Pozdravljeni!
Moja zivljenska situacija je naslednja: zivim s partnerjem ze 11 let v izvenzakonski zvezi. Sicer vsak ima svoje stanovanje in nisva prijavljena na istem naslovu. Dejansko pa ziviva skupaj in imava skupno gospodinjstvo. Par mesecev ziviva pri meni, zatem pa par mesecev ziviva v njegovem stanovanju… Lahko recem, da imava dober in popoln odnos. Vsak ima svoj hobi; si ne teziva drug drugemu. So tudi dnevi ko sva skupaj samo pri kosilu in v postelji, pa vsak je zadovoljen s tem… Vse je bilo krasno do trenutka, ko sem otprla temo “partnerstvo”. Imava tako “urejeno”, da vsak placuje svoje poloznice. Za hrano sva “uredila” tako, da enkrat jaz placujem na blagajni, drugic on. Ko sem mu rekla, da kot partnerja bi morala imeti skupno blagajno, je izrecno zavrnil predlok z obrazlozitvijo, da sem prevec “sparovna” in da ga bom “kontrolirala” kaj kupuje. Tudi to razumem – je pac clovek, ki ima “veselje do zivljenja” in ki zelo pogosto hoce zapravljati tudi na neumnosti. Skupno blagajno nisem zahtevala zaradi kritje zivljenskih stroskove, to ni tak problem. Moja zelja je, da bi formalno uredila zvezo predvsem zaradi pravice in dolznosti, ki jih imajo zakonci ali izvenzaki partnerji. Ziviva kot “vecna ljubimca”… Govorim mu, da lahko pridejo teski casi, da se lahko kaj zgodi enemu od naju in da je lepo in prav, da misliva drug na drugega kot prava partnerja (zakonca), kajti dejansko ziviva kot zakonca. Na to odvrne, da je najbolje, da ostane tako kot je, torej, da to kar je moje je moje in to kar je njegovo je njegovo. Naj se to povem, da vrednos moje nepremicnine je dvojno vecja od vrednosti njegove, da je 15 let starejsi od mene in da zakonsko razmerje bi bilo predvsem v njegovo korist. Nekaj let ze sluzi dvojno vec od mene, vendar kot njegova partnerica nimam nic od tega, ceprav ko ga zaprosim, da mi kaj posodi mi da denar in ga ne zahteva nazaj. Kljub vsemu zali me dejstvo, da zavraca formalno urejanje zveze. Zali me dejstvo, da kot dejanski partnerici mi oduzima pravico do dedovanja. Zelo pogosto pravi: ti imas zase dovolj… Ne gre se za to koliko imam; znam ziveti tudi zelo skromno; gre se za princip… Predlagam mu, da bi vlozila v skupno nepremicnino, to ga ne zanima. Predlagam, da bi imela skupno zivljensko zavarovanje, tudi to ga ne zanima… Vse razgovore glede prihodnosti ga ne zanimajo. Nimava skupnih nacrtov… Ali imam pravico zahtevati od svojega dolgoletnega partnerja tudi formalno urejanje zveze?… Ne vem kako naj ga prepricam, da to je tudi v njegovo korist…

Spoštovana gospa Solzica,

kar se vi sprašujete in kot vas jaz razumem, je, kje znova najti smisel v vajinem odnosu, na čem graditi naprej, kam je šla ljubezenska energija, ki vaju je nekoč močno povezovala in zbliževala, zdaj pa ostaja le še materialna vez in formalni odnos, ki pa s seboj ne nosi tistih pravih občutkov, ki bi vaju združevali in za katere je vredno vztrajati? Sprašujete se, ali je vredno ostajati v takšnem odnosu, čeprav morda ne čutite, da ste s strani partnerja ljubljeni in želeni, zanimivi in edinstveni? Sprašujete tudi, če imate pravico zahtevati od partnerja, da ostane z vami za vedno, čeprav nekje v sebi čutite in veste, da to ni možno, da se nikogar ne da na silo prepričati v nekaj, če tega zares ne čuti ali želi. Četudi bi pristal, to ne bi bilo iskreno, ne bi bila njegova želja, temveč bi bilo umetno, zlagano, tega pa verjetno ne želite…

Ne vem, koliko vidva drug drugega pogrešata in koliko je to morda nekaj, česar niti nista vajena (in tega ne moreta še začutiti) – biti skupaj, drug z drugim, brez obveznosti, se prepustiti in ne misliti na nič? Koliko je to ena vrzel v vajinem življenju, ki ostaja še neuresničena in neizpolnjena, in če bi si dovolila biti iskrena do sebe, bi lahko začutila pogrešanje drug drugega, kot partnerja, kot nekoga, ki mu lahko poveste, kako vam je in kako se počutite? Spontano in iskreno, brez zadržkov? Koliko vajino skupno življenje dejansko predstavlja nek skupen projekt, z določenimi načrti in dosežki, v katerem je vajin odnos precej posloven, čeprav bi si morda čisto potihem želeli večje in drugačne bližine, občutkov, da živita, da sta? Neko hrepenenje, ki je zelo naravno, človeško, nekaj nenačrtovanega?

Kje torej začeti? Predlagam, da se s partnerjem začnete pogovarjati, drugače, o vama, čeprav ste omenili, da ga ta tema ne nagovarja najbolj, kot kaže, pa vi zelo pogrešate ravno pogovor o vama in vajinem odnosu, tudi o vaših željah, občutkih, o tem, kaj doživljate kot ženska ob njem, partnerica. Čeprav se morda bojite, da ga to niti ne bo zanimalo oz. da boste zavrnjeni, je vredno. Pogovor o vama je nekaj, na kar sta pozabila v vajinem življenju in ti pogovori dajejo upanje in smisel, da se da, čeprav ni več prave motivacije. Če se bosta zmogla tako povezati, bo tudi zaupanje med vama naraslo, pa še o strahovih, o katerih pišete, boste lahko spregovorili. Zaupajte si.

Vse lepo vam želim in srečno.