Zadnje čase imam težavo,ki si ji reče alkohol. Moj partner ne zdrži brez alkota več kot 5 dni. To je takrat, ko ima naslednji teden odvzem krvi. Potem pa to obdobje mine, se ga napije in mu ni za domov iti. Kar taval bi od bifeja, do kolegov pa spet do bifeja. Potem pa ga slišim jamrat, da nima denarja, da kak je bogi, ko sam domov dnar nosi. Zasluži 1000 evrov in ga ni dosti za 3 ljudi( ne vem kako ne). Potem še zagrezne in ga ni domov do 11-ih, še je pa ob treh popoldne, seveda še z avtom in potem imam dosti čakanja in ga pridem iskat, čeprav mu to ne paše. Sam potem hvalabogi je doma, sam potem odvisno kaj pije. Če pije pivo, še gre spat, če pa je na vinu, potem pa do dveh, treh ponoči navija glasbo pa ne moremo spati. Pri tem še pije alko. Pri tem pa še je tablete proti shizofreniji in potem je tečen, stokrat isto pove, ne da se mu nič dopovedat, je tudi razdražljiv, pa kregal bi se. Jaz pa to že komaj prenašam, začela sem že počasi biti utrujena od tega psihično in fizično, ne morem skoraj vsati zjutraj, na lepem me sred dneva spat vleče, pa siva sem že, pa nisem stara prek 30. Razmišljam,kako se naj tega rešim. Vem, da bi morala iti stran, sam kaj ko nimaj ne službe in ne dohodka, da bi šla na svoje. Šla bi pa čisto za sebe, ne k staršem, ker bi bila rada samostojna. Sem se pogovarjala o tem, če bi nehal piti, pa noče, da bo delal kaj njemu paše, jaz sem prevzela gospodinjstvo čist ob tem pa še moram imeti skrb za 2 letno hči, ki je zelo zahtevna. On pa, če kdaj kaj iz trgovine prinese, prinese tudi pivo ali pa vino domov in ga pije vpričo naju. Če pa kaj rečem, pa pravi, da ga drkam. Ne vem ali naj ga trpim ali ne, ker razmišljam včasih tudi na to, da bi mi v trenutku vzelo življenje. Ne vem kam naj se obrnem, ker vidim, da tako ne gre. Se trudim, si iščem službo, najraje bi on kar videl, da bi pil, vozil motor, ter popival s kolegi. Pri tem jaz nimam besede. Mne pa drka, kako moram vse rihtat po stanovanju, njemu pa sam telefon v roki, ter išče kolege, da bui šel pit.Postalo je nevzdržno, sam ko ni fizično nasilen, ma pa jezik, ter me v vsem zanika, da sem dobra za šporherd, za seks, da druga pa itak ne delam. Zdi se mi, da me ne spoštuje. Dost mam tega.

Vse se je začelo, ko sva začela živeti skupaj, prej si je kaj dal dopovedati, da preveč pije in je potem nehal za par mesecev, a kaj ko sem imela zmeraj občutek, da mi skriva to svoje pitje in da mi laže. Čez čas se je pokazalo, da sem imela prav. Pa je spet obljubljal, da bo nehal in tako dalje. Medtem sva se odločila za otroka, med nosečnostjo ni pil, ko sem rodila tudi ne.Zdi se mi, da je pol leta po porodu začel spet piti, kar mi je povedal. Sedaj pa je začelo biti nevzdržno, jaz skrbim za gospodinjstvo, čeprav ne hodim v službo, njega pa itak moram prosit, da kaj naredi. Potem pa še kaj spije in potem tava po celem kraju in ga kličem in ne gre domov in mi obljublja pa potem pride tako daleč, da ga moram iskat z avtom in pelat domov, ker je pijan. Sedaj pa je meni tega dovolj vpliva mi že na psiho, ker imam depresijo pa tesnobe ter panične napade, bojim se,da mi se bo zmešalo, ker imam občasno napade groze, ko se sekiram, ker spet pije in spet ni denarja, imam tudi občasne prisluhe ter kratke stike v glavi. Naenkrat sem čist odsotna in gledam v prazno pri tem pa imam občutek, da sem nekje drugje. Ne vem ali sem jaz kriva, ker se ne posvečam njemu toliko, saj ga kličem in se pogovarjam z njim, a kaj ko ni dovolj, verjetno bi še morala jaz piti, da bi šla skupaj. Dobesedno mi ni do spolnosti, ne spustim ga zraven, ne zaupam mu več, zdi se mi da sva samo prijatelja in nič več. Živiva sicer na svojem a kaj ko samo on nosi plačo domov pa še tiste ni dovolj ker mora kaditi pa piti, dosti krat prihajajo opomini za izklop in ga opozarjam naj špara, in da tega ne bo naredil ker nima kaj šparat. Zdi se mi da sem se čist spremenila, ker me kar nekaj uči kak moram to in kak to, za take reči nimam proti, vendar da naj sprejmem alkoholzem mi je že podn od podna. Razmišljala sem že o samomoru, vendar ga ne morem nareti zaradi hčerke, ki mi pomeni največ. Rada bi nekaj naredila zase, si poiskala službo a a kaj ko je noče biti(pošiljam prošnje, sem bla na razgovoru, klicala pa nič). Samo kaj, če jaz dobim službo bo morala hči biti poleg njega. Vem da ko spije je tečen, stokrat isto pove in je čist dezorientiran, samo govori kak je fajn s kolegi(tega je čedalje več), jaz pa ga nja čakam ali kaj. Saj nam pomaga njegova mama, sam ko tako ne bo več šlo.

bygi

Veliko ste napisali, a moj odgovor bo precej krajši in ne verjamem, da vam bo všeč. Vaš mož je alkoholik. Zato, da je alkoholik, niste krivi vi, pa tudi noben drug in tudi težko življenje ne. To je izključno njegova odgovornost. Dokler se vaš partner tega ne zave, dokler ne sprejme odgovornosti in se ne odloči, da bo s tem nekaj naredil, ne bo nič drugače. Samo še slabše.

Da vi vse to mirno in nemočno opazujete in pred marsičem mižite na obe očesi, je pa vaša težava in odgovornost. Res so vas v vaši izvorni družini naučili te nemoči, tolerance do alkohola in »slepote«, zelo verjetno je bil alkoholik vsaj eden od staršev, a to v ničemer ne zmanjšuje vaše odgovornosti. Ste ženska in ste mati. Imate pravico in dolžnost, da poskrbite zase in za svojo hčerko. Verjamem vam, da vam je težko, da to ne bo enostvno. A čeprav je tako, ste to dolžni storiti, to je edino, kar lahko storite. Ni treba vsega naenkrat, lahko pa vsaj začnete in vztrajate. Pri tem si poiščite pomoč pri vseh, ki so vam jo pripravljeni ali vam jo morajo ponuditi. Vključite se v skupine za samopomoč družinskim članom alkoholikov. Bodite aktivni, prevzemite odgovornost za vaše življenje. Zanj ni odgovoren vaš partner, on je oziroma bi moral biti odgovoren zase, za svoje očetovstvo ter za vajin odnos. Vajinega odnosa sploh ni, kjer je alkohol, namreč ni odnosa. Dokler se težave z alkoholom ne rešijo niti nobena partnerska terapija nima smisla.

Skratka, tudi če odmislimo partnerjev alkoholizem, imate lastnih težav več kot dovolj. Alkoholizem služi kot izgovor, da se ostale težave ne vidijo. Ta izgovor zaenkrat potrebujeta oba. Ko boste prišli tako daleč, da ga vi ne boste več in boste zmožni partnerja jasno in odločno postaviti pred dilemo zdravljenje ali ločitev, potem se bodo začele zadeve urejati. Kako? O tem se bo takrat moral predvsem odločiti vaš partner. Do takrat pa vas čaka še veliko dela, s katerim partner nima nič. Zato ne odlašajte in začnite čim prej.

Lepo vas pozdravljam

Zelo žalostna zgodba,v kateri ima glavno besedo in moč alkohol.Mlada si še in obupana do konca.Ne dovoli si tega,da ti nekdo,ki ni odgovoren niti za sebe ,uniči še tebi voljo do življenja.Niti za eno stvar ga nimaš za opravičevati.Ne veš ali si kriva ali nisi kriva da pije.Nisi kriva,kriva si le v toliko,da se ne postaviš odločno po robu njemu in alkoholu.Alkoholik nima razsodnosti in vedi da je bo zmeraj manj.Njemu se bo vse bolj “fučkalo” za to,ali so položnice plačane ali niso.
Ni vrag,da si ne bi našla ene službe in poskrbela,da nisi odvisna za vsak cent od njega.
Takoj postavi pogoj,ki naj bo jasen in odločen.Alkohol ali družina.Če se je odločil za alkohol,žal vidve s hčerko nimata kaj iskati z njim.
Vprašaj se,kaj bo z leti ali desetletji…boš tekala za njim in vedno pijanega prevažala domov.Zakaj le…S tem mu delaš tudi potuho.
Na hitro bi rekla,da se rajši od njega poslovim in adijo.Kot vztrajati z njim v zameno pa izkoriščanje,poniževanje,agresijo…Uničila si boš živce in se vprašaj kaj delaš otroku?Korist?Nikakor ne,ravno nasprotno.
Beži od njega z otrokom,če ne bo popolnega zasuka v pozitivno smer z njegove strani.

Ob alkoholiku postaneš razvalina z mislijo na samomor,brez vsake volje.Pa ni vredno,nikakor…….
On ima odnos z alkoholom in ne stabo.Njegova družba mu je več vredna in tako je s takimi zmeraj.Ne toni z njemu,poskušaj pomagati,če ne bo šlo,se dvigni sama in odidi.Za svojo srečo in srečo svoje hčerkice.To si dožna narediti za vaju.To si tudi zaslužita.
Srečno in naj te spremlata volja in moč!

Res žalostno, vendar še pravi čas, da rešite sebe in svojega otroka. Vem iz lastni izkušenj. 20 let poročena, alkohol, sampomilovanje moža- očeta, čustvena izsiljevanja( grožnje z samomorom, če ga bom zapustila), med drugim varanja( ker sem nerazumevajoča)…Otroka sta morala vse to poslušati in šele sedaj, ko sta že skoraj odrasla vem, da nisem imela pravice, ko sem si zatiskala oči in si mislila, da bo vse bolje, ter jima kratila pravico do ljubeče družine. Imam in imela sem ju rada za naju oba, vendar to ni dovoj, za vsaj dobro popotnico v življenje. Morala bi ga zapustiti, ko si ni hotel priznati, da ima težavo. Ni hotel moje pomoči, zanj je obstajala le steklenica in čustvena odvisnost njegovih staršev, ki so ga in ga še vedno podpirajo. Kaj pa jaz? Na trenutke sem se že skoraj prepričala, da sem si to zaslužila.In vendar se kot tolikokrat tolažim, da bo enkrat bolje. Verjemite, to ni to. Vsak si zasluži svoj delček sreče, jaz jo iščem v majhnih stvareh, drobnih pozornostih in upam, da sem na dobri poti, saj vidim, da sta otroka kljub vsemu na dobri poti, za kar pa sem se morala pošteno nagarati, se odrekati marsičemu in veliko pretrpeti. Kar pogumno mu postavite ultimat in ne bodite tako strahopetni, kot sem bila in sem še sedaj jaz,ker boste marsikaj v življenju zamudili.