Pozdravljeni!
Prebiram vse te odgovore in vprašanja,predvem so se me dotaknili odgovori gospe Lidije!Čutiti je toliko poguma,toliko upanja…toliko ljubezni!

Sama imam mamo s to boleznijo,pravkar okreva po sedmi operaciji.
Jaz,vsa moja družina, na prvem mestu pa mama se zavedamo,da brez upanja,podpore in pozitivnih misli ne gre!Ni lahko daleč od tega,veliko solz in neprespsnih noči,toda biti moramo močni.Zdaj nas potrebuje bolj kot kadarkoli.
Hotela sem le odpreti temo,kajti tudi svojcem ni lahko!Veliko se je potrebno pogovarjati!!

vsem veliko sreče in zdravja

KATJA

Katja,

odprla si pomembno temo… vloga svojca v procesu zdralvjenja bolnika z rakom. Strinjam se s teboj, da svojcem ni lahko. KOt pravi klinična psihologinja dr. Vesna Radonjič Miholič, so svojci in prijatelji nedvomno dragocena opora bolniku. Bolezen praviloma prizadene tudi njih, saj vzbudi strahove pred boleznijo in možnostjo, da bi bližnjega izgubili. Bolezen predstavlja določeno razpotje v življenju bolnika in njegovih svojcev. Večkrat je potrebno zaradi bolezni spremeniti način življenja, načrte, mnogim za krajši ali daljši čas poslabša življenje, pa vendar lahko ponuja tudi določene izzive in priložnosti. So ljudje, ki odkrijejo nove vrednote, spremenijo pogled na življenje, tenkočutno razvijejo kakovostne medsebojne odnose – skratka živijo polno življenje ob in kljub bolezni. Prav posebni pa tisti ljudje (tu vidim lik naše Lidije! :)), ki še tako hude preizkušnje vgradijo v svojo osebnost in zaradi tega s posebno pozornostjo zaznajo stiske drugih ter jim tudi znajo biti v oporo. Osebna pričevanja in delitev osebnih izkušenj je lahko pomembna opora širšemu krogu ljudi, da izgubijo strah pred boleznijo, več naredijo za preprečitev nastanka bolezni, zgodnje odkrivanje in aktivnejše sodelovanje pri zdravljenju.

Katja, vse dobro mami in tebi!

Lep pozdravček, Kristina

Gospa Kristina…
Najlepša hvala za vaš odziv.
Niti predstavljate si ne koliko mi to pomeni.
Prišel je trenutek v mojem življenju, ko tavam v popolni temi. Moja mami je tako zelo močna in ob enem tako zelo krhka…Bolečine , ki jih preživlja si jih nihče od nas ne zna predstavljati. Toda ta moč,ki jo nosi v sebi in ta volja do življenja sta neverjetni. Ampak, spreletava me strah, ko pomislim realno in se zavedam, da telo ne zmore v nedogled. Pridejo dnevi, ko je vse super in spet dnevi, ko se sprašujem ali bo jutri še tukaj?!
Vsi skupaj se s to grozno boleznijo borimo že šesto leto, z obsevanji in kemoterapijami. In vsakič, ko mislimo, da smo zmagali nas zadene nov udarec. Potem so spet tukaj grozne operacije. Vsakič se vprašam ali ji lahko odstranijo še kaj!!? Ali bo to krhko telo to preneslo, kako se bo sprijaznila z vsem tem?
Vsi mi govorijo saj bo vse ok, poglej kakšno voljo ima… ja saj vem, da ima voljo , toda ali je to dovolj?
Pred časom sem jo prosila naj mi obljubi, da se bo borila. Ja… obljubila mi je! Ampak, ali sem ravnala sebično in se bori le zaradi obljube, ki jo je dala? Toliko misli je v moji glavi, da se mi zdi da imam v glavi roj čebel.
Zame trenutno ne obstaja jutri, živim za trenutke.
KATJA

Katja, najprej tole… forumovska navada ali pa neke vrste pravilo je, da se uporabniki forumov med seboj tikamo… Ne le na forumih Med.Over.Net, ampak tudi drugje. 🙂 Zato jaz vedno pišem na takšen način. 🙂 Upam, da te ne moti. 🙂

Mama se zagotovo v prvi vrsti bori zaradi sebe in zaradi vas domačih… zato, ker bi rada živela. In prepričana sem, da se iskreno bori in upa. So pa vzponi in padci, kar pa se dogaja vsem bolnikom z rakom. Tudi meni se je pa čeprav sem se zdravila “le” dobre pol leta. In spominjam se, kako močni so bili moji domači. Moj možiček je junaško preživljal in doživljal mojo bolezen. Bil je moja trdna opora, skupaj sva nosila breme strahu in skupaj sva se veselila dobrih vmesnih izvidov. Bil je z mano na vseh KT, spremljal me je na preglede… Moram pa priznati da, kdaj pa kdaj, ko mi je bilo kljub pozitivizmu, pogumu in dobri volji tudi kakšen trenutek hudo (ponavadi kakšen dopoldan, ko sem bila sama s seboj in mislimi) in sem se bala, kaj mi bosta prinesla zdravljenje in prihodnost, nisem želela vedno obremenjevati moža in domačih. Takrat sem k sebi stisnila mojega kužka, mu pogledala v oči in mu rekla: “Simbi, jaz hočem živeti!” Simbi me je polizal po roki ali nosu…. in njegov odgovor je bil jasen – živela boš. To me je vedno pomirilo in takoj sem bila spet “stara” optimistična borka. 🙂 Želela sem ti le sporočiti, da zaupajte mami, hkrati pa vedite, da je tudi ona ranljiva, da tudi njo kdaj skrbi pa vam morda ne pokaže, ker vam želi prihraniti strah. Ampak narava očitno skrbi, da prenesemo veliko in da do zadnjega ne izgubimo upanja in želje živeti. Zato se po vsakem padcu kar nekako poberemo.

Verjamem, da se v strahu sprašuješ, kako bo mama zdržala nadaljna zdravljenja. Po vseh teh operacijah in zdravilih… Nekateri ljudje zdržijo ogromno, imajo visok prag bolečine in lažje prenašajo zdravljenje kot drugi. Držim pesti, da je tvoja mama ena tistih, ki ji moč in odpornost stojita ob strani, kar ji pomaga, da se bori in bori.

Mislim, da je tvoja odločitev za življenje za trenutke dobra. Treba je uživati vsak dan posebej. Vsak dan je darilo. Ne le za tvojo mamo, temveč tudi zate, tvoje bližnje, zame, forumovce… Nikoli ne vemo, kaj nas čaka jutri, zato je prav, da IZKORISTIMO VSAK DAN!

Zdi se mi, da si predstavljam, kakšen roj čebel ti je okupiral misli… In če se poskušam postaviti v tvojo kožo, bi naredila tako kot delaš ti… ljubeče bi ji stala ob strani vsak trenutek, ko bi le lahko. Skupaj bi nosili strah, skupaj bi se veselili… Mislim, da je občutek varnosti, da boš ob njej, da ji boš pomagala, da je ne bo bolelo, velikega pomena zanjo in zate. Obe imata zato dober občutek.

Stiskam pesti za moč in energijo tvoje mame in za tvoj pogum!

Pozdravčke, Kristina