Včeraj sva se zmožem spet sprla. Povod je bil res brezvezen, ampak poanta je v tem, da najini prepiri izgledajo kot “boj, ne boj, mesarsko klanje”. In to se dogaja vsaj enkrat na mesec, če že ne na dva tedna. Težko razložim vse, ampak bistvo je v tem, da imava dojenčka, da sem večino časa jaz z njim, po cele dneve na sprehodih, skuham, pospravim, se igram z otrokom,… Skratka, vse, kar mamice počnemo. Včeraj pa sem utrujena od celega dne prišla ob 8 zvečer domov s sprehoda, to je ura, ko otroka prištimamo in damo spat. Pogledamo skozi okno, dragi mož v lokalčku pred blokom pije kavico in se relaksira. Ni me bilo pa praktično cel dan in je imel priložnosti za kofetkanje več kot dovolj. Ga pokličem, naj pride prištimat otroka za spat, da sem za vse sama. Si prižge še cigaret v lokalčku, češ ja ja, saj bom. Ko je prišel domov pa prepir, zakaj ga sramotim pred drugimi s tem klicanjem. In potem očitki, da jaz vedno hodim na kofetke, a me on kdaj pokliče, pa hodim na večerje in ne vem še kam. On pa bogi revež ne more ene kavice spit s kolegi. Kakšna laž, kakšna krivica. Če bi bilo to res, najbrž ne bi bila jaz včasih že prav depresivna od tega, da sem VEDNO z otrokom. Večerje? Ja, za sestrin roj.dan, seveda po prepiru z njim. Kofetke? Ja, za kolegičin roj.dan me ni bilo eno uro in pol. On ima pa ves čas na svetu, ko sem jaz zunaj z otrokom, ponavadi vozičkam s sestro, ki ima tudi dojenčka. Pa tudi ko uspavam otroka (z dojenjem) ob 8 ima čas za vse: TV, računalnik, kar hoče. In ta krivica, ki mi jo vedno s tem svojim izmišljevanjem dela, zbudi v meni pravo nenadartalko, znorim, se več ne prepoznam in govorim take stvari, da sploh ne verjamem svojim ušesom. On pa to hoče, to izkoristi in me potem spravi v prav ponižujoč položaj. In spet se počutim ničvredno, ubogo. Pa se ne maram smiliti sama sebi, ampak se počutim kot boga ženička, pohlevna, nemočna. Ker sem študirala, ko sem zanosila, diplomirala, ko sem rodila, še nisem imela službe. In jo še vedno nimam, tako sva se odločila, ker gre otrok septembra v vrtec, jaz bom pa upam potem kmalu našla službo. Prej nisem mogla delat, ker nimam varstva, zasebnega pa si ne moreva privoščiti. In ve, da se zaradi tega, ker sem brezposelna, počutim manjvredno (kompleks, ki so mi ga vcepili starši), zato to izkorišča in mi hladnokrvno reče, da me preživlja. Kot bi bila ne daj bog invalid.
Vendar moj namen ni tarnati čez moža, njega vedno bolj spoznavam v pravi luči in vidim, s čim imam opravka. Z njim bom znala opraviti, ko bom končno finančno neodvisna. Gre za to mojo agresijo. Hočem jo obvladovati, ker mi jemlje energijo in ker on to hoče doseči. Sicer v drugih življenjskih situacijah nikoli ne pride do nekih izpadov, niti nisem preveč konfliktna oseba. On pa pozna mojo ahilovo peto oz. pete in vedno udari tja. Kako naj se obvladam?

Spoštovana sunčica!

Iz vašega pisma razbiram, da vas močno jezi, pravzaprav ste že prav besni, da večji del odgovornosti pri skrbi za (vajinega in ne le vašega) otroka prevzemate nase, medtem ko si mož privošči bistveno več prostega časa.Ob tem se čutite krivi, da ste preveč agresivni. O tem kako ta agresija izgleda ne pišete (povišate glas, vpijete, zmerjate, ponižujete in sramotite ali loputate z vrati, mečete stvari, ga tudi udarite, pretepate…?). Domnevam, da gre za vpitje. Za svoje ravnanje z jezo ste res odgovorni sami (on pa je seveda odgovoren za svoje reakcije in svoje vedenje), in če je tu kaj spornega je to verjetno vaš način, kako to, kar vas moti, možu poveste oz. mu potem že v besu vse “zmečete v obraz”, sama jeza pa tu ni sporna. Imate vso pravico biti jezni, ker je tukaj čutiti, kot da ste starš samo vi, vaš mož pa se vlogi očeta, tako izgleda, elegantno izogiba. On ima sicer naporno in odgovorno službo, toda vaša trenutna “služba” ni prav nič manj naporna in odgovorna. Da se razumeva, pravilno čutite, da ste za vse sami in zelo normalno je, da ste ob tem jezni. Ker te jeze ne izrazite pravočasno ( pre/visoka toleranca) in zato ne postavite meje dokler vam res ne prekipi (takrat je za pogovor v umirjenem tonu že zelo pozno), je potem vaša reakcija verjetno pretirana/potencirana in se čutite, da ste vi krivi, da se ne znate bolje obvladati. To zadnje je sicer res, niste pa krivi, da ste jezni in besni. Problem ni toliko v obvladanju vedenja ob izbruhu besa (kot ga čutite vi in s tem prevzemate vso odgovornost nase), pač pa v tem, da tega ne zmorete povedati prej, na drugačen, bolj sprejemljiv način. Kako to, da toliko časa dopuščate, da ste za vse sami? Kje je tu oče, ki se zanima za otroka, ki ga želi pestovati, previti, dati spat…? Kje je tu mož, ki želi biti tudi z vami in ne le s prijatelji na kavi? Verjamem, da je utrujen in da meni, da imate vi, ki niste v službi, ves dan na razpolago, vendar je obdobje majhnega otroka zelo naporno in imate tudi vi pravico biti utrujeni. Koliko mu to upate povedati, koliko mu to lahko poveste brez očitanja in slabe vesti, da si tega pa mamica vendar ne bi smela privoščiti? Potem je tu še finančni vidik in če bi vi že imeli službo, verjamete, da se bo vse uredilo. Domnevam, da bodo prepiri in konflikti ostali ali pa se še povečali, saj boste vi še bolj obremenjeni, pri njem pa verjetno ne bo kakih sprememb in bo hitro lahko našel kakšen razlog za konflikt. Zakaj se njemu ni potrebno ukvarjati z otrokom? Verjamem, da je le vprašanje časa, da ga boste bolj aktivno vključili v vašo družino. Tu je kot oče nujno potreben in je za to odločitev, da bo imel otroka, tudi odgovoren (pa ne le finančno).

Vajini prepiri pred otrokom vsekakor niso na mestu in verjamem, da se bosta poskušala pogovoriti na samem. Domnevam, da ne želita, da bi otrok nosil posledice vajinih nesoglasij in se začel prilagajati vama, ampak, da sta vidva dovolj odgovorna in odrasla starša, da bosta našla ustreznejši način komunikacije in se o vsem pogovorila, da bo otrok res lahko otrok, če pa ne bo šlo drugače, pa si bosta poiskala tudi pomoč kakega družinskega terapevta.

Odkod izvirajo ti vajini vzorci prepirov? Koliko si ponavljata znano vzdušje iz domačih družin? Kdo je morda pri vas tiho trpel in dolgo časa ni dajal znakov, da je kaj narobe, potem pa izbruhnil v besu in jezi? Kdo se je tako neodgovorno izmikal in ga kar ni bilo, ko bi ga najbolj rabili? Koliko je bil oče prisoten ob vas, zlasti čustveno? Koliko ste jezni, da ga mama ni znala pritegniti, povabiti v odnos? Koliko enega strahu je zadaj? Koliko konfliktov je bilo verjetno že med vašima staršema ali starima staršema? Kaj ste ob tem doživljali kot otrok? Koliko jeze, prizadetosti, užaljenosti, strahu in nemoči, koliko ponižanja in sramu doživlja otrok ob prepirih staršev? In koliko se čuti krivega, da je naredil nekaj ali da je že samo njegov obstoj razlog, zaradi česar se starša prepirata? Če pa otrok ne bi naredil tako (ali če ga ne bi bilo), bi bila pa srečna? Bi bila res? Tako čuti in doživlja otrok, ki sebe naredi za krivca, da ohrani idealne starše. Zdaj tega otroškega doživljanja ne potrebujete več. Otrok nikoli ne more biti kriv, če starša ne znata upravljati in ravnati s svojo jezo. Starša pa sta odgovorna, da ustvarita varno in ljubeče vzdušje za svojega otroka.

Prepričana sem, da boste našli priložnost, da boste možu v umirjenem, toda odločnem tonu povedali, kaj vas moti in boli, kako se počutite in kaj pričakujete od njega.
Vse dobro vam želim.

Sunčica,

verjamem, da ste na moža zelo jezni, ker morate sami skrbeti za otroka. In prav imate, saj je otrok odgovornost obeh staršev, zato bi se tudi vaš mož moral več ukvarjati z njim. Vendar pa je pogosto dogaja, da možje niso zainteresirani za otroke, ko so le-ti še čisto majhni. Preprosto ne vedo, kaj naj počnejo z njimi. Ko pa otrok zraste, se mu oče začne bolj posvečati, saj se lahko z njim igra. In igra je tista dejavnost, pri kateri se lahko oče bolj vključi pri skrbi za otroka.

Pravite, da mož veliko “kofetka”. Ja, lahko da res še ni našel pravega stika z otrokom. Vendar pa mislim, da je njegov odnos do vas in vašega otroka do neke mere odvisen tudi od vas. Kdaj ste možu nazadnje povedali, da ga imate radi? Kdaj je od vas nazadnje slišal, da vam veliko pomeni? Morda ste se preveč posvetili otroku, tako da se mož sedaj počuti nekoliko odrinjenega. Svetujem vam, da mu poveste, koliko vam pomeni, da si želite njegove pomoči pri vzgoji otroka in da si vzamete tudi čas samo za vaju. Vajin skupni čas je namreč bistven in vpliva tudi na otroka. Predlagam, da se osredotočite na pozitivne stvari, ki jih lahko pri možu pohvalite. Pohvalite ga za dobro opravljene stvari in zagotovo se bo kaj spremenilo, tudi v vajinem odnosu.

Srečno in lep dan še naprej!