Pozdravljeni,

na vas se obračam v upanju, da mi boste lahko nekako pomagali, saj ne vem več, kaj naj storim.

Naj povem svojo zgodbo:

s sedanjim fantom sva se spoznala pred 15 leti, še kot najstnika. Njegova mama me že od začetka ni marala. Nikoli nisem bila nesramna do nje. Se je pač odločila, da me ne mara.
Ves ta čas je mojega fanta prepričevala, da naj me pusti. Ko ji je povedal, da tega ne bo storil, se je začela posluževati najrazličnejših podlih metod, s katerimi bi naju spravila narazen – klicarila je mojo družino, pisala anonimna pisma, grozila s policijo, širila o meni ogabne laži. V to je vpletla tudi svojega moža in drugega sina. Dobesedno jima je prala možgane in ju prepričevala, da sem slaba.

Najprej se je odselil fantov brat, ker ni več hotel prenašati svoje mame, ki je zahtevala, da naj se vmeša v najin odnos. Prav tako ni marala njegove punce – njen razlog? Baje ni dovolj inteligentna in nima dovolj dobre izobrazbe. Zato je fantov brat tudi odšel.

Čez nekaj let je tudi moj fant izgubil živce in se odselil od doma. Kmalu sva se preselila skupaj.

Njegova mama ga je ves čas izsiljevala na vse mogoče načine, naj me pusti. Enkrat je celo zagrozila, da se bo ubila, če ne bo prišel nazaj domov in me pustil.

Moj fant ji je večkrat dal vedeti, da tega ne namerava in je za nekaj časa z njo prekinil vse stike. Takrat je bil mir.

Potem so se spet začeli klici, smsi…

Verjetno si lahko predstavljate, kako sem se in se še počutim. Jaz sem jabolko spora med sinom in mamo.
Najbolj grozno je to, da ji nisem naredila ničesar. Ko bi vsaj imela nek konkreten razlog, zakaj usmerja toliko sovraštva proti meni…
Čeprav sem ogromno prejokala zaradi njegove mame, mi je najbolj hudo za mojega fanta. Vem, da mu ni lahko, a vseeno prenaša vse skupaj in stoji ob meni.
Na srečo ni “mamin sinček” in je kaj kmalu spredvidel, da to, kar počne njegova mama ni normalno.

Kasneje sem izvedela, da je plačevala celo neke vrače in “bioenergetike”, ki naj bi ji vsi po vrsti dejali, da ima prav, da sem jaz slaba oseba in da naju je treba nujno spravit narazen. Seveda so vsi ti ljudje izvajali različne “rituale”, s katerimi naj bi me odgnali.

A midva sva vztrajala skupaj. Jaz pa z njo sploh nisem imela več nobenih stikov.

Čas je mineval in očitno je tudi fantov oče ugotovil, da s to žensko nekaj ni prav in se je od nje ločil.

Takrat je ostala sama. In takrat je ubrala drugačno taktiko. Začela naju je vabiti, da bi se preselila k njej. Trdila je, da mi nikoli ni hotela nič slabega. Da bi bilo super, če bi bili vsi skupaj. Ko jo je fant vprašal, če se ne spomni kaj vse je delala, ni hotela ničesar priznati.

Seveda selitev k njej za naju nikakor ni prišla v poštev, kar ji je fant tudi povedal.
Spet se je začelo izsiljevanje, pa jokanje, prošnje…

Med drugim je začela svojemu možu pošiljati pisma, ga zasledovala in nad njim zganjala enak psihični teror, kot prej nad nama. Več žensk je “osumila”, da so moževe “nove” in klicarila njihove može z namišljenimi zgodbicami o varanju, pisala anonimna pisma in še marsikaj drugega.

Svojo pozornost je usmerila tja in midva sva imela vsaj kakšno leto mir.

Med tem sva se odločila, da se poročiva.
Najin odnos je kljub fantovi mami trden in poln ljubezni. Nikoli nisva imela kakšnih večjih težav v odnosu – razen tistih, ki jih je povzročila njegova mama.

Poročila se bova v krogu najbližjih.
Sprva sva povabila tudi njegovo mamo, ki je baje odreagirala “narejeno” veselo. Fant je k njej šel sam, jaz je nisem videla že vrsto let.

Potem pa se je spet začelo: smsi, emaili in klici.
101 razlog, zakaj ni pravi čas. Pa da ona noče priti, ker tako ali tako nima tam kaj iskat, ker je noben ne bo maral.
Pa da naj raje poroko odpoveva.

Po pogovoru s fantovo ostalo družino sva ugotovila, da nama čisto vsi odsvetujejo, da jo povabiva. Vsi so mnenja, da se ne bo znala kontrolirati in nama bo vse pokvarila. Ker je poroka tako intimna, bi znala pokvariti celotno vzdušje, če ne še kaj hujšega.
Fantov oče ima novo partnerko, za katero mama ne ve. Njo sva prav tako povabila na poroko.

(Naj povem še, da je bila prej cela družina skregana. Od kar se je fantov oče ločil od mame, se vsi krasno razumejo in imajo radi tudi mene.)

Zato ji je fant razložil, da je bolje, če je na poroki ni. In ji povedal, da ni več povabljena. Bila je besna in je prekinila linijo.

Potem mir nekaj mesecev. Zdaj je do poroke le še 14 dni. Danes je fant prejel pismo, v katerem njegova mama pravi, da čaka njegov odgovor. Potem pa bo tudi ona “sprejela svoje konkretne odločitve”.
V tem pismu je bilo sicer vse polno prikritih groženj, očitanj in izsiljevanj.

Resnica je, da ne veva, česa je ta ženska sposobna.
Jasno je, da je zmožna marsičesa, saj je to že dokazala.

Na poroki absolutno ne more biti. A kako ji to dopovedati? Kaj storiti?
Jaz sem tako žalostna, da nama že/še pred poroko kvari vse skupaj.

Z njo se ne da razumno pogovoriti. Vse presliši in obrne po svoje.

Pričakovala bi, da bo sama od sebe rekla, da noče na najino poroko, glede na vse slabo, kar nama je v 15 letih naredila. A ona hoče na poroko. Po vsej sili.

Na sploh se mi zdi, da se ona zelo slepi – vidi le to, kar hoče. Sama je mnenja, da je najboljša mama, ker hoče sina zaščititi. Ne prizna si, da je mnogim povzročila ogromno gorja in žalosti. Ne prizna si, da je ostala sama zato, ker je dobesedno odgnala svojo družino od sebe. Ona je mnenja, da so vsi proti njej in da so vsi ostali zlobni do nje.

Moj fant ji je poskušal na vse načine dopovedati kako se počuti, kako se jaz počutim. Skupaj sva ji celo napisala dolg email, v katerem sva ji na jasen način razložila, kako prizadela naju je. Njen odgovor? “Tega sranja sploh ne bom brala do konca” in standardni stavki, ki po njenem potrjujejo njen prav.

Marsikdo, ki pozna mojo zgodbo, mi reče, da je vse to skoraj neverjetno in da ne morejo verjeti, da takšna ženska res obstaja.
Tudi sama težko razumem, da nek človek vlaga toliko truda v to, da bi uničil nekaj lepega. Da bi uničil srečo lastnega sina.

Vse zgoraj napisano ne pove niti približno vsega, kar ta ženska je.
Živi v svoji resnici. Nobena beseda ji ne pride do živega. Je zelo dober manipulator in nikoli ne prizna ničesar. Če se že česa “spomni”, bo vso stvar priredila po svoje in bo trdila, da se drugi ne spomnijo prav, oz. da se drugi lažejo.

Veliko sem razmišljala o njej (morda preveč) in sem ugotovila, da ni bila nikoli “tipična” mama. Fant pravi, da od nje ni nikoli čutil tiste materinske topline, da ga je redko objela. Možu je prepovedala stike z njegovo družino, mu vzela vse, kar je rad počel (hobiji) in ga čisto zapletla v “svoj prav”.
Mene je obsojala za stvari, katere je dejansko sama naredila: npr. obtožila me je, da sem z njenim sinom samo zato, da bom noseča z njim, da ga bom s tem lahko privezala nase (ona je to storila svojemu možu). Obtožila me je, da njenega sina vrtim okoli prsta (kar je dejansko ona ves čas počela možu in sinovoma), da imam komplekse, ker uporabljam ličila (ona se je vedno želela ličiti, a se nikoli ni znala) in še in še…
Svoje lastne starše je prisilila, da napišejo oporoko, v kateri ji zapuščajo hišo, v nasprotnem primeru ne bo skrbela za njiju in “jima brisala riti”.

Verjemite mi, ne pretiravam.

Sama nase sem jezna, ker mi njene besede pridejo do živega v smislu, da sem na robu solza in da me vedno znova pretrese, da je nekdo lahko tako zloben.

S fantom je nočeva v najinem življenju (pa kolikor grdo naj se to sliši), še najmanj pa na poroki.

Moj fant namerava popolnoma prekiniti vse stike z njo (zamenjal bo telefonske številke), a vseeno naju je strah, da bo naredila kaj, kar bi nama škodovalo. (Večkrat sem že imela sanje, da me je sredi ulice zabodla z nožem.)
Trenutno pa se bojiva, da bo kljub temu, da je nisva povabila na poroko, prišla in uničila vse. Ali pa, da bo “opravila nekaj klicev” in na posreden način zagrenila najino življenje.

Kaj lahko v primeru takšnega človeka nekdo sploh naredi?
Na svetovanje ne bo šla – so ji že velikokrat predlagali, pa noče, ker ji po njenem nič ne manjka (nekaj je narobe z vsemi drugimi).

Jaz ne vem več, kaj naj… ali bo sploh kdaj mir pred njo?
Čisto sem na koncu. Nočem, da nama po 15 letih, ki nama jih je grenila, uniči tudi poroko.

🙁

Spoštovana Fabienne,

mir pred svojo “taščo” boste imeli, če boste tako zares želeli, se odločili in tako zastavili vajino življenje. Bo pa najverjetneje potrebno veliko truda in vztrajanja pri tem. Začetek rešitve pa vidim predvsem v večjem angažiranju vašega fanta, zlasti v odnosu s svojo materjo.

Zelo nazorno in jasno ste opisali, kdo je vaša tašča in kako se ob vsem tem počutite vi in vaš fant. In vi niste odgovorni za njeno počutje in življenje, niti vaš fant. Sta pa dve večji misli, ki mi najbolj ostajata ob vaši zgodbi. Prvo vprašanje, ki se mi poraja, je, od kod je vam ta zgodba že poznana, saj se dogaja ravno vam in drugo, kje je v tej zgodbi vaš fant (čutiti je, da se raje umakne nekaj v ozadje, kot da ga ni).

Najprej naj vsekakor podprem vašega fanta pri njegovem dosedanjem ravnanju, da v vseh nemogočih družinskih zapletih, zlasti matere stoji vam ob strani in da ne glede na vse nenavadne poskuse vaše tašče prekiniti vajino vez, skupaj nadaljujeta življenje, kar je edino prav. Čutiti pa je, da je vaš fant še vedno v zelo velikih dvomih (čeprav tega ne pokaže) glede stikov z materjo, kljub temu, da gre pri tem za psihično trpinčenje, nasilje, teror, grožnje in ustrahovanje, ki pri fantu vzbujajo negotovost, krivdo, sovraštvo, prezir in strah do nje. Vaš fant dobro ve, da je nasilno vedenje njegove matere do njega preseglo že vse meje, zato se stikom z njo občasno izogne, ne zmore oz. ne upa pa prestopiti meje, ko bi se nanjo odločno, odkrito in zares razjezil, saj se (nezavedno) boji, da jo bo potem dokončno izgubil, jo prizadel, se čutil za to krivega, zato tega ne naredi (raje se umakne). Čeprav navzven izgleda, da vaš fant nikakor ne odobrava materinega odnosa in vedenja do vaju, do danes še ni bil toliko odločen in močen, da bi takšen, skrajno nespoštljiv in ponižujoč odnos njegove matere do sebe (s tem pa tudi do vas) zaustavil. Marsikdaj boste slišali “pametne nasvete”, kaj vse bi drugi v takem primeru naredili. A ni lahko, veliko moči potrebujete. Vaš fant še vedno ni zbral toliko odločnosti, motivacije, poguma, moči in zaupanja vase, da to zmore in da to mora narediti – zaradi sebe, nihče drug ne more narediti tega namesto ali za njega. In dokler bo skušal materi vse “na lep način” pojasniti, ji razložiti, se zagovarjati, jo pomirjati…, se ne bo nič spremenilo. Ker mati čuti, da ne misli resno, ampak da ga je strah.

Najprej bo potrebna vajina zares močna odločitev, šokantna odločitev, da tako v življenju več ne gre (npr. takojšnja sprememba tel. št., sprememba naslova, ne sporočiti novega naslova materi, nejavljanje na telefon, če mati ne bo spoštljiva, ne komunicirati z materjo, če jo ne bo zanimalo, kako je njen sin, ipd.) in nato vztrajanje pri teh novih načelih (kljub vzbujanju krivde, slabe vesti, ne obupati, ampak vztrajati naprej pri odločitvah, ki sta si jih zadala). Vi ste mu tu lahko v veliko čustveno podporo, da verjamete vanj, da mu bo uspelo. Moralno vprašanje, ki morda predstavlja zadržek, da se do matere tako ne bi smel obnašati, je odveč. Tu gre za zrelo ravnanje, sprejemanje odgovornosti za svoje življenje, zaustavitev psihičnega nasilja in uničujočih groženj, ki so nedopustne. Kljub temu bo njegova mati še vedno ostala njegova mati. Če on tega nasilja do sebe ni zmožen ustaviti, se bo to nasilje preko odnosov preneslo na vajine otroke, ki ga bodo pokasirali. Ne vem, koliko včasih vi pogrešate vašega fanta, da bi v nekaterih odločitvah bil bolj trden, odločen in gotov, kar bi vam prineslo občutek varnosti. Koliko ste tudi vi vajeni nekatere stvari vzeti v svoje roke, jih voditi, poskrbeti za druge in prevzeti odgovornost nase (pa čeprav ravno tega nočete)? Koliko tudi vi pogrešate nekoga ob sebi, ki bi mu zares lahko 100% zaupali, ne da bi se mogli vse življenje boriti in imeti vse pod nadzorom? Tudi vam ni enostavno, tudi vi si želite počitka od vsega tega nemira.

Začnita živeti po svoje – najprej se odkrito pogovorita o vama, kako se počutita drug z drugim, to vaju bo povezalo, nato začnita dihati po svoje, sledita svojim željam. Pri tem se bo moral fant odločno upreti svoji materi in njeno vedenje pri priči zaustaviti – zelo odločno in resno, sicer nikdar ne bo miru pred njo (če materi nihče ne bo dal vedeti, da je njeno obnašanje prestopilo meje pri vsem, ne bo odnehala, ker res ne čuti, da je s tem kaj narobe). Ravno s tem, da se nič ne naredi, da se jo ustrašite, ima njegova mati moč, ji s tem dajete še večjo moč.
In še nekaj – starši si morajo zaslužiti vstopnico za na poroko svojih otrok – če vidva ne čutita, da bi bila fantova mati (ali kdo drug) vabljena, je ne vabita (in obratno), bodita iskrena do sebe, do tega, kar res čutita (ne, kar bi “moralo biti”), ker bo to zagotovo najboljše. Tu vama nihče ne more vsiliti, kako bi moglo biti, kaj je moralno sporno… To je res vajin dan, ki si ga lahko oblikujeta čisto po svoje in ga nihče nima pravice pokvariti. Tudi starši ne. Držita se!

Če pa vama bo v bodoče še vedno težko, ne odlašajta s tem, da poiščeta sogovornika pri zakonskem terapevtu.

Pa srečno!

Jaz osebno ti verjamem. Pišeš točno o stvari, zakaj moja sekundarna družina(če jo bom kdaj imel) primarne ne bo nikoli videla.

Ko se bo tvoj fant(bodoči mož wannabe) odločil(konkretno odločil), bo izginila iz vajinega življenja. Dokler pa se ne bo, bo ona pač vedno nekje v bližini. Tako to gre z t.i. “nevrotiki”, pri meni je pač bolj subtilno, pri tebi je pač bolj očitno. Upal bi si celo trditi, da ne gre več za nevrotika, ampak že za psihopata. Problem je namreč v tem, da “čustveni izsiljevalci”(čustveno izsiljevanje je točno to, kar ona počne), ko jim popustiš, dobijo pozitivni “feedback” in tako dobro vedo, kako te morajo naslednjič priviti, ko jim nočeš popustiti …