Pozdravljene,

žal mi je za vse mamice tega sveta, ki so izgubile svojega otročka. jaz sem ga tudi in to prejšnji teden. bila sem v 37 tednu nosečnosti in čez dan je nisem čutila, pa sem šla zvečer na pregled in so mi povedali, da ji srček ne bije več. seveda je sledil normalen porod in zdaj je vse tako kot mora biti ko rodiš (mleko, čustva) ampak moje punčke ni. Sicer stvari in žalost prihaja za mano in na trenutke se počutim totalno izgubljeno, potem pa sem spet optimist. vem, da vsaka izraža žalost na svoj način, ampak zanima me če je kakšna optimistka, ki se ji je že to zgodilo. ko prebiram ta forum se mi zdi vse tako, kot da nikoli več sonce ne bo posijalo. jaz in moj partner otroka nisva hotela videt, pokopala pa sva jo, tako da imava mesto kamor ji bova nesla rožico. vidim, da nekateri zagovarjajo, da je potrebno slikat, odtis nogice, rokice, pramen las, pestvanje…. jaz tega nisem hotela, ker se mi zdi, da bi potencirala nastalo situacijo do te mere, da bi vse skupaj težko sprejela in še v kakšno depresijo bi padla. doma imam 6 let staro punčko, ki je noro pričakovala sestrico in kako hudo mi je bilo ko sem prišla domov praznih rok. rada bi spoznala osebo, ki je šla naprej, se razumsko pobrala in da mi vlije še optimizma, ker vem, da življenja ni konec, tudi ko doživiš eno tako kruto izkušnjo.

tajko!
vsak reagira po svoje. če sta se tako odločila, potem je tako prav!
Jaz osebno sem optimist. tudi jaz želim živeti in živim. vem, da bo za nas še posijalo sonce.
verjetno tako dojemaš ta forum zato, ker ljudje pišejo ko jim je težko, v najtežjih trenutkih. v povprečnem dnevu pa vsi živimo naprej. in verjento nas je večina optimistov. so pa tudi težji dnevi. takrat se obrnjeo na forum.
vesela sem, da si optimist! naj tako tudi ostane. saj ti depresija in pesimizem ne bosta vrnila hčerkice!
drži se!

pozdravljena,
najprej iskrene sožalje ob izgubi otroka.
Veš, draga mamica, še čisto vsaka žalujoča družina se je “Pobrala” in
živela naprej.In skoraj vedno tako kruta izguba prinese nove vrednote v življenju.Nova bogastva, spoznanja, ki seveda pridejo kasneje, ne v času žalovanja.Svet postane še lepši in pride čas, ko se zmoremo zahvaliti otroku, da je prišel in bil z nami kolikor mujebilo namenjeno.Meni je umrla hčerka po operaciji na srčku, stara teden dni.Med tem časom smo se dojile, spoznavali, cartali, uživali življenje…to so danes moji najlepši spomini.In kolikokrat se ji v mislih zahvalim ,da je prišla, bila z nami in nam obogatila življenje.Naše življenje je lepše in bogatejše in razlog za to je ravno ona.
Da pa pridemo do teh zakljulčkov oz. spoznanj pa moramo prehoditi pot žalovanja, ki je za vsakega posameznika drugačna.Saj smo si drugačni.In nič ni narobe in vse je v žalovanju prav.Ravno žalovanje nas popelje naprej.Žal, v trpljenju rastemo in se učimo. Vsak žaluje na svoj način.
Pot žalosti nas popelje na pot sreče in veselja.
Draga mamica, med nami je veliko optimistk, ko pride čas se vse poberemo in zmoremo naprej.
Na ta forum pa se vračamo kadar sonček sreče zakrije oblak, kadar želimo “potožiti”, kadar se želimo spomniti na naše otročke, ki jih ni med nami.Včasih si želimo malce tolažbe.
Vsak se odloči na svoj način in po svoje.Vidva sta se tako kot sta se in za vaju je bila to prava pot v tistem trenutku odločitev.Spet -vsak-a tako kot čuti in tako je prav, za vaju.Drugi potrebujejo spomine, dokaze, da je otrok živel itd.

Draga mami,življenja aboslutno ni konec.Na srečanjih, delavnicah..vedno poudarjamo in dokazujemo, da zmoremo naprej in vedno tudi je tako. A pred tem teče čas, ko potrebujemo oporo, ko potrebujemo ramo v težkih trenutkih…in ta čas mora priti in biti.
In vedno je tako.Žalovanje je kot morje – je razburkano in umirjeno.So trenutki v žalovanju, ko smo polni življenja in trenutki, ko se nam zdi, da ni več poti naprej.TO je normalno.

Zame se je življenje pravzaprav s smrtjo moje hčere šele prav začelo.Dobilo je vrednote, poglede o katerih prej nisem niti razmišljala.A vse ob svojem času, Morala sem na pot žalovanja, da sem prišla v “življenje”.Žal, vodi pot le skozi žalovanje in ne pozna bližnjic.

Vse dobro, veliko moči in poguma tudi na tvoji poti,
Petra,
SOlzice

tajko 10 iskreno sožalje.
Tako se je zgodilo meni, kot ti opisuješ. Dve leti je že tega. Če ne bi bila optimist, najbrž ne bi preživela tega in še vsega ostalega kar sem mi dogaja še naprej. Pride dan, ko obupam a se kmalu spet poberem in upam naprej.Čeprav čas ni moj zaveznik. Imam pa srečo, da je dober zaveznik moj mož, in me takrat, ko zmanjka mojega optimizma, podpre. Najdi nekaj kar te bo vodilo naprej. Nek cilj. Nekaj, kar ti bo vlilo upanje na boljši jutri…
In to, da otroka nisi pogledala je bila tvoja odločitev, ki se ti je tisti trenutek zdela najprimernejša. In tako je tudi prav. Edino ti sama veš, kaj bi prenesla in česar ne.

Želim sončka za vso tvojo družino.Če pa pride kdaj dan,ko ti bo hudo,se tega ne boj priznati. Moje mnenje je,da vsak žaluje po svoje,tudi če na zunaj ni opaziti…Žal mi je za to,kar se ti je zgodilo in res upam iz srca,da boste zmogli naprej.Gotovo se boste pobrali,saj nam navsezadnje ne preostane drugega…še posebej,če imamo že otroke… Močni smo že zaradi njih…

Pozdravljena!

Ko sem jaz po smrti svoje hcerke prisla na ta forum, sem tudi videla samo temo, zalost in brezup. Partner je kupil knjigo Prazna zobka, strto srce in ko sem tisto brala, sem mislila, da je zame zivljenje koncano.
Da me caka samo se obup, zalost in solze. Sama sem bila izrazit pesimist.

Tudi jaz sem hotela skozi stvar razumsko, zelela sem verjeti, da proti naravi ne moremo nic, da smo majhni, da so stvari, ki so mocnejse od nas. Zelela sem si kar najhitreje skozi to zalost. Pa ni slo tako enostavno…

Prvi tedni so bili obupni, prav zares. Najprej zanikanje, da se je to sploh zgodilo, potem kot plaz zalost, nemoc, bolecina, nato pa pocasi pocasi najprej zacetek tunela, potem majhna svetla pikica na koncu, ki se je spet pocasi pocasi vecala.
Trajalo je, vmes se je zgodilo se toliko povezanih zadev, ki so mi se otezile vse skupaj, da sem resnicno vcasih mislila, da sploh nima vec smisla, da se borim, da je zivljenje sedaj itak brez pomena.
Najprej zivis iz dneva v dan, ce imas sreco, lahko ponoci malo spis, potem pa pocasi dnevi spet zacenjajo dobivati svojo obliko, potem barve in na koncu smisel.

Bos, se bos zivela, ceprav se ti zdi zdaj to morda neverjetno, tudi meni se je zdelo. Postala sem optimisticnejsa, brez tega zdaj gotovo ne bi bilo moje druge hcerke. Vse kar mi je dala moja prva hcerka, se je odrazilo v mojem drugacnem pogledu na zivljenje.

Se vedno sem zalostna, se vedno nemalokrat pritecejo solze, se vedno se marsikdaj vprasam zakaj je ni…pa vendar so postali dnevi spet tisti vsakdan; zjutraj vstajanje, sluzba, hitenje domov, sto opravkov popoldan in vecerno uspavanje moje druge deklice in koncno pocitek. Takrat si vzamem cas in se v mislih druzim z mojo prvo deklico. Kadar je prevec hudo, pustim solzam prosto pot, pridem na forum…

Moja deklica je umrla mesec in pol po rojstvu od tega je bila mesec dni v bolnici. Imam nekaj njenih slik in osebnih stvari, pa jih ne morem pogledati. Minevajo tri leta od njene smrti, pa jih vseeno se ne morem pogledati. Verjetno se bojim, da bi spet postalo prevec resnicno in prevec bolece, kaj pa vem. Imam shranjeno, morda bo kdaj prisel pravi cas, ko bom lahko pogledala vse njene stvari. Bomo videli. Tako, da razumem tvojo razlago, zakaj nisi hotela pogledati svojega otroka.

Seveda pridejo tudi lepsi dnevi, zagotovo, samo cas je potreben…cas in se enkrat cas…

Skozi nekaj podobnega je šla prijateljica, ki je 4. otroka rodila mrtvega ob roku. Skozi vso nosčenost je vedela, da ima otrok napako, nezdružljivo z življenjem in sprva o tem niti govoriti ni hotela. Še možu je povedala pozno, v 2. pol nosčenosti, otrokom le 2 mes pred porodom. Njena odločitev je bila, da v otrokovo življenje ne bo posegla. Zdravniki so o svarili, da je lahko nevarno tudi zanjo, a premaknili je niso. Vse skupaj je jemala kot neko “fazo”, kot bolezen, ki mine. Usmerila sem jo na ta forum in naslednji dan me je nahrulila, po moje je izlila name ves bes, jezo, razočaranje, bridko žalost, s katerim se vso nosečnost ni spopadla. Pričakovala sem in čakala, da je šlo mimo. A zaradi tega foruma je svojega sina po porodu pestovala, pestoval ga je mož, ostali otroci pa so bratca videli in se od njega poslovili. Imajo fotografije, bil je popoln fantek, kljub hudi okvari, kot vsak dojenček. Pokopali so ga na domačem pokopališču, s ploščo z imenom in priimkom, kar se ji je še tik pred porodom zdelo “grozno”.

Hotela je mimo tega dogodka kot pokončna trdna ženska. Mož se je itak zaprl vase, starejša sinova sta se držala bolj očetovih poti, hčerka pa je hotela govoriti o dojenčku. Bila je žalostna, kot je tvoja hči in mami se je sprva izmikala, vendar imajo otorci nek dar, ki ga odrasli ne premoremo več. Kot je kasneje pripovedovala, je bila prepričana, da je “ta hudo” že davno mimo, ko jo je dobre pol leta po porodu sesulo z vso silo. Hčerkina vprašanja, čas, ki si ga ni vzela, solze, ki jih ni izjokala, žalost, ki ji ni dalal možnosti – vse je udarilo na dan. Edino, kar jo je takrat tolažilo, je bil sinov grob, fotografije in zavest, da ga je pestovala. Takrat mi je rekla, da če tega ne bi imela, bi se ji zmešalo. Zelo se ji je mudilo iti naprej, živeti jutri, ne včeraj, a človek ni samo razum, še najmanj pa mati, ki otroka nosi in rodi. Prihodnost ti ne bi nikamor ušla, optimizem pa je tisto, kar boš krvavo rabila, a če izjočeš bolečino in odžaluješ svoje dete, zato nisi pesimist, zato svet ni črn, nasprotno. Solze ga umijejo, da se zasveti v vsej pisani lepoti. Ohrani optimizem, vsekakor, a pusti tudi žalovanju svojo pot.

Pa na hčerko ne pozabi! Otrok žaluje in ima miljon vprašanj, ki bolijo in bodo bolela, a ji jih pusti izgovoriti. Ko sem se sama vso nosečnost tresla za naše drugo dete, me me je najbolj davila misel na to, kako bo prvorojenec sprejel, če dojenčka ne bo. Tudi na to smo ga pripravljali, ker do zadnjega nismo vedeli, kako se bo izšlo. Spraševal je prej, spraševal je, ko ga je že videl in še dolgo je hodil spraševat, če je zdaj že zagotovo, da bo “ostal”. Tvoja hčerka sestrice nima, ima pa vprašanja. Želim ti veliko moči in poguma za vse, kar je pred teboj!

Veliko odgovorov so ti podale že moje predhodnice. Tri leta in pol po smrti hčerke mi je še vedno hudo in težko, pridejo dnevi, ko sem popolnoma na dnu. Ampak nekako sem se pobrala in živim naprej, vidim tudi lepe stvari v malenkostih. Ne jezim se več za kakšne bedarije, tako kot sem se včasih. Ker vem, da so v življenju še mnogo hujše stvari.
In tudi jaz nisem hotela pogledat svoje hčerke. Takrat sem bila v šoku, jezna, zanikala sem, da se mi vse to dogaja. Žal nisem vedela, kako ravnati. S tem, da nisem pogledala svojega otroka in ga pocrkljala, ko bi ga lahko, bom morala živeti vse življenje. In če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi vsekakor ravnala popolnoma drugače. Zdaj razumem, zakaj so pomembne fotografije, lasje, odtisi,… Vse, kar imam od svoje hčerke, so sličice z UZ-jev, njena sobica, prepolna oblačil, igračk, na vozičku se nabira prah,… in žal mi je, da takrat nisem znala ravnati drugače. Sem se pa s tem sprijaznila, ker mi drugega ne preostane. Danes bi dala vse na svetu za en samcat objem, pestovanje, pogled in poljub…

Draga tajko 10,jaz ti lahko povem mojo zgodbo,bilo je vse isto kot pri tebi,v 37.mesecu se je rodil mrtev,vendar pa sem HVALA TI BOG;zbrala pogum in sem ga stisnila v objem,zavitega v štručko in sem ga pogledala in ne moreš verjeti bil je tako lep,kot včeraj ga vidim,bil je izrezan ati in do konca življenja si jaz osebno ne bi oprostila,da ga ne bi pogledala(vsak pa to stori po svojih močeh,če pač nisi zmogla,pač nisi,ni kaj)jAZ PA VEM IN SEM ČUTILA,da ga kot starša morava stisniti k sebi in da si pogledamo v očke,čeprav so njegove bile zaprte za vedno…v tistem trenutku sem samo želela čudežnega prahu,da bi ga posula in bi se očke odprle…bil je to najbolj čustven trenutek mojega življenja,ko sem se poslovila od svojega deteca.Vidim ga kot včeraj in bil je tako spokojen,kot bi mi želel sporočiti,da bo z njim vendarle vse v redu.Tako je bilo in skoraj dve leti bo že,v meni pa je še polno ljubezni do tega revčka,ki mu ni bilo usojeno ozreti se na moj obraz.Tako ga pogrešam in sedaj sem zelo žalostna.Bil je moja zlata zvezdica,ki me gleda iz neba,moje zlato sončece malo in se ga spomnim vsak dan posebej,njegovega obražčka.In je točno tako kot sem brala v knjigi,čutim ga v žarkih sonca,v šepetanju vetra in v žuborenju potočka,povsod je,najbolj pa v meni in vedno bo tako,KAJTI LE JAZ IN EDINO JAZ SEM BILA IN SEM ŠE IN BOM VEDNO NJEGOVA ZLATA MAMICA.

Tajko10
Tudi jaz se doživela enako zgodbo kot ti in tudi v istem tednu kot ti (rodila sem 2.6.)
Se pa strinjam z razmišljanjem natasaga, saj sem tudi sama želela pestovati našega Nejca (kljub nasprotovanju prijateljice), dokler ga po 2.urah ni sestra odnesla. Kako hudo mi je bilo, ker sem vedela da ga nikoli več ne bom mogla pestovati…Ko mi je hudo, grem na Trato zvončkov, kjer mu prižgem svečko in se v mislih pogovarjam z njim..

Vedno bo z nami!

Objokana