dogajanje v dojki – kancerogene spremembe?
Je imela katera podobno izkušnjo, pa da se je izcimil rak? Saj bom šla k zdravniku, ampak se moja G (tudi osebna priateljica) vrne iz tujine šele čez 1 teden.
1. ob malo močnejšem dotiku ene bradavice me ta zelo začne boleti, bolečina je podobna kot takrat, ko se zelo opraskaš – nekaj med pekočo in topo, po cca 10 sek mine. To se mi prej nikoli ni zgodilo. Samopregledujem se redno in sem 100%, da se nekaj nenavadnega dogaja.Imela sem mamografijo pred 6 leti (kot nagrado sem jo zadela) v Žup. jami v Lj, pa je bilo vse ok. Imena zdravnika se sicer ne spomnim.
2. Tipam ne ničesar, le za del, od koder se mi zdi, da vse izhaja,se mi zdi, da je navzoter udrt. Prav lociram ga lahko. Vse okoli je ok, tako, kot vedno, ta del pa ne. Pred časom me je prav ta bradavica občasno srbela, tudi brez razloga.
3. Čutim neko dogajanje v dojki, in sicer zadnji teden (odkar imam te čudne bolečine) – občutek je podoben, kot skelenje pri dojenju, ko je steklo mleko.
4. Imam dva skoraj odrasla otroka, oba sem rodila pred 30. letom starosti, sta 4 leta razlike, dojila sem polno, vsakega 8 mesecev.
5. v družini raka dojk ni, sta pa oba starša prebolela raka, za njim je umrla ena od babic ter stric, še ena teta ga je preživela.
6. Ponoči se na primer obrnem na trebuh, se z roko zadanem bradavice ali pa se ta podrgane ob posteljnino – boli fejst tistih nekaj sekund.
7. Že nekaj časa imam občutek debelejše podpazduhe, bezgavk ne tipam, bulic tudi ne. Se pa to spreminja – je pa spet ni.
8. Dlje trajajoči napadi potenja brez razloga, vendar ne hudi.
9. Starost 46 let – mogoče že prvi znaki mene?
Komentiram težko, ker sem sama imela limfom. Svetujem pa ti, da se pogumno oglasiš k osebnemu zdravniku in mu zaupaš vse znake in težave,, ki te strašijo. seveda pa tudi pregled pri ginekologu lahko odlično pomaga pri razjasnitvi težav.
Drži se in javi, kako si opravila.
Kristina
Tudi jaz ne vem, kaj bi lahko bilo to stanje, ki ga “skrbi me” opisuješ, ker sama imam MM. To potenje brez razloga je mene spremljalo, ko se mi je začel MM razvijati (mojo zgodbo opisujem v drugih temah tega foruma). Res pa je, da zdravniki, ko jim poveš, da se potiš brez razloga, začno zadevo povezovat z meno. Ni pa nujno, da je vedno ta povezava. Poznam osebo, ki živi na Mallorki in je višja medicinska sestra. Dela v neki bolnišnici z onkološkimi pacienti v terminalni fazi. Zdravnik, ki dela z njo ji je povedal, da je potenje povezano z razvojem rakastih celic pri teh bolnikih (metastaz). Sama se spomnim, da so se pri meni vrstili navali nepojasnjenega potenja in pregrevanja telesa na 10-15 minut. Ko sem se obrnila na osebno zdravnico zaradi te in tisoč drugih takratnih zdravstvenih težav, mi je dejala, da se to kar opisujem, pojavlja pri 99% žensk, ki so v meni. Za to da so mi pri 46 letih kar nankrat posiveli lasje in so se na odkritih delih rok in nog ter dekolteju razvile številne t.i. starostne pege in bele lise pa je dejala, da je kriv EMŠO. Za neopredeljene izpuščaje po koži obraza, ki so se začeli pojavljati pred desetletjem je bil kriv stres,o katerem ona lahko “knjigo napiše”. Začela me je voditi pod diagnozo “anksiozno depresivna motnja” in pod to diagnozo usmerjati nadaljnjo obravnavo v osnovnem zdravstvu in pri specialistih. Jaz pa sem bila obupana, da nič ne ugotovijo, temveč kar počez “ste depresivni”. Ker mi je večkrat vsiljevala antidepresiv ZOLOFT, sem ji rekla, da z moji psiho ni nič narobe, da je nekaj organskega, zato bi se morali poglobiti v moje težave in poiskati vzrok “tudi če je rak, sem se pripravljena soočiti z njim”. Mi še odzvanjajo te moje besede v ušesih. Po tej moji izjavi me je začela pošiljati (napotovati) psihiatrom in psihologom. Dejala je “kar bo rekla klinična psihologinja dr. xxx, to bo dokončno, jaz na njeno mnenje največ dam”. Šele, ko niti psihiater niti klinični psiholog nista podprla njene trditve (diagnoze anksio/depres) mi je končno dala mir in me ni več posiljevala z ZOLOFTOM. Pošiljala me je tudi na številne druge preiskave (simptomatsko9, ki pa niso odkrile vzroka mojih težavam. Odkrili so le pomanjkljivo delovanje ščitnice in mi vključili Eutirox. Jemanje tega sintetičnega hormona od 22. 1. 2004 do 5.7.2005 pa je zelo slabo vplivalo na hormonsko ravnovesje v mojem telesu in po vsej verjetnosti še pospešilo razvoj in širitev metastaz. Potenje (brez razloga) se je ob tej terapiji še intenziviralo, pojavile so se srčne aritmije, razvila se je osteopenija, razgradile so se mišice (roke in ramenski sklop), začela sem hujšati (stanje se je iz hipo spremenilo v hiper, .. in še kup drugih težav se mi je pojavilo (zaprtja, rektokela, hemeroidi, koža kot sistem ni več normalno delovala, … izguba menstruacije, slabši vid, slabša zbranost in pešajoč spomin, …) vse to ni bilo dovolj moji osebni zdravnici, da bi prepoznala, da pri meni gre za kaj več, kot zgolj za depresivno stanje zaradi stresa.
Tako se je v treh letih, ko so se v mojem telesu razvijale metastaze MM in se končno ujele v pazdušni bezgavki, moj imunski sistem totalno izčrpal. 30. 1. 2003 odstranjeno materino znamenje je bilo histološko pregledano in napačno ocenjeno kot melanocitni nevus (izvid 5. 2. 2003). Potem me v letih 2003. ko grem skozi pekel, napačno zdravi in usmerja moje zdravljenje osebna zdravnica. Ko se končno povečajo bezgavke (oktober 2005) in jih dva krat punktirajo (december 2005) in ko punkcija bezgavk(e) končno pokaže, da so v njej metastaze “karcinoma (verjetno adeno), izvor neznan” – spet zdravniška napaka, v resnici je bil MM – pa me je osebna zdravnica kliče, naj takoj pridem, mora mi predstavit izvid. Pridem 10. 1. 2006 čisto na tleh, sesuta, ena sama razvalina sem, zdravnica pa samo zmajuje z glavo in pravi “jaz sem zmedena, jaz sem zmedena”.
Tako “skrbi me” ne bi te rada prestrašila, da bo pri tebi kaj takega. Vendar pojdi čimprej osebnemu zdravniku in mu natančno opiši svoje težave. Pa ne se ustrašit, ker je strah največji sovražnik zdravja in največji prijatelj raka. Strah, enako kot vsa druga negativna čustva, zelo obremenjuje naše telo in organe ter mu dela napopravljivo škodo. Poslušaj svoje telo, ono ti vedno nekaj sporoča. Če ga resnično znaš poslušat, te bo pravočasno opozorilo. Mogoče je to, kar pri sebi zaznavaš zgolj opozorilo, da nekaj delaš narobe. Bodisi se nepravilno prehranjuješ, si pod stresom, jemlješ zdravila, ki ti telo zastrupljajo, nimaš dovolj gibanja na svežem zraku, ne počivaš dovolj, .. in še bi se dalo naštevati, skratka ne živiš zdravo. Ne smeš pa nikakor odlašat z obiskom svojega zdravnika. Če bi sama imela to izkušnjo, kot jo imam sedaj, bi takrat, torej leta 2003 (ko sem zgolj slutila, da pri meni gre za nekaj hujšega), zahtevala takojšnjo obravnavo na Onkološkem inštitutu.
Moj nasvet je, da začni čimprej zdravo živeti, kar pomeni prakticirati vse zgoraj našteto in čimprej pojdi svojemu zdravniku, ki te bo usmeril v nadaljnji postopek in obravnavo. Naše zdravstvo je dokaj neučinkovito, čakalne dobe so dolge, posamezne težave in stanja obravnavajo parcijalno in simptomatsko, to pa lahko precej zamegli celotno sliko in se lahko bolezen zgolj začasno potuhne, nato pa izbruhne v vsej svoji silini.
Upam in želim ti vse dobro. Če te še kaj zanima, mi lahko pišeš na [email protected]
LP vsem,
yke
Pozdravljena – skrbi me!
Takoj, ko sem prebrala tvoj prvi odstavek sem se odločila, da ti odgovorim. Sama se zdravim že 5 let in imam raka in metastaze po dveh OP na dojkah. Nikakor te ne bi želela strašiti, ampak tudi jaz sem prve znake zaznala na isti način – ščemenje, srbenje, bolečina, zatekanje dojk, vdrtina… Nobena mamografija ni pokazala nič. Šele z biopsijo so ugotovili, da se res nekaj dogaja.
Pojdi takoj do svojega osebnega zdravnika in naj ti da NUJNO napotnico za specialista za bolezni dojk!
žE TAKO DIAGNOSTIKA IN ČAKANJE NA POSEGE PRI NAS KAR TRAJA. Ne zavlčačuj še sama!
Veze, prijateljstva so v redu a ne zanašaj se na to, največ boš za sebe lahko naredila sama – z vstrajnostjo, budnostjo, radovednostjo…