nikoli ne boš na njenem mestu. O egoizmu pa sama očitno ogromno veš iz prve roke.

Nisi grozna, si pa izgubljena, zmedena, razsuta od bolečine izgube. Če bi se čez 10 dni moral roditi, je od tvoje izgube prbl. 6 mes. Veliko, pa hkrati malo za tako bolečino. Prav je, da jokaš, da izjokaš bolečino, vseeno pa ti stalen jok in stalno grebenje po sebi k ponovni zanositvi zagotovo ne bodo pomagali. Kljub bolečini skušaj iti naprej, pomisli, da je tvoj fantek nekje ob tebi in je žalosten mamice, ki samo joče. Preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa oblikuješ svojo prihodnost. Ogromno žensk ne zanosi zaradi psihičnega faktorja, prevelike želje, strahu…

Jaz sem imela v 14. tednu abrazijo, otrok je umrl nekaj tednov prej, verjento okoli 10/11. tedna, zato mi k sreči ni bilo treba rodit. Bilo je grozno, otročka nisem in ga ne bom nikoli pozabila, ker nisme šla na NS, spola ne vem. Je pa za vedno moj malček. Kljub temu je bilo treba iti naprej, dan za dnem, korak za korakom. Točno na obletnico abrazije sem rodila prvorojenca. Nikar ne obupuj, skušaj videti tisto lepo, ki ti ga življenje kljub izgubi daje in nudi. SVojci niso nosili tvojega otročka, partner tudi ne, razumi, da težje razumejo tvoje občutke in jim ne jemlji za hudo. Bodi vesela, da so ob tebi. Zberi pogum in počasi, po kapljicah živi naprej. Vso srečo!

Tako kot je napisala že Skrbna, vse drži.

Nisi egoistična, nisi zavistna, ne ljubosumna… ampak žalujoča mami. Veš, v žalovanju se pojavlja čustvo, ki mu pravimo jeza – in to ti trenutno doživljaš in nima prav nobene povezave z egoizmom, zavistjo itd. To je čustvo, ki sodi zraven. Tokratsi bila ob pogeldu na njih jezna. Drugič boš morda žalostna, spet tretjič razočarana in potem bo kar prišel čas, ko ne boš začutila ničesar. In potem, še malce kasneje se boš spet lahko razveselila njihove sreče, ker tvoja bolečina ne bo več tako boleča.Draga mami, to je tako normalno.
Normalno za ta čas, ko je vse tako sveže in so tvoje misli zapolnjene samo z željo in žalostjo, ker ne boš k sebi stisnila svojega otročička. In zato še toliko bolj močno boli vse kar te spominja na ta trenutek.
Privoščiš jim vendar pogled na njih boli tebe, ker je bilo tebi to vzeto. Na krut način, na način, ki si ga nisi želela. In to boli.
In veš, nisi edina. Veliko ,veliko mamic gre skozi to težko izkušnjo. Pa enkrat mine. Ko se naša žalost “pozdravi”, ko mine nekaj časa potem tudi pogled na druge nosečnice, novorojenčke, dojenčke ne boli več.

Kar se tiče parterskih odnosov med žalovanjem pa je tako, da žal, niti da ne žalujeta enako.In prevečkrat partnerji zahtevamo od partnerja, da nas razume, podpira. Ne more nas. Ker ni on jaz. Ker žaluje na drug način. Prav pa je, da spoštuje tudi nas, naš način žalovnaja.ČE se ne moreta pogovoriti mu napiši.

Mogoče še to, veš, nova nosečnost pride, ko je čas zanjo. Ko se žalost malce odmakne, ko se umiriš, ko se sprijazniš z izgubo ..
Veš, počasi, prav počasi zajemaj življenje. Od jutra do večera, potem od danes do jutri in prišel bo čas za načrtovanje nove prihodnosti, novih želja.

Če želiš še kakšno besedico več se javi.
vse dobro in veliko moči,

Nisi grozna, še zdaleč ne. Razumem tvoje občutke, ker je moj otrok umrl in se ves čas sprašujem, zakaj imajo drugi zdrave otroke in jaz ne, kako jih lahko dobijo na tako lahek način. Zelo mi je žal, da nimaš opore v partnerju in drugih. To mora biti res hudo. Dovoljeno ti je imeti takšna čustva in mislim, da so povsem normalna.

Tina C to je bil tako otročji komentar! Upaj, da ti nikdar v življenju nebi bilo treba iti skozi tako grozno izkušnjo kot je izguba otroka. Forum je namenjen nam žalujočim, ki si med sabo pomagamo, da preživimo, da razumemo, da smo še normalni, da bo nekoč drugače. Ne pa posameznikom, ki očitno berete te strani za zabavo.

Nisi ne čudna ne kaj drugega, taka je tvoja bolečina in sama boš morala skozi to. Vem kako ti je ker sem tudi sama rodila v 24 tednu mojega sončka Žana, ki pa je žal moral prehitro končati še nezačeto življenje. Dones, 3 mesece po tej grozni izkušnji se počasi pobiram, ampak res počasi, nisem še sposobna normalnega življenja, rešuje me dejstvo da imam doma dva zlata otroka in moža ki me razumeta in zaradi katerih se splača živeti vsak dan znova. Približuje pa se dan ko bi se moj sonček moral rodit in tudi meni žalost potiska nazaj, premišljujem, razmišljam, solze pa kar tečejo, samo da še to dan skozi pa upam da bo potem bolje.

Drži se in žaluj kolikor hoče ker tega ti itak ne more nihče vzet in razumejo le tisti, katerih usada je enaka tvoji.

lep dan ti želim Maja